Ponedeljek, 9. 11. 1996

Ko sem se že navsezgodaj zjutraj tistega pustega jutra peljal z dirjajočo newyorško podzemno kačo na otvoritev tisočletja, sem razmišljal le še o mirnem in nekoliko odmaknjenem kotičku, kjer bi zmogel dostojno preživeti svoje zadnje dni življenja. Če bi mi takrat kdo dejal, da se bom v poznih nočnih urah, ko kazalci na baročnem cerkvenem zvoniku počasi izgubljajo boj z gravitacijo, počutil izgubljenega kot dvajsetletni nesrečno zaljubljeni mladenič, za katerega se zdi, da mu iz majhnega srajčnega žepa z že precej načetim šivom v potokih kaplja ves svet, bi se najbrž na kratko posmehnil in pričel še enkrat premlevati o pravilnosti svoje odločitve, da ves trdo prigarani denar zapustim Univerzi v Bostonu.

Ampak, kaj bi o tem … Če si zaslužni profesor omenjene ustanove, moraš pač izbirati med nesebično predanostjo natančno premišljenim kariernim načrtom in še posebej zadušljivimi družinskimi dolžnostmi. Kot umetnostnega zgodovinarja in strokovnjaka za restavratorstvo so me zmeraj veliko bolj od lampijončkasto napihnjenih rojstnih dni ali pretirane svečanosti prvih obhajil zanimale embrionalne linije Naguchijevih prvinskih struktur, ostrine Calderjevega orientalsko-neandertalskega mitskega nakita in izvirni, s srebrno kredo obžarjeni kontrastni kolaži Kamrowskega. Prav zato se zdi premierno odkritje Picassovih kubističnih mojstrovin najveličastnejše obeležje mojega vstopa v sfero več ur ponavljajočih znanstvenih polemik s stanovskimi kolegi in neskončnega navzkrižnega kombiniranja skrivaj prilaščenih nespretno podanih – a sicer odličnih – idej tujih likovnih razpravljavcev.

Ob koničasto zašiljenih vratnih podbojih priznanega Razstavišča moderne umetnosti mi je organizatorka razstave Anne Patterson, sicer ena izmed mojih najljubših in tudi najboljših študentk, izročila prepognjen potiskan list z urnikom uvodne svečanosti, ki so ga na razbeljenih ulicah, pekočih od sonca, delili že mesece pred veličastnim dogodkom. Hoteli so namreč pokriti vse astronomske stroške uspešnih odkupov umetnin od raznih ljubiteljskih zbirateljev in težavnega transporta zaradi avantur željnih lovcev na umetnine.

Vstopnina je bila pravzaprav peklensko visoka, a je meni ni bilo treba plačati, dodelili so mi celo vlogo prejemnika manjše vsote zahvalnega honorarja za droben prispevek v vrsti vzpodbudnih otvoritvenih govorov.

Visoko obokane dvorane so bile laneno obarvane v slogu umetnikovih ustvarjalnih obdobij, napolnjenih s svežino še neraziskanih detajlov. Ko so drugi povabljeni govorci na odru lomili svoje besede in jih vijačili v zavoje akantskih krivulj, sem se izmuznil v ozek hodnik, napolnjen z množico oljnih portretov umetnikove družine, ki so prehajali v krčevito modrino sključenih postav na lazurni jasnini platnenih sten.

Poln pričakovanj sem pohitel v levo krilo razvejane stavbe, ki je v sebi skrivalo žametno rdečico črt, ukrivljenih pod zaobljeno težo sevajoče toplote okamnelih aktov v togih pozah. Labirint prelivajočih soban me je tako potegnil vase, da se sploh nisem zavedal, kje se nahajam. Ko so se oči privadile dušeči mračnosti, sem vonjal zatohlo preperelost starih graščin in čutil bolečo tesnobo, kakor drgetajoči ptiček, ki so mu s poroženelo vrvjo prelomili čivkajoči kljun. Toda … videl … videl sem najbolj popolne Moorove bronasto valujoče figure, sijoče v odblesku tankega srebrnkastega sija, ki je nezadržno prodiral skozi okovano lino pod stropom, za katero se mi je iznenada posvetilo, da prinaša odišavljeno vznemirjenje Magrittove puhaste pipe, do vrha napolnjene s pepelnatim tobakom.

Znašel sem se v blodnjaku barv, popolnoma sveže prepleskanih slikarij in še toplih ulitkov lepljivega zlata na artritičnih dlaneh, okrašenih z rubini. Takrat sem se zavedel, da kot Arthur Evans nemočno stojim sredi najkrutejšega Minotavrovega kraljestva, ovenčanega z najpopolnejšimi ponaredki, kar sem jih kdaj videl in ki so se mi režali v obraz z brezzobimi čeljustmi v obliki giljotine.

Ne spomnim se, kako sem se prebil do sprejemne dvorane niti kaj sem govoril na odru, ki je naenkrat dobil podobo stopničaste piramide, ki za vsako spremembo nadmorske višine terja ogromen davek iz pljuč, tako da se na vrhu počutiš nebogljenega kot v mukah rojeno dete, divje hlastajoče za zrakom. Vem le, da se mi je med besede o čokoladnih kontrastih Picassovih stvaritev, umirjeni brezčasnosti geometričnih linij, abstraktno žuborečem premetavanju pravokotnih vzorcev in minimalistični instalaciji ravnih strun s koničastimi nohti, ki razijo po luknjičasti tkanini in jo neusmiljeno cefrajo na podolgovate koščke zaščitnega aluminijastega premaza, prikradla podoba Guernice. Guernice, kot sem jo videl davnega pomladnega dne na »jumbo« plakatu, ko sem po utrujajočem študiju v prenatrpani podstrešni sobici pogledal skozi okno. Nenadoma sem zaslišal hripavo vreščanje. Še bolj radovedno sem se s komolci oprl na razmajan okenski okvir. Na tlakovanem trgu je razburkano morje hiteče množice obkolilo staro upognjeno ženico, ki si je s šibkimi prsti krčevito prizadevala dobiti vnaprej izgubljeni dvoboj z režečim neznancem, ki je nasilno grabil njeno torbico ...

In sedaj se počutim prav tako majhnega kot tedaj ona, ki je stala med njimi, tujci, bežečimi na vse strani pred zasledujočimi opravki. Z rokama, ki sta ji kot dve palčki nemočno tlesknili ob izmozgano telo, je negibno strmela za izginjajočim tatom, ki je zanjo mnogo prehitro požiral korake in se izgubljal v stapljajoči množici.

*

Pred mnogimi desetletji, v dneh, polnih mladostnih iskanj in brezmejnega upanja ob zavedanju, da je še tako dolga pot, ki odpira vrata v nadrealistična tihožitja, temu nisem posvečal pretirane pozornosti. Toda zdaj vem, kako se je sivolasa gospa takrat počutila. V trenutku, ko se je zemljevid njenega življenja nerazločno nakracal na grobo olupljeno lupino pomaranče, zavrženo med postrgane krompirjeve olupke in izmuzljive kostanjeve luščine, jo je prežel orkanski val brezizhodne izgubljenosti dvajsetletne nesrečno zaljubljene mladenke, za katero se zdi, da ji iz majhnega, raztrganega žepa na kavbojkah v potokih kaplja ves svet, ki nikoli ne bo več takšen, kot je bil.