Odlomek 

HAUSTOR 

Nebo nad kolodvorom je temnelo, sence topolov ob cesti so se daljšale in počasi kopnele v večer, ki je žarel s tisto nezamenljivo otožnostjo, ki jo prepoznajo samo tisti, ki se poslavljajo ali pa se po dolgih letih spet vračajo domov. Vsi smo ranjeni.

Tudi mesto se je nagnilo v molk, kot bi ptice, ki so še vedno nekam negibno visele v zraku, kakor duše nad pokopališči, govorile. Čutil sem, da ljudje tukaj še slišijo, namreč v tistem predvečernem zatišju je bilo spet nekaj tistega, kar ostane. Vedel sem, da sem tukaj doma. Vse, česar se je dotaknilo oko, se je nagnilo, hiše, ulične svetilke, mogočne platane, predvsem pa ljudje, ki so počasi šli neznano kam. Zdelo se mi je, da so to tisti obrazi, ki sem jih kot otrok opazoval v oknicah hiš vzdolž naše ulice. V teh počasnih in sključenih postavah je bilo še vedno ujete nekaj tiste svetlobe, ki so jo mojstri nekoč poskušali naslikati v ognjeno rdečih, temno modrih in predvsem črnih tonih, torej v barvah skrajne palete. V teh svojevrstnih poskusih z melanholijo je bilo še vedno moč razbrati nekaj več, videti sled, ki edina vodi v brezmejnost, tišino in otožnost tukajšnjega človeka. Ob tem pa so vsi ti mojstri znali povedati, med nami rečeno, za občutek gre, za tisti notranji svet, ki je edini izvir slikarske svetlobe.

Spet je zadišalo po sadju, čutil sem, da je to tisti mehki vonj edinega platna, ki sem ga nosil v sebi, tako kot vsi včasih zagledamo tiste, ki jih ni več. Prepoznamo jih v gneči, sredi ulice ali na avtobusu, ki pelje mimo. Toda nikoli ne zberemo pravega poguma, da bi šli za njimi.

Videl sem ga, kako počasi podrsava vzdolž naše ulice. Bilo je, kot bi se tudi on pravkar vrnil z dolge poti. Sledil sem mu vse do hiše, ki je pravzaprav ni več. Ne vem, če je vedel, da sem tukaj, morebiti me ne bi niti prepoznal, čeprav vem, da sva si na nek način vedno bolj podobna. Spustil sem aktovko na tla in mu pomahal, hotel sem ga poklicati, vendar je v tistem hipu že izginil v haustorju, ki je nekoč vodil na naše dvorišče.

Spet slišim počasne korake, kako se vzpenjajo po zavitem kamnitem stopnišču, nežna, koščena roka, ki je ves dan tipala, gladila in zlagala blaga, volno, žamet, svilo, lan in modni poliester, v majhnem in pretemnem butiku s tekstilom in konfekcijo in so tisti od tobaka porumeneli prsti stokrat razgrnili pisane vzorce pred očmi deklet brez denarja, pred gospemi brez okusa in predvsem za gospode z ozkimi ustnicami, ki so iskali nekaj staromodnega in cenenega, torej ti gibki prsti zdaj nežno drsijo in se oprijemajo lesa na zaključku zelene kovane secesijske ograje, vidim ga, spet namreč sedim na vrhu stopnic, najprej klobuk in potem roko z velikim zlatim pečatnim prstanom ter nazadnje obraz, na njem samo ozke negovane brke, oči so ostale skrite pod krajci klobuka, žvižga, mrmra neko neznano, lahkotno melodijo, spogledava se še enkrat, morebiti zadnjič, potem mož odide v veliko sobo, kot ji pravimo, v nekdanji meščanski salon na vrhu stopnišča, odloži aktovko, odpre okno na Lendavsko ulico, pogleda dol na cesto, tja, kamor se bom vedno pogosteje vračal, da bi spet slišal tisto melodijo.

Veliko pozneje, ko ne bo več tiste hiše in bo nekje zvenela samo še tista melodija, bom odkril, da sta med tistimi zidovi zveneli pravzaprav dve melodiji, vendar mi je bilo dano slišati vedno samo eno, druga je ostala za vedno skrita, zavita v tišino spomina, kot bi na svetu bili dve resnici, kot je zapisal pisatelj, od katerih mora ena za vedno ostati skrita. Edino, kar je resnično ostalo od tiste hiše, je samo violina, ki zdaj brez strun, nekdanjega leska in predvsem tiho visi v kotu moje delovne sobe. Ta violina je nekoč pripadala nekemu drugemu dečku, ki jo je pozabil doma, morebiti zapustil nekomu, da bi se ne izgubila tista melodija. Stal je zadnjič na kolodvoru, kamor se nikoli ni več vrnil, z njim, s starim očetom, ki mi o tem na stopnišču nikoli ni govoril. Bilo je aprilskega jutra leta 1944, deček še rosno mlad, a z resnobnimi očmi, kot bi že videle lastno smrt, čeprav še ne vedo imena zanjo. Zato zdaj vedno pogosteje pravim, ko se dotaknem tiste votle, prazne in suhe violine, kot bi ji hotel obuditi dušo, Šoa.

Vem, da je to tista druga, skrita melodija, v kateri slišim glas, ki ni ne žalost ne vznesenost, prej otožnost, melanholija, šelestenje pozabljenega vetra, ki pravi: napiši mi pesem.

V veliki sobi stoji star obrabljen klavir, črn lak je že davno razpokal, obloga iz finega furnirja je na nekaj mestih odstopila in se lušči kot posončena koža na koncu nekega čudovitega poletja, a melodija pozabljenega klavirja je še vedno ista.

Moj stari oče sede za klavir, med ustnicami stiska cigareto, ki se skorajda ne kadi več, zdaj prsti, ki so še malo prej gladili tkanino, z isto eleganco, kot bi božali najnežnejšo volno, prebirali brazde črnega žameta, vezali svileno ruto okoli vratu ljubljene ženske, bežijo, se dvigajo in spuščajo med črne in bele tipke, ne, zdaj ko stojim na ulici in gledam nekam pod tisto nekdanje nebo, slišim samo še veter, ki upogiba topole v drevoredu, ob cesti, po kateri bom nekoč odšel sam.

Dušan Šarotar

Proza, ki bo navdušila tudi najbolj zahtevne bralce.

Jelka Ciglenečki (iz spremne besede)

Za decembrsko, v sneg zavito branje, se nič ne prileže bolje kot zvrhana skodelica Nostalgije - takšne Šarotarjeve, poetične, melanholično sladke in ostro natančne. Te dni sveže izpod tiskarskih strojev založbe Franc-Franc.