Pogosto se mi zgodi, da iz knjižnice prinesem knjigo, v kateri me razen črk in misli, ki jih je med platnice položila pisateljeva roka, pričaka še prispevek mojih predhodnikov – bralcev. Sivkasti odtisi prstov, ki so obračali strani, zavihani krajci, kjer je nekdo prekinil branje in šel k drugim opravkom, tu in tam košček papirja ali račun iz trgovine, ki je služil namesto kazalke. Poleg teh sledi, ki jih skupaj s knjigo v knjižnico vrnem tudi sama, se nemalokrat ne morem načuditi drugim navadam bralcev, ki so nehote ali nalašč spremenile podobo knjige: nekdo si je pri branju pomagal s kavo, ki je na peti strani ušla iz skodelice, ljubitelju čaja se je podobno zgodilo nekaj strani za tem, nekoga pa je premagala lakota in je ostanke popoldanske malice podelil s hrbtno platnico. Včasih odkrijem kakšen zaznamek bralca, ki je s klicajem ali navpično črto označil njemu ljubi odstavek, si zapisal razlago tuje besede, podčrtal odločilne povedi ali pa prazne robove celo uporabil za zapis telefonske številke, ki jo mora nujno poklicati jutri. Najbolj na udaru je seveda študijska literatura, ki med izpitnim obdobjem neutrudno roma iz fakultetnih knjižnic v marljive roke študentov. Ti knjige podobno kot zapiske in skripte v študijski vnemi napadejo z vojsko barvnih flomastrov, nalivnih peres, svinčnikov in lističev za označevanje. Ko v roko dobim knjigo, ki se ji že na daleč vidi, da je pretrpela veliko hudega, vedno najprej strahoma prelistam strani, da se prepričam, ali bom v razdejanju črt in barv sploh prepoznala črke. Če imam srečo, naletim na izvod, ki ga je učna vnema načela le z navadnim svinčnikom. Takrat si ne morem kaj, da se takšnih zaznamkov ne bi lotila z radirko, ne toliko zaradi spoštovanja do knjige ali zaradi skrbi za ostale bralce, ampak predvsem iz strahu pred obsojajočimi pogledi knjižničarke.

Tovrstne navade prav gotovo pričajo o odnosu človeka sedanje družbe do knjige, predvsem do njene materialne vrednosti. Medtem ko mobilne telefone skrbno spravljamo v platnene torbice, da se ne bi opraskal ekran ali obtolklo ohišje, saj smo zanj odšteli celo premoženje, je knjigi od Gutenbergove iznajdbe naprej, ko se je mehanizirala in s tem pocenila njena proizvodnja, začela padati denarna vrednost. Zato se nič kaj ne vznemirjamo, če knjigi zmečkamo liste ali na robove zapišemo kakšno opombo. Tistih nekaj častilcev knjige, kar jih je danes še ostalo, ob takem ravnanju prizadeto zmajuje z glavo in opeva čase, ko so knjige še izdelovali ročno, biti njihov lastnik pa je pomenilo poseben status in ugled v družbi. Knjiga je bila relikvija, v krščanskem svetu celo izenačena z božjo prisotnostjo, z njo se je ravnalo z vso previdnostjo in globokim spoštovanjem, njena podoba pa je bila z umetelno izdelanimi inicialami pomembna vsaj toliko kot vsebina.

Največji oboževalci knjige in njene zgodovine tako gotovo niso spregledali razstave srednjeveških rokopisov Manuscripta, ki se je v preteklem mesecu iztekla v razstavni dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice, do začetka novembra pa se nadaljuje še v Narodni galeriji v Ljubljani. Avtorica, umetnostna zgodovinarka, univerzitetna profesorica in poznavalka rokopisnega gradiva ddr. Nataša Golob je na ogled postavila iluminirane rokopise, nastale v samostanih na slovenskem. Poleg sijajnih iluminacij rišejo zanimivo podobo bralnih navad in vlogo knjige v naši srednjeveški zgodovini ter – bolj kot bi bilo pričakovati – držijo zrcalo in vlečejo vzporednice s sedanjostjo. Marsikdo srednji vek povezuje s temačnostjo in nevednostjo, skoraj zaostalostjo ljudi, branje in pisanje pa z menihi, ki so knjige izključno nabožne vsebine uporabljali v verskih obredih za debelimi stenami samostanov. Do okrog leta 1200 je bilo nastajanje rokopisov resnično vezano predvsem na samostane, v 13. stoletju pa so se mlajši redovi križnikov, dominikancev in frančiškanov že ustalili v mestih, kjer so v samostanskih knjižnicah poleg verskih besedil hranili  moderno beletristiko in viteške epe. Pridružile so se jim tudi delavnice in ateljeji, v katerih so laiki, rokodelci in potujoči pisci prepisovali knjige in izdelovali različne listine. Čeprav zbirka srednjeveškega rokopisnega gradiva, ki ga danes hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, po obsegu ne more tekmovati s sijajnostjo kakšne avstrijske zbirke in četudi na naših tleh prave iluminatorske šole nikoli nismo imeli, pa je knjižno ustvarjanje na območju Slovenije vseeno poganjala velika vnema. Ta morebiti daje celo prave zgodovinske temelje pogosto slišani krilatici, ki ji včasih le s težavo verjamemo – namreč da smo Slovenci narod knjige. Dominikanski samostan je denimo na Ptuju nekaj časa vodil šolo, ki je bila tako imenitna, da so tja prihajali učeni profesorji od vsepovsod, njeni najboljši učenci pa so hodili na študij v tujino. V cistercijanskem samostanu v Stični so po zaslugi opata Folknanda imeli svojo knjižnico, ki se je šibila pod težo knjig, zato je za njih kmalu moral poskrbeti bibliotekar, menih Marold, naš prvi po imenu znan knjižničar. A ne le pisalo in ustvarjalo, tudi bralo se je pri nas prav tako zavzeto. Čeprav je bila pismenost majhna, bralna dejavnost pa zato vezana le na omejen sloj prebivalstva, se srednjeveški bralec v nekaterih pogledih ni dosti razlikoval od sodobnega. Tudi na robovih srednjeveških rokopisov bo pozoren opazovalec našel odtise prstov in tudi srednjeveškemu bralcu so se prazni deli strani zdeli odlično mesto za različne zapise, kot so pesmi, recepti, zabeležke, računi, risbice in celo popravki ali pripombe k vsebini. Na  robovih rokopisa iz samostana v Bistri tako najdemo jezne misli bralca, ki se razburja nad napakami in zavajajočo vsebino ter pripomni, da se je treba večkrat spomniti, da je treba poznati svet in da so vsi ljudje lažnivci. V še bolj pesimističnem tonu je svoje misli priobčil bralec stiškega rokopisa, ki jadikuje nad napačno urejenim svetom, v katerem si ljudje skrivoma prisvajajo bogastvo, v samostanih pa žive ljudje, gobave prikazni, ki so tam le zato, ker jih zunanji svet ne bi maral. Iz stiške samostanske knjižnice je ohranjen tudi rokopis s pravno vsebino, ki priča o tem, da je s študijsko literaturo križ že od nekdaj. Obupani študent prava se je vanj podpisal in dodal zgovorno misel: »Sigismundus Lomger. O potrpljenje.« Srednjeveškim bralcem smo torej lahko hvaležni za njihovo aktivno vključevanje v knjižno podobo, saj nam danes pripovedujejo zanimivo zgodbo kulturnega okolja preteklih stoletji in včasih celo nosijo dragocene podatke o razvoju ter rabi jezika, ko na primer v rokopisu iz Jurkloštra v slovenščini preberemo zapise krajev, ki so jih opustošili turški vpadi.

Če med sodobnimi bralci in srednjeveškimi prednamci ni težko najti skupnih lastnosti, pa se je slika precej spremenila na drugi strani, pri ustvarjalcih. Srednjeveški rokopisi so le redko nosili ime pisca oziroma prepisovalca, če pa že, je bilo to zelo splošno ali nakazano le z začetnicami. Danes si knjižnega ustvarjanja, pa naj gre za leposlovje, znanstveno ali strokovno literaturo, priročnike, enciklopedije, slovarje in šolske učbenike, brez avtorstva ne moremo zamisliti. Poleg naslova vsake knjige na naslovnici stoji ime avtorja, v šolah predpisano branje razvrščamo v smiselne sklope po avtorjih in gorje tistemu, ki bi pri ustnem spraševanju utegnil pozabiti, kdo je avtor Desetega brata ali Visoške kronike. Imena nekaterih pisateljev so postala kultnejša od njihovih del, tako da bi morali nevedneža, ki še ni slišal za Shakespearja, iskati s povečevalnim steklom, medtem ko bi pri naštevanju več kot enega ali dveh njegovih del ali celo povzetku vsebine verjetno marsikdo ostal zaprtih ust. Nekateri avtorji sicer bolj komercialno naravnanega leposlovja so mnogokrat zahvaljujoč popularni industriji in ekranizaciji v tujini postali pravi zvezdniki in se po rdečih preprogah sprehajajo ob boku priljubljenih igralcev. Ena takih je gotovo J. K. Rowling, avtorica pri mladih in starih priljubljenih knjig o Harryju Potterju, pri nas pa bi zaradi velikega zanimanja medijev za roman Čefurji raus! našli več ljudi, ki bi prepoznali obraz njegovega avtorja Gorana Vojnovića, kot tistih, ki so večkrat nagrajeno delo tudi prebrali.

S poudarjanjem avtorstva ni seveda prav nič narobe, nasprotno. Pisatelji si zaslužijo vse spoštovanje in mnogo večjo pozornost, kot so je deležni. Pa ne le zato, ker je kljub splošno napačno uveljavljenem mnenju pisateljevanje težaško delo, za katerega je potrebno veliko miselnega napora, temveč zato, ker je rezultat njihovega ustvarjanja kulturno bogastvo, ki nas kot narod opredeljuje že vsaj od Trubarja, pa naj se sliši še tako izprano in pretirano. A kaj nam koristi, da sem in tja na kakšni kulturni prireditvi pisatelja postavimo na piedestal, predstavnik državne oblasti pa v skrbno pripravljenem govoru z vznesenimi besedami, ki jim v resnici nihče prav zares ne verjame, poje hvalo njegovemu delu. Knjige so tu, da bi jih brali in prav nič nam ne pomaga, če se literarne nagrade v želji, da bi branje doseglo bolj rožnate čase, podeljujejo avtorjem oziroma njihovim delom s širši množici dostopnejšo vsebino, če pa je jasno, da bralna kultura polzi v vedno temnejše globine. Podatki Statističnega urada Republike Slovenije sicer ne izgledajo tako grozeče. V šestih letih novega tisočletja smo celo zabeležili rast založništva in števila izdanih knjig ter brošur, povprečno Slovenec na leto kupi tri knjige, izposodi pa si jih deset. Če predpostavimo, da vseh trinajst resnično vzame v roke, to pomeni, da v enem letu prebere vsaj eno knjigo mesečno. Vendar ob spodbudnih številkah pogosto pozabimo omeniti, da prva mesta med prodanimi in izposojenimi knjigami zaseda predvsem prevedeno leposlovje vprašljive literarne vrednosti, priročniki za boljše življenje in dela, ki so predpisana s šolskim učnim načrtom. Če torej povprečni Slovenec od trinajstih knjig letno prebere en shujševalni priročnik in enega o sodobni vzgoji otrok, pet knjig pa mora njegov otrok predelati za obvezno domače branje, se njegova bralna dejavnost hitro skrči na žalostno številko. Boljše je stanje pri mlajših bralcih, saj kar sto petdeset tisoč otrok prostovoljno bere v okviru bralne značke, v knjižnicah pa si radi izposojajo tudi kvalitetno mladinsko literaturo odličnih slovenskih avtorjev, kot sta Desa Muck in Primož Suhadolčan. Žal kaže, da tega mladostnega navdušenja ne znamo zadržati, saj predvsem okostenel šolski program že v nižjih razredih daje več poudarka poznavanju temeljnih del socialnega realizma, kot pa vzgajanju otrok o prednostih branja in pomenu knjige. Večjo uslugo bi si naredili, če bi otrokom vsaj v osnovni šoli pustili, da si izbirajo knjige, ki jih berejo z veseljem, čeprav ne dosegajo visoke literarne kvalitete, saj se bo le tako v njih ukoreninila potreba po branju, ki bo v starejših letih sprožila željo tudi po poznavanju presežkov svetovnega in domačega leposlovja. Do takrat pa bodo sledi bralcev verjetno ostale pretežno v priročnikih in študijski literaturi, besede, da smo Slovenci narod knjig, pozabljene pod težkimi platnicami kakega srednjeveškega rokopisa, pisatelji pa bodo v upanju na boljše dni svoja dela morda spet zaključevali, kot ga je zaključil prepisovalec pleterskega rokopisa: »Priporočam se bralcu (naj mi oprosti) zaradi nepopolnosti dela in naj moli zame, nesrečnega Wenharda, pri Gospodu Jezusu Kristusu. Amen. Vse je končano, natoči mi pijačo.«