Skorajda ni človeka, ki bi ga neusahljiva volja do življenja in zavedanje, da vsak človek v sebi nosi smisel, tako močno zaznamovala kot pesnika, pisatelja, prevajalca, esejista in urednika Toneta Pavčka. »A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova, poskusi: vnovič in zopet in znova,« je dostikrat hudomušno na glas prebiral verze, prežete z neizmernim vitalizmom in neuničljivim optimizmom, ki kot pomladen dež kaplja iz njegovega celotnega opusa in moči suho zemljo krhkosti in minljivosti človekovega bivanja. Minljivosti, ki se je ni bal, saj je živel s prepričanjem, da je smrt le hip v krogu večnosti. Ali, z drugimi besedami, da je življenje neskončno. Na tem mestu bi Pavček verjetno prav tako igrivo dodal, da je morda neskončno vsaj tisto, kar je človek za časa svojega bivanja ustvaril in zapustil: »Poezija je ena lepa igrarija. In se mi zdi, ko bom umrl, bom šel v večnost in bo tam zopet igrarija,« je živahno dejal v enem svojih intervjujev.

Z intimizmom prežeta zbirka Pesmi štirih, ki je izšla leta 1953 in nasproti kolektivizmu postavila ogledalo človekovega notranjega sveta, predstavlja pomemben mejnik slovenske poezije, tako z literarno-zgodovinskega kot z intimnega vidika avtorjev. Ne pomeni le odklona od prevladujoče graditeljske miselnosti in začetka sodobnega slovenskega pesništva, zaznamovala je Pavčkovo osebno življenje, saj je nadaljevala in okrepila zgodbo o tesnem prijateljstvu štirih pesnikov, ki so se zavzemali za to, da bi človek postal središče zanimanja in nosilec enkratne usode. Individualist. Zanosna, mladostniška in morda nekoliko naivno optimistična perspektiva pri izpovedovanju ljubezni in bolečine v tej izrazito individualistični liriki ter idiličen in harmoničen odnos do narave so bili podlaga za kritiko, ki je Pavčkovi začetni poeziji očitala pretirano preprostost. Pesnik je namreč svoja občutenja polagal v verze z največjo iskrenostjo in spontanostjo, zanesenim mladostniškim idealiziranjem in lahkotnim ljubezenskim hrepenenjem. In morda si ni nadel tistih razumniških očal, ki razkrivajo svet v vsej svoji objektivni grenkobi, ga je pa kljub temu premeril z zrelim pogledom, saj je prav v tej zbirki zapisal: »Veš, tudi z mano ni kaj prida. Živim, a komaj da živim, kot kdo, ki z upom srečo zida, pa se vsak hip podira z njim.« Njegov najboljši prijatelj Janez Menart pa je v begu pred realnostjo pozneje svojo najznamenitejšo pesem končal kar z »Gospod natakar, še en konjak, prosim!«

Sledi idiličnosti in uravnovešenosti sveta je Pavček morda puščal še v zbirkah Sanje živijo dalje (1958), Ujeti ocean (1964) in Poganske hvalnice (1976), pozneje pa se je z nekakšnim hladnim spoznanjem o človekovem razkolu s svetom poslovil od sentimentalizma. A niti v trenutkih največjega brezupa, po tragični in prezgodnji smrti svojega sina, ni izgubil volje do biti. Prizadeto se je dotaknil vprašanja eksistence in na drugi strani premagovanja smrti ter ga ujel v nekakšno lirično refleksijo, ki je bila temeljna podlaga njegovih poznejših zbirk, Dediščina (1983) in Goličava (1988). Dokazal je, da njegova poezija ni preobloženo izpovedovanje čustev, ampak da se globoko v njenem bistvu skriva pripovedovalec, ki s tenkočutno in skromno minimalistično držo na najbolj prefinjen, občutljiv, zadržan in zrel način izpoveduje svojo izkušnjo s svetom, četudi pero pomaka globoko v črnilo srca. Verjetno je prav to črnilo namenoma kanilo tudi v radožive opise rodne Dolenjske ali poznejšega življenja v kamniti hiši na Primorskem, da je bralec skorajda lahko okusil sladkobo ali jedkost opevanega vina in da je iz sonetov zadnjega obdobja tako močno zavel vonj sečoveljskih solin.

V starostni zbirki Same pesmi o ljubezni (2008) se zrcali »pogled od daleč« ali skozi tista očala z debelim okvirjem, ki ne prepuščajo »mladostne ranljivosti«. Klasična tema ljubezni iz sonetov nevsiljivo odmeva prikrito ironijo odraslega pesnika: »Stara ljubezen je osivela. Zdaj ima srebrn nadih, a ptica, ki je nekoč gostolela, zna ponoviti svoj stih.« Sporočilnost, osvobojena oblikovne ujetosti, pa poeziji zadnjega obdobja daje pečat zvočnega razkošja in zrelega zvena. Saj morajo tudi rime in asonance slej ko prej odrasti! Pa, če se še malce poigravamo z metaforiko, to o »odraščanju verzov« niti ni povsem res. V Pavčkovi obsežni otroški literaturi, ki predstavlja vrh tovrstnega ustvarjanja pri nas, so verzi prav takšni, kakršni morajo biti – iskrivi, pristni, a kljub temu skrbno domišljeni, da lahko spregovorijo pravi jezik tudi z najmlajšimi bralci (ti se z lahkoto identificirajo z njegovim najbolj znanim in nadvse domišljijskim likom, dečkom Jurijem, ki se ni hotel umivati in je raje pobegnil v Afriko). Pavček je poseben up polagal v mlade in prepričljivo dokazoval, da »iz te mladine ne more bit nič slabega«.

V esejističnem pisanju in številnih intervjujih se je občutljivo spominjal svojega odraščanja. Z zadostno mero humorja je znal kritično ovrednotiti svoje mladostne pisarije, ki so nastale že v najstniških letih, saj je za svojo prvo pesem dejal, da je bila »vražje slaba«. Na otroštvo, »tam nekje v Šentjurju na Dolenjskem«, odraščanje in zorenje je gledal s tisto dioptrijo, ki jo človek pridobi šele z leti, ali recimo raje modrostjo in zdravo distanco, saj se je rad pošalil, da je bil »eno ubogo bolno in kilavo dete«, od katerega ni nihče dosti pričakoval. Pa še slabo vzgojen povrhu (in to kljub vzgoji pri nunah v Marjanišču)! Vojna je bila zanj dragocena izkušnja, ki ga je fizično in umsko okrepila in vanj zasidrala ljubezen do zemlje: »Od tu raste moč, od tod raste milost bivanja in vse ostalo!« In zato najbrž ni bilo naključje, da je desetletja pozneje kot poslanec slovenske skupščine in odločen branitelj domovine na Kongresnem trgu suvereno prebral Majniško deklaracijo, ki je bila ključna pri procesu osamosvojitve Slovenije. Vselej ga je skrbela tudi usoda slovenskega jezika, čeprav se je tolažil z mislijo, da je jezik neskončna sila, ki se nenehno obnavlja.

Pavčka je vitalizem spremljal vse življenje. Zaradi pozitivnega pristopa do sveta, topline in pokončnosti so ga mnogi občudovali, tudi pesniški kolega Ciril Zlobec, ki mu je posvetil pesem, v kateri je zapisal: »Vem, ti zlepa ne popustiš«. In kako prav je imel. Pavček je sklenil prijateljski kompromis celo s smrtjo. Svoj odnos do prebrisane sogovornice z onega sveta je kot običajno sproščeno pojasnil: »Rekla mi je, zdaj si bova na ti. In sva na ti.«