| Oblak v hlačah in 'Oblak' v prevodu | | Natisni | |
| Sobota, 09 Junij 2007 00:53 |
Andreja Trenc Ena osrednjih oseb sovjetske literature, pesnik, dramatik, teoretik in filmski scenarist Vladimir Vladimirovič Majakovski (1883-1930) je bil rojen v gruzinski vasi Bagdadi (sedaj Majakovski). Če pustimo ob strani pesnikova leta šolanja in selitev družine Majakovskih po smrti očeta v Moskvo, lahko za pravi začetek pesnikove tragično sklenjene umetniške poti štejemo vstop v šolo za slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo leta 1911.
Prav tu so ga nova poznanstva s slikarjem in pesnikom Davidom Burljukom povezala v krog ruskih kubofuturistov, s katerimi je Majakovski v manifestativnih tekstih in zbornikih (Zaušnica družbenemu okusu, 1913; Ribnik sodnikov, 1913; Misal treh, 1913; Crknjena luna, 1913) prvič javno predstavil svoja formalna iskanja. Čeprav ga je zlasti obdobje neposredno po Oktobru kanoniziralo kot “največjega sovjetskega pesnika”, pa danes Majakovski živi predvsem kot novator pesniške besede, obujevalec staroruskega toničnega verza in provokator, ki je iz svojih retorično nabrušenih strof na buržoazno srenjo renčal o lajdrasti devici Mariji, plehkih meščanskih salonih in izpeti poeziji svojih predhodnikov-ruskih simbolistov. Če so slednji v pesniški besedi videli simbol in medij za posredovanje višje resničnosti, so kubofuturisti besedo osvobodili transcendentnih pomenov in jo začeli dojemati “kot tako”, t.j. zgolj kot zbir zvokov oz. grafemov.
Iz tega koncepta so umetniki-kubofuturisti izpeljali nekatere postulate, ki so zaznamovali tudi zgodnje ustvarjanje Majakovskega: 1. umetnosti postajajo naravnane predvsem na svoj izraz in ne na realen pomen, skrit v podobah (s čimer se je kubofuturizem povezal s sočasnimi evropskimi avantgardnimi gibanji), 2. pesniška umetnost se pričenja izražati predvsem preko zunanje forme, ki je hkrati že koncept sam (tu gre predvsem za navezavo s sočasnim formalizmom), 3. beseda “kot taka”, očiščena višjih pomenov in hermetizma, lahko postane razumljiva širšim množicam in kot taka služi kot sredstvo za dvig proletariata. Tako idejno “čist” izraz uveljavlja Majakovski do leta 1913/14 (pesmi Jutro, 1912; Noč, 1912; Iz ulice v ulico, 1913, Ulica, 1913; Evo vam!, 1913; Mar vi bi zmogli, 1913), ko spričo družbene krize, ki zavlada v Rusiji po začetku prve svetovne vojne ugotovi, da se od sočasnih družbenih dogodkov ne more zapreti v abstrakten svet fonemov in pol-fonemov, temveč mora svojo umetnost podružbiti jo podrediti ciljem proletarske revolucije. V pesmi Oblak v hlačah (1915) Majakovski prvič nakaže prehod k svojemu angažiranemu obdobju in uporabi pesništvo kot primerno trobilo, s katerim lahko razglasi idejo o dvigu proletariata. V sovjetsko zgodovino se zapiše kot “bard revolucije”. Po Oktobru se okrepi njegov zanos nad kolektivizacijo, tehnizacijo in sovjetizacijo, kar izraža z odično retoriko in odsekanim verzom, ki spominja na skandiranje z delavskih zborovanj (drama Misterija Buff, 1918; pesmi Naš marš, 1917; Levi marš, 1918; 150 000 000, 1920; Poslanica proletarskim poetom, 1926; ter pesnitev Vadimir Iljič Lenin; 1924). Svoje poslanstvo dodatno uveljavlja kot ilustrator propagandnih plakatov za rusko tiskovno agencijo ROSTA, pisec reklam za različna ruska podjetja in urednik revije LEF (Leva fronta umetnosti 1922-1928), kjer teoretiki in umetniki razglašajo ideje o tem, da je umetnost z življenjem tesno povezana in da vanj vstopa v obliki “proizvoda”, kar jo postavlja ob bok reklami, elektriki, industrijskim proizvodom in ostalim gradnikom svetle sovjetske bodočnosti. Umetnost je “stvar” (v tem smislu je pomenljiva pesnikova izjava, da je “Miloška Venera zgolj kot dekorativni artefakt ničvredna v primerjavi z uporabnim Rolls Roycem”). V poznih dvajsetih letih doživi pesništvo Majakovskega radikalni idejni preobrat, ko pesnik sprevidi, da se pod krinko nove sovjetske stvarnosti skriva isti predrevolucionarni elitizem oz. spretno nastavljen in izbran (!) aparat, ki pod pretvezo visokoletečih besed o “razredni enakosti”, “bratstvu” in “komsomolju” odloča o življenju in smrti večine ostalih. Kritika Majakovskega je zlasti naperjena proti birokraciji (pesem Sestankarji, 1922) in praznem sovjetskem vsakdanu, kjer se posameznik ne more več ustvarjalno samouresničiti (pesmi O tem, 1923; Razgovor s tovarišem Leninom za boljše življenje, 1928; Dobro, 1926; satire Stenica, 1928 in Banja 1930). Pesnikovo doživljanje družbene stvarnosti tridesetih let moramo bržkone razumeti kot enega od povodov, ki so pripeljali do tragičnega samomora 14. 4. 1930 v Moskvi oz. kot hoteno samoukinitev pesniškega subjekta v velikem kolektivu. Tako s seznama (drugače) mislečih bitij (ni slučaj, da je v pozni satiri Stenica osrednji lik-umetnik degradiran s stopnje homo sapiensa do stopnje navadne stenice - obivatelius vulgarno) izgine še eno veliko ime sovjetske zgodovine. Za temelj pričujoče razprave sta služili dve izdaji slovenskega prevoda nekaterih najodmevnejsih pesmi Vladimirja Majakovskega- prva iz leta 1972 (Majakovski, izšla v zbirki Lirika, prevedla Tone Pavček ter Fran Albreht) in druga iz leta 1977 (Pesmi Vladimir Majakovski, izšla pri Državni založbi Slovenije, izbral in prevedel Tone Pavček). V uvodu sem predvsem primerjala razlike med obema izdajama ter poskušala osmisliti nastale spremembe ter dopolnitve h kasnejši izdaji. Obenem sem prevod iz leta 1977 primerjala z ruskim izvirnikom (za kar sem uporabila zbirko Vladimir Majakovskij “Polnoe sobranie sočinenij v trinadcati tomah”, Moskva: Gosudarstvennoe izdatel’stvo hudožestvennoj literatury, 1955-61; v nadaljevanju: Majak. 1955-61). Nekatere prevajalske rešitve sem razvrstila po ravneh glede na to, katerega področja sodobnega ruskega jezika se dotikajo (frazeologija, leksika, sintaksa), dodala pa sem tudi nekaj primerov, ki lepo ponazarjajo, kako (dobro) se je prevajalec druge izdaje lotil prevajanja stila Majakovskega. To poglavje, ki bržkone nima opravka toliko s samim poznavanjem ruskega jezika kot s pesniškimi izkušnjami in čutom za prepesnitve samega prevajalca, sem zato ločila v posebno podtočko. Za dodatno ponazoritev sem slovenski prevod vselej primerjala tudi z rešitvami, ki jih je predvidel prevod omenjene pesnitve v španščino, za kar sem uporabila prevod Joséja Fernándeza Sáncheza: “Maiakovski, poemas 1913-16”; v nadaljevanju: FS. 1972). Vsakokrat sem poskušala oceniti primernost slovenske in španske različice glede na izvirnik. 1. RAZLIKE MED IZDAJAMA 1972-1977 V zasnovi se pesnitev “Oblak v hlačah” deli na štiri speve, v vsakem od njih pesnik zanika eno od področij bivanja v starem svetu; tako so spevi, preden jih je prečrtala cenzura, nosili ustrezajoče naslove “Dol z vašo ljubeznijo”, “Dol z vašo umetnostjo”, “Dol z vašim redom”, “Dol z vašo religijo” (Pavček 1977: 124). Zbirka iz leta 1972 “Lirika” ne upošteva vseh omenjenih spevov; drugi spev- “Dol z vašo umetnostjo” in četrti spev – “Dol z vašo religijo”, sta občutno skrajšana. V prvem in tretjem spevu je prav tako izpuščenih nekaj vmesnih kitic, a manj, kot v ostalih dveh spevih. Po eni strani bi lahko pojasnili odločitev s samo naravo izdaje 1972, saj gre vendarle za izbor, po drugi strani pa gre morda lahko tudi za preveliko neposrednost nekaterih metafor, kjer Majakovski podaja blasfemične primerjave device Marije s hotnico. Za jezikoslovsko raziskavo nekoliko primernejši delujejo primeri, ki se tičejo sprememb posameznih besed ali novih izpeljav metafor. Nekatere oblike so v sodobnem slovenskem jeziku nesprejemljive (npr.: “omet je odpadel”- 1977 namesto starejše oblike “odpal”- 1972, “brljavo” oko- 1977 namesto “brzljavo oko”-1972, “morebiti”-1977 namesto “znabiti”- 1977), drugi popravki so slovnične narave (“večer, decembrski mračen”- 1977 namesto “večer, decembrsko mračen”-1972), pri katerem se v kasnejši izdaji uporabljen povedkov prilastek “decembrski” ujema s svojo odnosnico - večer. Prislov “decembrsko” bi okarakteriziral le glagolsko dejanje in postavil samostalnik v ozadje, kar se ne bi ujemalo z izvirnim sporočilom pesmi. V izvirniku je nosilec sporočila samostalnik “večer” (“Večer ušël ot okon, hmurnyj, dekabryj”.) Največ je popravkov, ki staro besedo zamenjajo s sporočilno bogatejšo. Tako tudi bolj ustrezajo izvirniku. Eden osrednjih motivov v prvem spevu je prav gotovo večer, poln pričakovanja in tesnobe pred ljubezensko usodo lirskega subjekta. Nekaj omenjenih stilnih popravkov navajam v nadaljevanju: V prvi kitici v verzu “Vašo misel, ki na razmehčanih možganih spi” (Majakovski, prevod Pavček, 1972: 10, v nadaljevanju: Majak. 1972, podčrtala A.T.), je bila beseda “spi” nadomeščena s “trapá”. Ta rešitev se zdi natančnejsa, saj se prevajalec z glagolom “trapati” približa originalu “mečtajuščij” (Majak. 1955: 61), torej tisti ki sanja, fantazira. Poleg tega ze na tem mestu, kot kasneje se tolikokrat, ruski deležnik razveze v slovenščini bolj domač odvisnik. Primernost odločitve podkrepi tudi španski prevod »sueña«, torej sanja (FS 1972: 53). Prav na koncu pesnitve prevajalec zamenja tudi podobo volčjaka, ki nese v brlog svojo ranjeno nogo z besedo »pesjak«, ne omeji se torej le na vrsto psa, ampak se približa splošnemu pojmu iz ruskega izvirnika- »sobaka« (rus. pes). Nadalje lahko opazimo, kako se je na določenih mestih prevajalec približal ruskemu besedilu s tem, ko je ohranil deležje. Takšnih odločitev je v slovenskem prevodu sorazmeroma malo: deležniki so kot staroslovanska ostalina v polni uporabi v sodobni ruščini, v slovenščini pa se razvežejo največkrat v odvisnik, glagol ali prislov. Kot že omenjeno, se prevajalec v poznejši izdaji odloča ohraniti deležnik v verzu »ob krvavečih krpicah srca« (Majak. 1972: 10, podčrtala A.T.). S takšno odločitvijo se bolj približa stilu izvirnika ne da bi pri tem kalil ritem ali rimo- »ob okrovavlennyj serdca loskut« (Majak 1955-61). Da bi kar najbolje ohranil ritmični tok v pesmi, prevajalec v naslednji (t.j. drugi) kitici nadomesti besedo »hodim« s krajšo »grem« (ibid.). Enozložnica se ujame z ruskim »idu« in zadosti ritmiki pesnitve. Na podoben način je skrajšan tudi predolg verz iz izdaje l. 1972. »Pa vendar si marsičesa želi!«, zveni okorno. V kasnejši izdaji pesnik uporabi rešitev, ki morda slovnično ni boljša, je pa krajša (»A marsikaj ona želi«, Majak. 1977: 24). Slovnična (ne)pravilnost ne gre na račun pesniškega izraza; nov verz pa se s svojimi 8 zlogi bolj približa številu zlogov, ki jih predvideva original-9. Razen nekaterih dodatnih opomb, s katerimi je obogatena novejša izdaja, do drugega speva med obema izdajama ne opazimo večjih razlik. Dosledno spoštovanje pesnikovega sporočila o prevrednotenju sveta, ki ga napoveduje v »Oblaku v hlačah«, in upoštevanje stila in ritma, ki sta zlasti pri Majakovskem vsaj tako pomembna kot sporočilo samo, izpričuje že zgodnja izdaja, zato kakšni večji popravki niso bili potrebni. Od drugega speva do konca pesmi tako zamenja v verzu »potnika vidim, ki neviden čez sleme časa nam gre naproti« (Majak. 1972: 18, podčrtala A.T.), glagol »vidim« z enozložnico »zrem«. Uporaba enozložnice spodbuja odsekan ritem, ki meji na protestno vzklikanje (prim. ostale prevode pesmi Majakovskega, npr. »Levi marš«). Za boljše razumevanje nekaterih metafor, izrazito vezanih na tedanjo zgodovino ali rusko kulturno okolje, je bralcu v pomoč izdaja iz leta 1977, opremljena z opombami. Tako bralec izve, da je ime Severjanina, lika, ki v pesnitvi pooseblja Majakovsemu sovražni malomeščanski svet, povezano s staro samozadostno umetnostjo. Bralcu ostanejo skrite nekatere podobe, ki bi morda le terjale opombo, vendar pa ne v eni ne v drugi izdaji niso bile predvidene: »A dokler med škripanjem rim vari iz slavcev, ljubezni nekakšna se juha« (Majak. 1977: 30). »Juha iz slavcev in ljubezni« je metafora, prežeta z močnimi reminiscencami na rusko kulturo in literaturo. Gre namreč za aluzijo na dela ruskega simbolističnega pesnika Aleksandra Bloka (prim. delo »Slavčji vrt«- »Solovinyj sad«). Metaforo razloži tudi nadaljevanje pesmi- »ulica rine naprej s trotoarji nema in gluha«- ulicam oz. proletarski umetnosti preživeli glasovi simbolistov niso več dorasli. Nadaljevanje sloni v glavnem na primerjavi slovenskega dopolnjenega prevoda iz leta 1977 in ruskega izvirnika. Nekatere rešitve slovenskega prevajalca Toneta Pavčka so lepo sledile formalni plati pesnitve, pa čeprav mnogokje na račun dosledne podobnosti z izvirnikom. Kot pravi prevajalec sam, je bolj kot motivna plat, “osnovna značilnost verza Majakovskega dramatičnost, udarnost, vsebinski poudarek mislim, kar dosega tako z leksiko in frazeologijo, z lomljenim verzom prek več vrstic /…/, z ritmom, intonacijo in vsekakor z nenavadno, novo in zvečine udarno rimo.” (Pavček 1977: 125) 2. FRAZEOLOŠKA IN LEKSIKALNA RAVEN Slovenski prevajalec je mnogo izvirnih izrazov parafraziral, npr.: besedo “blodnje”, kjer ruski izvirnik predvideva besedo “maljarija” v verzu: “Mislite, da me trapijo blodnje?” (Majak. 1977: 23, podčrtala A.T.). Dolžina slovenske besede “malarija” bi podrla metrično shemo, vtis pa z novo besedo ostaja isti. Španski prevod na istem mestu predvideva besedo “malaria” (FS 1977:54). Na splošno lahko rečemo, da španski prevajalec ohranja dobesednost prevodov, poleg tega pa njegove rešitve na mnogih mestih zvenijo bolje kot rešitve slovenskega prevajalca (če za kriterij “dobrega prevoda” sploh lahko upostevamo stopnjo podobnosti izvirniku). Za primer naj navedem prvi verz sedme kitice drugega speva: “Grumirujut gorodu Kruppy i Kruppiki” (ibid.) oz. “Los Krupp y los Kruppitos repintan a la ciudad /…/” (FS 1972: 62). Slovenski prevajalec je glagol “grumirujut”, ki pomeni “prebarvati, zamaskirati” (prev. A.T.), prevedel z “varajo”, ter hkrati ohranil rimo z besedo v naslednjem verzu - se razkrajajo. Zanimivo je, da španski prevajalec vso pesnitev polne rime ne upošteva. Bralec dobi vtis, kot da bi bilo že izvirno besedilo napisano v svobodnem verzu in le ponekod rimano z asonanco (npr. amenzador-cabrón, boca-otra, muertas-medran, Goethe-celeste). Ni treba ponavljali, kako je poezija Majakovskega povsem vezana: bodisi na udarnost ritma bodisi na konzonantno, nepravilno rimo. Če je slovenski prevod posameznih besed in podob bolj ohlapen, pa ohranja eno temeljnih potez ustvarjalnosti Majakovskega. Poglejmo si, kako je isti namen upoštevan v prevodu verza “V kapeli srca zadušna je maša” (Majak. 1977: 29). V ruščini pesnik utišanost, nezmožnost lirskega subjekta, da bi ustvarjal, uvaja z metaforo “v cerkovki serdca zanimaetsja kliros” (ibid.). Če se zglasujemo na sam pomen besede “kliros”, bi lahko verz prevedli kot “v srcu je le prazen kor”. Podobno se je izvirnika oklenil španski prevajalec “se inflamó el coro”. (FS 1972:60). Slovenska parafraza nikakor ne moti razumevanja metafore – nasprotno, beseda “zadušna maša”, postavljena na udarno mesto na konec verza hkrati zadosti tudi rimi v tretjem verzu dane kitice (“ugaša”). Nadalje besedo “sueter” (t.j. “zvodnik”, Ožegov 1997: 781) Pavček poda s približkom – baraba. S trizložnico ohrani ritmično shemo iz prejšnje kitice, kjer zadnji verz vsakič šteje 12-13 zlogov. Če bi uporabili krajšo besedo, bi se shema podrla. Španski prevod ne ohranja ritma- število zlogov se razlikuje v vsaki kitici (16, 8 oz. 2 zloga!). Nekoliko manj posrečena parafraza se zdi “brusi”, namesto “skol’zit’” (v ruščini “drsati, polzeti po”) v verzu “Kaj briga me Faust, ki /…/ z Mefistom brusi nebeške parkete”. (Majak. 1997:32, podčrtala A.T.) Morda bi bila rešitev “drsa nebeške parkete” boljši prevod, ki po številu zlogov lahko nadomesti uporabljeno dvozložnico, ne da bi podrl metrično shemo. Fernández Sánchez je lahko uporabil podobnejši izraz “deslizarse” (“drseti”, “zdrsniti”- Grad 1995: 311), vendar pa je metrična shema španskega prevoda mnogo enostavnejša in omogoča širši izbor besed. Če je v prejšnjih primerih slovenski prevajalec besede predrugačil, pa si poglejmo primere, kjer je zaradi zahtev ritma ali izraza in vzdušja pesmi nekatere besede dodal. Primer sta znamenita verza druge kititce: “Idu, krasivyj, dvadcatidvuhletnij” (ibid.), s prevodom “in grem- ponosen, lep, star dvaindvajset let” (Majak. 1977: 21). Tako slovenski kot španski prevajalec dodata besedi “ponosen” oz. “gallardo” (“pogumen”, “krepak”, “izvrsten”, “velikodušen”- Grad 1995: 440), kar pridoda k vzvišeni podobi pesnika kot apostola nove dobe. V 2. spevu na koncu verza doda besedo, da ustvari simetrijo z drugim verzom (vsakic po 6 zlogov). V izvirniku in španskem prevodu omenja le knjige (“Knigi? Čto knigi?” oz. ¿Libros? ¿Qué son los libros?” ibid.). Podobno je v besedi “duh”, ki jo je dodal v kitici: “/…/ jaz pa, ves človek, ves iz mesa, ne duh” (Majak. 1997: 45), slovenski prevajalec našel rimano dvojico za besedo “kruh”. Tu dodatek ne pade iz konteksta, ker govori o tem, da je subjekt konkreten, iz mesa in krvi, z ulice (prim. rus.: “/…/ a ja ves’ iz mjasa, telo tvoë prosto prošču”-ibid.). V prvem spevu (Dol z vašo ljubeznijo) vrstico podaljša za zlog z dodajanjem besede “flirt” v verz “vi, ki flirt vam ustne prelistava/ kakor kuharica liste kuharske knjige.” (Majak. 1977:22) Pomembno je, da beseda spet ne moti motivnega toka pesnitve, saj kasneje v spevu nastopi motiv pobegle, kupljene ljubezni. Ponekod prevod dodatno podčrta ekspresivnost izraza- ruski nevtralni izraz je preveden z zaznamovano besedo; cesta npr. “zalaja” in ne le “zakriči” (kar bi bil nevtralni prevod izraza “zaorat’”- Ožegov 1997: 458). Zopet smo priča prevajalčevemu spoštovanju pesniškega sloga, saj prevod do neke mere nadgrajuje in podčrtuje živalskost in pogoltnost malomeščanske množice, ki jo je želel izpostaviti Majakovski v svojih predrevolucionarnih pesmih. Izredno zanimive so se izkazale prevajalske rešitve fraz, saj največkrat zahtevajo poznavanje širše ruske kulture. Pa poglejmo, s kakšnimi “orodji” se je prevajalec lotil omenjenih besednih zvez. “Mrzlični ples”, v katerem divja živec lirskega subjekta se pravzaprav nanaša na ruski ples “čečÑ‘tka”. Prevajalec to pot zopet daje prednost vtisu naelektrenosti ozračja v pričakovanju, zato podobo plesa, ki predvideva mnogo udarcev z nogo (Ožegov 1997: 884), prevede z ustreznico in ne z navedbo tujke. Tujka bi bila slovenskemu bralcu bržkone manj povedna. Zelo različno sta se slovenski in španski prevajalec lotila ruskega izraza “boršč” (“umerših slov razlagajutsja trupiki,/ tol’ko dva živut, žireja-/svoloč’ /…/boršč”). Pavček se je odločil, da bo udarna mesta pustil v obliki, najbližji izvirniku- ohrani tujko “boršč”. Španski prevajalec besedo kulturološko zelo nerodno prevede s španskim izrazom “gazpacho”, torej juho, ki je kulturno vezana izključno na špansko gastronomijo. Izbora ne opravičuje niti ritem, saj izraz ne služi kot rimana dvojica nobeni drugi besedi. Z vso odliko lahko navedemo prevod zastarele oblike 3. os. ed. glagola “grjasti”, ki pomeni “približevati se”, “nastopiti”. Ni naklučje, da je pesnik na tem, za vso pesnitev pomembnem mestu, ko prvič neposredno omeni, da je tisto, kar ves čas pričakuje, prav leto 1916 (oz. revolucija), uporabi besedo, ki je zaznamovana s kvalifikatorjem “zastarelo” in “visoko” (Ožegov 1997:148). Slovenščina je, za razliko od ruščine, tudi v sodobnem jeziku ohranila obliko glagola kot nadomestno osnovo glagola iti v 3. os. ed.: gre. Glede na to, da sama oblika v slovenščini ni zaznamovana, pa jo je prevajalec izpostavil s samim mestom v verzu - na koncu - in z dodano besedo “naproti” (“ki neviden cez sleme časa nam gre naproti”- Majak. 1977:34). Ta beseda s samim pomenom kaže na prihod revolucije. 3. SINTAKTIČNA RAVEN Na sintaktični ravni stopi v ospredje vprašanje, kako prevajati deležja. Obliko, sicer dobro ohranjeno v sodobni ruščini, ki pa je v slovenščini le redko v rabi, je prevajalec največkrat razvezal v odvisnik: npr. v drugem spevu: “ki /…/ so se na vsako postelj za dva prisesali” (Majak. 1977: 32) – namestu rus. “prisosavšihsja” (ibid.). Takih primerov je se več: “če bi videl” (Majak. 1977: 33)- namesto “uvidev” (ibid.), npr. “ki tepe ga” (Majak. 1977: 34) namesto “bjuščuju” (ibid.), v tretjem spevu “jaz, ki sem stroj in Anglijo opevati znal” (Majak. 1977: 41), namesto “vospevajuščij” etc. Pretekli deležnik nekajkrat razbije na osebno glagolsko obliko “nebu objavili” (Majak. 1977: 38), namesto rus. “ob’’javiv” (ibid.); ali pa ohrani neosebno glagolsko obliko, če le v slovenščini ne izzveni prevec umetno “združen z dežjem” (Majak. 1977: 24) namesto “utknuvšis’” (ibid.) V verzu. “Hotite, budu I kak nebo-menjaja tona” (ibid.), se ponovljivost v ruščini izraza z uporabo deležja na “ja”. Lastnost neba, da vedno znova spreminja ton, se v slovenskem prevodu prenese na slovenski prislov “vsakokrat”. Kot zanimivost navajam španski prevod s pridevnikom “tornasolado”, ki je po morfološki plati prav tako deležnik, a opravlja sintaktično vlogo pridevnika (t.j. prilastek). Ruska deležja so slovnično gledano bolj podobna prislovom kot pridevnikom, saj se ne pregibajo. Bližje pravi rešitvi je torej zopet prevod v slovanski jezik, omenjeni primer pa priča, da je sorodnost med jeziki vseeno nezanemarljiva “pomoč” pri prevajanju. 4. SLOGOVNO-TEMATSKA RAVEN Na začetku slogovno-tematske razčlembe bi želela nakazati, kako se je prevajalec lotil t.i. nepravih, netočnih rim, ki temeljijo na zvočni podobnosti med besedama, ki se rimata. Rima, katere začetnik je bil prav Majakovski, predvideva, da se zvočna igra soglasnikov v eni besedi v enakem zaporedju ponovi tudi v drugi. V prvem spevu beseda “zamuž” s soglasniki z, m, š (oz. ž, ki pa je v izglasju nezveneč), zvočno spominja na svojo rimano dvojico “zamš”. Prevajalec je nalogo opravil drugače, uporabil je navadno polno rimo: “govorila-omožila” (Majak. 1977.26). Rešitve prav tako ni našel španski prevajalec, ki na splošno ni upošteval rime. Izkušnje obeh prevajalcev so se pred čudovito zvočno igro pesnika pokazale za nemočne na več mestih: “rezal”- “lez-za kem-to” (ibid.), v slovenščini prevedeno s “klal”-“lezel” (Majak. 1977.29) ter “bombu”-“lbom-by” (ibid.), kar v prevodu zveni kot običajna rima “ekrazit”-“z glavo se bit”. (Majak. 1977: 39) Malce bolj posrečeno so v slovenščini izzveneli vzkliki. Za ponazoritev si bomo zopet sposodili španski prevod. Verz, kjer malomeščanski svet v obliki hotnice vzklika v ruščini: “Caca, caca, caca!”, pri čemer izraz “caca” pomeni “napihnjenec, važič” (Ožegov 1997: 871), je preveden z “muca-maca” (Majak. 1977: 38). Konotacija, ki se porodi ob slovenskem prevodu morda bolj poudari sprijeni, hotni vidik ust, ki vzklik izgovarjajo. Španski prevod po drugi strani oriše izpraznjenost malomeščanskega sveta in njegovega predstavnika, ki vzklika “¡Ñoña, ñoña, ñoña! (FS 1972: 62). Ñoño/a pomeni objekt brez prave vrednosti in vsebine (prev. A.T.). Vsi prevodi so v skladu s pesnikovo predstavo o svetu (in umetnosti) do revolucije. In še en primer, ki dokazuje, kako je za dober prevod bistveno poznavanje celotnega ustvarjanja Majakovskega. Na mestu, prevedenem z “Lepo in prav!” (zacetek 3. speva oz. Majak 1977: 36), stoji v izvirniku vzklik: “Horošo!”, kar mimogrede prikliče v spomin kasnejšo pesnitev Majakovskega iz leta 1917 z istim naslovom “Horošo!”. Tudi motivno je ta kitica povezana s kasnejšo pesnitvijo- če tu pesnik biča buržoazno samozadostnost, kasneje na isti način razkrinkuje postrevolucionarne razmere. Bilo bi torej umestno, če bi se omenjeni verz pesnitve “Oblak v hlačah” (“Lepo in prav!”) ujemal z naslovom pesnitve, ki ga je Fran Albreht prevedel z “Dobro!”. V obeh primerih gre za isti motiv pesnikovega ravnodušja nad sodobnimi razmerami. Medbesedilnih povezav prav tako ni upošteval španski prevajalec (prim. verz iz pričujoče pesnitve- “¡Qué bien!” (FS 1972:67), ter prevod naslova pesnitve “Horošo!”- “¡Bien!” (Šklovski, prevod Sierra Cantarell 1972: 177). Razmišljanja o prevedljivosti pesnitve “Oblak v hlačah” seveda ne moremo skleniti brez obravnave zaključka pesmi. Mesto je izrazito izpostavljeno in sporočilno nabito - nebo ostaja pasivno v svojem spancu, odprto, prave rešitve iz bede še ni na obzorju, čeprav se zarisuje leto 1916-1917, ki čaka, da ga bodo “ulice” s trinajstim apostolom na čelu povzdignile v nebo. Konec pesnitve je v izdaji l. 1972 izpuščen, s kakšnim namenom, ne vemo. Zadnji spev deluje na bralca izrazito blasfemično. V prevodu leta 1977 so verzi v primerjavi z izvirnikom nekoliko premetani, pri čemer se verz “vsemirje spi”, pojavlja povsem na koncu pesnitve. S tem je prevajalec omogočil ujemanje rim “mir- je”- “vsemirje” (Majak. 1977: 48), hkrati pa sporočilo prestavil na najbolj izpostavljeno mesto. Stopnjevanje se obenem ujema tudi z odrezavim, udarnim ritmom Majakovskega. Ob navedenih primerih lahko sklenemo, da je slovenski prevod izrazito upošteval predvsem zunanjo formo pesnitve “Oblak v hlačah”. Pavček je z doslednim prevodom rim, ritma, vzklikov in metafor, Majakovskega predstavil predvsem kot novatorja jezika in se hkrati izognil kakršnemukoli “predalčkanju” pesnika. Slovenskemu prevajalcu je torej uspelo v Majakovskem videti tisto, česar tedanja sovjetska kritika ni bila sposobna videti. Pavček je s svojo umetniško prepesnitvijo predvsem estetsko osmislil pesnitev in se izognil označbam Majakovskega zgolj kot “tribuna revolucije” in “največjega sovjetskega pesnika”. |
Naključni prispevki: |
Popolna zmaga ignoranceGregor Inkret | Torek, 8 Maj 2012  »Če berete časopise, morate prebrati to knjigo!« vzklika pripis na hrbtni platnici slovenske izdaje knjige Zgodbe s ploščate zemlje. Toda če (še) berete časopise, vas bo ob branju tega pronicljivega i... Beri dalje ... |
AirBranje! Mircea Cartarescu: Zakaj ljubimo ženskeAirBeletrina | Četrtek, 3 Maj 2012  Mircea Cartarescu je romunski pisatelj, pesnik in esejist. Njegova knjiga Zakaj ljubimo ženske je presegla Da Vincijevo šifro Dana Browna tako po kakovosti kot po številu prodanih izvodov (v času izid... Beri dalje ... |
AirBranje! Ioanna Karystiani: Mala AnglijaAirBeletrina | Ponedeljek, 30 April 2012  Ioanna Karystiani, rojena leta 1952 na Kreti, je pisateljica in scenaristka. Danes živi v Atenah in na otoku Andros, na katerem se odvija tudi pripoved romana Mala Anglija, v katerem se prepletajo uso... Beri dalje ... |
Monika Kompaníková: Peta ladjaMaja Žvokelj | Sreda, 11 April 2012  Slovaška pisateljica mlajše generacije Monika Kompaníková (1979) je do sedaj izdala tri knjige: zbirko kratke proze Mesto za samoto, novelo Bela mesta in roman Peta ladja, ki je krivec za to, da je ... Beri dalje ... |
Pasti upora slovenske kultureGašper Jakovac | Ponedeljek, 2 April 2012  Gost AirBeletrininega pogovornega večera o družbeno angažirani literaturi v okviru letošnjega festivala Fabula je s prispodobo o vojskah, ki raje korakajo za pesmijo (npr. partizani v slovenskem NOB) ... Beri dalje ... |
Ryōichi Wagō: Prodniki poezijePrevod: Barbara Mlakar | Nedelja, 11 Marec 2012  11. marca 2011 je Japonsko prizadela ekološka katastrofa: po močnem potresu in tsunamiju je nesreča v jedrski elektrarni v Fukušimi povzročila uničujoče radioaktivno sevanje, največje po černobilski... Beri dalje ... |
Hanif Kureishi: Polnoč ves danBreda Biščak in Tina Mahkota | Petek, 9 Marec 2012  Ko sem na vlaku čakal Florence O'Hara, sem se tako razvnel, da sem tuhtal, ali bi jo lahko dal dol kar v stranišču. Česa takega nisem še nikoli poskusil, ona pa mi je le redkokdaj kaj odklonila. Al... Beri dalje ... |
Mihail Šiškin: Učna ura kaligrafijeJelka Ciglenečki | Sreda, 7 Marec 2012  Znana je policijska fotografija Roberta Walserja, narejena na mestu njegove smrti: zima, belo pobočje, sledi v globokem snegu, človek, ki je padel vznak, z iztegnjenimi rokami. Starčevski klobuk je od... Beri dalje ... |
Leena Krohn: Slepo oknoJulija Potrč | Ponedeljek, 27 Februar 2012  ZAKAJ LEBDIM NA VODI Komora za lebdenje je plastičen oziroma jeklen tank, po navadi le za spoznanje večji od navadne kopalne kadi. Moja komora izjemoma spada v velikostni razred manjše sobe.... Beri dalje ... |
Andrej Hočevar: Leto brez idejAndrej Hočevar | Torek, 14 Februar 2012  Uspehi in naključja I Kot vsakič spakirava veliko stvari preveč, čeprav sledeč nekemu računu dneve v mislih obrneva v obleke, najine potovalke oglate solatne sklede, pisane ... Beri dalje ... |
Uroš Zupan: Ohranjenost v trajni svetlobiUroš Zupan | Torek, 7 Februar 2012  TOMAŽ PENGOV – ODPOTOVANJA I Obstajale so plošče, ki jih je bilo preprosto treba imeti, in ta želja po posedovanju se je začela dokaj hitro spreminjati v obsedenost. Toda kako priti do njih v ... Beri dalje ... |
Emil Filipčič: Mojstrovka (odlomek)Emil Filipčič | Ponedeljek, 30 Januar 2012  Šel sem na Mojstrovko, po Hansovi smeri, zanimalo me je, ali bom vzpon zmogel sam, brez Primoževega vodstva. Do Jesenic sem šel z vlakom, tam sem si na postaji poiskal taksi in razložil taksistu, da g... Beri dalje ... |
Milan Kleč: Trojke (odlomek)Milan Kleč | Četrtek, 19 Januar 2012  Kako je taksist pritiskal na plin in kako sem si oddahnil, ko mi je Martini zaupal, da iščemo alkohol. Ta človek je res znal misliti na vse, saj jaz se česa podobnega ne bi domislil. In potem bi padla... Beri dalje ... |
Dnevnik Poline ŽerebcoveAna Petrovčič | Četrtek, 5 Januar 2012  Polina Žerebcova se je rodila v Groznem leta 1985. Njen dnevnik, ki je oktobra izšel v Moskvi, bralcu ponuja redek vpogled v življenje v obleganem Groznem v času druge čečenske vojne. Delo, napolnje... Beri dalje ... |
Dušan Šarotar: OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA / OSTANI Z MENOF, DÜJŠA MOJADušan Šarotar | Torek, 20 December 2011  Dušan Šarotar OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA Odlomek iz romana Okrog tistega božiča, ko je prispelo pismo, se je spomnila, je zapadlo nenavadno veliko snega, ki je zametel tudi oknice njihove tople hiše.... Beri dalje ... |
Martina Potisk: Boj z Minotavrom (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Ponedeljek, 9. 11. 1996 Ko sem se že navsezgodaj zjutraj tistega pustega jutra peljal z dirjajočo newyorško podzemno kačo na otvoritev tisočletja, sem razmišljal le še o mirnem in nekoliko odmaknj... Beri dalje ... |
Matjaž Lesjak: Snežni hrib (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Sedela sva vsak na svojem štoru in gledala lastno sapo. Strma vesina naju je upehala, pa sva malo posedela, čeprav je vse skupaj izgledalo zelo čudno. Snega je bilo čez kolena in drevesa so se vegasto... Beri dalje ... |
Mirana Likar Bajželj: Bilanca (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Kaj je zdaj to? Od kod se je znašlo pred menoj? In jaz pred tem? Kaj naj? Kako naj? A moram zdaj? Zakaj ravno jaz? Kaj hočejo od mene? Nimam pojma. Popredalčkaj! Razvrsti! Preglej! Prevzemi! Obvladaj... Beri dalje ... |
Matjaž Brulc: Liverpool (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Zvečer, ko se utrujen zvrneš v posteljo in ti oči kar same lezejo skupaj, si misliš, da bo z jutrišnjim dnem vse drugače. Da zdaj pa bo. Pa ni, nič se ne zgodi. Samo sanjaš lahko, če imaš srečo: o ... Beri dalje ... |
Sara Knežević: Oksitocinske razlike (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 A veš tisto, ko se zbudiš sredi noči iz neke zajebane more in se ti v prvem trenutku budnosti strese telo in te nekaj stiska za noro razbijajoče srce. To se mi včasih zgodi, ko fukam Kajo. Ko jo z... Beri dalje ... |
Aleš Debeljak: zapis o Vojnovićevi JugoslavijiAleš Debeljak | Ponedeljek, 28 November 2011  Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela Drugi roman je najtežji. Prvi je vedno lahko plod navadne sreče ali nenavadnih okoliščin. V drugem romanu pa se pokaže, iz kakšnega testa je pisatelj.... Beri dalje ... |
E-branje: Goran Vojnović: Jugoslavija, moja deželaUredništvo | Ponedeljek, 21 November 2011  Ponujamo vam odlomek iz novega romana Gorana Vojnovića z naslovom Jugoslavija, moja dežela. *** ... Beri dalje ... |
Poskusi: vnovič, zopet in znova! (In memoriam: Tone Pavček)Tamara Gorup | Torek, 1 November 2011  Skorajda ni človeka, ki bi ga neusahljiva volja do življenja in zavedanje, da vsak človek v sebi nosi smisel, tako močno zaznamovala kot pesnika, pisatelja, prevajalca, esejista in urednika Toneta P... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vaja iz življenjaUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Sreda, 17 Avgust 2011  Po objavi kratke zgodbe objavljamo še esej egipčanske pisateljice Mansoure Ez Eldin. Vabljeni k branju! ... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vzpon v višaveUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Torek, 16 Avgust 2011  Mansoura Ez Eldin (1976) je egipčanska pisateljica, avtorica mnogih kratkih zgodb in esejev ter dveh romanov: za svoj romaneskni prvenec je bila nominirana tudi za prestižno Mednarodno nagrado za arab... Beri dalje ... |
Veronika Simoniti: Papirnata hišaVeronika Simoniti | Torek, 14 Junij 2011  Veronika Simoniti je bralcem že znana po svoji kratkoprozni zbirki Zasukane štorije (2005), za katero je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec in nagrado fabula. Posebej pa je zn... Beri dalje ... |
Ivana Komel: Narekovano iz posteljeIvana Komel | Sreda, 25 Maj 2011  V tokratnem e-branju vam ponujamo nekaj pesmi iz prihajajoče pesniške zbirke Ivane Komel Narekovano iz postelje. Pesnica, ki sedaj prebiva v Ljubljani, se je rodila leta 1983 v Slavonskem ... Beri dalje ... |
Beletrinina literarna delavnicaDušan Šarotar in Lucija Stupica | Četrtek, 19 Maj 2011  Letošnjo že tradicionalno Beletrinino literarno šolo sta vodila Lucija Stupica (poezija) in Dušan Šarotar (proza). Udeleženci so skozi lastno pisanje in dialog z mentorjema spoznavali zakonitosti li... Beri dalje ... |
E-branje: Ian McEwan: SolarUredništvo | Torek, 26 April 2011  Ta mesec je pri Mladinski knjigi izšel slovenski prevod romana Solar britanskega pisatelja Iana McEwana. Po prejšnjem, krajšem romanu Na obali Chesil je McEwan ustvaril daljše delo, ki je bilo takoj o... Beri dalje ... |
Katja Perat: Najboljši so padliUredništvo | Četrtek, 21 April 2011  Katja Perat je filozofinja, komparativistka, aktivna članica uredništva revije Idiot, sodelavka Tribune, literarna kritičarka v Pogledih in reviji Literatura. Najpomembnejše seveda puščamo za konec:... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2
