Ponujamo vam odlomek iz novega romana Gorana Vojnovića z naslovom Jugoslavija, moja dežela.

                                          ***

Moje otroštvo se je nekega čisto običajnega zgodnjepoletnega dne leta 1991 nenadoma končalo. Bil je soparen dan in odrasli so že od ranega jutra klicali popoldansko nevihto, otroci pa smo se začudeni spraševali, od kod vsem njim, ki na vrtičkih v Šijani nimajo posajenih pomidorov in zigantov, potreba po dežju sredi kopalne sezone. Naš svet je bil takrat pač še vedno zelo drugačen od sveta naših staršev in odrasli so bili za nas večinoma bitja z drugega planeta, ki so nas privlačila le, če so bila brez rok ali nog, če so si puščala lase ali brade do tal, se oblačila kot Indijanci, imela potetovirane hrbte ali mišičaste bicepse kot John Rambo 1, 2 in 3.

Enega takšnih zanimivih odraslih smo se odpravljali gledat tistega vročega jutra. Mario in Siniša namreč kar nista mogla verjeti, da še nisem videl tipa z rdečo bulo na obrazu, za katero so nekateri trdili, da je samo ogromen tumor na možganih, drugi pa so bili prepričani, da gre za bulimijo, neko novo bolezen, o kateri se je že govorilo po televiziji in ki baje, kot je trdil Siniša, človekovo glavo počasi spremeni v ogromno rdečo bulo. Tipa z bulo so do tedaj videli že vsi razen mene, mi je zatrjeval Mario, medtem ko mi je Siniša drugo za drugo našteval prigode z njim v glavni vlogi. Tako se je začela nekoč na Vidikovcu, po besedah največjega pulskega nakladača, neka nemška turistka v šoku odmikati od njega in je hodila v rikverc vse do svojega hotela na Verudeli, neka italijanska družina pa naj bi o njegovem obstoju obvestila celo policijo in italijansko veleposlaništvo v Beogradu. Oba, Mario in Siniša, sta trdila, da tega človeka moram videti, saj da je normalna samo polovica njegove glave, druga polovica pa je napihnjena in rdeča kot prerezana lubenica ali košarkarska žoga.

Ni me bilo treba dolgo prepričevati, in že kmalu smo vsi skupaj marširali mimo trgovine proti samskemu domu na oni strani Vitezićeve ulice. V tej na smrt dolgočasni beli pravokotni stavbi so poleg tipa z bulo večinoma živeli Uljanikovi delavci, ki so po napornih delovnih dneh v ladjedelnici popoldne v miru posedali pred vhodom, žulili svoja nikšićka in sarajevska piva in prežvekovali svoje bosanske teme. Živeli so, čeravno za prvim vogalom od naših blokov, v nekem svojem, vzporednem in za nas skorajda nevidnem svetu, se družili bolj ali manj le med sabo in se ob večerih zbirali v skupnem prostoru v pritličju samskega doma, da bi gledali »Dnevnik«, prenos nogometne tekme ali kakšno domačo nadaljevanko.

Čez dan pa je, tako sta mi na poti razložila o vsem poučena prijatelja, pred televizorjem običajno ždel tip z bulo, ki je od ranega jutra nepremično spremljal program TV Zagreb, od »Smogovcev« do dokumentarnih oddaj, ki jih je »odabrao« legendarni Đelo Hadžiselimović. Govorilo se je, tako Siniša, da so nekoč sostanovalci že zbrali denar, mu kupili majhen portabel televizor in mu ga namontirali v sobo, a da je on še kar naprej vsak dan visel tam, v skupnem prostoru, čeravno se ni nikoli pogovarjal z nikomer. Mario je še dodal, da mu je baje nekoč varilec Vaha vsakih deset minut zamenjal program, pa tip sploh ni reagiral, kakor da bi mu bilo čisto vseeno, kaj gleda.

Ob teh zgodbicah sem prispel pred vhod samskega doma z velikimi pričakovanji, skoraj tako velikimi kot takrat, ko smo se na predvečer premierne predstave odpravili do cirkuškega šotora ob stadionu Istre, da bi tam na skrivaj videli vaje cirkusantov, a nas je, še preden smo se priplazili po visoki travi in uspeli pokukati v notranjost, prestrašila mala kričeča cigančica, da smo trije veliki fantje brezglavo bežali pred tem drobcenim črnim bitjecem vse do Patinaggia.

A tistega dne v samskem domu nismo mogli naleteti na situacijo, bolj drugačno od pričakovane. Namesto osamljenega tipa z bulo je bila namreč mala TV-dvorana natrpana do zadnjega kotička in vsi so buljili v televizor, na katerem so se, vsaj tako se je zdelo, vrtela poročila. Vzdušje je bilo podobno tistemu lani, ko je samce po drugem Piksijevem golu na tisti nepozabni tekmi osmine finala proti Španiji zajela takšna evforija, da jih je morala miriti celo policija in je Ramo končal na urgenci, ker ga je stresla elektrika, ko je poljubljal televizor in anteno.

Dvanajst mesecev kasneje smo Siniša, Mario in jaz, iščoč v množici navijačev opoldanskega televizijskega dnevnika »čovjeka lubenicu«, presenečeni ugotavljali, da za SFR Jugoslavijo navija le še manjši del zbrane ekipe. Tej je, to je bilo vidno iz aviona, neuradno poveljeval Milo Lola Ribar, ki je vsak dan ujel gajbo ali dve piva in je zdaj glasneje od vseh tulil, da ko jebe Jugoslavijo, če je lani popušila proti ustašem iz Argentine, in da ga ona v življenju ne zanima več. Ob njem je, že tik ob televizorju, stal Mali Mirso, šestnajstletnik, ki je imel bolj odrasel obraz od Bate Živojinovića in se je temu primerno tudi obnašal in ki je zdaj vse prisotne najresneje opozarjal, da je konec sončenja, ferragosta in ognjemetov v Areni, a ni povedal, zakaj. Bilo je tu zbranih, v dvorani samskega doma, še precej ljubiteljskih kričačev, katerih neizraziti glasovi pa so nam ostajali nerazumljivi, čeravno je bilo ob pogledu na njihove zariple obraze jasno, da dajejo vse od sebe.

Ob samem vhodu, na katerem smo zaradi gneče obtičali, je stal slavni pulski kinooperater Cera. Cera nas je, svoje »male komše«, kot nas je klical, zastonj spuščal na večerne projekcije v Kinu Beograd. Takrat je bila dvorana navadno prazna, saj je vsa Pula vedela, da se Ceri po osmi uri »pomiješaju kolutovi« in vrti filme od sredine ali od konca naprej. A ne glede na vso ljubezen do istrske biske je bil Cera eden najbolj prijaznih ljudi, kar sem jih poznal, in tudi ta dan se je, potem ko je videl, da nobenemu od nas ni niti najmanj jasno, kaj se tu dogaja, takoj obrnil k nam in nam dejal: »Neka Janezi idu na kupanje u Luksemburg, ako ne vole Jugoslavije.«

Bilo je očitno, da so se Ceri danes koluti pomešali že dosti prej kot običajno, in tako smo še naprej le začudeno gledali to od poročil hipnotizirano množico pred sabo. Vsi smo živeli v prepričanju, da je še »TV Kalendar« bolj zanimiva oddaja kot »TV Dnevnik«, zato nismo razumeli ničesar, o čemer so tu govorili. Siniša in Mario sta takoj predlagala, da se poberemo, in že krenila nazaj proti bloku, jaz pa sem vseeno želel poiskati tipa z bulo in sem stopil naprej, da bi s pogledom še malo prebrskal po množici vse bolj razjarjenih televizijskih gledalcev. A namesto »čovjeka lubenice« sem skozi stekleno steno na nasprotnem koncu dvorane zagledal nikogar drugega kot svojega očeta, ki je mimo samskega doma počasi stopal proti domu.

Moj oče se je na poti iz službe običajno vsaj za nekaj minut ustavil pri samcih, spil kakšno pivo, izvedel dnevne novice in jih pokomentiral, največkrat z Malim Mirsom, ki je bil njegov ljubljenec. A tistega dne, ko je Mirso stopal na stol pred televizorjem in zbrani množici ves razjarjen tulil, da prihajajo »vremena koja će opametiti i najveće budale«, je oče ves zamišljen hodil svojo pot, ne ozirajoč se niti za trenutek na to, kar se je dogajalo le nekaj metrov stran od njega.