Ko sem na vlaku čakal Florence O'Hara, sem se tako razvnel, da sem tuhtal, ali bi jo lahko dal dol kar v stranišču. Česa takega ni­sem še nikoli poskusil, ona pa mi je le redkokdaj kaj odklonila. Ali pa bi ji roka lahko zdrsnila pod moj časopis. Že dneve si umišljam, kakšnim užitkom bi se lahko predajala. Teden dni se bova posve­čala samo drug drugemu, nakar bom prvič odšel v Los Angeles, v Hollywood, kjer bom odigral stransko vlogo v nekem neodvisnem ameriškem filmu.

Dve minuti pred odhodom – in začenjalo me je skrbeti, saj sem se že eno uro potikal po postaji – sem jo uzrl v okenskem okvir­ju in skoraj zavpil. V potrditev dejstva, da greva na dopust, si je na glavo poveznila mahedrajoč škrlaten klobuk. Florence se zna včasih neskladno obleči in si nadene denimo starinski nakit in svileno bluzo, obuje pa ponošene, obrabljene čevlje, kakor da je, preden je prišla do nog, že pozabila, kaj ima na glavi.

Za njo je stopal mož.

Prepoznal sem ga s poročne fotografije, ki sem jo videl ob edini priložnosti, ko sem previdno pokukal v njuno stanovanje, da bi videl pogled na Kovaški most in reko. Florence mi je predlagala, naj pogled naslikam. Danes jo je, kdove zakaj, pospremil. Skozi okno mu bo pomahala v pozdrav – upal sem, da mu ne bo poslala poljubčka –, nato pa se bo usedla k meni.

Potreba po samoti vedno zbuja sum. Na pot sva se morala pri­praviti. Ko sva v postelji kovala zaroto, sva najprej razmišljala, da bi Florence možu rekla, da gre na dopust s prijateljico. Toda zaradi zapletanja v laži se ji začnejo potiti roke. Namesto tega je preverila, kdaj bo mož zelo zaposlen v službi, in vztrajala, da potrebuje čas za knjige, sprehode in premislek. »Premislek o čem?« jo je vprašal, jasno, ko se je napravljal za službo. Florence zna na miren način vztrajati pri svojem, on pa je rad velikodušen.

»Prav, moja mala,« ji je naznanil. »Pojdi in bodi sama s seboj, in boš videla, kako me pogrešaš.«

V tednu pred odhodom sva se dobila dvakrat. Poklicala me je, in zunaj, pred sprednjim vhodom v stanovanje, sem na Gloucester Roadu ustavil taksi. Ona si je obraz ovila z naglavno ruto, si nadela temna očala in se odkradla na najino srečanje v enega mnogih obrečnih pubov blizu doma. Bila je nekoliko odsotna, zaradi česar si je le še bolj želim in kar se bo, tako domnevam, spremenilo med najinim skupnim dopustom.

Njen mož se je pojavil na vlaku in mi stopal naproti. Čeprav je samo za eno uro zapustil službo, je bil v lanenem suknjiču sme­tanaste barve, kavbojkah in starih jadralnih mokasinih brez no­gavic. Tudi prav, sem pomislil, tako je olikan, da ji pomaga nesti prtljago vse do sedeža; to je nekaj, kar bi se sedemindvajsetletniki, kot sem jaz, lahko od njega naučili.

Potovalko ji je dvignil na polico in usedla sta se mi nasproti, na drugo stran prehoda. Za hip je brezbrižno pogledal v mojo smer. Njo je prevzelo dogajanje na peronu. Ko je govoril, se mu je na­smihala. Medtem si je trgala kožico okoli palca, dokler ni zakrva­vela in je morala v potovalki poiskati papirnati robček. Florence je nosila poročni prstan, ki ga ni imela nikoli, kadar je bila z menoj, razen ko sva se spoznala.

Vlak je, kaj pa drugega, sunkovito speljal in do naše počitniške destinacije odpeljal mene, mojo ljubimko in njenega moža.

Vstal sem, se usedel, se potrepljal po glavi, prebrskal potovalko in se podivjano ozrl okoli sebe, kakor da bi iskal nekoga, ki mi bo pojasnil situacijo. Nazadnje je Florence, potem ko me je opazova­la, kako sem pojedel čokoladno torto – v drugačnih okoliščinah bi mi z ustnic obliznila drobtinice –, vstala in se odpravila po send­viče. Šel sem na stranišče, kjer me je čakala pred vrati.

»Na vsak način je hotel z mano,« mi je zašepetala in mi nohte zarinila v roko. »To je bilo včeraj. Druge izbire nisem imela. Če bi mu nasprotovala, bi postal ljubosumen in nezaupljiv. Nisem imela priložnosti, da bi ti prej povedala.«

»Bo ostal ves teden?«

Videti je bila razburjena. »Dolgčas mu bo postalo. Take stvari ga ne zanimajo.«

»Kakšne stvari?«

»Dopust. Običajno greva raje kam … v Italijo. Ali pa Hamp­tons –«

»Kam?«

»Blizu New Yorka. Dala bom vse od sebe, da ga spravim domov. Boš počakal?«

»Težko rečem,« sem ji rekel. »Res si naredila pravo zmešnjavo! Kako si mi lahko naredila kaj takega!«

»Rob –«

»Kako si glupa, glupa!«