Ne gremo še v vas. Takrat se vse začne, jaz pa še ne bi začel. Rad bi, da bi vse obviselo v zraku in pustil nekaj naslednjih strani praznih in vas prosil, da greste poslušat glasbo. To je delal moj oče, ko ni mogel več pisati. Poslušal je glasbo. Včasih sem prišel v njegovo sobo, mu sedel na kolena in pripovedoval mi je zgodbe. Najraje sem imel tisto, kako je spoznal mamo – ko mu je čudovita deklica na obali postregla s pomarančami in čajem in se je dotaknil njenega popolnega telesa samo z mislimi. No, verjel sem mu, dokler nisem prvič poslušal Leonarda Cohena. Ampak do takrat je minilo kar nekaj časa, ko sem uspešno živel le in samo v svoji domišljiji. Zato ne gremo še v vas.

Samo eno stvar bi vas prosil, nato pa bom prenehal s temi nagovori. Verjemite mi, prosim, da je vse, kar vam bom povedal, resnica. Nimam razloga, da bi si karkoli izmislil. A vi imate razlog, da mi ne verjamete. Se spomnite, ko sem prisluškoval pri vratih?

Nekaj časa tišina. Žvenketanje pribora.
»Ah, ti otroci. Ne smeta mu zameriti. Ima namreč …«

Čeprav nisem slišal, kaj je mama povedala Rajku in njegovi blondinki, sem vedel, da jim je povedala, da sem kroničen lažnivec. Tak, uraden. V bistvu bolan. In da zaradi tega govorim neumnosti. Da sem neposlušen. Da živim v svetu, ki ni »pravi« svet. Zanimivo, nisem vedel, da je svetov več. Vedno se mi je zdelo, da je že ta dovolj nenavaden. Nikoli nisem čutil potrebe po … tistem nepravem.

--

»Tiho, tiho. Čarodej prihaja.«

Vedno sem imel rad čarodeje. Zdelo se mi je, da so isti kot jaz. Ko sem bil majhen, me je mama vedno peljala na njihove nastope. Sedela sva v zakajenem baru, kjer je bilo malo ljudi. Oči so se mi solzile. Z mamo sva dobila mizo čisto v kotu in bil sem slabe volje. Vsi so bili tako glasni in pijani. Zame je bil čarodejev nastop nekaj najbolj svetega, kopica pijanih možakov in njihovih razuzdanih deklet pa se je obnašalo tako, kot da ne bodo videli nič posebnega. Bili so v svojem svetu zabave in razvrata.

»Ljubček … a bi midva šla?« je tiho rekla mama. Vedel sem, kaj jo je mučilo. Trebušasti možak s pivom v roki jo je že cel večer opazoval z majhnimi, rumenimi očmi.

»Prosim, mami … samo nekaj trikov.«

Zavzdihnila je in si šla z roko skozi lase. Vedel sem, da je mislila na očeta, ki ni nikoli hodil z nama na take stvari. Pobožal sem jo po kolenu in nasmehnila se mi je. Bila je lepa, a včasih tako žalostna. Vedel sem, da vstaja sredi noči, si skuha čaj in sloni na pultu v temi. Pila je zeleni čaj z limono, ki je na skodelicah puščal svetlo rjave obroče.

»Tiho, tiho. Čarodej prihaja,« je zahreščal ženski glas iz zvočnikov.

»Naj mu že enkrat pride!« je zavpil rumenooki in gostilna se je zatresla od smeha. Pogledal je mamo, kot da je povedal najboljši štos na svetu. Mama je pogledala stran. Čarodej je naposled le prišel. S sabo je imel pomanjkljivo oblečeno asistentko, ki je požela splošno navdušenje publike.

»Nikoli več te ne peljem sem,« je zamomljala mama. Nisem razumel, zakaj je moral biti tako oblečen. Ko sem jaz izvajal trike, sem bil ponavadi v pižami. Ker nisem mogel nikoli spati in sem se bal sanj, sem celo noč čaral, kot sem temu takrat rekel. Najprej mi je šlo težje, ampak kmalu sem se naučil odličnih trikov. Ko sem enega pokazal moji sošolki, je zakričala in zbežala stran ter se me od takrat naprej izogibala. Zato jih nisem kazal nikomur. Čarovnike pa sem občudoval, ker so si upali nastopiti pred vsemi. In nihče ni zbežal. Vsi so ploskali. Čarodej, ki je skakal po odru, je bil mlad, z lepo pristriženo bradico in bleščečim cilindrom. Motal se je okoli svoje asistentke, ki je potresavala z dolgimi, črnimi lasmi in se neumno smehljala. Občinstvo je čvekalo in rulilo, kot da se nič ne dogaja. In, roko na srce, nič posebnega se ni dogajalo. Nekaj trikov s kartami, zajec v klobuku in podobno. Edini sem ploskal.

»Daj, mali, greva, no,« je rekla mama in že začela vstajati.

»In zdaj, zadnja točka večera!« je napovedal čarovnik. »Najbolj nevarna. Smrtno nevarna.«

Mašine ob straneh odra so spustile meglo.

»Pizda, sem pijan,« je zavpil rumenooki. Asistentka se je postavila ob leseno steno in razširila noge. Čarodej je iz klobuka privlekel nož. Klobuk si je poveznil globoko na obraz, tako da mu je zakrival oči.

»Zaštihal jo bo!« je nekdo zavpil in vsi so se režali. Sam sem mislil, da vem, v čem je trik. Čarodej vidi drugače, tako kot jaz. Zato ne potrebuje oči. Prvi nož je priletel med asistentkine noge. Zdaj so ploskali tudi ostali. Naenkrat je zavelo po alkoholu čisto blizu mene. Rumenooki je prisedel poleg mame. S komolcem se je naslonil na mizo in zapičil vanjo oči. Mama se je nemirno presedala in gledala stran.

»O, lepotička,« je zakrulil. Mene najbrž sploh ni opazil, ali pa mu je bilo vseeno.

Drugi nož je poletel in se zapičil poleg njene dlani.

»Prosim, da greste stran,« je bila uradna moja mama. Še vedno ga ni pogledala.

»Oh, no, kaj se zdaj delaš, da ti nisem všeč,« je rekel moški in ji položil dlan na obraz. Mama se je stresla.

»Pustite me.« Tretji nož je poletel in se zapičil poleg asistentkinega vratu.

»Ne bodi prasica, mala,« je siknil smrdljivec in se ji čisto približal. Obe roki ji je položil na prsi. Mama je zmrznila.

»Danes greš z mano domov,« je rekel in si obliznil ustnice. Četrti nož je obstal v zraku. Občinstvo je onemelo. Videl sem, kako so se moji mami razširile oči. Samo rumenooki ni nič opazil. Še vedno je držal roke na prsih moje mame in pijano strmel vanjo. Čarodej je dvignil klobuk in najprej zagledal nož, ki se je v zraku počasi obračal. Moški za sosednjo mizo je vrgel kozarec ob tla in zaklel. Asistentka je bila bleda kot stena in solze so ji polzele iz oči. Čarodej je stal kot prikovan. Nož je bil obrnjen proti njemu.

»Ne … prosim, mali moj … ne naredi tega,« je tiho rekla mama. Rumenooki je zakrulil od smeha, ki je odmeval po smrtni tišini gostilne.

»Se boš že še vdala … mala.« Pomežiknil je. Nož je poletel. Tik pred čarovnikovim obrazom je zavil in za trenutek se je kovina zableščala pod reflektorji. Glave gostilniških pijavk so mu sledile. Videle so, kako se je nož zasadil v vrat trebušastega perveznjaka, ki je imel roke na prsih dolgolase ženske srednjih let. Perverznjak je samo še bolj izbulil rumene oči in zagrgral. Kri mu je stekla iz ust. A ženska ga ni pogledala. Glavo je obrnila na drugo stran, proti malemu fantku, ki je sedel poleg nje in gledal v nož. Pobožala ga je po glavi, nato pa odrinila debeluha, da je padel s stola in se mu je nož zabil še globlje v vrat, prijela fantka za roko in hitro odšla iz gostilne. Ne spomnim se, ali je kdo kaj vpil ali ne. Nihče naju naslednji dan ni iskal. Mama tega dogodka ni omenila niti z besedo.

--

Nejc Gazvoda, Sanjajo tisti, ki preveč spijo, Beletrina 2007