Fama, ki se je na Hrvaškem poleti leta 2006 spletla okoli romana Metastaze, »hrvaškega Trainspottinga«, pod katerega se je podpisal skrivnostni Alen Bović, je navrgla nekaj zanimivih trivialnosti. Rokopis je pri majhni založbi Konzor pristal po naključju: potem ko so ga spregledale večje in uglednejše založniške hiše in po intervenciji Kape, prve hrvaške agencije za posredovanje pri objavljanju rokopisov. Takrat novoustanovljena organizacija, ki naj bi pomagala neuveljavljenim piscem pri izdaji prvenca, je prav z Metastazami prebila led, roman pa še danes ostaja eden njenih redkih uspešnih projektov. Milan Šarac, direktor in urednik Konzorja, je tekst prebral v eni sami noči in se nemudoma odločil za objavo. Metastaze so postale ena največjih hrvaških literarnih uspešnic zadnjih let, z več ponatisi, roman pa je priznala tudi stroka. Lahko bi omenili še vsa silna ugibanja, kdo za vraga je ta Alen Bović, v samem romanu – na pisateljevo željo – ni bilo namreč nobene beležke o avtorju, samo njegova letnica rojstva (1969) in (fiktivna) odpustnica iz psihiatrične bolnišnice. Na začetku je imel Bović stike z mediji samo prek matične založbe in elektronske pošte, kmalu pa so ti izbrskali podatek, da Alen Bović ni pravo ime, da gre torej za psevdonim, in planili v lov za človekom, ki naj bi se skrival za njim. No, veselje jim je pokvaril kar avtor sam, ki se je nedolgo po izdaji romana, ob nominaciji za nagrado kiklop – za najboljši prvenec leta – v okviru knjižnega sejma v Puli sam razkril in ob tem poskrbel za nemajhno presenečenje. Izkazalo se je, da je Alen Bović v resnici dr. Ivo Balenović (psevdonim je seveda samo anagram njegovega priimka), prijazni zagrebški ginekolog, trenutno zaposlen v zasebni porodnišnici in polikliniki Podobnik, ne pa obsojeni nogometni huligan ali ozdravljen heroinski odvisnik, kakor se je denimo sklepalo po vsebini Metastaz[1]. Še več, Balenović je velik hit, ki je pozneje doživel tako izjemno kvalitetno ekranizacijo (v režiji Branka Schmidta in po scenariju Ognjena Sviličića) kot tudi gledališko priredbo (postavljeno na odru legendarnega satiričnega teatra Kerempuh), napisal kot outsider. Iz prve, brez kakršnihkoli literarnih izkušenj, brez predhodnih objav; književnosti ni nikoli študiral, posledično pa seveda ni pripadal nobenemu od hrvaških literarnih klanov. Zakaj se je odločil za prakticiranje psevdonima, je Balenović sicer povedal v enem izmed intervjujev, a zraven ni bilo čisto jasno, ali se šali ali misli resno. Dejal je, da je skrivanje izbral, ker mu tako ne bi bilo treba pojasnjevati mami, zakaj v romanu mrgoli najrazličnejših kletvic in od kod pozna vse te grozne ljudi, o katerih piše.

No – in vendarle, kaj je takega na teh Metastazah, da so se tako zelo razširile in povzročile pravi prepih na literarni sceni naših sosedov? Na prvi pogled nič posebnega. Gre za preprosto zgodbo o peterici prijateljev oz. znancev, luzerjev v drugi polovici dvajsetih, doma iz enega od zagrebških kvartov, ki glede na hierarhijo veljavnih družbenih norm in vrednot (na primer izšolati se, najti službo, si ustvariti družino) ostajajo nekje pri dnu te lestvice. Njihovo mladost je – še v rajnki Jugoslaviji – zaznamovalo eksperimentiranje z mamili, pa – v samostojni Hrvaški – »domovinski rat«, potem celjenje ran, pridobljenih na fronti ali pri odvisnosti od heroina, iskanje priložnosti za nov začetek in nazadnje trd pristanek v sivem vsakdanu novonastale države. Bovićevi obstranci se vrtijo v spirali nasilja, nestrpnosti, šovinizma, vandalizma, uživanja drog in alkohola, samodestrukcije torej, pri tem pa ne najdejo izhoda. Metastaze igrajo na socialno noto in delujejo predvsem kot izjemno močna izjava o življenju v sodobni hrvaški družbi. In prav to jih, po besedah njihovega avtorja, ločuje od sveta, ki ga je v že omenjenem Trainspottingu naslikal Irvine Welsh (čeprav po drugi strani obe deli povezuje tudi nekaj vsebinskih in strukturnih podobnosti). Če se je Škot v svojem znanem in zloglasnem romanu ukvarjal predvsem s kulturo drog, konkretno z nekakšno demistifikacijo uživanja heroina, Metastaze raziskujejo rakaste tvorbe »realnega življenja«. Bovićevi junaki so v dogajanje v romanu vrženi na glavo, njihova ravnanja praviloma ostajajo brez dodatnih pojasnil in odgovorov. Pripoved sestavljajo posamezne, z izjemnim občutkom postavljene strnjene sekvence (ki preskakujejo v času) različnih pripovedovalcev oz. perspektiv (nasilneža Krpe, ozdravljenega odvisnika Filipa, pijanca Kiza in narkomana Mrtvega), napisane v prvi osebi in v izjemno izčiščenem jeziku. Besedišče se vrti v polju kajkavščine in urbanega zagrebškega slenga, stavki so kratki in udarni, tempo hiter.

Kar ostane bralcu, so drobci. Drobci dni, zapravljenih ob šanku lokalnega kafiča, drobci črnega humorja, potrošenih vicev, grotesknih delirijev in omam, starih neporavnanih računov, nostalgije po minulih časih, vse to brez prisiljenega moraliziranja ali odbijajočega poveličevanja. Tako je od bralca odvisno, kaj bo storil s temi koščki in kako se bo odzval na primer na vzklikanje ustaških gesel na nogometni tekmi v Maksimiru, na divjanje v zagrebškem kulturnem centru Močvara ob projekciji srbskega filma ali na posilstvo Slovenke nekje na Jadranski obali. Kot pravi dr. Balenović: »Metastaze so povsod okoli nas.«

Iz katere Hrvaške pa prihajajo njegovi marginalci? Na pamet bi človek lahko rekel, da iz tiste, o kateri zadnja leta kar naprej poslušamo. Iz »neevropske«, »balkanske«, »zaostale« Hrvaške, kakor nam je, še posebej, ko je govora o raznih nerazrešenih sosedskih mejnih sporih in vprašanjih, uspešno vbila v glavo domača politika in še bolj uspešno povzeli mediji. Saj veste, to naj bi bila Hrvaška lenih in nekultiviranih bebcev, ki živijo v kameni dobi in se bodo morali še zelo poboljšati, če želijo, da jih sprejmemo v Evropo.

Sam bi se bolj odločil za tisto Hrvaško, o kateri pišejo in govorijo denimo v Sloveniji bolj znani Boris Dežulović, Miljenko Jergović, Heni Erceg ipd. To je Hrvaška, ki ostaja močno zaznamovana in obremenjena z domovinsko vojno iz prve polovice devetdesetih, tako neposredno: prek travmatiziranih in invalidnih vojnih veteranov ali velike količine orožja, ki je v državi ostalo po končani vojni vihri, kot tudi posredno. Prek množice nacionalizmov, ki ponekod odkrito simpatizirajo z dediščino ustaštva, z vladavino kvizlinškega NDH-ja in relativizirajo protifašistični boj. Pri tem jim najpogosteje držita lestev tudi izjemno vplivna katoliška cerkev in vladajoča politika, predvsem tista iz vrst HDZ-ja, stranke, ki jo je ustanovil prvi hrvaški predsednik in nekdaj eden od Titovih generalov, pokojni dr. Franjo Tuđman. Nenazadnje, to je tudi Hrvaška neučinkovite pri(h)vatizacije, divjega tranzicijskega lastninjenja, ko se je državno premoženje delilo prek vez in poznanstev, na površje pa potegnilo vrsto novodobnih bogatašev, povzpetnikov in tajkunov (od koder je to zloglasno poimenovanje prišlo k nam). To so denimo Ivica Todorović (lastnik prehrambnega koncerna Agrokor), Luka Rajić (nekdanji lastnik tovarne mlečnih izdelkov Dukat, ki danes živi v Švici) ali Miroslav Kutle, medijski mogotec in poslovnež. Jasno, ni šlo tudi brez drugih tranzicijskih pridobitev: poglabljanja socialnih razlik, izginjanja tradicionalnih varnosti itd.

Disfunkcionalna Hrvaška v Metastazah je tako Hrvaška tistega dela navijačev domače nogometne reprezentance, ki so leta 2006 v Livornu na prijateljski tekmi z Italijo s telesi oblikovali kljukast križ, kot tudi Hrvaška korupcijskih afer, kakršna se trenutno plete okrog bivšega premiera Iva Sanaderja in njegovih poslov pri banki Hypo Group Alpe Adria.

V Bovićevem romanu beremo seveda o malih ribah, slehernikih, ostaja pa nekaj konstant. Na primer »domovinski rat«; kot predmet polaganja računov, kdo je bil kdaj kje in koga ni bilo zraven. Kot vir zadovoljstva (trpljenja za lastno državo, ki se je na koncu splačalo) in hkrati frustracije, da se sovražnika vendarle ni do konca eliminiralo. Pri tem je izjemno poveden primer iz Metastaz, ko nasilni in primitivni Krpa (na platnu ga je sijajno upodobil Rene Bitorajac), zraven še velik nacionalist, enega izmed likov srbskega rodu prisili poljubiti znani spomenik Oltar domovine[2], s čimer naj bi nesrečnik dokazal, da je vseeno ponosen Hrvat.

Skozi celotno zgodbo se vleče tudi motiv vračanja v preteklost. Prav z njo naši protagonisti nikakor ne znajo opraviti. Kako drugače pojasniti prizor, ko se dva ostarela oficirja jugoslovanske vojske nekega jutra pijano zaklinjata tovarišu Titu in se zraven spominjata svojih malih življenjskih zmag, še iz časa bivše države. Kako razumeti hvalisanje Krpe, veterana vojne za samostojno Hrvaško, ki svojo vojno izkušnjo ves čas vleče na plan, drugače kot klic na pomoč in spomin na čase, ko se je še dalo boriti za »pravo stvar«. Kako brez grenkobe brati spomine Mrtvega na mladostniško, navidez nedolžno drogiranje v kleti svojega bloka, ko pa ga pozneje srečamo z odvisnostjo v »zadnjem stadiju«.

Pri vsem tem je treba poudariti pomembno dejstvo, da je Bović Metastaze napisal z distance, predvsem kot pozoren opazovalec, ne pa kot neposreden udeleženec. Nikoli denimo ni jemal heroina ali bil član kakšne navijaške skupine. V pogovorih in intervjujih pa trdno ostaja pri svojih stališčih, ki jih je zavzel že v samem romanu.

No, vsak dober avtor ponavadi dobi vsaj še eno priložnost. Bović jo je dobil letos, ko je pri založbi Jesenski i Turk izšel njegov Ljudožder vegetarijanac in takoj postal prodajna uspešnica. Tokrat se avtor zadržuje v domačem miljeju. Dogajanje je postavljeno za zidove bolnišnice, v kirurške dvorane in zdravniške ordinacije, glavni protagonist pa je skorumpirani, pokvarjeni in cinični ginekolog dr. Danko Mrkan, ki ne izbira sredstev za uveljavljanje svoje moči in avtoritete ter pridobivanja postranskih zaslužkov. To je svet zdravniških malomarnosti, ilegalnih abortusov, ponarejenih izvidov, ekskluzivnih zasebnih klinik, preprodaje človeških organov, svet pasjih borb, skorumpiranih policistov in zlobnih zvodnikov kot tudi svet nenehne konkurence, velike tekmovalnosti, poniževanja med sami zdravniki, kjer je vprašanje uspešne kariere postavljeno pred vse, tudi pred samo poklicno etiko. Gre za sliko sistema, ki ne deluje brez podkupnin, poznanstev in drugih podtalnih dogovorov. »Ginekolog s prigovorom savjesti je kao ljudožder vegetarijanac,« pojasni Mrkan na začetku zgodbe oksimoron iz naslova romana, s čimer meri na kolega, ki nasprotuje umetni prekinitvi nosečnosti, obenem pa namiguje na brezvestnost ljudi v belih haljah, ki smo ji priča v nadaljevanju. Vse to bi lahko bila podlaga tehtni kritiki sodobnega zdravstvenega sistema, kritiki t. i. zdravniške mafije, kritiki propadanja javnega zdravstva itd. Toda Bović se potencialni subverzivnosti odpove s tem, da roman obrne v sicer napet in izjemno temačen, a tudi zelo plastičen triler, kriminalko, kjer je glavni lik že od začetka obsojen na propad, avtor pa obenem ne štedi z zelo nazornimi opisi različnih medicinskih postopkov.

Ljudožder vegetarijanac je podobno vešče spisan kot Metastaze: v prvi osebi, prek kratkih strnjenih poglavij s silovitim tempom. Kot kaže, se Bovićevo pisanje trži tudi s pomočjo grafične opreme njegovih zgodb; tokrat so strani v knjigi zasnovane v obliki izvidov EKG-ja (bitje srca je vedno hitrejše do končne ravne črte oz. smrti), prekinjajo pa jih hladne črno-bele fotografije bolnišničnih interjerjev.

Vendar Bović ostane na pol poti; če je želel napisati kritiko sodobnega (hrvaškega) zdravstvenega sistema in denimo problematizirati odnos med pacientom in zdravnikom, mu je to uspelo preveč prozorno. Njegovi liki so namreč izraziti negativci, premorejo le malo sočutja in jih nič ne premakne. Razmerja med njimi so trdo določena, težko se jih je postaviti pod vprašaj, saj ne ostaja veliko vmesnega prostora. Če pa se je avtor hotel osredotočiti na pohlep in egoizem svojega glavnega junaka, ginekologa Mrkana, je to storil prav tako preveč površno. Nikoli natančno ne izvemo, od kod izvira njegova zloba, kaj Mrkana pravzaprav vodi (poleg možnosti dodatnega zaslužka) v vsa sporna kriminalna dejanja (ilegalno opravljanje splavov, raznih operacij ipd.), v z njimi povezana tveganja in zakaj se ne izpreže, ko ima še možnost. Njegova pokvarjenost ostaja brez pravega ozadja, bralci pa brez odgovorov. Medtem ko je bilo v Metastazah nedvoumno, kje tičijo frustracije, vzgibi glavnih protagonistov – kar je pravzaprav poganjalo zgodbo –, je to torej v Ljudožderu vegetarijancu veliko bolj nejasno, delo pa s tem vsekakor izgubi nekaj udarnosti. V svetu, kot ga je naslikal Bović, polnem grabežljivih karieristov brez kančka vesti, pač ne ostane veliko prostora za drugačne poglede. S tem, ko je svoje besedilo oblikoval v nekoliko klišejsko srhljivko, ne pa denimo v kritični komentar o hrvaškem zdravstvu, pravzaprav ni nič narobe. Stvar se še vedno dobro bere, toda kot celota deluje bolj medlo in ne tako močno kot njegov tako hvaljen prvenec.

Publika je tudi drugi Bovićev roman hlastno pograbila in je že doživel ponatis, večinoma pa ga je pohvalila tudi kritika, ki je opazila avtorjev »mračni realizem« in »insiderski pogled v svet belih halj«. Vendar pa je eden tehtnejših kritiških protiargumentov opozoril tudi na pomembno dejstvo: če bi Ljudoždera vegetarijanca napisal manj znan avtor, manj uglednega poklica – in ne zdravnik s spoštovanja vrednim literarnim renomejem, bi roman prav gotovo vrednotili drugače. Kaj hitro bi lahko avtorju nehali verjeti na besedo in mu čez trenutek odrekli tudi »realističen pogled od znotraj«, delo pa iz police za t. i. kakovostno literaturo vrgli med šund.

Kakorkoli že, zmagovalec takih in podobnih debat bo na koncu prav Bović sam. Ne samo zato, ker se mu s pisanjem ni treba preživljati in se obenem obremenjevati s svojimi literarnimi ambicijami, ampak jih ima lahko samo za hobi. Temveč predvsem zato, ker mu je v štirih letih – od izida Metastaz – prek srečnih naključij (posredovanje Kape, dodatna brezplačna reklama z ugibanjem o njegovem psevdonimu), a nedvomno tudi s kvalitetnim pisanjem, uspelo doseči tisto, za kar pri literarnem ustvarjanju pravzaprav gre. Ustvaril si je krog predanih bralcev, ki jih zanima, kaj ima povedati, in postal literarno ime, na katerega velja računati.