Polina Žerebcova se je rodila v Groznem leta 1985. Njen dnevnik, ki je oktobra izšel v Moskvi, bralcu ponuja redek vpogled v življenje v obleganem Groznem v času druge čečenske vojne. Delo, napolnjeno z vojnimi grozotami in vsakodnevnimi skrbmi najstniškega dekleta, vzbuja primerjave z dnevnikom Ane Frank, toda sami avtorici so ljubše povezave s Tanjo Savičevo, ki je v obliki dnevnika beležila počasno umiranje svoje družine v obleganem Leningradu. Večje založniške hiše, na katere se je obrnila Žerebcova, so objavo zapiskov zavrnile, sklicujoč se na preveliko tveganje v trenutnih političnih razmerah. Nazadnje je delo izšlo pri manjši založbi Detektiv-Press s posvetilom: »Posvečeno vladarjem sodobne Rusije«.

1. oktober 1999

Včeraj in predvčerajšnjim so bombardirali. Sodeč po govoricah na tržnici so ranjence sprejeli v bolnišnico št. 7. Po lokalnem radiu so sporočili: ubitih 420 ljudi, okoli 1000 ranjenih.

Mesto polnijo govorice. Pogosto si ta »obvestila« med seboj nasprotujejo. Na to, da bo avgusta prišlo do nove faze vojne, nas je opozarjal profesor V. Nunajev, poznani zdravnik kardiolog. Toda nismo mu verjeli. Nakupili smo nove zaloge blaga.

Šestega avgusta smo izvedeli, da je iz Groznega odpotovala vdova ubitega predsednika D. Dudajeva. Toliko informacij! Verjeti je mogoče le temu, kar si videl sam, s svojimi lastnimi očmi. In v nobenem primeru ne gre verjeti ušesom!

Na tržnici so si ljudje, ki so se med seboj spoprijateljili, izmenjali naslove. Za vsak primer, da bi lahko kam ušli ali kje živeli, če bodo mesto močno bombardirali ali povsem uničili. Nama z mamo je svoj naslov dal Nazar. Skupaj z ženo prodaja izdelke: Mikrorajon, Ulica Kosiora št. 8, stanovanje 66. Avtobus št. 29.

Prav tako nama je naslov dala Rusinja z imenom Lelja. Rekla je: kaj, če bosta v centru mesta in se bo začel letalski napad? Tecita po prospektu Zmage, k hiši št. 5A (zraven tržnice), z našega dvorišča je vhod v veliko klet.

Umreti takoj verjetno ni tako strašno, strašno je ležati pod ruševinami in umirati v bolečinah …

13. oktober 1999

Ponoči poslušamo obstreljevanje. Podnevi trgujemo.

Zdaj nosim ruto, kot teta Kusum. Kusum me pogosto hvali. Na tržnici prisede k nama z mamo in mi češe lase. Pravi: »Daj, naredili ti bomo trajno!«

Ponovno je prišel k meni moj prijatelj Dauda. Kupil mi je sladoled. Sem mu všeč? Ko bi za to vedela Kusum, njegova mati! Fant me je vprašal: »Koliko si stara?« Ko je zaslišal, da samo štirinajst, se je začudil: »Tako si majhna! Mislil sem, da si starejša … Veš, zelo si podobna kraljični Budur iz moje najljubše pravljice!« Takrat sem se opogumila in rekla, da je on Aladin! Dolgo sva gledala drug drugega in molčala. Presenetil me je moj pogum. Prej se s fanti nisem spuščala v pogovor, samo poslušala, zdaj pa sem spregovorila … Aladin ima lepe oči. In lasje so črni, skodrani, do ramen. Prav zares je kot princ!

Spomnila sem se, da sem ga videla v sanjah! Že davno. Ko sem bila otrok in še nisem hodila v šolo. Aladin mi je povedal: star je 23 let. Njegov oče ima drugo družino. Ima mamo in sestro, živijo na vasi. V zadregi je Aladin dolgo ogledoval svoje čevlje in, ne da bi se poslovil, odšel.

Polina

21. oktober 1999

Z mamo sva bili ranjeni 21. oktobra. Videla sem ubito žensko, ki je sedela za mizo. Ranjenci so se skrivali v kavarnah in znotraj hišnih vhodov. Moški, prostovoljni reševalci, so zbirali žrtve obstreljevanja in jih razporejali v avtomobile. Najprej težko ranjene.

Vse pa se je začelo nepričakovano, okoli pete ure popoldan. Zbrali sva blago, ki nama je ostalo, dve torbi. Ena zame, druga za mamo. Tu sva srečali Kusum z majhnim otrokom. Stale smo in se pogovarjale. Naenkrat je živo bliskanje razsvetlilo še vedno svetlo nebo. Sledilo je močno grmenje. Od strahu smo se prevalile za svojo mizo. Počepnile smo med železne kioske. Drugega skrivališča ni bilo v bližini. Eksplozija! In še enkrat … Zdelo se je, da je ena in ista stvar eksplodirala večkrat zapored. Tekle smo, in po poti izgubljale svoje blago, na dvorišče Modne hiše. To je sami center Groznega. Ulica Rose Luxemburg.

Medtem ko sem tekla, je ogromen drobec, kakor odmev ponovne eksplozije, zažvižgal povsem blizu. Ni ranil mene, temveč čas, kakor topla voda, ki je odtekla nekam stran, in ostala sem sredi suhe struge, nemudoma sem razumela, da me niti mama niti drugi ljudje ne morejo rešiti pred Smrtjo, če bom poklicala na pomoč.

Smrt in jaz, samo midve sva bili v tem svetu povezani druga z drugo. Ničesar ni bilo, kar bi se lahko postavilo med naju in me zaščitilo. Vse se mi je zazdelo smešno in nepotrebno, stvari, torbe in razne dragocenosti. Doumela sem, da ničesar, popolnoma ničesar ne bom vzela s seboj Tja. Močan udarec in … čas se je vrnil skupaj z ognjenimi iskrami, ki jih je drobec granate izsekal iz opečnate stene hiše zraven moje glave. Noge so mi trgale nekakšne železne čeljusti, vendar sem mehanično nadaljevala s tekom. Toda čez nekaj korakov sem padla … Dvignili so me. Pohiteli smo v vhod stanovanjske hiše, toda namesto dvojnih vrat je bila tam mreža. V šoku smo zbežali na dvorišče in skočili v drug vhod, v stanovanjsko hišo poleg. Tja, kjer je bila včasih trgovina Ribolov. Ko sem prestrašena sedla v kot, je nase opozorila rezka bolečina v nogah. V isti vhod sta mama in Kusum pahnili, vrgli dekle, Čečenko.

Dekletu je raztrgalo koleno. Prvič sem videla, da je kost znotraj bela. Bila je v šoku in ponavljala samo: »Boli! Boli! Boli!«

V vhodu so bili zbrani ženske in otroci. Mama je rekla, da ima v žepu plašča luknjico in da njeno bedro malce »gori«. Drugi drobec granate je padel mami v žep.

Ko so v naš vhod pogledali moški, so vsi zakričali, da je treba najprej odpeljati dekle brez noge. Izgubila je veliko krvi. Na pogled je bilo dekle staro 17, 20 let. Odpeljali so jo.

V vhod so zopet pogledali prostovoljni reševalci. Mladi fantje. Med njimi je bil Aladin. Odločili so, da me pošljejo na obvezovanje v lekarno, na prospekt Zmage (v bivšo pekarno). Aladin me je nesel na rokah in mi šepetal: »Ne joči, moja kraljična! Ne boj se! Pomagali ti bodo!« Zadaj so peljali mamo. Pozabili niso niti na najine torbe z blagom, v zmedi se niso izgubile. Pot nas je vodila čez dvorišče Modne hiše. Tu sva nekoč z mamo živeli pri mojem dedu, novinarju[1].

Ko so me nosili skozi obstreljevanje, sem videla tri ubite ljudi. Ležali so ločeno drug od drugega. Nekdo jih je pokril s kartonom. Prva je bila ženska, drugi moški, tretjega nisem prepoznala. Verjetno otrok.

Odnesli so naju v lekarno in neznana ženska je izvlekla drobec iz maminega bedra. Meni so samo obvezali noge, saj je bil en drobec globoko v notranjosti, druge pa je bilo tudi boleče jemati ven. Aladinu sem se smilila, božal me je po glavi in grizel medenjak.

Odločili so, da morava domov, ker so bolnice prenapolnjene z ranjenimi ljudmi, saj na tržnici prodajajo predvsem starci, ženske in otroci. Moških je tam zelo malo. Skoraj jih ni …

Proti jutru je bolečina v nogi postala močnejša. Jemala sem protibolečinske tablete in uspavala. Toda bolečina je postajala vedno bolj grozljiva. Komaj sem zadremala, je naša mačka skozi povoje zavohala kri, zlezla pod odejo in se mi z zobmi zagrizla v desno nogo. To je bilo strašno. Z udarci s pestmi sem jo odgnala.

Komaj sva pojedli zajtrk, je mama prosila sosede, naj me odpeljejo k zdravniku. Privolili so zgornji stanovalci. V njihovi »šestki« smo se odpravili v bolnišnico št. 9. To je naša osrednja bolnišnica.

Zdravniki so takoj pojasnili: »Treba vam je narediti rentgen. Rentgena ni. Izklopili so električno energijo, dizelski motor pa se je izgubil nekje v kaosu.«

Zdravnik, ki me je pregledoval, je bil utrujen. Komaj se je še držal na nogah. Pripovedoval je, da so ponoči, v času operacij, neštetokrat izklopili elektriko, operirali so na desetine ljudi. Veliko jih je umrlo …

Ko so se ukvarjali z mojo rano, so mi pozabili dati anestezijo. Zatulila sem. Zoprno mi je bilo kričati. Zdravnik je takoj opazil in mi dal injekcijo. Vsa zdravila in brizgalke je v tamkajšnjem kiosku kupila moja mama. Poleg tega še cepivo proti tetanusu. Iskali so drobce granate, vendar jih niso našli. »Brez rentgena vam ne moremo pomagati. Zaman bomo odprli nogo,« so ponavljali zdravniki. »Poiščite bolnišnico, kjer rentgen deluje.« Odstranili so samo drobiž. Mama je imela zdaj bedro polepljeno z obližem. Lahko je hodila. Dobili sva protibolečinska sredstva, veliko povojev, razkužilnih robčkov in zelenko[2].

Budur

31. oktober 1999

15.40

Bombardiranje. »Obdelovali« so zasebni sektor, Karpinko. Pri nas doma so se skrivali otroci. Desetletna deklica, Zara, se je glasno drla in jokala. Mansur, sin tete Valje, je sedel ob naših vratih in vse miril. Jaz sem molila. Vsi ostali so s stopnišča pogledovali v našo sobo.

25. november 1999

Bil je odličen dan! Zjutraj je bilo streljanja malo in proti večeru so sosedje odšli »na sprehod«, to pomeni na kratko postati pri vhodu in se nadihati zraka, pomešanega z vonjem po zažganem. Toda ni bilo čisto tako!

Na naše dvorišče je začela padati »toča«. Vsi smo naglo leteli v stanovanje tete Marjam, k Valji in babicam. Tako smo tekli iz sosednjega stanovanja k nam (sliši se, ko polnijo orožje – in v katero smer leti prav tako!). Potem smo iz svojega stanovanja bežali k sosedom, glede na to, s katere strani je padalo po hiši … To je trajalo od 18.00 do 20.00 …

Zaslišalo se je naglo trkanje po vratih. Prišel je Aladin! Pomislila sem, da se mi bo zmešalo … Da se mi vse samo dozdeva … Živ je prišel skozi ta Pekel! Kako? Tako bombardiranje! On pa je prišel iz gorečega centra v naš okoliš! Mislil je, da stradamo! (Po poti je ležal v nekem jarku, ves umazan).

S težavo je dobil in nam prinesel temno »opeko« vojnega kruha! Aladin je bil ves umazan, poln trnov, ranil si je roko. Toda prišel je! In po pravici povedano, si čisto nič več nisem želela umreti!

Kraljična Polina-Budur

Prevedla: Ana Petrovčič

38 (942), 26.9.2011. <http://www.kommersant.ru/doc/1777876>.

[1] Anatolij Žerebcov, Polinin ded, je bil ubit na začetku prve čečenske vojne (1994–1996). (op. prev.)

[2] »Zelenka« je tekočina zelene barve na osnovi alkohola, ki se je v Sovjetski zvezi uporabljala kot antiseptik. (op. prev.)