Pazite se nas!
Mi smo novi pogani!
Gnilo sadje dvajsetega stoletja!
Triki, s katerimi so nas naučili abecedo, ne delujejo več.
Razvili smo se.
Evolucija je z nami dosegla svoje skrajne meje.
Medtem ko ste vi služili ljubi kruhek, smo mi živeli razkošno pod okriljem liberalnih staršev.

Podedovali smo knjižnice njihove svetovljanske genetike. Že zmagoslavnih 21 let živimo in se
razraščamo kot plemenita plesen, neodvisni od davkov, ki jih zapravljamo z destilacijo svoje izvirnosti.
Mi smo vedno drugi. Odkar smo stari 6, znamo izbirati svoje prednike.
Tako da zdaj lahko razširimo brezbrižnost svojega prebojnega oklepa in se pokončno, pripravljeni na apokalipso, nahranimo s svojo pozicijo kot Marsias, ki je pljunil Apolonu v obraz.

Dovolj nam je bordelskih obiskov spominskih vaj, s katerimi ste nas pitali kot božične purane vaših pričakovanj.
Tokrat hočemo nekaj trajnega in sveže opranega.
Ničesar ne zahtevamo. Vse kar si želimo je Intimnost.
Nočemo se pretvarjat´. Pri vas ne iščemo certifikata, ki nam bo odprl vrata k nedonosni službi, ampak nekaj povsem specifičnega.

2.

Vesel sem, da sem ujel vašo pozornost.
Predstavljajmo si, da smo električni.
Vsa poezija je masturbacija. Lahko je nasilna ali nežna.
Z lubrikanti ali brez.
IN ČE NI VRHUNSKA, NI POEZIJA.
Nova poezija je prepovedan dotik na praznem stopnišču.
Neviden dih, ki te sredi temnega hodnika izgovori k užitku z nezaslišano drznostjo svoje insinuacije.
Ni pomembno, katera metafora jo razodene. Pomembna je MOČ, SILA,  
»BOMBA KISIKA«, s katero eksplodira v sivo provinco zone somraka, kjer  spoštljivi meščani, zločinci, nezakoniti priseljenci, zatrti talenti, ki pometajo ulice s ciničnim nasmeškom Diogenove svetilke, in nekatere redke, osupljive Virginije UMIRAJO ZARADI POMANJKANJA LEPOTE.  
LEPOTE ne kot atrofije leksema v prašnem slovarju iz leta dvainpetdeset.
Ampak LEPOTE: ganljivega, nemega, poganskega oškrlatenja ob putrifikaciji, ki nas omami z MOČJO zaradi krhkosti naše jesenske notranjosti.
LEPOTE kot trepetanja spodnjih hlačk ob nenadnem stiku Telesa s Prostorom.
LEPOTE in miline kot izničenja praznih cest novohabsburške samozadovoljne kloake brezbarvnega lajanja zvodenelih možganov.
In LEPOTE (tako kot njene Krutosti), ki je od nekdaj in za vsekdar edini predmet naših raziskav.

3.

Zavračamo pozicijo neme publike predpotopnega varieteja,
ki nas podkupuje z makovo vodo tovarn izobrazbe in plinskih celic ogroženih znanosti.
(Ko bi bila vsaj makova voda! Popolne breztemeljne stavbe!)
Mi smo brez temeljev. Literarne persone. V sebi ne razpoznavamo arheološkega navdušenja nad katalogizacijo brahiozavrov.
Mi smo kulminacija. Prihodnost vaših raziskav, za kar vas spoštujemo kot edinstveno nevronsko elito.
Nam je Knjiga NUJA, edina Glasba in Glasbilo.
Mi smo minometi, ki nam je Knjiga gorivo, neprecenljivo brezplačno Darilo.

4.

Opazujemo vas.
Smo odmev vašega spektakla. V sardinski abstrakciji amfiteatra nas prebadajo vaši najintimnejši detajli, skrite nianse; iz načina, kako sklenete roke, razbiramo zgodovino vašega otroštva. Niti drobtinica vašega obnašanja ne uide našim sferičnim tipalkam. Iz vaših gibov se nam razkriva ves vaš duhovni kozmos. Dotika se nas v vsakem primeru z nezavedno stenografijo, odslikano na mlade membrane neobvladljivih strasti in vzdražene čustvene lestvice sprejetih signalov. Skratka.

Iz valovanja vaših glasilk razbiramo Čustvo in ne kakšne obskurne literarne vede. Iz Zvoka razbiramo Čustvo. Iz Besed razbiramo Čustvo.
Okušamo zven. Ne razumemo definicij.
Čutimo neprekosljivo ekzaktnost paradoksa.

V vsakem primeru vas interpretiramo v svojo korist.
Ali izvlečemo iz vašega strupa zdravilo ali iz duhovitih namigov …
Dobro, govorite nam vsaj o čudnem napoju Cankarjeve artikulacije, ampak ne pričakujte, da si bomo karkoli zapomnili, če bo vaši predstavi primanjkovalo miline in čistosti.
Govorite nam o Župančičevi zapuščini; berite nam jo kot uspavanko svojemu otroku, ampak samo tisto, kjer mu je uspelo oponašat´ Whitmana, in prosim, ne predolgo, ker so nas s tem nekoč že kaznovali v vrtcu, tako da smo zbrcali svoje sošolke brez hujših posledic.

Izbirajte besede, tako naravno slečene pomena, da nahranite naše lačne verbalne organe; olajšajte nam kalvarijo brskanja po slovarjih, ki nam služijo za praznovanje naše intimne zvočne aberacije.
Ponudite nam onstranske zveze, kot AGLAIA, KARIATIDA, HIPNAGOGIČNO etc.
Zažgite se v vročici, s katero se čutite, ko nam posredujete stik svojih živcev z neprecenljivim pergamentom črne tišine, izpraskane v popolnem razodetju individualnosti, ki brez dodanih didaskalij pomeni, po vsej verjetnosti, nekaj čisto drugega, in nam vsaj kot freska pomagajte pri neuresničljivi stvaritvi nove mojstrovine našega samooklicanega genija.

5.

Zahtevajte nove Oresteje, nove jezike, novo meso.
Zahtevajte, s ponosom in božansko krutostjo, ambicije nove ultrasumerske avantgarde:
»Prihaja Renesansa, ki zamuja petsto let v cerebralni paralizi
samomorilske črne luknje blatnega dola te uboge dežele!«
Sklenite roke v pozavni svoje medleče sreče in nam razkrijte Očividce, dedne želje, moderne fantazme, fašiste in diamante Poezije.
Pokažite nam Najgloblje, Najtemnejše in Najredkejše.
Pokažite nam Poezijo, ki je bila z natančnostjo transplantacije, premišljeno ali ne, vklesana v meso svojega sanjalca.
Pokažite nam vzdih davnih bakanalij in fanfar tretjega tisočletja, ki so se med praznovanjem šoka fuzije oči z že videnim vsaj ganljivo vzburile in utripnile pred lastnim prepadom svoje zamujene prihodnosti.

Govorite nam o izgovorjeni reki protoplazme, ki je hranila in prignala tega človeka v tako globoko gorivo zase, da je prisiljen v razkritje virtuoznosti in atletike svojega trpljenja, kot sam sebi edina Mnemozina.
Govorite nam o delih, ki so predvidela neslišen koitus s posthumno mandolino svojega bralca, ker so bila pisana s plojenjem na oltarjih Naključja.
Pokažite nam Poezijo, ki te preseneti iz teme starodavne galerije in te zvleče v svoj kot - kot morilec občutljivo, osuplo žival, ko ji odre zadrgo, da bi jo kot žrtev fantastičnega delikta zaplodil vsaj z željo realizacije.
In če takšne Poezije ni, zahtevajte, da vam napišemo novo;
in »morje rodovitnosti« bo nanovo vzdraženo ob hitrosti svoje nezmožnosti, h kateri se vrača zmagoslavno kakor v staro, znano stanovanje.

6.

Govorite nam o kulturni amputaciji in potuhnjeni škodoželjnosti te brezvremenske puščave, z redkimi oazami zadnjih upornikov, ki zmagovito goli še držijo prst proti ledenikom, ki se tako počasi in čudovito topijo.

Govorite nam o blaznih koribantih in vzvišenih maščevalcih zamujenih priložnosti, okuženih s triperji in malarijo svojih neponovljivih potovanj.

Govorite nam o MOČI logoreje njihovih nekoristnih urokov, ki so jih vrgli brezbrižno kot mojstrovine v veter.

Govorite nam o Mojstrih, ki so z ganljivo in pobožno skrajnostjo, desetletja in desetletja, masturbirali svoje Willendorfske Venere proti znosnim monolitom svojega despotskega hrepenenja.

Govorite nam iz Tejreziasovih dojk in ne iz Telečjih pečenk.
Ne govorite nam o duhovnikih, ki se želijo, in slovenskih predpražnikih in ostalih vaških kvadroplegikih, katerih imena vsa zvenijo enako in brez okusa kot megla, ki se plazi skozi ljubljanske možgane, da jih, če samo šepnem Lautréamont, z nenadnim krstom odprte in razodete rane, izniči od sramu, nazaj med zapuščena bedra njihove agorafobične požrtvovalne mame.

Ne nam govorit´ o vaških predstavah predhistoričnega turbofolka in pudingu jošk vaše sosede v dirndlu, na podlagi česar sklepamo, resno kot ebola, da ste zadovoljni s štrcljem zimzelenih slovenskih klasikov, ki jim je, na žalost, prizanesla usoda.

Govorite nam o milih ekscentrikih, polnih dobrote in spoštovanja, ki si jočejo v naročje svojih las božjastne čudeže obžalovanja!
Govorite nam o zlomljenih prepelicah Daneta Zajca!
Govorite nam o nereidskem telesu Svetlane Makarovič!
Govorite nam o Grumovi zalogi morfija, ki mu je pomagala izsanjat cerebralne manifestacije razcveta njegove bolezni!
Govorite nam iz Kosovela, ki umira pred pletoro vesolja!
Govorite nam z nežnostjo, s katero se je ubil Marko Pavček!
Govorite nam iz nasmeha Tomaža Šalamuna, kako v zatripani preprostosti  časti vsenavzočo maternico neba!

Razkrite nam ljubimce vaše domišljije!
Kdo je bil prvi, ki vam je predrl himen fantazije?
Kdo je uporabil dovolj sile, da ste grleli od užitka?
Kdo je prodrl najgloblje in vam zamezil iz najglobljih odprtin
bolj kot veter ali pogled v svoji naključnosti?
Kdo je bil ta izbranec usode, ki vas je vzel onstran želje kot izničeno mladoletnico v vrelišču prve rdečice?
Kdo se vas je dotaknil iz blebetanja stoletij?
Kateri peroprask vas je vsrkal, da ste pozabili na hrano in same obrede higiene?
Kdo vas je odpihnil do točke, da ste pozabili, kako ga požirate,
dokler ni implodiral z orgazmom svojega hiperrapsodskega koprnenja?

7.

Ni treba sledit´ tradiciji in začet´ s srednjim vekom, da bi odgovorili.
Zavračamo propagando, ki naj bi krepila nacionalne korenine, ker nismo drevesa in pripadamo vesolju, ki je neizbežno.
Pred očmi imamo bistvo, kot bi umrli jutri.
In hkrati s hvaležnostjo, ki nas preseneti z božansko previdnostjo posredovanega zidovja, skozi katero se moramo prepraskat´ kot v bolni iniciaciji do naslednje Goge, čutimo samo preprosto željo po Učitelju, ki bi nas naučil grške filie in srčnosti mentorskega razmerja, da ga lahko držimo kot Sveto, sredi nostalgije in samote pokvarjenih radiatorjev naših študentskih stanovanj.

Čutimo hvaležnost zaradi olajšanja ob vašem sinjem, stoičnem pogledu, tudi če smo vas obsodili za sokrivca metafizičnega eksorcizma naše duhovne kalvarije in krivično bruhnili tudi na vas, z zatrto evforijo Alice v soboto zvečer, ki pijana svoje MOČI, med procesi prilagajanja, brusi bajonete nepotrebnih revolucij, s katerimi je napovedala vojno tako splošnoflegmatskim oblakom.
In če je razžalila sublimnoskriti prestol nečimrnosti kogarkoli, za kar ne bi bilo nobenega razloga razen resnice, si je nakopala vsaj dobrega sovražnika, čigar zahteve pričakuje glede izvršitve in pogojev dvoboja ob zori.

8.

Konec koncev vas dejansko čutimo. Saj je tudi to samo služba - kot trgovski potnik, ki bi raje v blaženi statiki doma in miru izpopolnjeval svojo zapostavljeno veščino gačenja hišnih ljubljenčkov – namesto, da bi s kačursko gracioznostjo sejal in razsvetljeval tumorje ambicij razvajenim najstnikom in nezrelim smrkljam, ki bi morale biti hvaležne že zaradi odprave telesnega kaznovanja in z blaženim nimbom predispozicij objet´ prihodnost svojih omejenih možnosti.

9.

Zato zdaj, z vehemenco brezmadežnih Vestalk, pod okriljem templja Lepote in z odtisi na zvitkih neprimerljive književnosti, razglašamo:

Konec monarhije literarne teorije!
Konec vogonskih katorg Poezije, ki jih vaši jeziki posiljujejo že skoraj stoletje, huje kot maščevanje rdeče armade!

Tukaj in zdaj, brez namigov na ljubosumje ali posledice, kot beraško plemstvo prosimo eksaltacije, s trepetanjem in upanjem, ki kot zadnja želja umirajočega zahteva priznanje zmot literarnih mrhovinarjev svojemu predmetu, ki vrši nedotaknjena in sijajneje kot Herodiada nad jeziki anestetičnih liturgij, ob stiku s katerimi je celo moj slepič tako kreativen, da formira idejo o takojšnji astralni zasnovi temeljev prve Akademije umetnosti in Poezije.

10.

In kot epilog, napol lebdeči in z resnično zadnjim dihom, ko se nam misli počasi lepijo s predmetov, sklenemo to pesem za gluhe, v katero ste bili prisiljeni tako potrpežljivo prisostvovat, za kar se vam ne zahvaljujemo, in sicer takole:

Čistost terja svoj prestol

ČISTOST TERJA SVOJ PRESTOL

Tudi po Auschwitzu

Po vsaki vsakdanji katastrofi

Če zajočeš ali sploh ne moreš

Čistost terja svoj prestol

sredi izrekljive manufakture duš

ki jih reformirajo inkvizicije podzavesti kot gnilo seme

Hipohondri moči in namišljeni bolniki svobodne prisile

pozabljajoč antične hidre odsekanih glav

in milih glasov neodkupljivih vrednosti

Nismo nova rasa.
Vsak človek je svoja generacija.
Radi bi samo lahko, z ventili novega olajšanja, okronali svojo privatno odisejo in improvizirali ekstatično prihodnost, ki nas zeva, ki nas nosi kakor proti Obzorju.

                                                        Iz tretjega tisočletja

vas s karamazovskim nasmehom objema

Tibor Hrs Pandur

 --

Tibor Hrs Pandur (1985), študent primerjalne književnosti; besedilo Akademikom je izšlo januarja 2007 v študentski literarno-humanistični reviji Izmus kot manifest.