Kaj je zdaj to? Od kod se je znašlo pred menoj? In jaz pred tem? Kaj naj? Kako naj? A moram zdaj? Zakaj ravno jaz? Kaj hočejo od mene?

Nimam pojma. Popredalčkaj! Razvrsti! Preglej! Prevzemi! Obvladaj! Ti lahko!

Tole je kamelja glava. V tej bivši srednjeazijski republiki Sovjetske zveze je to običaj. Častni gost poje oči. Z mano je ta ženska, nekaj podobnega ministrici, ki bo podpisala pogodbo. Sme seči v državni proračun, ne sme pa seči moškemu v roko. Relikt sovjetske enakopravnosti? Mati državnega zdravja? Predsednikova teta, sestra, sestrična, žena njegovega pajdaša? Eksponat spoštovanja ženskih pravic? Uroš je rekel, pogodbo bo podpisovala ženska, jaz ne bom mogel iti, Helena, kar ti boš šla, ti boš to lahko.

Lahko pojem kamelje oči? Najprej bodo ceremonije. S čim bova pa nazdravili, s čajem? Vsak čas se bo nagnila nad mizo, pokazala na glavo, vljudna roka bo rekla, prosim, bi hoteli ... Približno mojih let je. Včeraj so ji ukinili opero in balet, nista v skladu z nacionalnim bistvom, jutri ji bodo ukinili 15 000 delovnih mest v zdravstvu, pojutrišnjem bodo namesto zdravil kupovali le še zlato za predsednikove doprsne kipe. Če plava, plava oblečena in pokrita. Danes bomo z njo zaslužili.

Kamele. Vzdržljive. Popolnoma prilagojene. Jedo in pijejo, ko lahko. Alahova stvaritev, postavljena v peščeni svet. Zanje dokaz, da Alah je in da Darwina ni. Majhna ušesa, dolge trepalnice, zaščitene nozdrvi, oči pa … oči pa … trije pari vek, tretji par, prozoren in drugačen, narejen za peščene viharje. Kamele znajo gledati vihar. Vihar je zanje nič.

Pojem oči in potem malo pokramljava. Ženska z žensko? Gleda me zaskrbljeno. Jo je sram? Ve, da se mi oči gnusijo? Jo lahko užalim? Lahko pojem te oči iz usmiljenja do nje? Iz dolžnosti do Saneksa? Zaradi Uroša, ki vedno pravi, Helena, treba je gledati samo bilanco, saldo pove vse.

Kaj se grem? Za koga? Kam grem? Skozi iluzije. Skozi čas.

Pogoltnem lahko skoraj karkoli. Sem Helena Tilahko.

Če bi na ministričinem stolu sedel moški, bi bil na mojem Uroš, pojedel bi oči, popil več konjaka, kot si je moč misliti, nič zato, če so muslimani, vrata so zaprta, objemal bi se z neznanim moškim, kupec je kralj, odstotki so dvorjani, oba bi se veselila novega denarja … državnega denarja, ki bi se prelil v visoko oktanske nekaj že, brata v kupčiji … pa ona sploh ve, da je petnajst odstotkov njenih? Moji odstotki pa so Uroševi, individualna pogodba pa to, kot vedno, renta, ki se ji reče dobro naložena hvaležnost. Vse za Uroša. Uroš je Saneks. Vse za Saneks.

Taka so dejstva. Jih lahko, kljub svojim letom, še naprej preziram?

Se lahko delam, da nisem brcnila v škatlo s travnim semenom pod njegovo pisalno mizo?

To je za Svetlanino dačo, je rekel. Svetlana. Pametna, izobražena, poliglotska. Mojih let. Rusinja. Rusinja prihaja. In jaz tako daleč od doma.

Kot da nisem opazila, kako Uroš nalaga hrano na krožnike. Z eno roko zgrabi servirne vilice in žlico in demonstrira gostiteljsko spretnost.

Na moj krožnik hrano vrže, jej.

Na Svetlanin krožnik jo položi. Nežno. Moja ljuba.

Vrže, ne da bi me pogledal, jej, ko si že ravno tukaj.

Položi, tako sem te vesel.

Vrže, da boš sita.

Položi, za svojo mizo te imam. In jo gleda …

Ko reče še z besedami, jej Helena, da boš lažje računala, a boš še en karmenatlc, nimam več kam. Moj obraz je kot skloftan, bojim se, da bi se videlo.

Stvari je treba enkrat razvrstiti. S tole gospo ministrico nimava zaboja konjaka, pa saj bi zadostovala tudi steklenica … ki je pa tudi nimava. Imava kamelo in čaj. Medve pijeva le na skrivaj, najbrž tudi ona kdaj potegne kakšen požirek naravnost iz steklenice, nagneš hitro in takoj ti odleže.

Do kdaj ti odleže? Do takrat, ko slišiš glas svoje hčerke, ti v Moskvi, ona v Sloveniji, mami, spet nisem dobila specializacije. Kot da je kaka prekleta kandidatka za prekleto astronavtko. Pa saj bi bil rada samo pediatrinja. Baje jih je premalo, ampak le tistih iz lastnega gnezda. Če so iz tujega, jih je pa preveč. In Uroš, Uroš, ki pozna ves ta božji dohtarski z odstotki in beneficiji povezan dohtaraj, ti reče, ko mu moledujoče pojamraš, saj veš, da sem proti takim načinom. Aja? Proti je, ko gre zame. Kadar gre zanj in za njegove, je pa zanje. Kot da ne vem. Kot da ne vodim knjig. Tistih, ki so za pokazat in tistih, ki niso glih za pokazat. Načela, pa ja. Ima samo enega. Reče se mu saldo.

Pa kaj mi je? Ta ženska čaka in nima nič z vsem tem. Rada bi ji rekla, pusti, stara moja, te kamelje časti, povej mi raje, kaj delajo tvoji otroci in tvoj moški, če ga še imaš, te še kdaj pogleda nekako od strani in s poželenjem? Kako ti nalaga hrano na krožnik? Vrže? Položi? Moja ruščina bi odskakovala od posodja vanjo, ko bi ji rekla, lej, igra je taka:

Že od svojega petega leta lahko pogoltnem karkoli, tako prestradan otrok sem bila. V porušeni povojni Jugoslaviji sem pasla krave poleg vojašnice in pojedla sem vse, kar so mi vojaki podajali skozi luknjo v ograji, včasih je bil golaž, same kite in maščoba – in če sem lahko pogoltnila tisto, pa še vse, kar je prišlo zraven, mi lahko verjameš, da tudi te kamelje oči niso ne vem kakšen problem. Stala sem v kravjem dreku, jesenska jutra so bila do modrih stopal mrzla, goltala sem in preživela.

Čigav bi bil ta glas, čigave so te cirilične besede, kdo joka? Sem to jaz? Se oglaša bilanca? Če bi le kdo odnesel to kamelje sranje! Uroš nekje sredi Moskve govori, Helena, s tabo se ne da, ti takoj postaneš histerična. Pojdi zdaj na letalo, bova o tem govorila, ko se vrneš. Vrnem? Kam? Od kod? Lahko gledaš v vihar, ne da bi vihar pogledal vate? Veke iz solza ne pomagajo.

Petnajstletna sem šla v tovarno igrač, zaradi popoldanske izmene sem morala pred očeta dobesedno na kolena. Večerno delo takrat ni bilo za poštene punce, ko pade mrak, so doma. Denar je pa vzel. Ko me vsaj ne bi hodil ob desetih čakat.

Potem je prišel Uroš, da bi pogledal, če je kakšna primerna za v Saneks.

Takrat se mu nisem zdela histerična. Zdela sem se mu taprava. Za delavko v proizvodnji, ki je še za en današnji laboratorij ni bilo, pa za telefonistko in za čistilko.

Pri Saneksu nas je bilo takrat enajst. Tikali smo se, samo generalnega smo vikali. Če je bilo treba, smo vsi pometali. Tudi generalni. Danes generalnega sploh ne srečaš. Danes je pri Saneksu zaposlenih deset tisoč ljudi in čistilke se po kilometrih hodnikov premikajo z električnimi stroji.

Potem sem se naučila stenografirati in tipkati, ker smo tako zrasli, da je Uroš potreboval tajnico. Marsikaj so govorili. Da nimam pojma in da sem preoglata. Da ne morem. Pa sem lahko. Stenografirala sem kot blisk. Tipkala kot strela. Vsak dan zjutraj je Uroš pogledal, kolikšen je saldo. Oče mi ni mogel nič več. Lahko me je le poklical od vratarja. Imela sem svojo garsonjero.

Pridi, bom narekoval, je včasih sredi noči po telefonu naročal Uroš. Z njegovim glasom so v mojo noč prihajali glasovi, glas barmana, lahko poračunam, glasovi svetlolasih 90-60-90 žensk, a Helenca ne spi, Helenca vedno priteče, dobra je, pa saj ji drugega ne preostane. Vedela sem, da bo kakšna od njih slej ko prej postala Uroševa žena. Glasovi umirajočih orkestrov, glasovi, ki niso bili moji. Tako prihaja lakota vseh lakot.

Diktiral je, šel spat, jaz pa sem potegnila do dveh … in bilanca je štimala.

Še vedno sem bila zelo mlada. Priročna. Razumevajoča. Vdana. Lačna. Še vedno me je malo zeblo. Uroš se je poročil in dobil otroke. Skoraj pomilovala sem njegovo ženo. Z mano je bil več kot z njo, čeprav je v menzi jedel v direktorski jedilnici, jaz pa v navadni in na sindikalnih zabavah sedel za direktorsko mizo, jaz pa nanje še hodila nisem.

Helena, ti lahko končaš srednjo šolo, zdaj imajo vse te mlade punce maturo, potrudi se. In sem se. Brez dopusta, brez bolniških. Če Uroš misli, da lahko, potem lahko. Ko sem maturirala, sem se prvič napila. Sesedla sem se pod drevo na avtobusni postaji.

Neke noči nisem samo skuhala kave, po nareku pa sploh nisem pisala. Nikoli si ga nisem upala vprašati, kaj mu je bilo, da me je objel. Bala sem se resnice, da bi rekel kaj takega kot: Helena, ti ne moreš pričakovati, upati, verjeti, misliti, slediti, pripovedovati. In nisem. Do zdaj.

V resnici je, ko se mi je že poznalo, rekel samo, Helena, ja kdo bi si mislil. Pa imaš očeta za otroka? Takrat enkrat so me od nasmeha začela boleti lica. Neverjetno je, kako te od nasmehov lahko bolijo lica. Več kot trideset let te lahko bolijo. Pa se še kar smehljaš.

Enkrat vaju bom vzel s seboj, tebe in tamalo, mi je obljubljal, šli bomo z DC9 v Beograd in potem po Jugoslaviji. Predstavništva smo imeli v vseh republikah. Pa nikoli nismo šli. Hvala bogu, da so bili vrtci in celodnevna šola, včasih je prišla k meni v službo, pa da sem stanovala v centru. Tamale nikoli ne bi pustila svojemu očetu.

Na tiho sem se vpisala na višjo šolo. Hodila sem ob petkih popoldan in ob sobotah cel dan. Tamala je bila zlata. Lahko je cele dneve sedela z mano na predavanjih in risala.

Še sreča, ker je šel Uroš v Rusijo. Takrat si nismo mogli misliti, kaj vse bo tam naredil.

Jaz sem postala direktorica skupnih služb. Tazajebana Uroševa tajnica, ki je bila, ko je prišla v Saneks, snažilka, je zdaj direktorica snažilk.

Ko sem na kakšnem papirju videla njegovo ime, ko sem slišala kaj o njem, sem postala lačna. Kadar se mi je oglasil s kakšnim pozdravom iz daljne ravne beline, sem mislila, da ni še vse izgubljeno, da imava nekaj skupnega in da on ve, kaj je to.

Če greš delat s petnajstimi, greš v penzijo s petdesetimi. Nisem vedela, kaj bo. Takrat enkrat je prišel v moj oddelek za metle. Helena, ti bi lahko vodila rusko računovodstvo, greš v penzijo, v Rusiji pa delaš po pogodbi … zdaj, ko bo tamala kmalu svoj človek … sem res pomislila, da bi lahko vedel? O tamali? Kar srečna sem bila. Kar nekaj sem si predstavljala.

O računovodstvu nisem imela pojma. Ampak če Uroš verjame, da jaz lahko, potem lahko. Skupaj bova. V Moskvi. Na stara leta.

Naučila sem se: toliko za davke, toliko za podkupnine, toliko za uraden in toliko za neuraden račun, tako gledaš v ruščini v oči davčno inšpektorico in tako prirediš bilanco … to so saldokonti in to so saldokonti … mislila sem si, da bova skupaj jedla nedeljsko kosilo in da bo spet kdaj rekel, a lahko poslušam, kako bije tvoje srce. Spraševal pa je le po računih.

Vsak dan pregledujem stolpce in vem, da so v njih gromozanske napake. Svetlana, ne prepisuj od mene.

Napake, same napake.

Kupila si bom psa, da bom z drugega konca videla, kako je, ko ti nekdo s hvaležnostjo liže roko. Naj pošlje Svetlano, bomo videli, če je seme, posejano na njeni trati, pognalo v kal, bomo videli, če bo ona pogoltnila kamelje oči.

Slišim se, kako rečem, gospa, čisto vseeno mi je, ali boste podpisali ali ne, v resnici je roba že naložena in na poti. Če ne bova medve, bo kdo drug, ampak vidite, tako je, da mi kamelje oči danes ne pašejo, slabo se počutim, nervozna sem, hčerka ima neke težave s specializacijo, odletela bom pogledat, če ji lahko kako pomagam. Ne vem, kaj boste vi, ampak jaz grem domov.

Boing me že čaka. Dober bo za v vihar.