V tokratnem e-branju vam ponujamo nekaj pesmi iz prihajajoče pesniške zbirke Ivane Komel Narekovano iz postelje. Pesnica, ki sedaj prebiva v Ljubljani, se je rodila leta 1983 v Slavonskem Brodu na Hrvaškem, a se je njena družina zaradi jugoslovanske vojne morala preseliti. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz bibliotekarstva, informacijske znanosti in knjigarstva, letos pa končuje tudi magistrski študij. Piše poezijo, prozo, eseje, strokovne članke s področja bibliotekarstva in prevaja. Kot pesnica je sodelovala s skupino Aggresive theatre, Mladinskim klubom Društva slovenskih pisateljev, njena poezija pa se je kalila tudi na kreativnih delavnicah pod mentorstvom Uroša Zupana. Kot je zapisal urednik Goran Dekleva, je »v zamolkih oziroma med vrsticami pesmi Ivane Komel (...) vse polno nepreračunljive nežnosti ter dojemljivosti za ranljivost, pa naj gre za besedila, ki evocirajo otroštvo, ki ga je brutalno prekinila vojna na tleh bivše Jugoslavije, za pesmi, v katerih pesnica z zvrhano mero skepse prevprašuje lastne ustvarjalne postopke, za vešče izpisane, na videz distancirane haikuje ali za pesmi, ki razkrivajo razpoke v ljubezenskem odnosu.«

Trenutek odločitve

Opazujem ljudi skozi okno.

Moški se je pripeljal s kolesom

in tik pred blokom mu je zmanjkalo tal pod kolesi.

Drugi, z vrečkama v rokah, poskuša odpreti avto.

Tretji preskakuje ledene luže,

rad bi prišel na drugo stran ceste.

Bel avto je izginil z mojega obzorja

in se skril za rumenim blokom.

Mraz se zajeda v stene

in ob odprtem oknu tudi vame.

Vsakega že nekaj pekli.

Zaledenele luže, ključavnice, kolesa.

Toliko stvari je nad katerimi lahko obupaš.

Evans Muncie je preživel potres na Haitiju.

Menda ga po 28 dneh pod ruševinami peklita

samo dehidracija in podhranjenost.

Zunaj zastave lahno vzvalovijo.

Še vedno je večina stvari belih,

le avti dodajajo nekaj barv.

Ko se na parkirišču dvigne zapornica,

pomislim, da bi v mislih dvignila zastavo,

le še odločiti se moram, ali belo

ali takšno, na kateri piše start.

Blues na zimski dan

Iščem ključe.

Preiskujem stanovanje po metodi razpolavljanja.

Polovica, četrtina, osmina …

Počutim se kot Ahil, ki poskuša ujeti želvo.

Ali kot da je stanovanje otrok iz prilike o kralju Salamonu.

In že se oglasi moj materinski čut –

torej spet nobenega haska od starih zgodb in religije.

Ključ do srca, uspeha,

od trezorja, polnega denarja in vrednostnih papirjev,

od tvojega in tudi mojega stanovanja,

do ustnic, ki se zapečatijo in prisluhnejo zgodbi,

do stvari, ki morajo ostati zaprte kot Pandorina skrinjica,

do stvari, ki jih moram spustiti ven,

od nevidnega avta,

od ure, da bo začela pravilno biti utripe srca,

do prepovedanih stvari,

od zaprtega psihiatričnega oddelka in do misli,

ključ z obeskom v obliki roke,

ki sem ga izgubila pred PDG-jem nekega deževnega jutra,

ko so ljudje odhajali na delo in ljubimci od svoje sreče,

ključ, ki se mi je zlomil – pravi ključ za pravo ključavnico! – ,

ključ, ki sem ga našla v svojem prvem študentskem stanovanju

in ni odprl nobenih vrat,

ključ do razumevanja Platona, Aristotela, Descartesa,

recepta za pripravo tiramisuja,

dvakrat po trinajst let in moj mascarpone še vedno izpade kot kremna juha,

ključ do skrivnosti vesolja, obstoja,

violinski ključ,

basovski ključ,

vsi ključi sveta in ključ, ki ga iščem.

Razpolavljam stanovanje.

Polovica, četrtina, osmina …

Zunaj prve snežinke.

Ptič, ki preleti parkirišče

in pod nadstreškom najde prostor zase.

Vsak ima svoj blues.

Culture studies na MSN-ju

Gerome, saj veš, tisti Francoz,

ki se je poročil z Valbone, Albanko s Kosova,

je odšel na predstavitev dokumentarca o Borisu Pahorju,

ta je menda že 90 let star, pa še vedno “mentally strong,”

Sasi je šla v studio delat glinene vaze,

doma imam eno,

okrasila jo je z indijskimi slončki,

“Animals from my homeland,” je rekla,

Rick se je po mailu menil s svojim literarnim agentom

o novi knjigi,

in jaz sem pazila otroke,

Lume, Geromova in Valbonina edinka,

stara je skoraj dve leti, nič je nisem razumela,

ko je brbljala v slovenščini,

za mojo francoščino pa itak veš, kakšna je,

Bhairavi je govorila malo indijsko in malo slovensko,

na ves glas je navijala Mehurčke in pela “Bila je huda mravljica,”

Arjun mi je razlagal o dinozavrih

“This is the big one. He eats only leaves, a ne,”

naenkrat so se vsi začeli dolgočasit,

ti rečem, ni bilo daleč do solz

in veš kakšna postane Bhairavi,

ko jo prime njen “tantrum moment.”

Poskušala sem jih zaposliti z avtomobilčki,

ladjicami, puzzli, kartami, še na bakugum niso trzali,

popizdila sem in naredila pištolo iz lego kock

in pomisli, to je vžgalo - skupaj smo začeli delati pištole in sablje,

ki so razpadle že po prvem udarcu,

Kavbojci in Indijanci, Vitezi in Gusarji

v otroški sobi v centru Izole,

vpili smo en garde in padali dol od smeha,

kaj naj rečem, vse za dobre medkulturne odnose,

za večerjo je Sasi naredila kuskus in piščanca,

bilo je okusno, ampak malo prepekoče zame,

pred spanjem sem prebrala še nekaj strani Stephenie Meyer,

o tem, kako v Belli raste vampir.

Verzi na gipsu

Neverjetno, vendar resnično, 4. januarja,

ko sem se dobila s teboj na kavi,

pa točno veš, da ni bila kava v igri,

ampak pivo in zlatorogove solzice,

sem si zlomila roko.

Gips sem dobila šele po 10 dneh.

Če me Peter ne bi prepričal,

verjetno sploh ne bi šla k zdravniku.

Si lahko predstavljaš mojo izmaličeno levico?

Desnica je že takšna zaradi pisanja.

Verjetno obe zdaj veva, kaj pomeni,

ko nekdo reče: Umiral sem od smeha.

Se spomniš, ko sem ti risala

simbole s heno po prstih,

no, takšno idejo sem imela tudi zdaj,

le s črnim in rdečim flomastrom.

Gips me je spravljal ob živce,

a vendar je bilo nekaj tudi pozitivnih stvari.

Zgledal je kot rokavica, le da sem imela samo

mezinček in prstanec pod njim.

No, vseeno, po enem tednu je bil že dol,

tako da moja ustvarjalnost ni zaživela na njem.

Boljše za ljudi okoli mene, ker bi jih

kače in strašni verzi odgnali stran.

Saj veš, volim, da me ljudi vole,

kot takrat, ko sva se postavili

ena zraven druge in iz profila

ustvarili J.Lo. – popolno žensko.

Maske

Pri prijateljih je na stenah polno mask,

ki odganjajo zlo.

Kosi lesa,

ki vsak dan poslušajo

otroški jok,

kričanje odraslih,

in čutijo

njihove dolgoletne zamere.

Mirna sem

kot izrazi na maskah.

Poslušam nežne tone Silvie Penide

in pomivam posodo.

Spomini letijo skozi misli kot žganje –

najprej zaskeli, potem je toplo.

In sprašujem se,

ali bi vzela katero od mask s stene,

si jo dala na obraz,

se skrila v kot

in začela strašiti –

najprej odrasle,

potem še otroke.