Letošnjo že tradicionalno Beletrinino literarno šolo sta vodila Lucija Stupica (poezija) in Dušan Šarotar (proza). Udeleženci so skozi lastno pisanje in dialog z mentorjema spoznavali zakonitosti literarnega besedila, ustroj junakov ter ritem pesniške podobe.

Objavljamo nekaj uspelih literarnih besedil, ki so nastala v času Beletrinine šole.

Marina Bahovec piše že vrsto let, tako daljša prozna besedila kot kratke zgodbe. Na delavnici je razvijala dramsko besedilo. Aktivno se je udeležila že nekaj literarnih delavnic.

Marina Bahovec: KRILATCI

Ptiči. Ptiči so v redu. Oni nimajo problemov. Nobenih. Jejo tiste svoje semenčke in so lepi. Lahkotni. Lahkotni in lepi. Zato so lahko lepi. Živijo zgoraj. Zrak je videti plave barve, čeprav to ni. Niso brez razloga prvotni kristjani videli angelov v podobi ptičev. Zadovoljni in mirni. Zmeraj in za zmeraj.

V bližnji cerkvi zvoni. Zvoni Angelus. Verjetno. To je ostalo od prvobitnih kristjanov. To. Angeli in ptiči.

Krilatci. Pernati krilatci. Angelov je toliko vrst ... v srednjeveškem zapisu ...

Oni imajo točno določeno hierarhijo, glede na njihovo bližino Bogu. Dolgo časa sem rabila, ampak zdaj sem že pametna: lahko jih primerjamo z uradniki.

Serafi so angeli, najbliže bogu, kerubini so angeli s tremi pari kril, Arhangeli, vrsta nadangelov, poznaš Arhangla Gabriela ... Pomisli na kakšne baročne stropne poslikave, pomisli na ta čudovita, fascinantna bitja z nebes ...

Paradiž. Rajski vrt. Kakšna modrost.

Lepi in brezskrbni. Tako lepi in brezskrbni kot zelo mlada in čudovito lepa dekleta. Lepota ženske traja deset let, je rekel tisti pisatelj. In: človek je lahko ustvarjalen nekaj deset let, največ. Ko se rodiš, si že zapisan.

Človeško življenje je kratko. Kratko in težko. On se edini v božjem stvarstvu zaveda svojega konca. Svoje končnosti, bi rekel kdo, ki je zapravljal čas in denar s študijem filozofije.

Za Platona so bili pesniki idioti, ki jih je treba izločiti iz družbe.

Ptiči in metulji. Imajo smer in grejo. Skrivnost, modrost. Ne. Kdor je moder, ve.

Bistvo. Bistveno je, da najdeš svojo smer. Oni jo imajo, ptiči, tako ljubki, lepi, čedni. Pametni.

Glej tistega na travi v atriju. Oranžna prsca, dovršeno rjavkasto telesce, bistrost, usmerjenost, seksi kljunček, ena sama ljubezen.

Oranžni ne ve.

Danes zjutraj sem opazila. Brez energije zadnje čase. To ni nič posebnega, bi rekel pisatelj. Ne, ni. To se dogaja v najboljših družinah. Ampak to je nekaj več. Vem. Ob ustnic, v desnem kotičku ustnic se mi je pojavil flek. Podoben, čisto podoben koži na ustnicah, kako se že imenuje?

Vidi se, da sem zapisana. Ne spomnim se več besed za stvari, ki sem jih vedno znala poimenovat. In nič ne moremo, nihče ne more nič, tako je naravno stanje stvari. Pa ni bilo zmeraj tako.

Vsi vejo: ko pride tvoj čas in si poklican, ti ni izbire. Ne moreš se borit proti temu, ne moreš uiti, ne moreš izgoljufati kakšnega izhoda.

Ličinka, buba, metulj. Tako je bilo. Tako je bilo, ko smo bili majhni. Prvič so nam omenili to v osnovni šoli. V gimnaziji smo imeli pri biologiji prfokso: prsato blond trdega telesa. Sošolci so jo radi gledali. Rekli so ji Joška. Pa je bila v redu, hotela nas je nekaj naučit.

Hm, metamorfoza. Vedno se mi je gnusila. Nisem je razumela. Nič nisem razumela.

Še danes je ne razumem.

Še danes ne.

Tiste risbe, fotografije, prevelike in preveč nazorne. Tista čudna bitja. Odurna.

Barve z onega brega.

Samo, da je danes drugače. Za drugačno metamorfozo gre. Grozno. Smer je zdaj druga, takšna, kot so jo določili. Točna takšna, kot so jo določili oni. Obratna.

Obratna smer: zamah metuljevih krilc, in čudovito lep greš nazaj.

Na displayu (na ekranu, če hočete slediti navodilu samovcev) bodo tik pred zoro pokazali tista trupelca. Globalni prikaz globalnih trupelc. Ležijo po tleh v zelo natančno določenem redu. Največja preciznost. Točna, vnaprej vpisana mreža točk, bi rekli samovci, mi vsi pa bomo vedeli, da so to piksli. Tako vidi, tako pač zapisuje ta bedasti kompjuter.

Ampak zato ni svet nič boljši ali slabši, če je še tako točno določen, izračunan.

Matematika kraljica znanosti. Mi vemo, da je znanost hujša od religije:njen diktat je neizogiben in dokončen.

Po cestah bodo zjutraj ležali. Po avtocestah, lokalnih, obvoznicah, regionalnih.

Po travnikih. Na površinah rek in po jezerih, dokler ne potonejo. Na morskih gladinah se bodo zibala ležeča telesca in telesa, na obrežjih, po poljih in travnikih, po krošnjah dreves in pod njimi, po močvirjih, morostih in kalih ...

Po mestnih ulicah in trgih, po parkih, po križiščih, po dvoriščih, po mostovih, po pločnikih, po skalovju in po skalah, po globelih, soteskah in ravninah, po visokih planotah in visoravnih ...

No ja, povsod.

Ptiči.

Mene hvalabogu ne bo več, da bi to videla.

Ne bomo videli, ker nas ne bo več.

Kristina Pranjić iz Zagorja pri Savi, študentka ruščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, se je rodila 14. 7. 1989. Čeprav je Beletrinina literarna šola njena prva tovrstna izkušnja, pesniško razmišlja že od kar pomni. Vedno, pravi. Besede zapiše, ko zmanjka notranjega prostora in ko le-te začnejo dregati druga v drugo. Takrat, še pove, notranja usta obmolknejo in besede se povežejo na papirju. Pisanje počasi postaja komunikacija, so-čutenje, dialog s poezijo pa stalnica.

KRISTINA PRANJIĆ

1.

Moje pesmi, moje sanje,

moje krvavo igranje

na tvoje nožne prste

in božanje las.

In to tvoje bežanje,

neprestano odtekanje –

ko se daš name

in vame.

Obtežiš in pobegneš.

Moje pesmi, moje sanje,

moje krvavo igranje.

Neprestano odtekanje.

2.

Od znotraj

me vedno bolj daviš

in puščaš odtise,

da se množijo.

Po tihem,

vse globlje

se v meni razraščaš.

In ko se ob večerih

v mene vračaš

se ti tkivo vda

na poseben način.

Vse težje

te izgovarjam.

Glas se mi krha,

ko te goltam –

vse do srca.

Kot da se spuščam

na rezilo noža.

3.

O, blažene device

za menoj,

ustrašite se konja,

ki dirja.

Jaz se ga nisem.

Jaz sem ga božala.

Lase sem

zdavnaj razpustila

in z njimi

vlekla črte

po telesu.

Na mestu

sem gorela

in ugašala,

ko sem ponudila

roke.

Na mestu

sem negibna,

stokrat mrtva,

ko trakovi v laseh

z vetrom

plapolajo.

4.

Vedno me prime

za rob krila.

Usede se na nanj

in gre tako do roba

ljubkovanja.

In ko gre pod in čez,

poskrbim,

da se potrudi,

da razprem krila.

Na široko –

Odprte oči.

Odstranijo rob.

5.

O, Gospod,

tako je, ko si izbereš

usodo

sam.

In jo pestuješ.

Ješ jagode in se sesedaš

sam vase.

V telo, ki boli

in v dušo, ki je ni.

Na koncu ostane samo

spoznanje.

Laganje.

In odpiranje/zapiranje nog.

Ker si prosila

in bilo ti je dano.

Pestovano.

Jagoda v grlu me davi.

6.

Ko bi vedel,

da si prižigam cigareto s svečo

in mi ni mar za mornarje,

ne za njihovo smrt,

ne za pepel, ki pada med tipke

in ne za vodo, ki jo počasi pijem

od prejšnjega tedna.

Ker tu v sobi je mraz,

zato da se nič ne pokvari –

ne tako kot besede,

ki le še sopejo pod mehko blazino.

Še od takrat.

Moji kriki so zdaj prerezan vrat.

7.

Obraz zavrti se

v spominih tisočkrat,

ko se mišice sprostijo.

Ko misli grešijo

in drgnejo tisto,

česar telo ne drgne.

V topli sobi,

kjer se ne diha na glas.

8.

Naj padajo telesa

ob telo.

Naj bo napoved

za ta teden sončna.

Naj bo.

Odeta v nič

manj kot kožo.

Premočena do krvi.

9.

Včasih drobim diamante

in ostrim robove

v praznih sobah

brez urinih kazalcev.

Čistim si um,

ki je poln misli,

ki režejo

in parajo oblake –

spominjajo nate.

Čakam –

sedmi dan,

ko pustim,

da priteče kri.

Navzdol k odrešitvi.

Čakam –

zadnji rez.

Pobeg od tu.

Stran od tu.

Ker ti –

ti ostaneš trden do konca.

10.

Poslednji žarek sonca

je prebodel gladko truplo,

sedaj ga zibam

v poletnem vetru.

Nekdo bo zavpil,

a moji kriki bodo glasnejši

skoz eter pristajali na gluha ušesa,

zato se ne oziraj.

In moji kriki bodo močni,

ko boš razmazan,

v objemu časa,

puščal kri.

A vendar boš oboževan

in jaz uničena

in moja grenkoba

bo vredna tvoje sladkosti.

11.

Hočem te

pretrgati,

raztrgati,

ohrometi.

Biti tam,

ko si tu.

Te zadeti.

Od daleč

opazovati,

nikoli pustiti,

da bi me,

da bi me ti –

prvi zastrupil.

12.

Včeraj sta vzela kredit.

Danes sedita za mizo

in pijeta vino.

Otroci goltajo

njune sanje. Ne spijo.

In igrajo

njune igre. Se praznijo.

Ponoči doma štejeta.

Takrat se nasmehi

obrnejo navzdol,

oči obmolknejo

in vrtajo v prazno –

Zaspijo.

Andreja Jezernik je zaključila je doktorski študij iz primerjalne književnosti, piše blog in prozo. Na delavnici je intenzivno delala na svojem romanu Pojasni mi ljubezen in ga tudi zaključila. Zdaj čaka na objavo.

Andreja Jezernik: Pojasni mi ljubezen

odlomek iz romana

1

Močan veter je mršil peresno lahke puhaste snežinke po zraku in hladil obeljene mariborske ulice. Oblaki, ki so se protestno grbančili po nebu, so bili tako gosti, da je izgledalo, kakor da se sploh še ni zdanilo. Za trenutek me je spet obšla neprijetna slutnja, da me nekdo zasleduje. Previdno sem se ozrla čez ramo, a za mano ni bilo nikogar, ki bi bil zares sumljiv. Le mlada ženska je ponosno potiskala pred sabo športni otroški voziček z velikimi kolesi in se ljubeče pogovarjala s štručko, ki je ležala skrita nekje globoko pod toplimi odejami. Pogledala sem na uro – dogovorjena sva bila šele čez petnajst minut. Ne bi mi bilo treba tako hiteti. Za spoznanje sem upočasnila korak in si popravila naramnico torbice, ki mi je začela lesti z rame. Še dobro, sem pomislila, da sem si lase spela v trdno figo, drugače bi zaradi vsega silnega vetra, ki kar ni hotel prenehati, na zmenek prišla kot kakšno strašilo. A sem hotela izgledati urejeno, ne sicer preveč, da ne bi mislil, da sem se res dolgo pomujala pred ogledalom, pač pa ravno prav. Nekoliko me je morilo, kako bo komentiral preostale pesmi. Bilo je prvič, da sem jih sploh komu pokazala, in ko sem mu na vlaku v roke potisnila knjižico z njimi, nisem prav jasno razmišljala. Preveč mi je brnelo po glavi od vtisov beneškega dogajanja, preveč je bilo zmede in nejasnosti. Vse, kar mi je napisal v mejlu, je bilo vprašanje, če se lahko v torek dopoldan dobiva v mestni čajnici. Na kratko sem mu odpisala, da lahko pridem ob pol enajstih in nato vso popoldne zaman čakala na njegov odgovor. To me je za spoznanje zmotilo in sem potem na skrivaj tuhtala, kaj bi lahko bilo narobe. Kljub temu da sem zdaj hodila počasneje, sem pred čajnico obstala deset minut prezgodaj, a sem vseeno takoj vstopila. Razmere zunaj so bile čisto preveč brutalne za kakršnokoli nenujno postavanje na prostem. Oster veter je žvižgal okoli ovinkov in se zalezel v vsako luknjo, ki jo je našel, brez milosti in brez izjem. Zagledala sem ga za mizo v kotu. Zatopljen v časopis me ni opazil, dokler nisem stala čisto pred njim. Šele nato je dvignil glavo. Zenice so se mu takoj vidno razširile in na ustnicah mu je zaigral zadovoljni nasmešek.

Si še tu? sem vprašala namesto običajnega pozdrava.

Sem, je rekel, nisem hotel zamuditi.

Kotička ustnic sta se mi privzdignila. Njegova kavalirska vljudnost me je še vedno metala iz tira. Vstal je, da mi odmakne stol, a sem ga nenamerno prehitela. Nekoliko razočarano je povesil roki, ki sta bili v popolni pripravljenosti, da zgrabita naslonjalo stola in ga povlečeta stran od mize, a vseeno stoje počakal, da sem se usedla. Pretirano vitka natakarica je naveličano pristopila k mizi in zamomljala, če mi lahko kaj prinese. On je še imel pred seboj svoj standardni angleški čaj z mlekom, kamor si je skoraj zagotovo še nasul celo goro belega sladkorja.

Metin čaj z limono, sem naročila in si začela slačiti plašč.

Ravno sem hotela izvleči desno roko iz rokava, ko je še stal za mano in mi asistiral, da sem se znebila gosto tkanega volnenega blaga v drobnem pepita vzorcu. Brez besed sem se pustila sleči – ni imelo smisla, da mu skušam ugovarjati. Osvobojena sem si pogladila lase od čela navzgor, medtem ko je on obešal plašč na obešalnik na bližnji steni. Na hitro sem se ošinila še pod pazduho, ali ni pot, ki sem ga čutila na koži, morda še pronical skozi srajco. Oddahnila sem si, ker je ta na srečo bila še neomadeževana. Prebral sem tvoje pesmi, je skorajda slavnostno začel, ko se je usedel nazaj za mizo. Trdo sem pogoltnila slino in tesno prekrižala prste na rokah. Sklonil se je in iz oguljenega usnjenega nahrbtnika, ki ga je vedno vlačil s sabo, potegnil znani zvezek. Še nikoli do tedaj nisem bila tako dolgo brez njega, v bistvu sploh še nikoli nisem bila brez njega. Plitko sem dihala in čakala. Verjetno sem ga tudi precej prestrašeno gledala, saj se mi je bodrilno nasmehnil in odobravajoče pomežiknil z obema očesoma. Naj še zine, karkoli ... sem si mislila in se nemirno presedla na stolu. Oslinil si je kazalec in začel listati po bledo oranžnih papirjih.

Kaj naj rečem ... je skomignil z rameni – pripravila sem se na najhujše, tole je zbirka, zagotovo zrela za izdajo.

Takoj zatem je dvignil pogled z zvezka in izmed listov izvlekel kos belega papirja – na katerem sem opazila nekakšne zabeležke v njegovi divji pisavi, ki je spominjala na krace kakšnega zdravnika –, kakor da ne bi za nobeno ceno hotel zamuditi mojega odziva.

Misliš resno? sem nejeverno izdavila, čeprav sem navznoter kar kričala od zmagoslavja. Občutek potrditve, da moje poetične pisarije le niso čisto navadno sranje, je bil še slajši, kot sem si predstavljala, kadar sem na skrivaj sanjarila o tem.

Seveda mislim resno, se je nasmehnil. Zabeležil sem si par opomb, če ne zameriš, je previdno rekel, kot bi se bal, da bi me s tem lahko užalil.

Absolutno ne, sem mogoče celo nekoliko preveč navdušeno izstrelila in se takoj radovedno nagnila bližje k njemu, da bi lažje razbrala skrivnostne čačke. Ravno takrat je shirana punca z ravnimi štrenastimi lasmi v mišji barvi, ki ne bi mogla bolj očitno kazati, kako močno odveč ji je delo v lokalu, prinesla moj čaj. Nerodno ga je odločila predme, da se je vroča voda razlila čez rob skodelice in izdatno zmočila prtiček na krožničku. V normalnih okoliščinah bi ji v zvezi s tem povedala par krepkih, a sem na njeno srečo imela bolj pomembne opravke. Urednik je pronicljivo zaznal mojo nejevoljo in me pomirjevalno potrepljal po roki, ki mi je obležala na mizi. Nato je svoj stol povlekel bližje k mojemu, da nisva več sedela drug nasproti drugega in da so goste krace na njegovem kosu papirja nenadoma postale bolj razločne in skorajda berljive.

Saj je vendar vse rdeče, sem rekla in zardela.

To so malenkosti, me je takoj pomiril, jedro je kvalitetno, potrebno je samo spiliti določene verze, da bo celota še bolj osupljiva.

Če ti tako rečeš, sem zamrmrala, hkrati pa sem si v trenutku za vse večne čase gravirala v spomin njegove besede – jedro je kvalitetno ... še bolj osupljiva. Če si za, bi šla čez, pregledala moje predloge ...

Pogledal me je in nekoliko počakal.

Pa obvezno povej, če se s čim ne strinjaš ... Konec koncev gre za tvojo zbirko, je nato ponosno navrgel.

Pokimala sem. Prav zares – za MOJO zbirko gre.