Dušan Šarotar

OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA

Odlomek iz romana

Okrog tistega božiča, ko je prispelo pismo, se je spomnila, je zapadlo nenavadno veliko snega, ki je zametel tudi oknice njihove tople hiše. Oče je že zgodaj zjutraj odmetal sneg in shodil potko do vodnjaka in hleva, nazadnje pa še očistil sneg z oknic, spet je videla njegov od mraza zardel in široko nasmejan obraz, sredi katerega so se lesketali pomrznjeni brki. Gledal jo je z ledenimi rožami v očeh, stal je do vratu potopljen v belo in ji mahal, kot bi že takrat bil med angeli nad oblaki. Stisnilo jo je pri srcu ob tej misli, a ni zabolelo, bilo ji je toplo, ko je spet bila za hip z njim in predvsem pri tistem pismu, ki je dolgo viselo nad pečjo, zataknjeno za lesen okvir z njeno fotografijo. Samo to ji je še ostalo.

»O, moj bog,« je rekla, a ustnice so ostale negibne, suhe in prezeble.

Klečala je na kovčku v kotu, negibno, kot je ponoči spustila svoje telo k hladnemu zidu. Bila je podobna lesenim podobicam, ki jih je nekoč rezljal njen oče. S premrzlimi in otrdelimi rokami, ovitimi v dolg plet, si je poskušala pogladiti lase. Gledala je visoka in razbita okna, ožarjena z zgodnjo lučjo, ki je rezala meglo nad morjem. Pod visokim stropom, kot v zapuščeni katedrali, o kakršni je samo slišala govoriti, so letale drobne ptice.

Takrat se je prvič oglasila ladijska sirena. Pretreslo jo je po vsem telesu. Čutila je, da je prišel trenutek, ki ga je tako dolgo čakala, a zdaj jo je bilo resnično strah. V velikem skladišču, kamor so zaprli potnike čez noč, je še dolgo odmevalo, ko se je sirena oglasila že drugič. Zdaj je bil zvok, ta nebeška trobenta, ki je klicala k vstajenju, še bližje. Čeprav že dolgo ni brala o strašni zgodovini, kot je rekel oče, niti poslušala pridige v domači cerkvi - taki so bili zdaj namreč časi, stvarnejši, brez pravljic za otroke, kot so mnogi govorili - jo je zdaj preplavil pravi, resnični, pobožni strah, ki ga zares ni poznala.

Kajti, kaj bi lahko bilo grešnega, če si verjel v čudež, ki je ljubezen. Hodila je in plula bo za tem čudežem do smrti.

Stopila je v dolgo in tiho vrsto enakih med enakimi ter se počasi pomikala proti hladni svetlobi, ki je ležala nad široko odprtimi vrati. Bili so si podobni, kot bi vsi zrasli iz iste velike družine, oviti v temne plašče, pokriti z volnenimi kapami, s ponošenimi klobuki, podarjenimi pleti in z žalnimi rutami, v premrzlih rokah so stiskali lesene kovčke in cule, napolnjene zgolj z upanjem in s strahom. Govorili so, toda nihče nikogar ni razumel, tukaj, v tem od premoga umazanem, mrzlem hangarju, od koder niso mogle pobegniti niti ptice, se je zdaj dvigala pot v Babilon, kajti tukaj se je spet pisala strašna zgodovina.

Obrnila bi se, pobegnila, če bi imela kam, toda vse, kar imam, je tukaj, je pomislila, ko je stopila na svetlo.

Pihal je hladen veter, ki ji je segel še globlje do kosti od pijanih in grobih rok sinoči, ki jih je v hipu pozabila, ko je zagledala največjo ladjo na svetu, kot se ji je zdelo. Imela je dovolj denarja, da bo plačala pot, in v kovčku, ki ga je nekoč stesal oče s svojimi rokami, košček tistega pisma in ob njem fotografijo, nič več, a bilo je dovolj za konec žalostne poti, ki se je tukaj iztekla, kot je upala, in ravno dovolj za začetek nekega potovanja, o katerem pa ni mogla ničesar vedeti.

Oglasila se je sirena, a zdaj je ni bilo več strah. Slišala je samo še ladijski zvonec, ki je udarjal na palubi, slutila je, kaj to pomeni, četudi je bilo prvič.

Šla je z množico, hitela čez pristanišče, proti dolgemu pomolu, čez katerega je plaval gost in dušljiv dim iz visokih dimnikov. Saje so ji silile v nos in oči, morebiti je jokala, a zdaj nihče ni opazil solz in smeha, vedeli so, da zdaj zvoni samo njim.

Ustavila se je šele na vrhu dolgega in ozkega ladijskega mosta, tik preden je stopila na palubo. Ozrla se je, videla je samo drobne postave, ki so globoko spodaj tekale po mogočnem pristanišču. Vsi so držali v iztegnjenih rokah klobuke in kape ter vztrajno mahali proti ladji, ki se je že tresla pod njenimi nogami. Dim se je počasi valil visoko nad dimniki, veter ga je v dolgi gosti črti nosil v meglo, ki se je raztapljala nad morjem. Na temni gladini so šumeli vrtinci in pena, čutila je, da se ladja dviga, kot da bo pošast vsak hip poletela v nebo.

Spustila je kovček na palubo in z materinim pletom pomahala, kot bi vzela zadnje slovo, proti množici, ki se je počasi oddaljevala. Med njimi je raslo morje.

Mahala je še potem, ko se je obala njenega preteklega življenja skrila v meglo, zdelo se ji je - zdaj, ko je stala sama ob ograji, visoko nad morjem, ki jo je neslo v neznano kot list nepopisanega papirja -, da se je preteklost zares nekam skrila, ostala nekje daleč zunaj nje, a tega, da pred tistim, kar nosimo v sebi, ne moremo nikamor pobegniti, še ni vedela.

Dolgo je zrla v nevidno črto, ki loči nebo in zemljo. Veter in ledena rosa, ki je pršela z morja, sta ji tolkla po utrujenem telesu, a bilo ji je lepo, čutila je svobodo, ki je prej nikoli ni poznala. Lahko bi letela.

In ni bila sama, vedela je, da je nekje nekdo, ki jo opazuje, misli nanjo, zdaj, ko jo nosi ledeni veter čez vzvalovano morje.

Čutila je pogled, ki ga je tako dolgo iskala. Moralo je biti še nekaj, skrivnost, ki se je spet oglašala v njej.

Dušan Šarotar

OSTANI Z MENOF, DÜJŠA MOJA

Prpovejst

Klejčala je v kouti na kufri, nej ka bi se sploj genila: kak če bi njeno tejlo čez nouč kcojzraslo k ladnome zijdi. Kak če bi bijla leseni svetniki, kakšne je inda svejta vö rezo njeni oča. Z namrznjenimi pa drevejnimi rokami, štere je zasüjkala v dugi štrikani roubec, si je štela iti skouz lasej. Zaglednola se je v visoka pa potrejta okna, ožardjena z rano svetloščo, štera je rejzala meglo nad mordjom. Pod viskim plafonom, kak če bi bijla v prazni katedrali, o šteroj se je samo gujčalo, pa so lejtali drouvni ftiči.

Te je prvo paut čüjla, kak je zatroubo šift. Po cejlon tejli jo je zmrazijlo. Čüjtila je, ka je prišo čas, šteroga je dugo čakala, zatou jo je spreletelo od straja. V velkom magazini, v šteroga so pautnike zaprli prejk nouči, je ešče dugo šamrlelo, gda je šift vdrüjgič potroubo. Kak če bi se oglasila nebeška tromba, štera je zvala k gorvstajenji! Nej, ešče bliže. Či gli že dugo neje štejla o tisti strašni istoriji, kak je gučo oča, niti poslüjšala predge v domači cerkvi, jo je preplano pravi, istinski bogaboječi straj, šteroga nigdar neje poznala. Zdaj so bilij načišni časi, bole istinski pa brez prpovejsti za deco, kak so vnougi razkladali.

Ar: ka je bilou bole grešnoga, če si vörvo v čüdež, šteri je biu lübezen.

Napautila se je pa sledijla tome čüdeži do smrti.

Pristoupila je v dugi pa tiji rejd, med sebi enake, pa se pomali približavala ladni svetlošči, štera se je kazala za na šürko zaprejtmi dverami. Tak so si bilij slični, kak če bi vsi zrasli iz iste držine. Vsij so nosili čarne kapute, na glavaj so meli vunatne oube, znücane kalapoše, prejk plejč pa so si djali šenkane štrikane roubce pa črne vacalejke. V zebejčih rokaj so strskavali lesene kufre pa zavežaje, napunjene samo z vüpanjom pa strajon. Pogučavali so se, a nišče neje nikoga razmo., V ton od kula zamazanem pa ladnom hangari, iz šteroga so nej mogli vujti niti ftiči, se je zdaj samo kazala paut v Babilon pa pijsala tista strašna istorija.

Najrajši bi se obrnoula pa vujšla, če bi mejla kan.

»Vse ka man, man s sebof,« je pomislila, gda je stoupila na svetloščo.

Vlejko je laden vöter, šteri je strüjgo ešče globše do čont kak pijane pa groube rokej v minouči nouči, štere pa je pozabila tisti tren, gda je zaglednola najvekši šift na svejti. Ali pa se je samo njoj takši vido. Mejla je zadosta pejnez, ka plača paut sebi pa kufri, šteroga je s svojimi rokami steso njeni oča. V njon je bilou tüdi tisto pijsmo pa kejpec. Pa nikaj več. A bilou je gli zadosta za kraj žalostne pauti, štera se je tüj končavala pa začala tö, pauti, štera se je pred njoj komaj razbejrala. Tak je vsaj vüjpala.

Šift je zatroubo, straj pa premino. Čüla je samo ešče zvonec na šifti, šteri se je glaso na palubi, čüjla pa razmejla, či gli je bilou vse vküper prvo paut.

Stapala je z drüjgimi, se paščila čez port prouti dugemu pomoli, nad šterim se je na šürko süjko dim iz viskih rourov. V nousi pa v očaj so jo žgalej saje. Mgouče je spistila celou kakšno skuzo, a zdaj neje nišče vpamet vzeo niti skuz niti smeja. Ar so vsi znali, ka zdaj zvoni samo njin.

Stavila se je komaj na konci dugoga pa voskoga mousta, šteri je držo na šift. Poglednola je vase strani, te pa stoupila na šift. Gda se je obrnoula, je vpamet vzejla kak mravle drouvne lidij, šteri so se globko pod njo paščili po velkon porti. Vsij so držali v rokaj kalapoše pa uobe pa majütali v pozdrav šifti, šteri se je začo trousiti pod njenimi nogami. Z rourov se je visko süjko din, šteroga je vöter noso v meglou, štera se je raztaplala nad mordjom. V kmični vodej so pošumavali vrtelci pa pena. Mejla je občütek, ka se šift zdigavle kak pozoj, šteri de vsakši tren poleto v nebou.

Pistijla je kupfer na poud pa pomajütala z maternim štrikanin roubcom, kak če bi djemala poslednjo sloboud od lidij, šteri so gračüvali menjši pa menjši. Med njimi pa je raslo mordje.

Majütala je ešče dugo po tiston, gda je brejg mordja njenoga minoučoga žitka potono v meglou. Vidlo se ji je, zdaj, gda je stala kraj grajke pa visko nad mordjom, ka se je vse minuoče nekan skrilo. Nosilo je tou minouče v nepoznano kak nejpopijsani paper. Ešče več: sama je oustala nindri daleč od, ka je minoulo. Neje pa ešče znala, ka od toga, ka nosimo v sebi, nemremo pobegniti.

Dugo je glejdala v ovo nevidlivo črto, štera louči nebou pa zemlo. Vöter pa ledena rosa, štera sta sijkala z mordja, sta jo tukla po zmantranom tejli. Njoj pa je bilou lepou, ar je čüjtila prostoust, štero dosegamau ešče neje poznala. Lejko bi celou poletejla.

A neje bijla sama: znala je, ka zdaj, gda jo nosi ledeni vöter prejk vijernoga mordja, živej nindri nikak, štero jo opazüje pa brodi na njou.

Vpamet je vzejla poglejd, na šteroga je tak dugo čakala.

A moglo je biti ešče neka: nekšna tajna, štera je pa začala v njoj klüvati.

Prevedel Milan Vincetič

Dušan Šarotar: Ostani z mano, duša moja / Ostani z menof, düjša moja, dvojezična izdaja, knjižno in porabsko narečno, prevedel Milan Vincetič. Založba Franc-Franc, Murska Sobota. Izide pred božičnimi prazniki.

Z zavihka prihajajoče knjige:

Elegično zgodbo o mladem Židu iz Lendave, ki se kot eden redkih prekmurskih Židov vrne iz koncentracijskega taborišča Auschwitz, in o Eli, lepi hčerki podobarja iz goričkih Šalovcev, je pisatelj Dušan Šarotar umestil na ladjo, ki po koncu vojne pluje iz Evrope proti Kanadi. Tavajoči duši, oropani sorodnikov, prijateljev, imetja, zapredeni v minule strahove in porajajoče se upanje, poveže duhovna dediščina židovskega fotografa Juliusa Schönauerja, ki jo nosita v sebi. Oba sta ga namreč spoznala že pred prihodom na ladjo in oba je usodno določila čarobnost njegovih posnetkov oblakov. »Čudež na posrebrenem steklu«, ki ga skušata uloviti/obnoviti ‒ pripovedovalec v svoje fotografske posnetke, Ela v svoje dnevniške zapise ‒, ju zaprede v svojstveno in neponovljivo bližino, ki je po pristanku ladje prekinjena. Se ločita po golem naključju, ker se v množici in gneči izkrcujočih se potnikov Ela izgubi? Ali pa spoznata, da mojstrovega čudeža ni mogoče ne uloviti in ne obnoviti, ampak morata ustvariti svoj čudež na posrebrenem steklu lastnega življenja?

 Franci Just

Fotograf židovskega rodu Julius Schönauer, ki mu je Dušan Šarotar posvetil to knjigo, je bil rojen leta 1894 v Lipovcih. Leta 1928 se je z družino priselil v Šalovce in si tu ustvaril fotografski atelje. Pri svojem delu je uporabljal tehniko fotografskega zapisa na steklo. Aprila 1944 je bil skupaj z drugimi prekmurskimi Židi deportiran v Auschwitz in tam 22. maja usmrčen.