| E-branje: Ian McEwan: Solar | | Natisni | |
| Prispeval Uredništvo |
| Torek, 26 April 2011 08:55 |
 Ta mesec je pri Mladinski knjigi izšel slovenski prevod romana Solar britanskega pisatelja Iana McEwana. Po prejšnjem, krajšem romanu Na obali Chesil je McEwan ustvaril daljše delo, ki je bilo takoj označeno kot komični roman. Čeprav oznake ni zanikal, pa je McEwan izjavil, da ni želel napisati romana, ki bi bil na vsaki strani poln šal: to je zanj, kot se je izrazil, literarni ekvivalent osebe, ki se v družbi ves čas šali in ob tem ljudi dreza s komolcem, ali – kakor je povedal ob drugi priložnosti – literarni ekvivalent osebe, ki začne svojega bližnjega nasilno in vsiljivo žgečkati.Zato tudi Solar ne gradi na posameznih šalah, pač pa na komičnih situacijah. Zabavno protislovje je že glavni junak: Michael Beard je Nobelov nagrajenec za fiziko, vendar so njegova najboljša leta že daleč za njim; je debel, nezadovoljen možak, nagnjen k pijači in ženskam. Po spletu okoliščin se znajde globoko na severu v mestecu Longyearbyen, kjer naj bi se kot ekolog osebno spoznal z učinki globalnega segrevanja. Vendar pa na severu ni prav nič toplo in kmalu se mu začno dogajati tragično-komične nevšečnosti. Odlomek, ki ga objavljamo na naši strani, se prične, ko naj bi se Beard v spremstvu vodiča na motornih saneh odpravil še globlje na sever: najprej ima težave s svojo obleko in opravo, nato pa ... Roman je v slovenščino prevedla Miriam Drev. *** Navlekel si je obleko – gotovo je tehtala deset kilogramov – si poveznil prašno smučarsko kapo, stlačil glavo v čelado, si nadel notranje in zunanje rokavice ter nato ugotovil, da si z obojimi na rokah ne bo mogel natakniti varovalnih naočnikov, si jih zatorej snel, si potisnil na nos očala, nadel zunanje in notranje rokavice in se nato domislil, da bo moral nekam shraniti lastna smučarska zaščitna očala in rokavice ter čutaro in zaščitno mazilo za ustnice, ki so ostali na sedežu zraven njegovega. Potegnil je dol notranje in zunanje rokavice, po hudi bitki z zadrgo na zunanjem pajacu spravil svoje stvari v notranji žep svojega jopiča, si vnovič nadel zunanja in notranja očala ter ugotovil, da so se mu zaradi vlažnega toplega zraka v preddverju in njegovega lastnega nestrpnega znojenja zameglila stekla. Pregret in utrujen, v nevšečni kombinaciji obojega, je, dokončno ogorčen, sunkovito vstal, se zasukal in trčil v tram ali morda steber, kaj se ve, kaj, da je glasno počilo. Sreča, da je Nobelov lavreat nosil čelado! Lobanje si sicer ni poškodoval, ampak je zdaj čez levo steklo varovalnih očal tekla diagonalna razpoka, skoraj ravna črta, ki je lomila in razsipala rumeno svetlobo iz preddverja. Da bi snel čelado, smučarsko kapo in varovalna očala ter z njih obrisal kondenz, je moral sneti vse štiri rokavice, le da zdaj, ko so se mu potile roke, teh reči ni bilo tako lahko odstraniti. Ko je končno snel očala, se je zdelo najenostavneje, da jih odnese k večidel pospravljeni zajtrkovalni mizi in z zmečkanim papirnim prtičem, uporabljenim, ne pa zapacanim, obriše stekla. Maslo s prtiča, mogoče pa ovsena kaša ali marmelada, je zamazala že opraskano plastiko, toda vsaj kondenza ni bilo več, tako da je razmeroma zlahka, potem ko si je zopet namestil smučarsko kapo, pričvrstil varovalna očala čez čelado, si jih spustil čez glavo ter nataknil vse štiri rokavice, naposled pripravljen, da se sooči z naravnimi silami. Njegovo vidno polje je bilo po zaslugi novega zajtrkovalnega premaza precej okrnjeno, drugače bi gotovo prej opazil škornje, ki so postrani ležali pod njegovim stolom. Torej dol z rokavicami! – ne bo se pustil spraviti ob živce – vendar je kmalu, po krajšem zafrkavanju z vezalkami, sklenil, da bo bolje videl brez očal. Jasen vid mu je potrdil, da so škornji veliko premajhni, najmanj za tri številke, in malce si je oddahnil ob ugotovitvi, da je nesposoben tudi kdo drug, ne samo on. Ampak bil je pripravljen sodelovati in sklenil poskusiti poslednjič, sredi teh prizadevanj pa ga je našel Jan, ki je, pospremljen s sunkom ledenega zraka, stopil v preddverje in ga zagledal, kako rine stopalo v pohodnem škornju v štirikratno podložene snežke. »Jebenti, ste čez les ali kaj?« Losu podobni orjak je pokleknil predenj in mu z nestrpnim cukanjem snel z nog pohodne škornje, jih povezal z vezalkami in mu jih vrgel okoli vratu. »Zdaj poskusite.« Njegova stopala so zdrsnila noter, Jan je naglo zavezal vezalke in vstal. »Brž, kolega. Greva!« Mogoče je bila deloma kriva njegova zadrega, da so se mu varnostna očala spet zarosila, a vsaj za silo si je predstavljal, v kateri smeri so vrata, in se za vodstvo orientiral po grobem obrisu Janovega ramena. »Ste že kdaj vozili motorne sani?« »Se razume,« se je zlagal. »Fino fajn. Dohiteti moram druge.« »Kako daleč je do ladje?« »Sto petnajst kilometrov.« Ko sta stopila ven, mu je v obraz, nič prizanesljiveje od Tarpina, udaril veter ter mu na koži pustil enako ščemeč občutek. Kondenz na notranji strani njegovih naočnikov je hipoma pomrznil, razen na majhni zaplati, kjer so bila stekla premazana z marmelado, da je skoznjo ravno še razločil Janovo postavo, ki se je umikala po stezi, vsekani v globok sneg, in vijugajoči med silhuetami stavb. Po desetih minutah sta prispela do roba naselja, na prostrano belo planjavo, ki se je raztezala v daljo in izginjala v meglici. Morda je bilo letališče, kajti nedaleč od njiju se je vodoravno napenjala oranžna vetrna vreča. Zraven jarka so bile parkirane dvoje motorne sani in hrupno pihale v zrak lastno modro črno meglo. »Peljal bom za vami,« je rekel Jan. »Najmanj petdeset kilometrov na uro, če hočeva priti na cilj pred viharjem. Okej?« »Okej.« Ampak nič ni bilo okej. Pihal je močan veter, vozila bosta naravnost proti njemu. Globoko pod čelado ni več čutil uhljev kot tudi ne konice svojega nosu in prstov na nogah. Da bi sploh kaj videl, je moral nagniti glavo in gledati pravokotno skozi vse manjše polje pojemajoče jasnosti in hkrati škiliti mimo osvetljene razpoke pred svojim levim očesom. A vse to je bilo postransko, s slepoto in bolečino je nekako shajal. Ubadal se je s hujšo zagato, ko je zavil proti svojim motornim sanem. V svoji jutranji naglici in otopelosti je izpustil vse običajne rutine. Ni se ne obril ne umil in sploh ni stopil v kopalnico, razen ko je šel popit pol litra ledene vode. Takoj zatem je pograbil torbo in odhitel iz sobe. Zdaj je bilo minus šestindvajset stopinj Celzija, moč vetra pet, priganjal ju je čas, grozil je vihar, Jan je že zajahal svojo mašino in je zaganjal motor, Bearda, ujetega pod sloji neukrotljivih oblačil, pa je tiščalo v mehurju. Ozrl se je okrog sebe, kolikor so mu dopuščale možnosti. Do najbližjih hiš je bilo štiristo metrov, obračale so k njemu svoje mogočne bele zidove z enim ali dvema miniaturnima oknoma – nedvomno straniščnima. Oh, ko bi bil zdajle tam, v ogrevanem, s ploščicami obloženem prostoru, bos in v pižami, v ljubem miru bi šel scat, potem zlezel pod pernico in za urico podaljšal spanec! Lahko pa opravi kar tukaj, v jarek, obrne hrbet proti vetru, si sname rokavice, se golih rok spoprime z zamrzlo robato zadrgo svojega snežnega pajaca, zatipa pod jopičem za zaponkama na smučarskih hlačah z naramnicami in jih nekako potisne dol, se prebije mimo puloverja, srajce, dolge svilene spodnje majice, dolgih gat in spodnjic ter naposled užije trenutek olajšanja, na katerega si ni drznil niti pomisliti. Ne, bilo je prezapleteno, treba bo počakati, sicer pa se je počutil bolje, takoj ko se je spustil na sedež svojih motornih sani. Bile so motorno kolo manjše zmogljivosti na smučkah, ki ga je dokaj enostavno voziti. En zasuk ročice za plin na desnem krmilu, motor je preobremenjeno zahreščal, in stvar je šinila naprej, pospremljena s smrdljivim črnim izpušnim oblakom. Ni minilo nekaj trenutkov, ko se je že podil po ravnini in skozi vidni lini v svojih zaščitnih očalih sledil brazdam, ki so jih pustili za sabo drugi člani skupine, ter jih je s strani na srečo osvetljevalo vzhajajoče sonce. Veter, nenadoma vihar, ki je pihal s sunki šestdeset milj na uro, se mu je zarezal skozi plasti oblačil, nosne dlake so mu otrdele v jeklene bucike, zobje, vsi zobje so ga skeleli, obraz je imel kakor ostrgan do živega. Po čudežu osmoze je vsak njegov izdih našel pot pod njegova varnostna očala in zamrznil, da po desetih minutah ni videl drugega kot zabrisane kristale, in je moral ustaviti. Jan se je ustavil ob njem. Bil je, začuda, razumevajoč. »Takole naredite.« Dvignil je loputo pri tankem pločevinastem pokrovu in zagozdil očala nad motor. Bila sta na jeziku kopnega, širokem približno tristo metrov, ki je ležal med jezeroma, morda pa je bil tisto zaliv ali je bilo v bližini morje. Bearda je preveč zeblo, da bi vprašal. Neskončni sneg je oranžno žarel v svetlobi jutranjega sonca, sled pred njim je vodila naravnost proti več milj oddaljeni nizki gorski verigi, nad njo oziroma v ozadju pa je bil podolgovat tulec črnih oblakov. Moral bi stopiti na stran in se olajšati, ko sta naredila postanek, toda zdaj je bil veter še bridkejši in mogoče ga niti ni tako grozno tiščalo. Neverjetno je, ga je spreletelo, ne, v bistvu zločinsko, da se prebivalcem Spitzbergov zdi razumno v takšnem podnebju prevažati se naokrog na različici motornega kolesa, ko bi človeku prijazno, ob straneh zavarovano vozilo z grelcem, s primernim vetrobranom in podprtim sedežem – avto! – prejkone rešilo življenje ali dve. Njegovo bežno ogorčenje ga je za nekaj hipov odvrnilo od drugih reči, in šele ko se je vnovič, z otajanimi varnostnimi očali na nosu, namestil na saneh in zapeljal v besnilo ognjenega zraka, je spoznal, da je prispel do točke, ko se mora pri priči odločiti: da se bodisi ustavi in gre scat ali pusti, da mu poči mehur in bo umrl zaradi notranje okužbe, ali pa si premoči obleko in umre od ozeblin. Kljub temu je vozil dalje. Ocenil je, da imata do zaklonišča še sto kilometrov; vozil je štirideset kilometrov na uro. Dve uri in pol. Ne pride v poštev. Vseeno se ni ustavil. Zamotil se je s poskusi, da bi si priklical v spomin, kdaj je poslednjič uriniral. Očitno na longyearbyenškem letališču, medtem ko je čakal na prtljago, predvčerajšnjim pozno ponoči. Petintrideset ur, ne da bi šel scat. Je kratko malo pozabil? Je bil res tako zaposlen? V trenutku, ko se mu je posvetilo, da je tako zbegan zaradi mraza in je zato prištel dodaten dan, je obstal in se v svoji vnemi na pol prekucnil z motornih sani na progo. Zaslišal je, kako je Janov motor trčil v zadnji del njegovega, vendar se v svoji naglici ni ozrl. Medtem sta prispela na drugačen svet. Pot je v plitvem esastem zavoju vodila skozi žleb, ki so ga na obeh straneh obdajali desetmetrski zidovi iz kamna in ledu. Zakrneli čut spodobnosti ga je nagnal do vznožja neke stene, kakor da bi tam stal pisoar, obstal je, skrčen v dve gube, s hrbtom proti vetru, ter si pomagal z zobmi, da je z desne roke potegnil vrhnjo rokavico. Slišal je, da mu je Jan nekaj zaklical, vendar zdaj ne bi prenesel nikakršnih nasvetov. Z zobmi je, prst za prstom, potegnil z roke spodnjo izolirno rokavico. Roka mu je takoj odrevenela, gibi upočasnili. Potreboval je več kot dve minuti, da si je odpel zadrgo pri snežnem pajacu, in nato ugotovil, da potrebuje obe roki, če hoče skozi jopič doseči naramnice svojih smučarskih hlač. Z otrplo desnico si je povlekel dol tudi rokavici z leve roke. Zaščitna očala so se mu znova zameglila in pomrznila. A je vseeno moral občudovati svojo hladnokrvnost, ko se je prekopaval in prebijal skozi plasti obleke, medtem ko je njegova dragocena telesna toplota odtekala v strupeni mraz ter ga je veter ošvrknil po hrbtu, butnil v steno in se mu odbil v obraz. Samo v zadnjih sekundah, ko je njegova okorna rožnata roka, premrla kakor da bi bila tuja, segla v spodnjice, se je zbal, da bi utegnil izgubiti oblast nad sabo. Naposled olajšanje: z radostnim krikom, ki se je izgubil v viharnem vetru, je usmeril curek v ledeno steno. Napako je storil, ko je na koncu nekaj trenutkov počakal, kot je v navadi pri moških njegovih let, pazeč, ali ne bo prišlo še nekaj kapelj. Moral bi zasukati glavo in prisluhniti Janu, kaj je zaklical. Nemara pa bi se neizbežnemu izognil samo tako, da bi sprejel kakšno drugo povabilo, šel na Sejšele, ali v Johannesburg, ali v San Diego, ali pa, kakor je kanček zagrenjeno pomislil pozneje, so bile podnebne spremembe, radikalna otoplitev nad polarnim krogom dejansko že v razmahu in ne zgolj plod domišljije borcev za okolje. Ko je namreč opravil, je ugotovil, da se je njegov penis prilepil na zadrgo snežnega pajaca, pomrznil do trdega po vsej dolžini, kakor se lahko primeri samo delu živega telesa na temperaturi pod ničlo. Potratil je naslednje dragocene sekunde, ko se je pretresen zastrmel v zaguljeni položaj. Ko je nazadnje oklevajoče pocukal, ga je prešinila predirna bolečina. Za povrhu je bil tudi pošteno razbolen od mraza. Obstal je razkrečenih nog, upirajoč pogled v kamnito steno. Ni si drznil narediti, kar narediš s trdovratnim obližem, in z enim gibom pretrgati stik. Nekoč je bral zgodbo o Američanu, samotnem pohodniku po divjini, ki se mu je roka zagozdila za skalo in si jo je bil primoran z žepnim nožičem odžagati pri komolcu. Beard v svojem značaju ni premogel takšne zagrizenosti, poleg tega pa so bili komolec, podlaket in dlan polovica para in do neke mere pogrešljivi. Medtem ko je severni veter rohnel nad obličjem pečine in se neutrudno zaganjal v njegovo drgetajočo postavo, je zgrožen opazoval, kako se mu je penis skrčil in tesneje zvil ob zadrgo. Toda pred njegovimi očmi se ni le manjšal, temveč postajal bel. Ne bel kakor prazen list papirja, temveč lesketajoče se srebrn kakor božični okrasek. V njem se je dvigoval preplah, vendar se ni mogel pripraviti, da bi poklical na pomoč. Panike se je ubranil toliko teže, ker so mu glavo oklepali kos podloge za preproge, težka čelada in zaščitna očala, skozi katera ni videl tako rekoč ničesar. V pomanjkanju boljše rešitve je svojo goloto pokril z upognjeno dlanjo, dlanjo, hladno kot ledena klada. Lotevala se ga je lenoba, malodane zaspanost, kakor se baje dogaja ljudem, izpostavljenim izjemnemu mrazu, misli so se mu upočasnjeno zapletale. Zagledal je Jocka Brabyja, ki na televiziji s prizanesljivim nasmehom izreka žalne besede. Šel se je na lastne oči prepričat o globalnem ogrevanju. Nesmisel, jasno, da bo preživel. Ampak ostal bo brez penisa, to je kot pribito. Kako bi se njegove bivše žene, zlasti Patrice, krohotale! Pa saj ne bo nobeni povedal. Tiho bo živel naprej s svojo skrivnostjo. Prebival bo v samostanu, opravljal dobra dela, obiskoval reveže. Ko je tako stal in trepetal, se je prvič, odkar je odrasel, vprašal, ali v človekovem življenju morda ne obstaja določen namen, ali morda ne obstajajo sile, na primer grški bogovi, ki mu vsilijo tragično ironijo, terjajo maščevanje, mu naložijo svojo surovo pravico. Toda racionalist v Michaelu Beardu se ni zlahka vdal. Znašel se je pred problemom in potruditi se mora, da ga reši. Otožno je segel v notranji žep svojega suknjiča. V letih po opravljenem doktoratu se je nekaj časa posvečal raziskavam nizkih temperatur, že kot šolar, kot Bajsi Beard, zanič pri športnih igrah, piflar pri prirodoznanstvu, pa je poznal osnovne fizikalne zakonitosti. Čisti etanol zmrzne pri minus sto štirinajstih stopinjah, to ve vsak. Žganje s štiridesetodstotno vsebnostjo alkohola bi imelo potemtakem točko ledišča pri ... minus petinštirideset celih šest desetin stopinje. Končno se je v njegovi roki znašla čutara, z nekaj truda je odvil pokrovček, radodarno zlil pitno daritev po sebi in bil v nekaj sekundah osvobojen. Ko ga je spravil noter, je bil njegov nesrečni tič trd kot led, vendar nič več bel. Poleg tega ga je grozovito pekel, kakor da bi mu vanj zabadali vroče igle, kar ga je precej upočasnilo pri oblačenju. Po desetih minutah, naposled v enem kosu, se je obrnil in odštorkljal nazaj na progo, kjer ga je čakal njegov vodnik. »Se opravičujem. Klic narave.« Jan ga je zgrabil za komolec. »Zmahani ste, kolega. Lejte, škornji so vam padli dol z ramen. Greva kar z mojim motorjem. Vašo mašino bomo pobrali pozneje.« Pustil se je odvesti do Janovih motornih sani in tam se je njegova usoda dopolnila. Ko je dvignil nogo, da bi se povzpel svojemu vodniku za hrbet, je začutil – in zazdelo se mu je, da je tudi zaslišal – srhljivo parajočo bolečino v dimljah, pokanje in trganje, kakor rojstvo, kakor ledenik, od katerega se odkrhne kos ledu. Kriknil je, Jan se je zasukal, ga podprl, mu pomagal, da se je namestil. »Eno uro, nič dlje. Vse bo v redu.« Od Beardovih dimelj se je odlomilo nekaj mrzlega in trdega, mu spolzelo navzdol po notranji strani dolgih gat in se zataknilo tik nad njegovim kolenom. Položil si je roko med noge; tam ni bilo ničesar. Položil si je roko na koleno in otipal gnusni predmet, nič daljši od petih centimetrov, trd kakor kost. Ni ga čutil oziroma ga ni več čutil kakor del sebe. Jan je z nogo zagnal motor in z noro hitrostjo sta se pognala naprej, se nagibala čez ledene kuclje, trde kot beton, zavijala okoli skoraj navpičnih nasipov kakor vratolomna dirkača na velodromu. Zakaj ni zdajle doma v postelji? Beard se je za Janovim širokim hrbtom prihulil pred vetrom. Žgoč občutek v njegovih dimljah se je širil, njegov tič je zdrsnil okrog noge in se ugnezdil v vdolbini pod njegovim kolenom, onadva pa sta drvela v napačni smeri, rohnela na sever in proti tečaju, globlje v divjino, v zamrzlo temo, namesto da bi odhitela proti razsvetljeni sobi za prvo pomoč v Longyearbyenu. Ostri mraz vsekakor deluje v njegov prid, ohranja organ pri življenju. Toda mikrokirurgija? V Longyearbyenu, z njegovimi petnajst tisoč prebivalci? Beardu se je zazdelo, da bo bruhal, vendar je samo zataknil roke za pas na hrbtu Janovega jopiča, pustil, da mu je glava omahnila na hrbtenico njegovega zaščitnika, in utonil v dremež; prebudil se je šele, ko je motor njunih snežnih sani nenadoma umolknil, in zagledal, kako se nad njim iz ledu dviga temni bok ladje, na kateri bo preživel naslednji teden dni. |
Naključni prispevki: |
Popolna zmaga ignoranceGregor Inkret | Torek, 8 Maj 2012  »Če berete časopise, morate prebrati to knjigo!« vzklika pripis na hrbtni platnici slovenske izdaje knjige Zgodbe s ploščate zemlje. Toda če (še) berete časopise, vas bo ob branju tega pronicljivega i... Beri dalje ... |
AirBranje! Mircea Cartarescu: Zakaj ljubimo ženskeAirBeletrina | Četrtek, 3 Maj 2012  Mircea Cartarescu je romunski pisatelj, pesnik in esejist. Njegova knjiga Zakaj ljubimo ženske je presegla Da Vincijevo šifro Dana Browna tako po kakovosti kot po številu prodanih izvodov (v času izid... Beri dalje ... |
AirBranje! Ioanna Karystiani: Mala AnglijaAirBeletrina | Ponedeljek, 30 April 2012  Ioanna Karystiani, rojena leta 1952 na Kreti, je pisateljica in scenaristka. Danes živi v Atenah in na otoku Andros, na katerem se odvija tudi pripoved romana Mala Anglija, v katerem se prepletajo uso... Beri dalje ... |
Monika Kompaníková: Peta ladjaMaja Žvokelj | Sreda, 11 April 2012  Slovaška pisateljica mlajše generacije Monika Kompaníková (1979) je do sedaj izdala tri knjige: zbirko kratke proze Mesto za samoto, novelo Bela mesta in roman Peta ladja, ki je krivec za to, da je ... Beri dalje ... |
Pasti upora slovenske kultureGašper Jakovac | Ponedeljek, 2 April 2012  Gost AirBeletrininega pogovornega večera o družbeno angažirani literaturi v okviru letošnjega festivala Fabula je s prispodobo o vojskah, ki raje korakajo za pesmijo (npr. partizani v slovenskem NOB) ... Beri dalje ... |
Ryōichi Wagō: Prodniki poezijePrevod: Barbara Mlakar | Nedelja, 11 Marec 2012  11. marca 2011 je Japonsko prizadela ekološka katastrofa: po močnem potresu in tsunamiju je nesreča v jedrski elektrarni v Fukušimi povzročila uničujoče radioaktivno sevanje, največje po černobilski... Beri dalje ... |
Hanif Kureishi: Polnoč ves danBreda Biščak in Tina Mahkota | Petek, 9 Marec 2012  Ko sem na vlaku čakal Florence O'Hara, sem se tako razvnel, da sem tuhtal, ali bi jo lahko dal dol kar v stranišču. Česa takega nisem še nikoli poskusil, ona pa mi je le redkokdaj kaj odklonila. Al... Beri dalje ... |
Mihail Šiškin: Učna ura kaligrafijeJelka Ciglenečki | Sreda, 7 Marec 2012  Znana je policijska fotografija Roberta Walserja, narejena na mestu njegove smrti: zima, belo pobočje, sledi v globokem snegu, človek, ki je padel vznak, z iztegnjenimi rokami. Starčevski klobuk je od... Beri dalje ... |
Leena Krohn: Slepo oknoJulija Potrč | Ponedeljek, 27 Februar 2012  ZAKAJ LEBDIM NA VODI Komora za lebdenje je plastičen oziroma jeklen tank, po navadi le za spoznanje večji od navadne kopalne kadi. Moja komora izjemoma spada v velikostni razred manjše sobe.... Beri dalje ... |
Andrej Hočevar: Leto brez idejAndrej Hočevar | Torek, 14 Februar 2012  Uspehi in naključja I Kot vsakič spakirava veliko stvari preveč, čeprav sledeč nekemu računu dneve v mislih obrneva v obleke, najine potovalke oglate solatne sklede, pisane ... Beri dalje ... |
Uroš Zupan: Ohranjenost v trajni svetlobiUroš Zupan | Torek, 7 Februar 2012  TOMAŽ PENGOV – ODPOTOVANJA I Obstajale so plošče, ki jih je bilo preprosto treba imeti, in ta želja po posedovanju se je začela dokaj hitro spreminjati v obsedenost. Toda kako priti do njih v ... Beri dalje ... |
Emil Filipčič: Mojstrovka (odlomek)Emil Filipčič | Ponedeljek, 30 Januar 2012  Šel sem na Mojstrovko, po Hansovi smeri, zanimalo me je, ali bom vzpon zmogel sam, brez Primoževega vodstva. Do Jesenic sem šel z vlakom, tam sem si na postaji poiskal taksi in razložil taksistu, da g... Beri dalje ... |
Milan Kleč: Trojke (odlomek)Milan Kleč | Četrtek, 19 Januar 2012  Kako je taksist pritiskal na plin in kako sem si oddahnil, ko mi je Martini zaupal, da iščemo alkohol. Ta človek je res znal misliti na vse, saj jaz se česa podobnega ne bi domislil. In potem bi padla... Beri dalje ... |
Dnevnik Poline ŽerebcoveAna Petrovčič | Četrtek, 5 Januar 2012  Polina Žerebcova se je rodila v Groznem leta 1985. Njen dnevnik, ki je oktobra izšel v Moskvi, bralcu ponuja redek vpogled v življenje v obleganem Groznem v času druge čečenske vojne. Delo, napolnje... Beri dalje ... |
Dušan Šarotar: OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA / OSTANI Z MENOF, DÜJŠA MOJADušan Šarotar | Torek, 20 December 2011  Dušan Šarotar OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA Odlomek iz romana Okrog tistega božiča, ko je prispelo pismo, se je spomnila, je zapadlo nenavadno veliko snega, ki je zametel tudi oknice njihove tople hiše.... Beri dalje ... |
Martina Potisk: Boj z Minotavrom (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Ponedeljek, 9. 11. 1996 Ko sem se že navsezgodaj zjutraj tistega pustega jutra peljal z dirjajočo newyorško podzemno kačo na otvoritev tisočletja, sem razmišljal le še o mirnem in nekoliko odmaknj... Beri dalje ... |
Matjaž Lesjak: Snežni hrib (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Sedela sva vsak na svojem štoru in gledala lastno sapo. Strma vesina naju je upehala, pa sva malo posedela, čeprav je vse skupaj izgledalo zelo čudno. Snega je bilo čez kolena in drevesa so se vegasto... Beri dalje ... |
Mirana Likar Bajželj: Bilanca (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Kaj je zdaj to? Od kod se je znašlo pred menoj? In jaz pred tem? Kaj naj? Kako naj? A moram zdaj? Zakaj ravno jaz? Kaj hočejo od mene? Nimam pojma. Popredalčkaj! Razvrsti! Preglej! Prevzemi! Obvladaj... Beri dalje ... |
Matjaž Brulc: Liverpool (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Zvečer, ko se utrujen zvrneš v posteljo in ti oči kar same lezejo skupaj, si misliš, da bo z jutrišnjim dnem vse drugače. Da zdaj pa bo. Pa ni, nič se ne zgodi. Samo sanjaš lahko, če imaš srečo: o ... Beri dalje ... |
Sara Knežević: Oksitocinske razlike (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 A veš tisto, ko se zbudiš sredi noči iz neke zajebane more in se ti v prvem trenutku budnosti strese telo in te nekaj stiska za noro razbijajoče srce. To se mi včasih zgodi, ko fukam Kajo. Ko jo z... Beri dalje ... |
Aleš Debeljak: zapis o Vojnovićevi JugoslavijiAleš Debeljak | Ponedeljek, 28 November 2011  Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela Drugi roman je najtežji. Prvi je vedno lahko plod navadne sreče ali nenavadnih okoliščin. V drugem romanu pa se pokaže, iz kakšnega testa je pisatelj.... Beri dalje ... |
E-branje: Goran Vojnović: Jugoslavija, moja deželaUredništvo | Ponedeljek, 21 November 2011  Ponujamo vam odlomek iz novega romana Gorana Vojnovića z naslovom Jugoslavija, moja dežela. *** ... Beri dalje ... |
Poskusi: vnovič, zopet in znova! (In memoriam: Tone Pavček)Tamara Gorup | Torek, 1 November 2011  Skorajda ni človeka, ki bi ga neusahljiva volja do življenja in zavedanje, da vsak človek v sebi nosi smisel, tako močno zaznamovala kot pesnika, pisatelja, prevajalca, esejista in urednika Toneta P... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vaja iz življenjaUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Sreda, 17 Avgust 2011  Po objavi kratke zgodbe objavljamo še esej egipčanske pisateljice Mansoure Ez Eldin. Vabljeni k branju! ... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vzpon v višaveUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Torek, 16 Avgust 2011  Mansoura Ez Eldin (1976) je egipčanska pisateljica, avtorica mnogih kratkih zgodb in esejev ter dveh romanov: za svoj romaneskni prvenec je bila nominirana tudi za prestižno Mednarodno nagrado za arab... Beri dalje ... |
Veronika Simoniti: Papirnata hišaVeronika Simoniti | Torek, 14 Junij 2011  Veronika Simoniti je bralcem že znana po svoji kratkoprozni zbirki Zasukane štorije (2005), za katero je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec in nagrado fabula. Posebej pa je zn... Beri dalje ... |
Ivana Komel: Narekovano iz posteljeIvana Komel | Sreda, 25 Maj 2011  V tokratnem e-branju vam ponujamo nekaj pesmi iz prihajajoče pesniške zbirke Ivane Komel Narekovano iz postelje. Pesnica, ki sedaj prebiva v Ljubljani, se je rodila leta 1983 v Slavonskem ... Beri dalje ... |
Beletrinina literarna delavnicaDušan Šarotar in Lucija Stupica | Četrtek, 19 Maj 2011  Letošnjo že tradicionalno Beletrinino literarno šolo sta vodila Lucija Stupica (poezija) in Dušan Šarotar (proza). Udeleženci so skozi lastno pisanje in dialog z mentorjema spoznavali zakonitosti li... Beri dalje ... |
E-branje: Ian McEwan: SolarUredništvo | Torek, 26 April 2011 Ta mesec je pri Mladinski knjigi izšel slovenski prevod romana Solar britanskega pisatelja Iana McEwana. Po prejšnjem, krajšem romanu Na obali Chesil je McEwan ustvaril daljše delo, ki je bilo takoj o... Beri dalje ... |
Katja Perat: Najboljši so padliUredništvo | Četrtek, 21 April 2011  Katja Perat je filozofinja, komparativistka, aktivna članica uredništva revije Idiot, sodelavka Tribune, literarna kritičarka v Pogledih in reviji Literatura. Najpomembnejše seveda puščamo za konec:... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2
