Slovaška pisateljica mlajše generacije Monika Kompaníková (1979) je do sedaj izdala tri knjige: zbirko kratke proze Mesto za samoto, novelo Bela mesta in roman Peta ladja, ki je krivec za to, da je Kompaníková lani postala lavreatinja Anasoft litere, najprestižnejše literarne nagrade na Slovaškem.

Platformo njenega romanesknega prvenca tvori eksistencialno skrajna situacija – dvanajstletna junakinja ugrabi dva dojenčka. Deklica, ki prihaja iz nefunkcionalne družine, si v vrtni lopi ustvari svoje zavetje oziroma nadomestno družino, kar je s perspektive odraslih nenormalno, iz dekličine pa dobrodošlo in moralno dobro dejanje.

Atmosfera dela je velikokrat na meji sanj in budnosti, o čemer priča tudi predstavljeni odlomek, ki nazorno prikazuje izjemno avtoričino senzibilnost za opisovanje detajlov ter lirično-poetično glazuro, s katero je prevlečen siže romana.

                                                                          ***

V MOJIH SANJAH pogosto plovejo ladje. Lesene ladjice, ki izgledajo kot predmeti iz animirane risanke, v kateri se lahko zgodi karkoli. So hrapave, zbite skupaj iz grobo tesanih desk. Špranje med rebri imajo namazane s kitom in neravnosti zakriva plast kobaltno modre ali bele. Vtis dajejo, da so krhke in nestabilne, a prijazne. Včasih imajo kabino, v kateri se lahko skriješ, drugič so le prazne lupinice brez vesel in vrvi. Zibajo se na gladini, v stoječi vodi brez toka, v brezvetrju. Ko se zbudim, sem mokra in utrujena, bolijo me roke. Moji lasje so zlepljeni. Zbudim se razočarana in nezadovoljna, občutek imam, da sem potrošila veliko energije in nisem dosegla ničesar, ne dna ne pristanišča. Spodnji tokovi me niso ujeli in veter se vrtinči daleč proč od vode, ujet v neki kotlini.

PRVIČ sem ladje videla pred skoraj dvajsetimi leti med kratkim počitkom, ki je bil bolj obotavljanje v bdenju kot resnično spanje. Po njem je ostal bolj občutek kot podoba, rahla slabost.

Bila sem na vrtu, ležala sem v travi. Suhe avgustovske bilke so me zbadale prek majice in jaz sem se igrala tisto mojo preprosto igro, zdržati, dokler se ne zgodi nekaj banalnega in predvidljivega – dokler list ne pade na nek določen kos zemlje, dokler se rob sence ne spoji s kamnom, dokler ne zažvižga kos. Če se zgodi, se premaknem in popraskam, če ne, nepremično ležim naprej. Čakala sem, kdaj se bo oglasil naslednji vlak s šibkim signalom in potem s prodornim zvokom kovine, ki lošči drugo kovino. Dokler se ta zaupno znani zvok ni zaslišal, se nisem premaknila niti majice si nisem popravila. Trudila sem se zdržati, četudi sem morala stisniti zobe, ker so bila stebla ostra kot iglice. Ležala sem še kakšnih pet minut, roke široko razprte, skrite med bilkami, obrnjene z dlanmi proti nebu. Čutila sem, kako mi po dlani leze mravljinec. Nazadnje sem se nemirno presedla, mravljinec je zlezel z moje roke in jaz sem se za hip izgubila v času in prostoru. Imela sem občutek, da ležim na dnu ladjice. Ladjica se je zibala in me uspavala. Spanje v spanju. Skozi priprte oči sem videla le modro nebo, čisto in iskrivo, robove ladjice in veslo, ki je bilo položeno nad mano, križem čez robove. Nato sem dobila idejo. Ko bo čas za to, da vstanem, bom z obema rokama zagrabila veslo in se potegnila navzgor. Kdaj bo čas, da vstanem? Kako bom to spoznala?

Potem mi je počasi plazeča se senca vrtne utice zastrla oči in zavedla sem se, da nad menoj nekdo stoji. Za trenutek sem bila dezorientirana, a počutila sem se varno. Obrnila sem glavo, nekajkrat pomežiknila in pogledala navzgor. Ni bil človek, tam je stala jablana in malce naprej vrtna utica. Jablana se je majala in njeno gibanje je padlo natančno v moje sanje. Zdela se je razvejana in gosta, ker je bil vsak list podvojen s svojo migotajočo senco, ki se je izoblikovala v mojem očesu. Dozorevajoča jabolka so visela na vejah kot drobni okraski, izmečki, ki jim ni pripadlo boljše mesto na zemlji. A dovolj je bilo pomežikniti, pomencati si oči s konci prstov in jablana je takoj pridobila nazaj svojo resnično plodnost. Jabolka so me spomnila na to, da tega dne nisem skoraj nič jedla. Oprla sem se na lahti in še enkrat za hip zaprla oči. Tako bi lahko ležala še pol ure, z vejico zapičeno pod lopatico. In mogoče tudi dve uri, če bi si res želela, če bi tedaj imela nek razlog, če bi z mano na primer nekdo stavil. Na primer za žemljico ali topel kakav. Zanju bi takrat naredila karkoli. Imela sem dvanajst let.

Usedla sem se in zaokrožila z glavo gor in dol, levo in desno, da bi si sprostila otrdel vrat. Potem sem stegnila roko in v travi zatipala krog steptane zemlje. Deloval je kot kraj, iz katerega je nekomu po dolgih letih uspelo odkotaliti sod, prazen kraj brez vode in vegetacije.

Spominjam se vsakega svojega giba, tudi to, kako sem nekajkrat z dlanjo prešla čez prst. Vse, kar je štrlelo, sem potlačila in poravnala s prsti. Tudi to, kako sem se potem prevalila in dolgo zrla v to prazno mesto, kot da bi želela pustiti vse dvome za seboj, če tam res je, ali se mi je o njem le sanjalo, medtem ko sem ležala v travi. Če se mi je lahko sanjalo o ladjici, se mi lahko tudi o tem malem grobu. Tudi kaj takega se lahko zgodi.

Človek leži, premišlja in zaspi in spi tudi uro, dve. Dve uri življenja se pogrezneta v neko globino, iz katere ju nikoli več nihče ne potegne, da bi ju lahko skusili pri polni zavesti, boljše, drugače. Sanje kombinirajo med sabo na videz nesorodne reči in človek nato o njih premišlja in išče povezave. Lucija, moja mama Lucija – mi je od majhnega govorila, ne kliči me mama, sama sebi se potem zdim kot stara krava – je pogosto tako zaspala. S priprtimi očmi, z dvema črnima vlažnima črticama. Včasih brez enega samega pomežika, drugič z zrklom, valečim se od leve proti desni kot nihalo metronoma. S prsti je drsala po opiralu, zvita v klobčič, z nogami pod seboj. Iz kavča se je prikazovala kot iz blata, kot senca moje resnične, žive in življenja sposobne mame. Potem se je nenadoma prebudila, se stresla, si uredila lase in trdila, da se je zgodilo nekaj, kar se sploh ni zgodilo, ko je nekaj časa, minutko ali dve, sedela na kavču in premišljala. Nekdo ji je vzel copate, zlil vodo iz grelnika, izklopil televizor in prestavil uro na mobilcu. Po takem spancu je bila utrujena. Kako si lahko utrujena, če si spala dve uri, sem ji govorila. In ona, da ne, da menda ni spala, da je le počivala in pregledovala teletekst. Odgovorila mi je počasi in nadušljivo ali pa je le šepetala in pripirala oči, da bi ji verjela. In da bi ji še pred tem, ko jo popiham ven, znova nalila vodo v grelnik in ji pripravila močno turško kavo.

MRTVEGA MAČETA je pred črvi varovalo nekaj pesti prsti, ki jih je nagrabila skupaj plastična otroška lopatka. Mene samo pa pred nujno potrebo po zrenju vanj in vrtanju s palico po njegovem že načetem prsnem košu. Bil je še topel, potlačen v kolesnico, ki jo je izoblikovala pnevmatika pred vhodom v sosedov vrt. Teža sosedovega motorja ga je razdelila na dve enaki polovici, podobno kot jetrnice zategnejo z vrvico. Malce zaprašen kožušček in ena noga nenaravno zlomljena. Če ne bi bilo zrkla, te izgubljene lesketajoče se perlice, potisnjene iz očnice, bi maček izgledal tako kot vedno, zleknjen na dohodni poti, len in samoljuben, slep za mojo nadležno pozornost. Črn panter, Tracyjin tiger.

Nisem se dolgo odločala, saj sem vedela, da se te črne proge nihče drug ne bo lotil. Obenem sem slutila, da se sama ne bi mogla upreti želji po tem, da bi vzela paličico, nož ali vrtne škarje in se malo v njem poigrala. Z resničnim zanimanjem o tem, kaj je pod kožuščkom, kakšno je na otip, kako vonja. Če je kot meso v šolski jedilnici ali kot porezan prst. Z zavedanjem, da počnem nekaj, kar se res ne spodobi, kar tako zunaj, brez belega plašča, sterilnih orodij in vere v oživljenje.

Ko sem imela sedem let, smo s prijatelji pokopali vrabca. Našli smo ga pod balkoni v našem naselju, rožnato bubo z nekaj mokrimi peresci in ogromnimi modrimi vekami. Težko je verjeti, da nekaj takega nekoč vzleti in da mu bo prijetno slediti, kako zoba drobtinice pred supermarketom. Zanj smo izbrali lepo tiho mesto, izgrebli tri prste globoko jamico in iz dveh svinčnikov in kamenja zmontirali miniaturni nagrobnik, kamen in križ, tako, kot se to dela, ko umre človek. Tudi resnični pogreb smo mu priredili, oblekli smo si temne trenirke, prinesli cvetlice in tenke svečke za torto, ki so bile primerno velike za majhen grob. Z iztegnjenim grlom in jecljajoč vsako besedo smo odrecitirali Sveti angel, varuh moj. Tisti, ki molitve niso poznali, so lovili zadnje zloge. Vsak izmed nas je občutil šibek dih smrti, le za kratek trenutek, ko ga je oplazilo zavedanje njene končnosti. Več o njej takrat nismo mogli razumeti. Toda strah, hromečo grozo pred umiranjem in negibnostjo. Zavedali smo se, da smo tudi mi šele mladiči, šibki in ranljivi in neskrbni, da lahko kadarkoli pademo čez ograjo in končamo z zlomljenimi nogami na betonu pred blokom. Trajalo je trenutek. Premišljevanje o smrti in ptičih. Čez teden dni smo si našli drugo zabavo in pozabili na vrabca.

BILA SEM SAMA, ko sem čez štiri ali pet let stala nad mrtvim mačkonom pred svojimi vrtnimi vrati. Brez prijateljev, v katerih bi se zrcalila moja lastna negotovost, brez vere v angelčke varuhe, brez resnične žalosti za mačetom, ki se nikoli ni pustilo pobožati. Boječ se lastne radovednosti.

Mačka sem si iz zadostne bližine temeljito ogledala in po kratkem obotavljanju sem se ga dotaknila s prstom. Topel in mehek je spominjal na odgrnjeno pernico. Bil je le malo grši kot katerikoli drug speči maček. Nisem sočustvovala z njim, nič nenavadnega nisem občutila.

Ni bil moj prijatelj, bil je zgolj konzument, ki se je pojavil, ko sem potegnila na plan hrano in ki se zanjo nikoli ni zahvalil. Trudila sem se iztisniti solzo, vendar mi ni uspelo. Trudila sem se, da ne bi zrla vanj, vendar mi tudi to ni uspelo.

Vrnila sem se na vrt, izza vrat vrtne lope sem vzela metlo in začela pometati sobo, da bi mislila na kaj drugega kot na mačka. Pred vhodom sem se mučila s kupčkom smeti na starem časopisu in nisem si odpustila kratkega pogleda na črno piko na poti. Potem sem izprašila deke in blazine in ko se mi je zazdelo, da me nekdo kliče izza žive meje, sem odvrgla blazine na travo in stekla pred vhod, kjer ni bilo nikogar, spet samo ta pika, črna luknja, ki je pritegovala radovedna dekleta. Vzela sem lopato in v tretjem ali četrtem poskusu mi je uspelo mačka odtrgati z zemlje. S težko lopato sem hodila pred vhodom in razmišljala, če ga vržem čez sosedov plot, vendar sem se nato odločila, da se bom od njega poslovila dostojno.

Pogreb vrabca je bil ritual, tajen, tih in mrazeč, bil je potrditev prijateljstva, naš skupni strah. Ni šlo za vrabca, ampak za nas, za otroke iz naselja, ki se počutijo odrasle in pomembne, ko imajo skupno skrivnost. Ko je skrivnost povezana s smrtjo. Vsak je naredil nekaj za vrabca, brez besed in brez prerekanj je nadaljeval delo nekoga drugega. Brez godrnjanja in vulgarizmov, v prepričanju, da je vloga, ki nam je padla neposredno z neba, resnično pomembna.

Zakopati mačka je bilo delo kot vsako drugo, umazano in naporno zaradi prevelikega in pretežkega orodja za moje suhe roke. Ko sem obšla lopo, jablane in zanemarjene gredice, mi je zmanjkalo moči in previdnosti. Telesce je nehote zdrsnilo z lopate na zemljo in zagledala sem njegovo drugo, manj ohranjeno stran. Nisem se mogla odločiti, kje ga bom zakopala. S kupa gramoza, ki je ležal ob strani lope, sem vzela lep bel kamen – še vedno ga imam v niši nad posteljo, leži poleg pobeljene mačje lobanje, dva skoraj identična predmeta – se trdno razkoračila in ga zalučala. Tam, kjer je padel, sem izkopala jamo. Za to delo sem izbrala lopatko, s kakršno se otroci igrajo na pesku. Potem sem mačkončka ponovno naložila na veliko lopato in ga previdno položila v jamo, tako kot se polaga testo v pekač. Lopato sem skrbno obrisala s travo in jo vrnila nazaj v lopo. Jamo sem zasula, poravnala in na vrh posadila šop trave, ki sem ga iz istega mesta pred tem izkopala. Malce sem ga poteptala, da bi ne štrlel, vendar je še naprej izgledalo smešno. Končno sem to uničeno rastlino ponovno izrila in jo vrgla čez plot na sosedov vrt ter se zanesla na razraščanje plevela. Čez par tednov, mogoče celo prej, bo trava zagotovo prerasla svetlečo liso in za grobom ne bo ostala niti sled.