Katja Perat je filozofinja, komparativistka, aktivna članica uredništva revije Idiot, sodelavka Tribune, literarna kritičarka v Pogledih in reviji Literatura. Najpomembnejše seveda puščamo za konec: je pesnica, ki je svoje pesmi objavljala v Idiotu, Literaturi in drugih publikacijah, prejšnji mesec pa je izdala tudi prvenec Najboljši so padli.
Pred nedavnim se je na pesniškem nastopu Idiotovcev v tovarni Rog na oder povzpela neka nekoliko starejša poslušalka z zaskrbljenim medgeneracijskim vprašanjem: »Kaj se vi nič več ne zabavate?« (Posnetek te zanimive interakcije je ohranjen tudi na posnetku na Idiotovi spletni strani). Pesmi Katje Perat še čaka podrobnejša obdelava in refleksija, vsekakor pa med drugim nudijo odgovor tudi na to poslušalkino skrb. Vabljeni k branju petih pesmi iz prvenca.

DEKONSTRUIRAJ ME

Jaz
(s svojim svobodomiselnim odnosom do resničnosti)
sem neka popolnost.

Zlate sanje avantgardistov
Razstavljena identiteta,
Zmagoslavje nekoristne komplikacije,
Dekle, ki se je spremenilo v pralni stroj,
Razkosano telo
Raztreseno po puščavi-

Za to smo se borili,
To je kraljestvo,
Ki je obračunalo s fašizmom,
Jaz sem vaša zmaga.
Hvala.

Ne potrebujem pozornosti,
Ne zahtevam ljubezni,
Z vesoljem sva poravnala račune,
Nobenih uslug mi ne dolguje.

Sem izmišljena popolnost,
Sem neskončno izmišljenih popolnosti,
Ki zahtevajo neskončno vzdrževanje,
Sem, kar sem,
Sem, kar znam,
Sem, kar sem si izborila,
Sem, od česar se obračam,
Sem, proti čemur sem obrnjena,
Sem, kar mi pripisujete,
Sem, kar neopaženo zdrsne mimo.

Dekonstruiraj me,
To je edina intimna zahteva, ki jo lahko postavim,
Dekonstruiraj me,
Vzemi me iz literature
In me pripravi za ljubezen.

INTELEKTUALCI NA ROBU ŽIVČNEGA ZLOMA

Požigalci avtomobilov,
Mali tatovi,
Preprodajalci,
Tovarniški delavci z močnimi rokami in tetovažami,
Lahko bi vas bilo bolj strah.

Kdor ne trepeta,
Ne pozna grozljivega pohlepa
Intelektualcev na robu-
Ker resničnost ni nikdar dovolj.

Vem, da je pohlep
In vem, s čim se pohlep kaznuje,
Vendar potrebujem zagotovilo,
Ki ga imajo nobelovci in res lepe ženske,
Da jim svoje dobrote ni treba mazati
S togotnim zahtevanjem pozornosti.

Kdor hoče ljubezen
Intelektualcev na robu,
Kdor hoče milino in pozornost,
Jim mora omogočiti razsežnosti,
Ki si jih lahko privoščijo ameriški ekonomisti in romanopisci-
Vse,
Kar dela suvereno poseganje v
Vse
Samoumevno.

Vem, da je pohlep
In pripravljena sem prestati ljubeznivo nasilje,
S katerim se ga kaznuje,
Ker ni nikdar dovolj-

Domovina, ki noče, da bi se boril zanjo,
Žalostna pomanjkljiva svoboda,
Dosti premalo in vendar
Samo uvod v nesrečo
Nekega Evropejca,
Orokavičenega intelektualca na robu,
Ljubi Baudelaire,
Prihodnost, ki ji je pretekel rok uporabe,
Zbaši nekaj vase
Kruh
Falus
Spid
Zbrana dela Miška Kranjca
Ker ni nikdar dovolj,
Ko čakaš na
Ljubeznivi suspenz,
Ki ga poznajo voajerji in mazohisti
V tišini pred
Ljubeznivim nasiljem,
Ker ni nikdar dovolj,
Ljudem, ki ničesar nimajo,
Ker bi bili radi upravičeni do vsega,
Nikdar dovolj
Samotnim ljudem,
Ki obupno potrebujejo skupnost
Da bi skrbela zanje,
Dio
Patria
Famiglia
Požigalci avtomobilov,
Mali tatovi,
Preprodajalci,
Tovarniški delavci z močnimi rokami in tetovažami,
Radi bi vam ukradli skupnost,
Tudi levičarji si zaslužijo ljubezni,
Ker ni nikdar dovolj-

Vso ljubezen,
Zavihane rokave in vihranje zastav,
Milo glasbo na koncu filma,
Vse,
Vse,
Gangsterji,
Če vas ni strah,
Razmislite še enkrat.

S KOM SPIJO PESNIKI

Reče se,
Da se ljubimo,
Zato prazna mesta
Med telesi
Zapolni lepa kultura.
Pesniki vedno spijo z literarnimi osebami.
Pesniki, ki oblačijo
Slečene ljudi
V glagole v nedoločniku,
Pesniki,
Ki zjutraj molče spijejo kavo,
Preden grejo
In veš, da jih ne bo nazaj.

Gane-
Kot ganejo ameriške avtoceste,
Lepo,
Ki nastane,
Kadar se ne obremenjujemo s prisotnostjo.
Sicer pa nič posebnega,
Vse skupaj.
Kot pri blagajničarkah in taksistih,
Neupogljiva resničnost
In strah pred praznim prostorom.
Stvari,
Ki jih počnemo
S telesi drugih ljudi.
Ljubezen.

MALA NOČNA PREGANJAVICA

Nikoli ne zaupaj lepo oblečenim svobodnjakom,
Neprestano na robu obupa-
Predvsem ponoči,
V tišini.

Opremljenim s klasičnim besednjakom
In ostrim očesom za tihožitja in krajine,
Do katerih že leta ni upravičen nihče.
Na robu,
Na katerem neprestano stojijo vse reči,
Blagoslovljene s svojo nevednostjo.

Lepim svobodnjakom, ogroženim z nekoristnostjo,
V samotnih zmenkih
Z resničnostjo, ki nastaja v tišini,
Ko se razidejo z ljudmi, ki bi jih radi obvarovali
In pred katerimi bi radi obvarovali sebe,
Ljudem, ki ne razpravljajo z bogovi,
Ker bogovi ne vedo ničesar o življenju,
Zasebnikom, ki vedo, da je, kar jih sestavlja,
Komaj kaj več od vsote dejanj in prepričanj,
Ne zaupaj jim, v nočeh, ko so tvoja edina družba,
V tišini,
Kadar pijani površno izrekajo grozo,
Da jim nič človeškega ni tuje.

TVEGANJE

Ljubi
Protirevolucionarji in strahopetni ljubimci,
Spomenik nekoristnosti človeške resnicoljubnosti,
Pusti kot suho meso,
Bratje v zločinu,
Kdor ni nikdar tvegal svojega samoljubja,
Ni bil nikdar upravičen do statusa samozaposlenega v kulturi.