11. marca 2011 je Japonsko prizadela ekološka katastrofa: po močnem potresu in tsunamiju je nesreča v jedrski elektrarni v Fukušimi povzročila uničujoče radioaktivno sevanje, največje po černobilski nesreči leta 1986, ki je dolgotrajno prizadelo zemljo, morje in ljudi. V razmerah obče žalosti, strahu in jeze je pesnik Ryōichi Wagō na svojem računu na twitterju pričel objavljati Prodnike poezije: kratke zapise, nihajoče med dokumentarnostjo in poetičnostjo. Kmalu je pridobil mnogo sledilcev in postal eden izmed vodilnih glasov nesreče: o njem so poročali mnogi japonski časopisi in televizije, njegove pesmi so bile tudi uglasbene in kmalu prevedene v angleščino in druge jezike. Ob obletnici nesreče objavljamo kratek odlomek iz zbirke tudi na AirBeletrini.

Ryoichi Wago je pesnik, rojen v Fukušimi leta 1968. Leta 1998 je prejel nagrado Chuye Nakahare za najboljši pesniški prvenec in nagrado Bansui za svojo četrto pesniško zbirko iz leta 2006. Preživlja se kot učitelj, znan pa je tudi kot pisec besedil in radijska osebnost.

                                                                               ***      

16. marec

• Iz reaktorja v 3. enoti Prve jedrske elektrarne Fukušima uhaja beli pari podoben dim (potem ko je bilo 60 ur po potresu objavljeno, da se topi sredica v 3. enoti in 101 ur po potresu, da se topi sredica v 2. enoti).

• Izbruh požara v 4. enoti elektrarne.

• Sevanje 2399μSv/h, izmerjeno pred glavnim vhodom v elektrarno Fukušima.

• Odkritje radioaktivnega joda in cezija v vodovodu mesta Fukušima.

• 4 milijoni domov na območju Tokia in 5 milijonov domov na območju Tohokuja je brez elektrike.

• Uhajanje plina in požar v naftni rafineriji Cosmo v Čibi.

• ZDA priporoča evakuacijo vsem svojim državljanom, ki živijo v krogu 80 km od elektrarne Fukušima.

• 4277 mrtvih, 8194 pogrešanih.

16. 3. 2011 ob 4.29

Šesti dan, odkar je Japonsko prizadela katastrofa. Spremenil se je naš način razmišljanja, prav tako naše predstave.

16. 3. 2011 ob 22.43

Če bi iskal pomen vsega tega, bi se moral soočiti z resničnostjo in poiskati zavetje v tistem bežnem trenutku tišine; nikakršnega pomena ni, kvečjemu nesmiselnost; vse je še najbližje eni sami mrakobi.

16. 3. 2011 ob 22.52

Svet mirno nadaljuje svoj obstoj; odtujeno od pomena nebesno telo z močjo volje ohranja rojstvo in uničenje.

16. 3. 2011 ob 22.54

Telovadnica moje priljubljene srednje šole je spremenjena v mrtvašnico za neidentificirane. Telovadnica sosednje srednje šole tudi.

26. 3. 2011 ob 23.10

Družina je odšla naprej v zavetišče. Otrok mi je telefoniral. Ali kot oče res ne morem brez odločitev?

16. 3. 2011 ob 23.14

Mimogrede, jezi me. Strašno me jezi.

17. 3. 2011 ob 00.05

Kuhinja. Pospravljal sem razmetano posodo. Medtem ko sem eno po eno zlagal v omaro, je vse preplavila žalost. Mene in kuhinjo in svet.

17. 3. 2011 ob 0.24

Vsaka noč se enkrat konča.

                                                                       ***

27. marec

• 82-letni moški je umrl med čakanjem na bencin v mestu Tanagura v prefekturi Fukušima (da bi se ogrel, je na šoferskem sedežu uporabljal lončeno žerjavnico z briketi).

• Objava Tokijskega mestnega biroja za vodovod, da v Čistilni napravi Kanamachi niso zaznali radioaktivnega joda.

• 10.804 mrtvih, 16.244 pogrešanih.

27. 3. 2011 ob 22.07

Zrak me straši, nekaj je v zraku, straši me, ne maram ga, zrak kaže strašljiv obraz, ne maram ga, kaj naj s tem.

27. 3. 2011 ob 22.16

Jakna je mokra od dežja; oblečen sem v nevarnost. Z vozniškega sedeža v avtu strmim v njihove sence. Dež na sprednjem steklu. Strahovlada radioaktivnosti. Nevarna, tako nevarna. Fukušima.

27. 3. 2011 ob 22.22

Prav zdajle v vasi Iitate sveže mleko zlivajo na polja. Mleko se vpija v zemljo, vpija se v reke, vpija se v čas, vpija se v dušo. Nesrečno mleko smo prinesli na ta svet.

27. 3. 2011 ob 22.30

Včeraj sem v iskanju bencina blodil po ulicah. Kolona avtomobilov. Prav pred menoj je en avto izstopil iz kolone, zato sem izstopil tudi jaz. Peljal sem mimo mnogih karoserij. Osupel. Vse to so bili so neobljudeni avtomobili.

27. 3. 2011 ob 22.33

Smo neobljudeni. Neobljudeni avtomobili. Nikogar ni. Kljub temu takole olikano čakamo v vrsti. Solze. Cesta ob obali. Priporočena prostovoljna evakuacija v krogu 20 do 30 kilometrov.

27. 3. 2011 ob 22.34

Groza. Groza pred dežjem. Od kod prihaja dež in le kam gre? Groza pred dežjem. V dežju neobljudeni čakajo v vrsti za neobljudenimi. Čakajo v vrsti pred njimi.

27. 3. 2011 ob 22.37

Premočeni smo. Čas se je ustavil. Kar naprej je 2.46 popoldne. Psi brez lastnikov, rože brez občudovalcev. Mesto Minamisoma.

27. 3. 2011 ob 22.44

Ššš, popotresni sunek.

27. 3. 2011 ob 22.45

Predvčerajšnjim zvečer. Prijateljeva elektronska pošta me je ganila do solz. Hvala. Za tistikrat. ... Pozanimal se je, kako je z dežjem, in me prosil, naj ostanem v hiši.

27. 3. 2011 ob 22.46

Pa ne že spet, nehaj s tem strašljivim obrazom. Zrak.

27. 3. 2011 ob 22.47

Dež pada ... Radioaktivnost pada ... Radioaktivnost pada na polja ... če dež pada na hišo ... sem premočen tudi jaz.

27. 3. 2011 ob 22.52

Na temni planjavi, kjer ni nikogar, stoji električni drog, stoji električni drog. Čez temno planjavo, na kateri ni nikogar, tečejo električne žice, tečejo električne žice.

27. 3. 2011 ob 22.55

Čakam v neobljudeni vrsti. Sem edini živ. Za mano dolga vrsta. Živi prihajajo. Zadaj se hitro nabirajo avti. Hitro se postavljajo v vrsto. S skoraj pošastno živahnostjo prihajajo za mano.

                                                                        ***

4. april

• Začetek vselitev v začasna bivališča v mestu Okamaeda v prefekturi Iwate.

• Presežena je uzakonjena višina radioaktivnega cezija v ribah ujetih na morju okrog mesta Iwaki, v prefekturi Fukušima.

• Potres skoraj 5. stopnje na severu prefekture Miyagi.

• 12.915 mrtvih, 14.921 pogrešanih.

9. 4. 2011 ob 18.31

Popotresni sunki. Valovi zemlje. Znova nas preženejo, demoni siloviti. Niti za trenutek si ne odpočijejo rok od neizprosnega tresenja. Trdovratno nas preganjajo, nas bežeče, ti bliskoviti napadi zemlje.

9. 4. 2011 ob 22.02

Domači kraj, domači kraj, zapuščajo ljudje, ljudje, ljudje, zbogom, domači kraj je v naših besedah, je v naših mislih, je v zraku, je v rokah, zato mu mahamo z rokami, zbogom, zbogom.

9. 4. 2011 ob 22.04

Domači kraj, domači kraj, zapuščajo ljudje, pospremil sem dečka, na parkirišču pred nakupovalnim centrom z veliko polomljeno streho, deček je hotel ostati, osamljeno sem pomahal, zbogom, zbogom.

9. 4. 2011 ob 22.19

Ti, ljubljena ti, kaj si danes počela, kaj si danes občutila? Si na varnem? In tvoj domači kraj, kje je? Danes ... so brez njega ostali nešteti Japonci. Molim zanje.

9. 4. 2011 ob 22.41

»Danes sem se ostrigel,« mi zgodaj zjutraj telefonira sin. Ko bi vsaj lahko živeli običajno življenje, si mislim. Solze.

9. 4. 2011 ob 22.44

Slišal sem ... da je na obali mesta Futaba cel roj metuljev doslej neznane vrste plesal po nebu. Te govorice je sprožila radioaktivnost.

9. 4. 2011 ob 22.46

Slišal sem, da so ob obali mesta Naraha ujeli ogromnega morskega lista. Tudi te govorice je sprožila radioaktivnost.

9. 4. 2011 ob 22.47

Slišal sem, da so na obali mesta Tomioka opazili mnogo rakovic hoditi naravnost. Spet govorice.

9. 4. 2011 ob 22.48

Živimo v govoricah. Brez sape živimo v viharju.

9. 4. 2011 ob 22.51

Preganjani smo v govoricah, brez sape smo preganjani v viharju, absurdna Japonska.