Na Slovaškem je med kulturno srenjo splošno znano, da je vsaka nova knjiga Pavla Vilikovskega literarni dogodek. Njegova dela so vedno znova vir bralskega užitka tudi za najzahtevnejšo publiko, navsezadnje pa je njegov renome, ki si ga je ustvaril v dolgoletni pisateljski karieri, potrdila tudi mednarodna nagrada vilenica, ki jo je prejel leta 2001.

Odlomek, ki sledi, je iz kratke zgodbe z naslovom Gospodar spominov (Pán spomienok), ki je uvrščena v zbirko kratke proze Čarobni papagaj in drug kič (izdana leta 2005). V Gospodarju spominov se Vilikovský prek lastnih spominov, reminiscenc, očetove korespondence in zapiskov podaja v zanj neznačilno intimo, v občutljivo temo očetove smrti.

Preden se posvetite branju, pa lahko preberete tudi intervju z avtorjem ali si ogledate kratko dokumentarno predstavitev, v kateri pisatelj razkaže tudi pljuvalnik, o katerem piše v zgodbi.

                                                                      ***

To, da v praznem prostoru zvoki zvenijo drugače, je znano in enostavno razložljivo: spremenjena akustika. A ko sem pogledal skozi okno, me je presenetilo, da je iz praznega prostora tudi razgled drugačen, tuj. Iz šestega nadstropja se je zdelo, kot da bi se pod bežečimi oblaki pokopališče od mene oddaljevalo. Na očetov grob nisem več videl. V resnici so ga večino leta zasenčevala drevesa, kljub temu pa sem vedel, kje stoji visok bel nagrobnik, in vedno sem o njem, do njegove podobe natančno, podzavestno premišljal. V tem trenutku mi to ni uspevalo.
»No, in za konec nama je ostal še najtrši oreh,« je stoječ ob peči komentiral brat. Praznjenje stanovanja je tudi ob pomoči širše družine trajalo tri mesece in medtem sem neprenehoma v sebi čutil tih bes: proč, proč, proč! Vse proč, brez oziranja! Nisem želel končati kot gospa Lot. Zase sem odnesel le dve stvari: očetovo fotografijo in pločevinast emajliran pljuvalnik. Fotografijo, retuširan portret s kravato, je mama po očetovi smrti obesila na častno mesto v jedilnici; jaz na njenem mestu tega najverjetneje ne bi storil – in tudi če bi, bi zagotovo ne izbral take fotografije, kljub temu pa sem imel občutek, da če jo prevzamem, izpolnim s tem mamino skrito željo, navsezadnje me je ta podobica z zlatim okvirjem spominjala na njeno pietetno gesto: bil je to dvojni portret. Pljuvalnik ... ne vem, zakaj, najbrž je v mojih očeh zastopal propadlo domačnost, poleg tega pa ga je bilo mogoče uporabiti kot pepelnik. Nekoč je stal na tleh v kotu kopalnice in nato v teku časa od tam izginil; sedaj pa sem ga ob inventuri našel pod klopjo za odlaganje umazanega perila. Skrivnosten predmet!  V vseh teh letih se je nabralo dovolj razlogov za pljuvanje, a pljuvanje nad življenjem kar tako krotko v pljuvalnik ni moglo prinesti velike potešitve. Nikoli tudi nisem ob tem nikogar zasačil.
»Morava se odločiti, kaj bova naredila s temle,« je rekel brat in pogledal proti kupčku pisanja, nakopičenega na tleh: očetova pisma in zapiski, ki jih je mama leta pazljivo odlagala v predal kredence. V roke sem vzel vrhnji papir in počasi prebral: »Dušica, hvala ti, da si mi sama pisala in nisi čakala, da se jaz oglasim ...« Osebna korespondenca.
»Nisem vedel, da ji je govoril dušica,« sem rekel.
»Najbrž ne vedno in ne vpričo vseh,« me je podučil brat. »Prav za to gre. To je osebna korespondenca in ne pisec ne naslovnik ne živita več. Nihče drug bi je ne smel brati, že samo iz spoštovanja do njiju. Tujih pisem se vendarle ne bere! In če je že pri roki ta štedilnik ... saj veš, da doma ne boš zakuril v kotlu za centralno ogrevanje. Nimaš vžigalic?«
Imel je seveda prav. Strogo vzeto je imel prav, ampak po drugi strani ... Zakaj je treba to vzeti tako strogo? Tuja pisma! Težko bi mu razložil, ampak po drugi strani se mi je zdelo, da dokler obstajajo ta pisma, preživi tudi čustvo, ki jih je narekovalo, iz katerega so nastala. Iz katerega, če to vzamemo tako, manj strogo, sva nastala tudi midva. A ne?
»Kdaj je to pisal?« sem vprašal. »Mislim, katerega leta?«
Brat je pogledal na papir. »Leta dvaintrideset. Davno pred tem, ko si prišel na svet. Še mene takrat ni bilo.«
Saj je res. Težko je razložiti, da čustvo dveh umrlih še obstaja, tudi meni se to sliši neumno. Taka zgodbica o duhovih tudi meni ni všeč, čeprav je konec koncev bilo tam pred nama popolnoma otipljivo, črno na belem ... na rahlo porumenelem: davna fotografija čustva. Dobro, prepustimo čustvo čustvu, na čustva, tudi na lastna, se tako ali tako nihče ne spozna, a vendarle se mi je zdelo, da ta zlatast kos papirja s črnimi ravnimi črkami hrani, vsaj za kratko in površno, daven trenutek, ko se je oče – v arhivu? v hotelu? v najetem stanovanju? – nad njim sklanjal in mrzlično grmadil besede, in drugi, prav tako daven, ko ga je mama – skrita za stebrom v predavalnici? ali pri oknu, ki mi ga je nekoč pokazala na podstrešju bivšega študentskega doma na robu Lazaretske ulice? – z vnemo vzela iz kuverte, ga razgrnila in potovala z očmi po vrstici: Dušica ... Zdelo se mi je, da na tem papirju oba trenutka še vedno obstajata, da je mogoče skozenj v njiju vstopiti.
Težko je razložiti. Resnica je ta, da sem v nasprotju z bratom čutil manjko. Oče je bil, seveda, isti, a bratu ga je pripadlo več. Lahko bi rekel, da sva očeta potegovala kot vžigalice in jaz sem ga iz stisnjene, slepe dlani usode izvlekel krajšega za štiri leta. S tem bi se lahko sprijaznil, nekdo mora vedno potegniti krajši konec, vendar mi je bilo zoprno, da me je brat vedno, ko sem se spominjal očeta, popravljal. Spominov sem imel malo, tri ali štiri, saj sem bil, ko je oče umrl, še majhen, in tudi v teh mi je neprestano nekdo nekaj črtal in radiral. »Se spomniš,« sem na primer rekel, »kako naju je oče ob kosilu opominjal, naj ne govoriva s polnimi usti, in ko ga v tretje nisva poslušala, naju je odpeljal v predsobo ter nama poplačal s pasom?« To ni bil zelo lirski spomin, a človek si ne izbira, kaj mu bo obtičalo v spominu, sploh če je tega tako malo, se mu je škoda odreči. »To si pomešal,« je takoj pripomnil brat, čeprav bi mi v celoti zadostovalo tiho soglasje. »Oče naju ni kaznoval, ker sva govorila s polnimi usti, po njegovem prepričanju se ob jedi sploh ne bi smelo govoriti. In ni naju odvedel v predsobo, ampak v spalnico, kjer je imel v omari obešene pasove.« V drugo je dodal: »Tebe sploh ni udaril, to si izmišljaš, in tudi mene je samo simbolično in le enkrat. Želel naju je samo prestrašiti.« In tako naprej, vedno se je nekaj našlo, neka korektura. Še mama se ni izognila tej razvadi in ko sem nekoč obujal spomine na to, kako sem za peti rojstni dan dobil dvocevno otroško pištolo s čudovitim kovanim kopitom, kako sta mi z očetom stala za hrbtom in prežala na vzklik veselega presenečenja, ko jo bom odprl, mi je nasmejana povedala: »Skoraj bi počila od smeha. Puška je bila v tako veliki škatli, da sva jo položila v kot predsobe, in ko si prišel iz vrtca, sva te že takoj na vratih usmerila tja, misleč, kako boš presenečen. No, in ti si se v ta kot postavil in si stal tam kot kakšen bebček, škatle nisi niti opazil, ker si mislil, da moraš tam stati za kazen, in najboljše je bilo to, da sploh nisi vprašal, zakaj. Stal si in stal, dokler ti ata ni rekel, odpri to, ampak ti še vedno nič, potem sem ti skušala pomagati, no, kateri dan je danes, in ti, da četrtek. V tem trenutku sva se pričela naglas krohotati. Na koncu sem morala priti do tebe in ti potisniti to škatlo v roke. Šele potem si uganil.« Če vprašate mene, zanju kot za starša to ni bilo najboljše znamenje, da sem tako predano, brez vprašanj sprejel kazen, ampak s tem si nasmejana mama ni belila glave. Švrk, in že se je na spominu pojavil madež, saj kakšno zadovoljstvo pa lahko prinese spomin na lastno neumnost? Vsaj brat za izjemo tokrat ni imel kaj dodati, saj pri tem dogodku ni prisostvoval.
»Hec je v tem,« je naenkrat rekel in se z očmi ozrl proti kupu, »da če bi bil oče skupaj z nama tukaj, bi ga poslala po pivo.« Opazil je moj začuden pogled – saj nisva ne eden ne drugi bogvekakšna ljubitelja piva – in razložil: »Hočem reči, da bi bil izmed nas treh najmlajši.«
Imel je prav. Še nikoli me ni doletela misel, da imam tudi jaz že pet let več kot oče takrat, ko je umrl, in mrtvi se verjetno ne starajo skupaj z nami. Tam, kjer je, naj bo to kjerkoli, vsaj ne visi na steni koledar, ni res? Tam to ni v veljavi, na tak način se samo na tem svetu igramo. Torej, če bi se oče nenadoma znašel na obisku in pokukal v prazno, pobeljeno sobo ... Kaj je že z njim? No, tukaj imaš denar, mladenič, in pojdi! Najverjetneje ga ne bi pustila gledati, kako pustošiva gnezdo, ki ga je naporno gradil.
»Najmlajši in najmanjši,« je rekel brat. »Ti se tega ne boš spominjal, ampak oče je bil samo malo višji od mame.« Vstal je – mogoče pod vplivom besed o pivu – in se odpravil po kozarec vode v kuhinjo. Težko je razložiti, a ko je odšel proč, sem z vrha kupa vzel pozlaten papir in zapisnik ter si ju v predsobi potihoma zatlačil v plašč. V meni je delovala sila, ki se ji nisem mogel upreti; mislim, da bi ji podlegel, tudi če bi šlo za zapiske popolnoma tujega človeka in ne našega najmlajšega, najmanjšega sorojenca. Strašila me je ta končnost, da se za vedno uniči stopinja, ki jo je nekdo enkrat zapustil, odtis prsta na prozornem steklu časa. Malce že razmazan, še vedno pa čitljiv odtis zavesti. Nisem zbral poguma za glasno nasprotovanje bratu, saj sem vedel, da ima prav, da je izmed naju on tisti pravičnejši: vedlo ga je spoštovanje do ljudi, mene pa spoštovanje do popisanega papirja.
Ko se je vrnil iz kuhinje, je imel v rokah vžigalice. Odprl je vratca štedilnika, nato še spodnje, da bi bolj vleklo, in vrgel na rešetko za pest papirja. Potem je prižgal.
»Še če bi dal rjuhe na ploščo, jih ta ogenj ne bi segrel,« sem rekel s tihim glasom. »Se spomniš, najbolj toplo mesto je bilo na levi, nekje na sredini ...«
»Ne govoriči in podajaj,« me je posvaril brat. »Zvezki še ne, ti imajo trde platnice.« Medtem ko je preverjal, če se je ogenj obdržal, je meni nič tebi nič rekel: »Si vedel, da je oče pogrkoval? Zato si dobil ime, ki nima r-ja. To je bil njegov edini pogoj.«
Potem sva oba molčala. Veter, ki je pred trenutkom še pihal za oknom, je sedaj bučal v štedilniku; sopihali so splašeni plameni. Pobiral sem s kupa sveženj za svežnjem in sledil, kako izginjajo v ognju. Na koncu sva skurila krpe za prah, cunjo za tla ter ostanke zavijalnega papirja. Ko je brat zaklenil pusto, golo stanovanje, sem z izvijačem odmontiral tablico z imenom. Niti oče niti mati se nista imela več kam vrniti.