| Mirana Likar Bajželj: Bilanca (natečaj 2011) | | Natisni | |
| Prispeval Anonimno | ||||||||||||||
| Ponedeljek, 05 December 2011 04:34 | ||||||||||||||
|
Kaj je zdaj to? Od kod se je znašlo pred menoj? In jaz pred tem? Kaj naj? Kako naj? A moram zdaj? Zakaj ravno jaz? Kaj hočejo od mene? Nimam pojma. Popredalčkaj! Razvrsti! Preglej! Prevzemi! Obvladaj! Ti lahko! Tole je kamelja glava. V tej bivši srednjeazijski republiki Sovjetske zveze je to običaj. Častni gost poje oči. Z mano je ta ženska, nekaj podobnega ministrici, ki bo podpisala pogodbo. Sme seči v državni proračun, ne sme pa seči moškemu v roko. Relikt sovjetske enakopravnosti? Mati državnega zdravja? Predsednikova teta, sestra, sestrična, žena njegovega pajdaša? Eksponat spoštovanja ženskih pravic? Uroš je rekel, pogodbo bo podpisovala ženska, jaz ne bom mogel iti, Helena, kar ti boš šla, ti boš to lahko. Lahko pojem kamelje oči? Najprej bodo ceremonije. S čim bova pa nazdravili, s čajem? Vsak čas se bo nagnila nad mizo, pokazala na glavo, vljudna roka bo rekla, prosim, bi hoteli ... Približno mojih let je. Včeraj so ji ukinili opero in balet, nista v skladu z nacionalnim bistvom, jutri ji bodo ukinili 15 000 delovnih mest v zdravstvu, pojutrišnjem bodo namesto zdravil kupovali le še zlato za predsednikove doprsne kipe. Če plava, plava oblečena in pokrita. Danes bomo z njo zaslužili. Kamele. Vzdržljive. Popolnoma prilagojene. Jedo in pijejo, ko lahko. Alahova stvaritev, postavljena v peščeni svet. Zanje dokaz, da Alah je in da Darwina ni. Majhna ušesa, dolge trepalnice, zaščitene nozdrvi, oči pa … oči pa … trije pari vek, tretji par, prozoren in drugačen, narejen za peščene viharje. Kamele znajo gledati vihar. Vihar je zanje nič. Pojem oči in potem malo pokramljava. Ženska z žensko? Gleda me zaskrbljeno. Jo je sram? Ve, da se mi oči gnusijo? Jo lahko užalim? Lahko pojem te oči iz usmiljenja do nje? Iz dolžnosti do Saneksa? Zaradi Uroša, ki vedno pravi, Helena, treba je gledati samo bilanco, saldo pove vse. Kaj se grem? Za koga? Kam grem? Skozi iluzije. Skozi čas. Pogoltnem lahko skoraj karkoli. Sem Helena Tilahko. Če bi na ministričinem stolu sedel moški, bi bil na mojem Uroš, pojedel bi oči, popil več konjaka, kot si je moč misliti, nič zato, če so muslimani, vrata so zaprta, objemal bi se z neznanim moškim, kupec je kralj, odstotki so dvorjani, oba bi se veselila novega denarja … državnega denarja, ki bi se prelil v visoko oktanske nekaj že, brata v kupčiji … pa ona sploh ve, da je petnajst odstotkov njenih? Moji odstotki pa so Uroševi, individualna pogodba pa to, kot vedno, renta, ki se ji reče dobro naložena hvaležnost. Vse za Uroša. Uroš je Saneks. Vse za Saneks. Taka so dejstva. Jih lahko, kljub svojim letom, še naprej preziram? Se lahko delam, da nisem brcnila v škatlo s travnim semenom pod njegovo pisalno mizo? To je za Svetlanino dačo, je rekel. Svetlana. Pametna, izobražena, poliglotska. Mojih let. Rusinja. Rusinja prihaja. In jaz tako daleč od doma. Kot da nisem opazila, kako Uroš nalaga hrano na krožnike. Z eno roko zgrabi servirne vilice in žlico in demonstrira gostiteljsko spretnost. Na moj krožnik hrano vrže, jej. Na Svetlanin krožnik jo položi. Nežno. Moja ljuba. Vrže, ne da bi me pogledal, jej, ko si že ravno tukaj. Položi, tako sem te vesel. Vrže, da boš sita. Položi, za svojo mizo te imam. In jo gleda … Ko reče še z besedami, jej Helena, da boš lažje računala, a boš še en karmenatlc, nimam več kam. Moj obraz je kot skloftan, bojim se, da bi se videlo. Stvari je treba enkrat razvrstiti. S tole gospo ministrico nimava zaboja konjaka, pa saj bi zadostovala tudi steklenica … ki je pa tudi nimava. Imava kamelo in čaj. Medve pijeva le na skrivaj, najbrž tudi ona kdaj potegne kakšen požirek naravnost iz steklenice, nagneš hitro in takoj ti odleže. Do kdaj ti odleže? Do takrat, ko slišiš glas svoje hčerke, ti v Moskvi, ona v Sloveniji, mami, spet nisem dobila specializacije. Kot da je kaka prekleta kandidatka za prekleto astronavtko. Pa saj bi bil rada samo pediatrinja. Baje jih je premalo, ampak le tistih iz lastnega gnezda. Če so iz tujega, jih je pa preveč. In Uroš, Uroš, ki pozna ves ta božji dohtarski z odstotki in beneficiji povezan dohtaraj, ti reče, ko mu moledujoče pojamraš, saj veš, da sem proti takim načinom. Aja? Proti je, ko gre zame. Kadar gre zanj in za njegove, je pa zanje. Kot da ne vem. Kot da ne vodim knjig. Tistih, ki so za pokazat in tistih, ki niso glih za pokazat. Načela, pa ja. Ima samo enega. Reče se mu saldo. Pa kaj mi je? Ta ženska čaka in nima nič z vsem tem. Rada bi ji rekla, pusti, stara moja, te kamelje časti, povej mi raje, kaj delajo tvoji otroci in tvoj moški, če ga še imaš, te še kdaj pogleda nekako od strani in s poželenjem? Kako ti nalaga hrano na krožnik? Vrže? Položi? Moja ruščina bi odskakovala od posodja vanjo, ko bi ji rekla, lej, igra je taka: Že od svojega petega leta lahko pogoltnem karkoli, tako prestradan otrok sem bila. V porušeni povojni Jugoslaviji sem pasla krave poleg vojašnice in pojedla sem vse, kar so mi vojaki podajali skozi luknjo v ograji, včasih je bil golaž, same kite in maščoba – in če sem lahko pogoltnila tisto, pa še vse, kar je prišlo zraven, mi lahko verjameš, da tudi te kamelje oči niso ne vem kakšen problem. Stala sem v kravjem dreku, jesenska jutra so bila do modrih stopal mrzla, goltala sem in preživela. Čigav bi bil ta glas, čigave so te cirilične besede, kdo joka? Sem to jaz? Se oglaša bilanca? Če bi le kdo odnesel to kamelje sranje! Uroš nekje sredi Moskve govori, Helena, s tabo se ne da, ti takoj postaneš histerična. Pojdi zdaj na letalo, bova o tem govorila, ko se vrneš. Vrnem? Kam? Od kod? Lahko gledaš v vihar, ne da bi vihar pogledal vate? Veke iz solza ne pomagajo. Petnajstletna sem šla v tovarno igrač, zaradi popoldanske izmene sem morala pred očeta dobesedno na kolena. Večerno delo takrat ni bilo za poštene punce, ko pade mrak, so doma. Denar je pa vzel. Ko me vsaj ne bi hodil ob desetih čakat. Potem je prišel Uroš, da bi pogledal, če je kakšna primerna za v Saneks. Takrat se mu nisem zdela histerična. Zdela sem se mu taprava. Za delavko v proizvodnji, ki je še za en današnji laboratorij ni bilo, pa za telefonistko in za čistilko. Pri Saneksu nas je bilo takrat enajst. Tikali smo se, samo generalnega smo vikali. Če je bilo treba, smo vsi pometali. Tudi generalni. Danes generalnega sploh ne srečaš. Danes je pri Saneksu zaposlenih deset tisoč ljudi in čistilke se po kilometrih hodnikov premikajo z električnimi stroji. Potem sem se naučila stenografirati in tipkati, ker smo tako zrasli, da je Uroš potreboval tajnico. Marsikaj so govorili. Da nimam pojma in da sem preoglata. Da ne morem. Pa sem lahko. Stenografirala sem kot blisk. Tipkala kot strela. Vsak dan zjutraj je Uroš pogledal, kolikšen je saldo. Oče mi ni mogel nič več. Lahko me je le poklical od vratarja. Imela sem svojo garsonjero. Pridi, bom narekoval, je včasih sredi noči po telefonu naročal Uroš. Z njegovim glasom so v mojo noč prihajali glasovi, glas barmana, lahko poračunam, glasovi svetlolasih 90-60-90 žensk, a Helenca ne spi, Helenca vedno priteče, dobra je, pa saj ji drugega ne preostane. Vedela sem, da bo kakšna od njih slej ko prej postala Uroševa žena. Glasovi umirajočih orkestrov, glasovi, ki niso bili moji. Tako prihaja lakota vseh lakot. Diktiral je, šel spat, jaz pa sem potegnila do dveh … in bilanca je štimala. Še vedno sem bila zelo mlada. Priročna. Razumevajoča. Vdana. Lačna. Še vedno me je malo zeblo. Uroš se je poročil in dobil otroke. Skoraj pomilovala sem njegovo ženo. Z mano je bil več kot z njo, čeprav je v menzi jedel v direktorski jedilnici, jaz pa v navadni in na sindikalnih zabavah sedel za direktorsko mizo, jaz pa nanje še hodila nisem. Helena, ti lahko končaš srednjo šolo, zdaj imajo vse te mlade punce maturo, potrudi se. In sem se. Brez dopusta, brez bolniških. Če Uroš misli, da lahko, potem lahko. Ko sem maturirala, sem se prvič napila. Sesedla sem se pod drevo na avtobusni postaji. Neke noči nisem samo skuhala kave, po nareku pa sploh nisem pisala. Nikoli si ga nisem upala vprašati, kaj mu je bilo, da me je objel. Bala sem se resnice, da bi rekel kaj takega kot: Helena, ti ne moreš pričakovati, upati, verjeti, misliti, slediti, pripovedovati. In nisem. Do zdaj. V resnici je, ko se mi je že poznalo, rekel samo, Helena, ja kdo bi si mislil. Pa imaš očeta za otroka? Takrat enkrat so me od nasmeha začela boleti lica. Neverjetno je, kako te od nasmehov lahko bolijo lica. Več kot trideset let te lahko bolijo. Pa se še kar smehljaš. Enkrat vaju bom vzel s seboj, tebe in tamalo, mi je obljubljal, šli bomo z DC9 v Beograd in potem po Jugoslaviji. Predstavništva smo imeli v vseh republikah. Pa nikoli nismo šli. Hvala bogu, da so bili vrtci in celodnevna šola, včasih je prišla k meni v službo, pa da sem stanovala v centru. Tamale nikoli ne bi pustila svojemu očetu. Na tiho sem se vpisala na višjo šolo. Hodila sem ob petkih popoldan in ob sobotah cel dan. Tamala je bila zlata. Lahko je cele dneve sedela z mano na predavanjih in risala. Še sreča, ker je šel Uroš v Rusijo. Takrat si nismo mogli misliti, kaj vse bo tam naredil. Jaz sem postala direktorica skupnih služb. Tazajebana Uroševa tajnica, ki je bila, ko je prišla v Saneks, snažilka, je zdaj direktorica snažilk. Ko sem na kakšnem papirju videla njegovo ime, ko sem slišala kaj o njem, sem postala lačna. Kadar se mi je oglasil s kakšnim pozdravom iz daljne ravne beline, sem mislila, da ni še vse izgubljeno, da imava nekaj skupnega in da on ve, kaj je to. Če greš delat s petnajstimi, greš v penzijo s petdesetimi. Nisem vedela, kaj bo. Takrat enkrat je prišel v moj oddelek za metle. Helena, ti bi lahko vodila rusko računovodstvo, greš v penzijo, v Rusiji pa delaš po pogodbi … zdaj, ko bo tamala kmalu svoj človek … sem res pomislila, da bi lahko vedel? O tamali? Kar srečna sem bila. Kar nekaj sem si predstavljala. O računovodstvu nisem imela pojma. Ampak če Uroš verjame, da jaz lahko, potem lahko. Skupaj bova. V Moskvi. Na stara leta. Naučila sem se: toliko za davke, toliko za podkupnine, toliko za uraden in toliko za neuraden račun, tako gledaš v ruščini v oči davčno inšpektorico in tako prirediš bilanco … to so saldokonti in to so saldokonti … mislila sem si, da bova skupaj jedla nedeljsko kosilo in da bo spet kdaj rekel, a lahko poslušam, kako bije tvoje srce. Spraševal pa je le po računih. Vsak dan pregledujem stolpce in vem, da so v njih gromozanske napake. Svetlana, ne prepisuj od mene.
Napake, same napake. Kupila si bom psa, da bom z drugega konca videla, kako je, ko ti nekdo s hvaležnostjo liže roko. Naj pošlje Svetlano, bomo videli, če je seme, posejano na njeni trati, pognalo v kal, bomo videli, če bo ona pogoltnila kamelje oči. Slišim se, kako rečem, gospa, čisto vseeno mi je, ali boste podpisali ali ne, v resnici je roba že naložena in na poti. Če ne bova medve, bo kdo drug, ampak vidite, tako je, da mi kamelje oči danes ne pašejo, slabo se počutim, nervozna sem, hčerka ima neke težave s specializacijo, odletela bom pogledat, če ji lahko kako pomagam. Ne vem, kaj boste vi, ampak jaz grem domov. Boing me že čaka. Dober bo za v vihar. |
||||||||||||||
Naključni prispevki: |
Moje nagrade: Župančičeva nagradaUroš Zupan | Sreda, 22 Maj 2013 ![]() Igrali smo nogomet in nenadoma so šle vse žoge v napačno smer, kot da bi nasprotniku telefoniral in ga obvestil, kam bom podajal. Kaj... Beri dalje ... |
Zrušimo mit o Islandiji!Gregor Inkret | Ponedeljek, 6 Maj 2013 ![]() Sterilni jezik agencijskih novic, ki so pred dobrim tednom v svet sporočale rezultate parlamentarnih volitev na Islandiji, ni puščal veliko prostora za dodatna pojasnila. Številke so povedale naslednj... Beri dalje ... |
Nova generacija vstaj - od Tunizije do SlovenijeAndrej Kurnik | Petek, 26 April 2013 ![]() Socialna in politična vstaja nove generacije se začne v Tuniziji Nova generacija vstaj se začne v Tuniziji. Vstaje v osrednjem delu te države izbruhnejo decembra 2010 (Missaoui in Khalfaoui, 2011)... Beri dalje ... |
Tiao po jiePeter Zupanc | Ponedeljek, 18 Marec 2013 Dolgo časa je preteklo od mojega prvega obiska. Leta 2010 sem v te hribe in kotline okoli Longlina in De'e padel na slepo oziroma le na podlagi prgišča govoric. Tedaj smo še vsi bolj ali manj sanjali ... Beri dalje ... |
Moje nagrade: Majska rukovanjaUroš Zupan | Ponedeljek, 18 Marec 2013 ![]() Je tudi danes tako? Človek je v tistih časih spremljal časopise (ta človek sem bil seveda jaz, seveda v telesu mladeniča), težko je sicer govoriti v množini, niti se zares ne spomnim, kateri časopis j... Beri dalje ... |
George Orwell: Pot v Wigan (odlomek)George Orwell, Prevedla Tina Mahkota | Četrtek, 14 Marec 2013 ![]() Na dan, ko se je pri zajtrku pod kuhinjsko mizo znašla polna kahla, sem se tudi sam odločil, da bom odšel. Hiša me je vse bolj pobijala. Pa ne samo zaradi umazanije, smradu in nagnusne hrane, temveč z... Beri dalje ... |
Moje nagrade: Premio della VI Ediziona del Festival Internazionale di Poesia (Genova 2000, Italija)Uroš Zupan | Ponedeljek, 4 Marec 2013 ![]() V naših mislih in predstavah je bila italijanska literarna scena bolj razdrobljena kot Italija pred Garibaldijem. Nekje smo to slišali in potem smo se s tem ukvarjali in o tem premišljevali in se o te... Beri dalje ... |
Moje nagrade: Zlata pticaUroš Zupan | Nedelja, 17 Februar 2013 ![]() Zazvonil je telefon. Sedel sem na kavču v dnevni sobi stanovanja Gorana Bertoka. On je bil drugi dobrotnik. Po tistem, ko sem štirinajst dni preživel v hiši z veličastnim razgledom na svoj najljubši d... Beri dalje ... |
Moje nagrade: Nagrada Slovenskega knjižnega sejma za prvenecUroš Zupan | Ponedeljek, 4 Februar 2013 ![]() Zazvonil je telefon. Na drugi strani je bil Matevž Kos, prva polovica literarne generacije, ki ima samo dva člana: Matevža in mene. Mene in Matevža. Da olajšam delo literarni zgodovini in zgodovini na... Beri dalje ... |
Prevzetnost, pristranost in pogumAirBeletrina | Nedelja, 27 Januar 2013 ![]() Ko je osemindvajsetletna Jane Austen leta 1813 pod naslovom Prevzetnost in pristranost objavila svojo netipično ljubezensko zgodbo med Elizabeth Bennet in gospodom Darcyem, je njena gesta terjala obil... Beri dalje ... |
Kdo je danes normalen?Goran Vojnović | Sreda, 9 Januar 2013 ![]() Ko je sredi oktobra umrl Tusta, legendarni pulski panker in član skupine KUD Idioti, sem med posthumnim razmišljanjem o njem nenadoma spoznal, da je ta človek v mojem življenju odigral mnogo pomembnej... Beri dalje ... |
Odmevi globalizirane JaponskeAnja Skapin | Petek, 14 December 2012 ![]() Globalizacija je lahko razumljena bipolarno: po eni strani kot osvoboditev od nacionalne države, po drugi kot vesternizacija in amerikanizacija sveta. Kakorkoli, svet postaja fluiden in kulturna logik... Beri dalje ... |
Digitalna humanistika na Slovenskemdr. Miran Hladnik | Ponedeljek, 10 December 2012 ![]() Ne, religija ravno ni, prav gotovo pa je predmet, v katerega verjamem in od njega veliko pričakujem. Kaj pa mi drugega ostane, če nočem biti član nazaj zazrte kulturpesimistične humanistične črede. T... Beri dalje ... |
Kaj je to digitalna humanistika: kratek in oseben uvodAljoša Harlamov | Ponedeljek, 3 December 2012 ![]() Pred računalnikom se včasih še zmeraj počutim kot star ata. Star ata, ki se prekleto znajde (recimo kot tale stara mamca), ampak v primerjavi s tem, česa je stroj sposoben, star ata. Še vedno pod trid... Beri dalje ... |
Dostojevski, prvi med pripovedovalciMatjaž Zorec | Nedelja, 25 November 2012 ![]() Da je tole življenje postalo tako na mrtvo zvezano z literaturo, niti ni ne vem kako kakršnekoli fascinacije vredno, pravzaprav ravno nasprotno, tj. čeljust se ob tem spusti kvečjemu zaradi dolgega ze... Beri dalje ... |
Izgubljena nedolžnost: Nekaj misli o "skandinavski kriminalki"Gregor Inkret | Nedelja, 18 November 2012 ![]() Zdaj, ko je Norvežan Jo Nesbø (1960) po petnajstih letih pisateljske kariere predvsem s prebojem na ameriški knjižni trg dokončno postal globalna literarna zvezda, se mu pogosto zgodi, da se ponavlja,... Beri dalje ... |
O interpretaciji in vrednotenju v literarni kritikiBlaž Zabel | Torek, 6 November 2012 ![]() Na Študentski kritiški razpravi, ki se je odvijala 27. junija pod vodstvom Blaža Jelenca v okviru festivala Pranger, so štiri študentke (Nina Medved, Ana Gabrijelčič, Maja Šučur in Nataša Šušteršič) p... Beri dalje ... |
Potem sem kupil nekaj drugega (poezija)Sergej Harlamov | Sobota, 3 November 2012 ![]() samo okoliščine smo iz katerih ni mogoče abstrahirati naše dejanske pozicije niti ni na njih mogoče zvaliti krivde naša etičnost je vprašanje primernega trenutka vprašanje primernega trenut... Beri dalje ... |
S prijateljem Nikom Grafenauerjem v poeziji in pravljicidr. Milček Komelj | Sobota, 27 Oktober 2012 ![]() France Prešeren je za Nika Grafenauerja tisto jedro in temelj, ki ga nosi nenehno v zavesti.* Nisem namreč še srečal človeka, ki bi tolikokrat in na tolikih mestih tako predano govoril o tem pesniku, ... Beri dalje ... |
Roberto Bolaño: Nacistična literatura v Amerikah*AirBeletrina | Četrtek, 25 Oktober 2012 ![]() Daniela de Montecristo Buenos Aires, 1918 – Kordoba, Španija, 1970 Ženska izredne lepote s skrivnostno auro. Zgodbe, ki krožijo o njej o njenih prvih letih v Evropi (1938–1947), se pogosto ne ujem... Beri dalje ... |
O kriterijih pesniške kritikeBlaž Jelenc | Ponedeljek, 22 Oktober 2012 ![]() »Paradoksno je, da se o poeziji pogovarjamo, namesto da bi jo brali,« je v eni od letošnjih Prangerjevih debat povedal pesnik Ivan Dobnik. Čeprav bi se s to trditvijo strinjal marsikdo, je treba pouda... Beri dalje ... |
Tu je onstranBrane Senegačnik | Nedelja, 21 Oktober 2012 ![]() Ko sem prvič bral Nočitve, me je zeblo.* Ni bila zima, ni bilo hladno; bilo je od notranje golote. V pesniške pokrajine zmeraj vstopam notranje gol ali bolje, poskušam to storiti, saj ni vselej mogoče... Beri dalje ... |
Mačja tragedijaGabriela Babnik | Torek, 16 Oktober 2012 ![]() Prizor se je pripetil že tolikokrat, da bi ga bilo smiselno ozavestiti. Starejša turistka se sprehaja po Ljubljani, po možnosti opremljena s fotografskim aparatom. Ne vem, zakaj situacija navadno vklj... Beri dalje ... |
Ciklon, srca mojega klon, pred tabo bom klonilaJanez Grm | Sobota, 13 Oktober 2012 ![]() Zliva se z neba, zliva iz oblakov, sivomodrih, debelih čipkastih oblakov, razpredenih čez svod, od obzorja do obzorja, dež lahko vonjam noter v kuhinjo. Vsa okna sem zaprla, pa lahko vonjam, ko klečim... Beri dalje ... |
Frischeva "Amerika v barvah": diferencirani vpogledi v ameriške resničnostiEdwin Zahn | Ponedeljek, 1 Oktober 2012 ![]() Literarna slika Amerike Geografsko nepoznavanje je pripeljalo stari svet v Ameriko.* Vse od te »napake« naprej je Evropejce ta tuji kontinent silno privlačil, zato ga iz zgodovine Evrope in s tem tud... Beri dalje ... |
Montauk: Prototip poročila iz osameAndrej Blatnik | Nedelja, 23 September 2012 ![]() »Vsak prvič s kako žensko je spet prvič; začudenje brez spomina.« »Ko je bilo sinu petinpetdeset let, je dejala njegova mati ne brez strogosti: Nikar kar naprej ne piši o ženskah, saj jih ne ... Beri dalje ... |
Ulikseks: Pismo JamesuAljoša Harlamov | Sobota, 22 September 2012 Dragi moj Jimmy, my precious. Sem te prišla po dolgem času nekako spet pogledat. Še zmeraj si lep in postaven moški. Ob pogledu na tvoje brke še vedno dobim metuljčke v trebuhu. In tudi nižje. To s... Beri dalje ... |
Kratko razmišljanje o pojmovanju možnosti pri Robertu MusiluJanez Žumer | Četrtek, 13 September 2012 ![]() »/…/ to je bil svet teh strasti in užitkov, in ne svet neizsanjane možnosti!«[1] Robert Musil Preden preidemo k tematiki, nakazani v naslovu, tj. k obravnavi stališča, ki ga do možnega zav... Beri dalje ... |
Dnevnik poezije in vina: Dan 2Manca G. Renko | Petek, 24 Avgust 2012 Deževno jutro z glavobolom, ki je bil bržkone posledica vročine prejšnjega dne. Kava s Katjo na Vrazovem trgu, tam, kjer sva se noč poprej razšli. Počasi začnejo kapljati tudi drugi, nihče še ni preve... Beri dalje ... |
In so, pod zvezdami so take pesmi; ob izidu Milana Jesiha Zbranih zbirkMatjaž Zorec | Petek, 24 Avgust 2012 ![]() Najnovejša Beletrinina megalomanska, špehnata in – ker mdr. zbira tudi dela še ustvarjajočih ter predvsem živečih – nekoliko morbidna izdaja zbranih pesmi je knjiga, o kateri bi lahko, ne da bi jo pre... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2
































