Kako je taksist pritiskal na plin in kako sem si oddahnil, ko mi je Martini zaupal, da iščemo alkohol. Ta človek je res znal misliti na vse, saj jaz se česa podobnega ne bi domislil. In potem bi padla kriza, saj sva imela le še pol steklenice viskija, ki pa naj bi ostal za skrajno silo, ki je nima pomena niti razlagati. Saj se prikaže v vseh groznih oblikah sama od sebe.

In tako se je izkazalo, da z alkoholom v Egiptu res nikakor ne bo lahko, ker taksi je vozil in vozil in morda se je prvič izkazalo to za dobro, saj kaj mislim. Če bi prodajali alkohol za vsakim vogalom, potem ne bi nikoli prišel v najbolj skrite kotičke Kaira.

Jebenti, bilo je, kakor bi nabavljali drogo ali pa še hujše.

Kakor bi nabavljali orožje.

Prvič sem na kaj takega pomislil, saj le kakšno orožje je lahko alkohol, mirne duše pa lahko že izjavim, kako je prekleto dobro, da je alkohol v Egiptu malodane prepovedan in tako težko dosegljiv, saj ko smo se vozili po tistih skritih predelih Kaira, po tistih prašnih uličicah, ko sem opazoval vsemogoče ljudi, ki se jih je predvsem trlo, ja, tako preprosto jih lahko označim, se mi je prvič v življenju zazdelo, kako ne bi bilo prav nič dobro, če bi Egipčani ali kaj so, skratka če bi pili.

Ne, to res ne bi bilo dobro.

Še več podobnih prilik sem imel, da sem prišel do takšne ugotovitve, seveda v Aleksandriji, pa tudi na izletih, ki smo si jih privoščili, čeprav tega ne znam niti pojasniti. To je že skoraj tako, kakor da bi branil svoje pijančevanje, a nekaj mi je govorilo, da alkohol res ni za vsakogar, spet pa ne govorim, da sem zaradi tega pripotoval v Egipt.

Saj sem nekaj slišal o tem, mislim, kdo ga je prepovedal, saj bi se lahko tudi razgovoril o vsem skupaj, toda tisti, ki je izdal takšen ukaz, je imel gotovo prav.

Tisti Mohamed ali kaj je bil, pa ne rečem, da je bil on sam en navaden pijanec in je potem naokrog moraliziral.

Sploh ne govorim tega.

Nekaj je moral prekleto dobro slutiti, predvsem pa ni mogel biti ljudomrznež. Daleč od tega. Saj sem že večkrat slišal o določenih narodih, kako različno vpliva na njih alkohol, o čemer nima pomena niti razpredati, toda ta občutek, da je lahko alkohol odveč, se mi je razvil v Kairu sam od sebe, pa ne da bi bil kakšen prerok. Vse je bilo povsem slučajno, ker sva ga z Martinijem pač tako zagnano iskala, seveda pa se je sproti izkazovalo tudi to, kako zasvojena sva bila. Strašno sva bila zasvojena, saj se v Ljubljani lahko skriješ na vsakem koraku v lokal, si kaj naročiš, si skratka med svojimi, v Kairu pa to nikakor ni veljalo. Še zdaleč nisva bila med svojimi.

Kako je taksist drvel.

Šele ko sem to razmišljal, sem si ga bolje ogledal.

Vsake toliko časa je ustavil in se prerival med množico Egipčanov in jim gotovo zastavljal eno in isto vprašanje.

»Alkohol?«

»Kje je pivo?«

Ja, Martini se je zanimal predvsem za pivo, tisti taksist nama je bil pa očitno izredno naklonjen.

Mlad fant je bil, energičen, nasmejan, dvomil sem celo, da zaradi denarja, niti malo ga nisem imel na sumu, da je imel kaj za bregom. Uslišati je hotel le najino željo in nama je šel zato prekleto na roko.

Poleg njega je sedel seveda Martini.

Jaz sem bil raztegnjen na zadnjih sedežih.

Martini je z njim tudi kramljal.

Kot lov je vse skupaj izpadlo.

In zakaj se mi je zdelo, da nama je naklonjen?

Preprosto.

Kar naenkrat je pomahal z roko.

In tistega njegovega nasmeha ne bom nikoli pozabil.

Kako je bil razposajen.

Kako je bil zmagoslaven.

Kakor da bi si on želel piti in morda je bilo temu celo tako, sem pomislil, kaj pa vem, kot pijanec morda, kar sem, ki se ustraši, da bo imel potem kaj manj za spiti.

Debeli Martini je planil iz avta.

Kako živahen je znal postati ta človek.

Videl sem ga, kako je stekel proti taksistu.

Videl sem ju, kako sta se skoraj objela in potem odhitela iz mojega vidnega polja.

Ja, sam sem bil v taksiju.

Sam sem bil v avtomobilu sredi Kaira.

Trojke so roman o prijateljskih trojkah, o ljubezenskih trikotnikih in o treh počitniških destinacijah: Aleksandriji in otoku Susak (kamor se pripovedovalec odpravi s prijatelji) ter Kreti (kamor si le naskrivaj želi). In je roman o samoti. O človeku, ki ga vse bolj skrbi nenehno druženje z nezanesljivimi moškimi prijatelji in očitno skrhana ljubezenska veza, in ki nazadnje v teh trojicah ostaja vse bolj sam. Tako sam, da se začne slika realnosti vse bolj kriviti. Kot da so izginile v naši deželi barve. Kot da bi postala črno bela. Tu je tudi prijatelj, ki trdi, kako slike naših največjih slikarjev niso njihove, temveč so jih delali nekoč davno, jih hranili v cerkvah in potem poiskali žrtve, da so se podpisali, da so postali slikarji in se žrtvovali ... Seveda se tudi pisatelj pozanima, če so še kakšna prosta slikarska dela, da bi bil še on na ta način slikar. A slik je zmanjkalo, pošle bodo pa tudi barve.