Po objavi kratke zgodbe objavljamo še esej egipčanske pisateljice Mansoure Ez Eldin. Vabljeni k branju!

                                                                             ***

Če bi bila to pravljica, bi bila lahko le Trnuljčica, kjer junakinjo kletev pahne v globok spanec, iz katerega jo lahko prebudi le poljub zaljubljenega princa, ji vdahne toploto življenja, ko pride do nje, in prežene senco smrti, ki preži nanjo. A življenje ni pravljica ... tukaj, zdaj, na dejanskih tleh ni niti dobrih vil niti princev, ki bi lahko dosegli nemogoče – poleg tega pa sploh ni princes, ki bi čakale na pomoč. Pa smo bili vendarle priča »čudežu«. Ta kraj vedno niha med mogočim in nemogočim in preseneti samega sebe, kadar mu zmanjka preskušenih scenarijev.

Egipt je iz nezavesti prebudil poljub revolucije in močne ovire, ki so ga ločevale od življenja, so bile odstranjene. Zdaj zares okuša posledice prevrata, ki ga peljejo daleč proč od mita o »stabilnosti«. Na njegovem telesu zija velikanska rana, ki jo moramo očistiti gnoja, ne pa dovoliti, da jo prekrije krasta. Težava je, da je gnoj vedno gostejši in si prizadeva prekriti prav vse. In potem je tu grozo zbujajoči duh, ki ga je Mubarakov režim za dolga leta zaprl v steklenico, nenadoma pa se je znašel na svobodi, zahvaljujoč revoluciji, pri ustvarjanju katere ni z ničimer sodeloval, in ugotovil, da ga obravnavajo kot ključnega igralca v igri, ki jo je vedno hotel igrati.

Salafisti rušijo spomenike in zahtevajo skrajno obliko islamskega šeriata. Mediji se do Abuda el-Zomorja*, preprosto zato, ker je zdaj svoboden, vedejo, kot da je politični voditelj, on pa to izkorišča in predlaga ustanavljanje »Vrhovnega komiteja za brezboštvo«! Kar pa se tiče Muslimanskih bratov, bodo v svojem pohlepu po oblasti za vsako ceno oportunistično zgrabili kakršno koli ponudbo.

Večina mojih znancev in ljudi, s katerimi imam stik, občuti grozo zaradi nenadnega napada salafistov, vendar se izogibajo grozeči situaciji, kot da bosta že sam padec Mubarakovega režima in odstranitev njegovih simbolov dovolila dobri vili, da bo z zamahom čarobne palice rešila vse težave. Hkrati pa vendar izkušajo radost, ki je niso doživeli nikoli prej, radost, da so bili in so še vedno del spremembe, o kateri so sanjali in jo pomagali ustvariti.

V tem trenutku je Egipt izčrpan, kot da bi se pravkar prebudil iz dolgotrajne kome, vendar svoboden in željan življenja. Prvič v mnogo letih se zalotim, da se osredotočam na podrobnosti, strmim v vode Nila in v detajle na stavbah in ljudeh, kot da si poskušam priklicati v spomin kraje in ljudi, ki so zdaj – potem ko sem desetletja živela kot nekdo, ki je ujet v en sam dan, katerega podrobnosti se ne spreminjajo in se ponavljajo znova in znova – spet moji. Govorim z drugimi in izvem, da se počutijo podobno. Zdaj se skupaj pomikamo po deželi, ki jo je pretreslo preveč veselja, pričakovanj, dvomov. Previdno stopamo po ostankih države groze, čez ostanke let mučenja, represije, sile. In pravim si: »Tvoja dolžnost je, da ne zapreš oči, tvoja dolžnost je, da gledaš in si zapomniš. Moraš razvozlati kodo, ki se skriva za tem, kar doživljaš.«

Zdaj, tukaj se za vsak najmanjši gib zdi, da pomeni nekaj več: glas, ki se nenadoma povzdigne, avto, ki ga na cesti nevarno zanese, nenaden hrup. Te stvari, v drugih časih tako običajne, nenadoma postanejo uvod v kaos, »zarota«, na katero moramo biti pozorni. Stvari in dogodki dobijo nove razsežnosti, razširijo se in dobijo nove pomene in konotacije. V takšnih dneh postaneš občutljivejši, bolj te zanimajo podrobnosti, prisilijo te, da se spojiš z realnostjo, sebi navkljub. Takšni trenutki te prisilijo, da se soočiš s pomembnimi vprašanji obstoja, te spodbudijo, da si pogledaš globoko v srce in iz sebe izženeš nihilizem, ki si si ga izbral, da bi poskušal sebe pred drugimi prepričati, da ti ni mar, da te ne zanima, da nočeš nič. Dobrodošla nazaj, dezorientacija in nemir zmedenosti in kaosa!

Tu ne govorim o scenariju kaosa, ki si ga želijo ostanki strmoglavljenega režima, ampak o stopnji razumljive zmedenosti, o želji, da bi preskusili obstoječe meje svobode. Za nekatere med nami se zdi, da prvič preskušamo individualno svobodo, navdušeni nad odsotnostjo smernic, ki bi nam to preprečevale ali nam vladale, zato jo potiskamo proti skrajnostim, ki razkrivajo vse tisto, kar je v nas najslabšega.

Pred dvema tednoma sem poklicala na pomoč: morda je bilo to sploh prvikrat, da sem to storila. Prestrašena sem se zbudila nekaj čez polnoč, zaradi udarca, ki ga je spremljal hrup divjega prepira, ki mu takrat, ko sem nihala med spanjem in budnostjo, nisem poznala vzroka. Na ulici pod mojim oknom so žvižgale krogle. Najprej sem zavračala misel, nato pa poskušala poklicati številko za klic v sili, ki jo je objavila vojska. Nobenega odgovora. Poskusila sem spet, spet brez uspeha. Ker se je streljanje nadaljevalo, sem bila prisiljena vztrajati: spet sem trenutek ali dva omahovala, vendar sem zdaj z druge strani žice zaslišala prijazen glas. Pojasnila sem, kaj se dogaja, in mu povedala ime ulice, pa me je vljudno prekinil in povedal, da je kar nekaj prebivalcev ulice že poklicalo in da sta policija in vojska že tam!

Presenetil me je izobražen glas, nič manj presenečena pa nisem bila, ko sem izvedela, da nista bili niti vojska niti policija tam, da bi končali spor, kljub številnim prošnjam prebivalcev četrti. Avto, parkiran poleg mojega, je bil popolnoma razbit in zdrobljeno vetrobransko steklo je ležalo po tleh. Varnostnik v naši hiši mi je z zmedenim nasmeškom pojasnjeval podrobnosti spora. Družinski prepir dveh bratov zaradi stanovanja se je sprevrgel v mini holivudsko bitko, kajti policija ni opravila svoje naloge, vojska pa je bila preveč zaposlena s stvarmi, ki zares kaj štejejo: z zatiranjem demonstracij, mučenjem priprtih, preverjanjem deviškosti pri pripornicah in hvaljenjem policije ob vsaki priliki, ki se je ponudila!

Ena stran je v sporu uporabila huligane, da bi prestrašila drugo, ki pa je imela raje govorico orožja, zato močno streljanje kar nekaj časa ni pojenjalo. Spopad v neki drugi četrti je za seboj pustil štiri mrtve. Nekaj dni pred tem sem bila na poti proti trgu Doki priča močnemu streljanju v zrak, ki je popolnoma ustavilo ljudi in avtomobile ter povzročilo popoln prometni kolaps. Po razglasitvi zakona, ki je prepovedoval stavke, je bila vojska v celoti in polno oborožena na ulicah. Precejšen delež opazovalcev je bil poln navdušenja nad vojsko. »Vojska je nekoga prijela!« je veselo vzkliknil mlad taksist, popolnoma v neskladju s situacijo. Takoj ko se je na semaforju prižgala zelena, sem se pobrala, kolikor hitro sem se mogla, kot da bežim s prizorišča zločina. Vznemirjalo me je to skrivnostno občudovanje, ki ga je velik del prebivalstva čutil do vojske, kot da bi v njej našli nadomestnega očeta. Navdušeni taksist ni bil osamljen primer. Prebivalci v četrti Abu el-Ila, blizu uredništva revije, kjer delam, so v trenutku, ko je Mubarak padel, povsod narisali egiptovsko zastavo, zraven nje pa znak vojske. To so storili sami od sebe, da bi izrazili, kako ponosni so na oborožene sile. Precej jih je živelo v zanikanju in niso hoteli razpravljati o nobenem negativnem dejanju Vrhovnega sveta oboroženih sil. Prijateljica mi je čisto naravnost povedala, da je to njena rdeča črta, da niti sama sebi, niti enkrat samkrat, ni dovolila pomisliti, da je počasno uvajanje revolucionarnih zahtev načrtno. Ko so prišle vesti o mučenju priprtih in o spreminjanju Egiptovskega muzeja v nekaj ječi podobnega, so se začeli poskusi, da bi vse, kar se dogaja, opisali kot »zgolj napake posameznikov«, in ko je prišel nalog za aretacijo Mubaraka in njegovih sinov ter je bila večina predstavnikov njegovega režima predmet preiskave, so mnogi ponoreli od veselja. »Si videla? ... Si videla?« mi je govorila prijateljica. Ponavljala je stavek, kot da bi ponavljanje lahko izbrisalo vsako sled minulega dvoma.

Sredi vsega tega mi je pisal Vito iz Seattla in razumel, da morda ne bo dobil odgovora na svoje besede, da živim v osrčju eksotičnega pekla, Matthias iz Berlina je predlagal, da sodelujeva pri filmu o revoluciji, Mine iz Istanbula je povprašala o vsem, kar se dogaja, nam zaželela srečo in nato nadaljevala svoje življenje, katerega drobce občasno spremljam preko facebooka.

Beatriz ni nehala primerjati Egipta s svojo državo Mehiko in je zahtevala nove in nove informacije o moji domovini in v zameno pošiljala poročila iz svoje, kot da sva članici terapevtske skupine za pomoč ljudstvom, ki trpijo zaradi represivnih režimov; jaz pa sem hotela le nekaj miru, da bi vadila ritem svojega novega življenja. Vaja bolečega upanja, natančneje, vaja iz življenja, potem ko sem kot večina Egipčanov leta dolgo živela kot mesečnica.

* Abud el-Zomor, nekdanji častnik v egiptovski vojski in pripadnik skrajnega gibanja Islamski Džihad, je bil leta 1981 obsojen na dosmrtno ječo zaradi sodelovanja pri atentatu na predsednika Sadata, nato pa marca 2011 izpuščen.