Bilo je zgodnje sobotno jutro. Sedela sta za mizo v kuhinji. Vstala je prej, čeprav sta oba ob sobotah ponavadi dolgo poležavala. Nahrbtnik je ležal ob stolu kot čudno bitje z upognjenim hrbtom, pripravljeno na skok.

»Popoldne se vrnem,« je rekel.

»V redu.«

»Ne skrbi zame.«

»Ne skrbi me zate. Boš še kave?« Natočila mu je rjavo tekočino iz vrčka. »Na, pij.«

Dvignil je belo skodelico k ustom in pil. Njen obraz je imel, ko ga je gledal s strani, skoraj otroške poteze, krivulja čela in nosu in ust se je združevala v blag, mehek obris, kot da bi gledal nekoga drugega, nekoga, ki ga še ni spoznal. Za njenimi kratkimi črnimi lasmi so se dvigale kuhinjske omarice, miza, na katero so bile položene njene roke, je bila pregrnjena s prtom, vse je bilo pospravljeno, kot da tukaj ne bi nihče živel. Zunaj je velik ptič poplesaval na strešnem žlebu, slišati je bilo hrup, kakor da hoče nekdo razbiti streho. Deklici sta spali zgoraj v svojih sobah, pokriti z velikimi odejami, okoli hiše se je raztezal bogato okrašen vrt z ograjo, za ograjo je bila spet neka druga hiša z vrtom. Na koncu ravnice so se dvigali hribi, ostro so se očrtavali v zgodnji svetlobi.

»Manjka mi narave, njene ostrine. Včasih sem dosti hodil naokoli. Odkar sva se priselila, sem samo v službi in doma,« je rekel moški, kot da bi se opravičeval.

Spomnil se je svoje podobe, kot jo je videl prejšnjega dne v šipi parkiranega avtomobila, podobe, ki jo je ugledal tako nepričakovano, da se je zdrznil, kot da gre za odsev tujca. V beli lahki poletni obleki, s temnimi očali in kratko postriženimi, svetlimi lasmi je deloval hladno, skoraj brezosebno, kot da gre za neko drugo osebo, za drugega moškega. Ostre črte okoli njegovih ust so v ostri svetlobi spominjale na ureznine.

»Tudi meni manjka ostrine; manjka mi ostrine mesta,« je rekla ženska.

Spustil je skodelico na tla, mize se je dotaknila skoraj preglasno. Ptič je še zmeraj ropotal po žlebu, moški ni uspel razpoznati njegovih značilnih oblik in ugotoviti, katere vrste je.

»Navadila se boš življenja na podeželju.«

»V enem letu se še nisem.«

»Navadila se boš, boš videla.«

»Tega se bojim,« je rekla.

Moški je vedel, da je odhod iz mesta njegovo ženo prizadel mnogo bolj kot njega,  čutil je njen nemir ob koncih tedna, ko sta takrat, ko sta bila še v mestu, hodila na koncerte in obiskovala restavracije. Včasih jo je opazoval skozi okno, kako sedi na vrtnem stolu in gleda v daljavo z otopelim, brezvoljnim izrazom na obrazu, z napetim, naprej pokrčenim telesom. A verjel je, da se bo privadila življenju na podeželju, da si bo slej ko prej našla svojo družbo in svoje mesto.

»Zdaj grem, še enkrat povej otrokoma, da se kmalu vrnem,« je rekel moški, dvignil nahrbtnik s tal in si ga obesil čez rame.

»Bom,« je rekla, ko je stopila z njim ven na hišni prag s sklonjeno glavo, kot da sodeluje v igri vdanosti in krivde, pri procesiji, kakršnih so se udeleževali tukajšnji verni ljudje. Moški je vzel v roko pohodne palice, naslonjene na steno, in si še enkrat zavezal pohodne čevlje. Redke meglice so se dvigale nad polji. Po barvitih plastičnih igralih na vrtu so mezele drobne kapljice. Mirujoča igrala, položena v travo, so delovala čudno negibno, kot da znotraj te spokojnosti tli neko drugo življenje. Za hip si je zaželel, da bi sedel v travo in dolgo časa opazoval stvari, kako mirujejo v jutranji rosi. Pred njim se je raztezala veriga z gozdovi poraslih hribov, megle so se kot ognji dvigale s strmih pobočij. Hribe je videl vedno, ko je stopil iz hiše, ves čas so bili tu, kot z letnimi časi spreminjajoče se kulise. Opazoval jih je lahko v vseh njihovih preoblekah, v odtenkih neštetih barv, ostro zarisane na nebu ali potopljene v oblake. Včasih, ob jasnih dnevih, so bili tako blizu, da bi se jih lahko dotaknil z roko. Vedno ga je presenetila njihova telesnost, način, kako so obvladovali in zapolnjevali prostor.

»Lepo se imej,« je rekla ženska. »Imaš mobilca s sabo?«

»Imam. Adijo,« je moški pomahal ženski.

Ko je z dovozne poti stopil na cesto in nekaj časa hodil, se je ozrl nazaj proti hiši. Začudila ga je ženina podoba na pragu hiše, ko se je v spalni srajci, bosih nog in prekrižanih rok naslanjala na podboj. Gledala je nekam stran, v drobne, živo zelene lističe različnih oblik, ki so poganjali z gredic. Tako od daleč, s hišo in hribi v ozadju, je bila spet videti kot neka druga oseba, spet se mu je zazdelo, da se njen prostor širi nekam drugam, stran od njega. Podoba ženske na pragu bi bila lahko del katerekoli druge slike, spomina ali fotografije v tujem albumu, je pomislil. Ko je videla, da jo gleda, mu je pomahala in se vrnila v hišo. Za hip je pogledal s cvetlicami okrašena okna zgornjega nadstropja, za katerimi sta spala otroka.

Mimo zadnjih hiš v vasi je stopil na kolovozno pot, ki je vijugala med travniki in polji. Ravnina je bila skoraj povsem prazna, niti glasu ni bilo slišati, le neka starejša ženska se je globoko sklanjala v trave. Njeni beli lasje so žareli v protisvetlobi sonca, kot da so del visokih socvetij, ki so se dvigala iz trav. Staro kolo s svetlečima obročema je bilo položeno na visoke bilke, kot da spi; njegova žena je skoraj vsako popoldne, če je bilo lepo vreme, tekla tu mimo ali se vozila naokoli z gorskim kolesom. Nekoč je bil v družbi domačinov, sedeli so na nekem vrtu in jo opazovali, kako teče čez ravnico; eden od domačinov je pokazal s prstom nanjo in ga vprašal, če njegova žena nima pametnejšega dela, kot da poskakuje čez polja. Vsi so se zasmejali, tudi on, čeprav ga je osupnila podoba drobne, oddaljene postave, ki se počasi pomika skozi središče osvetljene, prazne pokrajine, kot da gre čez velikanski oder. Nekoč mu je žena povedala, da ve, kaj si ljudje mislijo o njej, da ve, kako jo opravljajo, ko teče ali kolesari, ko sklonjeni na njivah in med gredicami pogledujejo proti njej. Takrat ji je rekel, da si vse skupaj samo domišlja.

Gozdni rob je bil oster kot rezilo, nič vmesnega prehoda ni bilo med ravnino in z gozdom poraščenim hribom. Drevesa so se dvignila pred njim, kot da se je predenj postavil visok, neprediren zid. Začutil je tesnobo, ko je gledal v temne prostore, ki so se pobliskavali med krošnjami. Potem je stopil navkreber med debla in po nekaj korakih se mu je zazdelo, da je vstopil v popolnoma drugačen svet. Znotraj je bilo manj temno, kot je pričakoval, ko je gozd gledal od zunaj. Svetloba je nekako našla pot, kot da so bile za kamni in drevesi skrite številne luči. Dišalo je po strohnelih vejah in listju, a vonj mu je bil domač in prijeten, podoben je bil vonju podstrešij, ki jih je raziskoval in odkrival, ko je bil še otrok. Po neki gozdni poti, ki je kot kača s svetlečo kožo vijugala med drevesi in kamni, je sopihal navzgor. Nekaj centimetrov pred njegovimi usti se je v zraku opotekal težek, zasopel dih. Palice so trkale ob kamne, koraki so votlo topotali po tresoči se zemlji. Včasih se je od nekod, poleg šumenja krvi v njegovih ušesih, zaslišal zvok žage. Iz doline pod njim so prihajali nedoločljivi zvoki človeških stvari, strojev ali vozil. Skoraj ves čas ga je spremljalo petje, žvrgolenje, cvrkutanje, čebljanje in žvižganje ptic, ki je bilo vedno oddaljeno, vedno zunaj njegovega kroga; zdelo se mu je, da hodi v središču prosojne oble, ki se ji umikajo vsa živa bitja. Pogosto so ga presenetili in prestrašili zvoki šumenja, poskakovanja in stopicanja v suhem listju, breztelesni, fantomski zvoki, ki jim ni videl izvora, ki so se nenadoma pojavili in izginili ali pa v loku zaokrožili okoli njega; a čez čas se jih je navadil.

Prišel je do roba majhne gozdne poseke. Štori, bledo oranžne barve na odrezanem delu, so moleli iz zemlje. Ob njih so bili po tleh raztreseni drobni kvadratni delci lesa, sledi žaganja. Ustavil se je in sedel na enega od posekanih debel, da si odpočije. Spomnil se je na gozdna delavca, ki sta jima nekoč pripeljala in razrezala drva. Žena jima je napravila preprosto malico, narezala je kruh, sir in salamo, odprla je kozarec s kislimi kumaricami, on je prinesel pivo v pločevinkah. Sedeli so in se pogovarjali, delavca sta bila oblečena v kombinezona, njune težke in zamazane roke so ležale na mizi, dišala sta po znoju, lesu in bencinu motornih žag. Otroka sta se igrala v peskovniku, ona  je hodila sem ter tja in spraševala gozdna delavca, če naj jima še kaj prinese, bila je vljudna in ustrežljiva.

Pogovarjali so se o tem, kdaj je najprimerneje sekati les, o gozdnih delih, o strojih; ozemljen, resničen pogovor mu je neverjetno prijal. Kmalu je beseda nanesla na Rome, ki so se včasih ustavljali v okolici in prosili za denar ali mleko. Delavca sta kmalu začela govoriti na način, kot govorijo ljudje v teh krajih, preklinjala sta, kako so oni krivi za vse tatvine v bližini, kako nič ne delajo in kljub temu dobivajo denarno pomoč od države. On je poslušal in prikimaval, ni se obremenjeval z vsebino stavkov, polnih predsodkov in hitrih sodb; le pritrjeval jima je, kot da ga ne zanima pomen besed, ampak le njihov zvok, ki je zadaj skrival jezo, ki jo je hotel razumeti, ki se ji je hotel približati. Ona je nenadoma utihnila, sedla je na stol, nič več ni bila vljudna in ustrežljiva, videl je ogorčenost na njenem obrazu, kot da bi bila oster, otipljiv predmet. Potem sta delavca odšla.

»Ne morem verjeti,« mu je takrat rekla. »Kdo sploh si? Sploh te ne poznam. Se strinjaš s tem, kar sta govorila?«

»Hočem razumeti te ljudi. Edini način, da jih razumem, je ta, da začnem govoriti njihov jezik, in nočem se zaradi tega obremenjevati s to tvojo preklemano malomeščansko krivdo ...«

»Oba sva izobražena človeka,« mu je rekla. »Bereva knjige. «

»To je le način govorjenja ... samo besede so, nič drugega. Ne vidiš spodaj. Ne razumeš. Ne smeš jemati tega tako resno. V teh majhnih krajih ....«

»Ne vem, kaj postajaš. Ne razumem te.«

»Ni potrebno, da sva vzvišena.«

Tistega dne je pogostokrat izrekel besede ne vidiš in ne razumeš, tako pogostokrat, da se je še sam sebi začudil. Potem sta se hudo sprla, več dni nista govorila drug z drugim, hodila sta eden mimo drugega z obrazoma, uprtima v tla.

Presenetila ga je nepreglednost gozda. Preden je odšel, je mislil, da se bo usmerjal preprosto tako, da bo gledal v dolino in na ta način ocenil svoj položaj. A gostota dreves, vej in listja je hitro zaprla pogled in zakrila obzorje. Nikamor se ni videlo iz gozda, le navzgor, v koščke modrine, v razrezano ploskev neba. Poleg tega se mu je takrat, ko je hrib opazoval od spodaj, pobočje zdelo enostavno, pregledno in ravno, takšno kot strešna ploskev. A zdaj je spoznal, da je polno majhnih vzpetin in vdolbin, neprehodnih goščav in skalovja. Pot je bila dosti težja, kot je mislil. Proti vrhu je bilo čedalje manj gozdnih poti, le tu in tam je našel kakšno stezo, ki se je kmalu zaprla, preraščena s podrastjo. Ko je končno prišel na vrh hriba in našel izkrčen prostor, s katerega je lahko pogledal onkraj, je bilo sonce že visoko na nebu.

Bil je utrujen in izčrpan, a prihod na vrh ga je navdal s ponosom in z očaranostjo nad lastnim telesom. Odvrgel je palice in nahrbtnik in se sesedel na tla. Ko je pogledal na uro na zaslončku telefona, je bil presenečen, da je hodil toliko časa. Odprl je plastenko z vodo in naredil požirek.

Preden je odšel, ji je povedal, da hoče videti, kaj je za hribi. Rekla mu je, da ljudje za to ponavadi uporabljajo zemljevide, in se zasmejala. Hočem videti, ne vedeti, ji je takrat resno odgovoril. Spet se je zasmejala, kot da ga ne jemlje resno. Nič ni za hribi, iste vasi so, isti zaselki, iste hiše, isti ljudje, je rekla. Njene besede so ga vznemirile, čeprav sta se smejala, za njimi je čutil neko močno, temno čustvo, podobno obupu, nekaj, kar ga je presenetilo. Spomnil se je, kako sta se nekoč odpeljala h kmetu, ki je prodajal doma pridelano hrano. Ustavila sta se na vrhu nekega hriba, na katerem je bila kmetova hiša s pripadajočimi gospodarskimi poslopji. Ko sta čakala, da jima prinese pridelek, sta se sprehajala naokoli. Sedla sta na klop pod veliko lipo, on je naslonil telo na hrapavo, razbrazdano deblo prastarega drevesa in pustil pogledu, da drsi po golem slemenu sosednjega hriba; pustil je, da so vanj kapljali zvoki žužnjanja in ptičjih klicev in ni se menil za nič. Takrat se mu je zdelo, kot da je v srcu dežele, kjer je vse na pravem mestu. Sonce je poševno svetilo na njegove in njene prsi, v daljavi se je očrtaval obris zvonika z rdečo streho in od nekod je prihajal enakomeren, skoraj uspavajoč lajež psa.

Ko sta se pozneje po prašni ovinkasti cesti peljala v dolino, je nenadoma rekla: »Tu je pes, ki laja v luno, edini poet.« Ko jo je vprašujoče pogledal, mu je odgovorila. »To je iz ene pesmi, ne spomnim se, od katerega pesnika.«

»Aha. Ti ni bilo všeč?« jo je vprašal; razlika med njunima pogledoma ga je potrla.

»Tako samotno, tako pusto je tam zgoraj.«

»Samotna kmetija pač.«

»Nenaravno je, toliko miru in toliko tišine.«

»Mogoče si ti nenaravna. Hočem reči, mogoče smo mi nenaravni,« se je popravil. Potem sta utihnila, ona je pomaknila glavo tik ob šipo. Ko sta prišla v dolino, so se pred njima na drugi strani spet dvignili hribi s svojimi bleščečimi, žametnimi kožami, s soncem nad oblimi vrhovi.

Bil je razočaran nad tem, kar je videl z vrha; pred njim se je razprostiralo pobočje novega, drugega hriba. Med hribom, na vrhu katerega je stal, in med onim, ki ga je opazoval, je bila ozka dolina, polna majhnih vzpetinic in globeli. Vse je bilo poraščeno z gozdom, razen nekaj travnatih zaplat, ki so se bliskale kot nečiste barvne ploskve na oljni sliki. Zazdelo se mu je, da ne pozna lastne dežele. Odločil se je, da gre naprej, da pogleda, kaj je za tem drugim hribom. Časa je imel še dovolj. Spustil se je po pobočju, pot navzdol je bila lažja, prevzelo ga je nekakšno lahkotno občutje. Poskakoval je čez kamne na suhih stezah, ki so jih prečili raznobarvni metulji, tako enostavnih in pravilnih oblik, kot da bi prišli iz otroške slikanice. Včasih se je ustavil, se sklonil in opazoval gozdno cvetje, kot da je deček, ki šele odkriva svet okoli sebe, ki preizkuša vonje in s pogledom otipava barve.

Ko je prišel do vznožja hriba, mu je nenadoma spodrsnilo na nekem kamnu. Padec ga je presenetil; ko se je hitro pobral s tal, si je dolgo ogledoval svoje telo, kot da ni njegovo. Začutil je bolečino v nogi, a tam ni našel nobene rane. Pobral je pohodne palice in se ves osupel naslonil na bližnje deblo. Gledal je navzgor ob gladki skorji drevesa in nekaj časa poslušal enakomerno, hipnotično žvižganje ptiča visoko v krošnji.

Šele čez čas, ko je osuplost minila, se je spomnil padca v vseh podrobnostih; padal je z zaprtimi očmi, v temi, kot v upočasnjenem času. V trenutku padanja se je tako kot nikoli poprej zavedal svojega celega telesa, svoje fizične celote, in ta trenutek se je razlezel v popolnoma samosvoj, dolg in zapomljiv čas. Sekunde padca so ostale v njegovem spominu kot velike, temne sobe.

Omotičen je stopil naprej, dokler ni prišel do doline med hriboma. Poiskal je majhno senčno globel in sedel na velik kamen na njenem dnu. Ko je iz nahrbtnika potegnil plastenko z vodo, je začutil rahlo srbenje na podlakti, pogledal je in videl, kako se mu okoli roke kot kačica ovija curek krvi. Rdeče kaplje so padale na gozdna tla, svetleči madeži na tleh so se hitro potemnili in izsušili na robovih, kot da so gozdna tla vpijajoče, žejno telo. Pod njegovimi nogami je bila suha preproga iz iglic, zdelo se mu je, da je spodaj izvotljen, prazen prostor, kamor pada vsa njegova kri.

Z vodo iz plastenke si je izpiral rano na komolcu, a kri je še nekaj časa tekla. Pogledal je na nahrbtnik ob sebi in pomislil, da bi naslednjič moral vzeti s sabo nekaj obližev. Z roko je segel v manjši žep nahrbtnika in ven povlekel prenosni telefon. Majhen zaslon je bil temen in zdrobljen; spoznal je, da se je razbil, ko je nahrbtnik udaril ob kamen. Z velikimi srčastimi listi neke rastline, ki je rasla zraven njega, si je otrl rano; rastlina je imela drobne temnordeče cvetove, združene v kroglasta socvetja, ki so ostro dišala. Potem je vstal in poiskal čistino, poraščeno s travo, od koder se je lahko razgledal naokoli. Od tam je videl oba hriba, zdelo se mu je, da zrcalita drug drugega, tako podobna sta si bila. Sonce je bilo skoraj navpično nad njim. Njegov pogled se je za hip zameglil, kot da je nekaj narobe z njegovimi očmi. Zazdelo se mu je, da on in drevesa nimajo senc, da stoji v praznem prostoru. Z roko si je pomel oči, a neko bleščanje je še ostalo v kotičkih pogleda.

Odločil se je, da se vrne, da ne nadaljuje poti proti vrhu drugega hriba. Rana na komolcu ga je skelela. Začuda ni našel mesta, kjer je s pobočja stopil v ozko dolino med hriboma, a bilo mu je vseeno. Pognal se je nazaj med debla in kamne, da so suhe veje zahreščale pod njegovimi nogami, v smeri, za katero je predvideval, da ga bo najhitreje pripeljala nazaj čez hrib. Čez čas, ko se je za trenutek ustavil, da si odpočije, je na listju ob sebi zagledal sledove krvi; najprej je pomislil, da je kri kakšne gozdne živali, potem, ko si je spet ogledal rano na roki, je ugotovil, da je njegova. Temne kaplje so se motno bleščale na zelenih listih. Spet si je otrl rano z listom, ki ga je utrgal z bližnje rastline. Popil je vso vodo iz plastenke, zdelo se mu je, da hodi navkreber že celo večnost. Začudeno je opazoval, kako sonce pada med krošnjami, kot da bi bilo nekaj izmišljenega, neresničnega; ni mogel doumeti njegovega položaja, zdelo se mu je, da ni na pravem mestu, da bi moralo biti za njegovim hrbtom.

Čudil se je obliki svoje rane, ki se je žarkasto širila po roki z nabreklimi, bledo rdečimi trakovi.

Kmalu je strmina postala blažja, ustavil se je na nekakšnem vrhu, na delu hriba, ki ga prej, ko se je vzpenjal z druge strani, ni opazil.

Sedel je na valovito, od sonca in vode razjedeno površino ogromne skale. Pod dlanmi je čutil toplo kamenino, sonce se je upiralo v njegovo čelo in topilo njegov obraz. Iz gozdnega cvetja se je širil močan vonj. Rjavo, podolgovato telo se je izvilo iz skalne razpoke in priplezalo v njegovo bližino. Ulegel se je na trebuh in od blizu opazoval drobno kuščarico, videl je, kako ji sunkovito utripa del trupa za prednjimi nožicami. Z majhnim, metlastim udom se je popraskala po trikotni, zaobljeni glavi in razklani jeziček se je za hip izvil iz njenih ust. Pozorno, negibno ga je gledala, z visoko dvignjeno glavo, z drobnim očesom. Potem je podrsala z glavo ob površino kamna, nekaj osupljivo človeškega je bilo v tem gibu. Tudi on je nalahno podrsal z glavo ob kamen.

Ni več čutil rane na roki, zdelo se je, da je nekje izven njegovega telesa, kot rožnati, kapljasti cvetovi, ki so rasli na tleh poleg njega. Spodaj na hribu so se kot prazna mesta na pobočju svetlikali odprti travnati prostori. Od kod senožeti na tej strani hriba, se je spraševal. Vedel je, da nekaj ni v redu z njim, da ima težave s spominom in da bo vse v redu, ko bo prišel v dolino.

Gledal je v negibno, temno oko drobnega bitja, obdano z luskami, kot da bi gledal skozi režo. Videl je, kako se zapirajo njegove prastare veke, še sam je zaprl oči, na zastorih pred njegovim ugasnjenim pogledom so se zarisali žareči krogi sonca.

Ko je spet odprl oči, je bilo sonce še niže, oranžno je svetilo naravnost vanj. Svet spodaj, v dolini, je bil potopljen v somrak, le osvetljeni vrhovi streh in zvonika so gledali iz morja teme. Nekaj časa ni vedel, kje je, začudeno je tipal po belem skalovju, bilo je lahko in krhko, kot da je zraslo iz njegovih dlani. Presenečeno je opazoval drevesa okoli sebe, čutil je navzočnost vsakega od njih, kot da so zbor starcev, ki preplavlja vse naokoli. V tanki prevleki gozdov, ki se je spuščala čez hribe, je videl vsako drevo posebej. Potem se je počasi in obotavljivo dvignil na noge, bela skala pod njim je bila topla kamnita puščava, kot da so jo naplavile sanje.

Večerilo se je, ko je stopil iz gozda na kolovozno pot in z nje na cesto. Podoba in razporeditev hiš v daljavi ga je za hip presenetila, kot da to ne bi bil kraj, iz katerega je odšel. Zdelo se mu je, da je nekaj narobe v razporeditvi stvari, a narobe zgolj v majhnih detajlih, kot pri tisti igri, kjer iščeš drobne razlike med dvema slikama. Vse mu je bilo znano in neznano obenem, kakor da bi nekdo premeščal iste kocke sem ter tja; iste hiše, a kot da so nekatere od njih obrnjene v drugo smer ali postavljene drugače. Vedel je, da je to nekako povezano z njegovim stanjem, vedel je, da bo minilo. Pogledal je rano na komolcu, rdeče lise so vijugale iz središča kot ozki cvetni listi neke rastline. Na glas se je zasmejal.

Mimo travnikov in polj je prišel do prvih vrtov, drevesa so metala dolge, predolge sence, ki so vijugale čez blage doline. Pomislil je nanjo: gotovo jo skrbi, da se mu je kaj zgodilo, ker se ji ni oglasil po prenosnem telefonu, kot ji je obljubil, preden je odšel.

Neka ženska s spodvitim krilom se je zibala med hišami, obtožujoče, nepremično ga je gledala. Drugi ljudje na vrtovih so se obračali stran od njega, kot da ga ni. Obrazi ljudi so se mu zdeli znani, a ni se jih mogel spomniti, jih povezati z imeni ali spomini. Vedel je, da bo doma moral leči in si odpočiti.

Kmalu je prišel do hiše, za katero se mu je zdelo, da je najbolj podobna njegovi hiši; kot da ne bi imel lastne volje, je stopil na dovozno pot in po njej okoli hiše na velik vrt. Ob barvitih igralih sta se igrala dečka, ko sta ga zagledala, sta takoj skočila do njega in se obesila okrog njegovega vratu. Objel ju je, kot da sta njegova. Neka ženska je čepela med gredicami, videl je, kako gre čez njeno suho telo drobna mreža, ki so jo sestavljali senčni pleteži vejic in listov. Dečka sta se vrnila k igralom in se spet zatopila v igro. Ženska je vstala je in mu pomahala, njene kratke hlače in majica so bile zamazane od zemlje, na njenih licih so bile ostre sledi rdečice, kot pri ljudeh, ki dolgo delajo na polju.

Stopila je do njega, s prašnimi rokami si je popravila lase, v rokah je nosila košaro, polno vrtnin. Z zadovoljstvom mu je pokazala vsebino košare. Široko se mu je nasmejala, a z nekakšno grozo je vedel, da je v njenem nasmehu nekaj neresničnega, nekaj prisiljenega, zaradi česar je njen nasmeh deloval skoraj pošastno.

»Končno,« je rekla. »Si le prišel. Sem mislila, da se je kaj zgodilo.«

Objela ga je in poljubila, čutil je njene hrapave roke na svoji koži. Ko jo je pobožal po suhih laseh, je na njegovih blazinicah ostal droben prah. Nič ni rekel, le odložil je nahrbtnik in sedel za mizo. Nekaj časa je gledal svoje prste, mislil je, da ima njegova žena kratke temne lase, da ne nosi očal, a ni bil prepričan. Ženska ob njem si je pravkar popravljala očala, čez katera so padali dolgi prameni svetlejših las. Videl je, da ima na roki, tik nad zapestjem, velik obliž, izza katerega so gledale rdeče lise.

»Kaj se je zgodilo?« jo je vprašal in pokazal na njeno roko.

»Nič hujšega ni,« je rekla. »Urezala sem se z vrtnimi škarjami.«

Usedel se je na vrtni stol in zavzdihnil. Želel ji je povedati, da mu je žal, strašno žal, a noben glas ni prišel iz njegovih ust, kot da bi obstajale besede, ki jih ne more izgovoriti, kot da ne bi poznal vse abecede. Rana na njegovem komolcu je žarela. Dvignil je roko v zrak in jo obrnil tako, da jo je lahko dobro videla.

»Ah, to ni nič,« je rekla. »To bomo umili in povezali. Jutri greš lahko vseeno k zdravniku. Si lačen?«

Potem so jedli. Dečka sta si tlačila hrano v usta in ga spraševala, kako je bilo na izletu. Hotel je povedati, da nekaj ni v redu z njim, a je rekel samo, da je bilo lepo. Sedel je s sklonjeno glavo, gledal je čez polja in travnike in se poskušal smejati. Zadnji soj sonca je zlato cvetel na obzorju. Ko so pojedli, ga je odpeljala v kopalnico. Tja ga je vodila kot otroka, kot slepca; ni razumel, zakaj. Umil se je in se dolgo časa gledal v ogledalu. Odpeljala ga je k postelji in mu pustila, da je legel, potem je za nekaj časa zaspal. Zbudil se je, ko je zaslišal odpiranje vrat. V poltemi jo je opazoval, kako si sezuva natikače, videl je, da so okrašeni z nekakšnimi cvetličnimi vzorci, s kapljajočimi, temnordečimi cvetovi, združenimi v stilizirana socvetja. Potem je legla zraven njega, njegovo telo je bilo napeto in trdo kot kamen. Rana na roki ga je bolela in postelja je bilo čisto hladna.

Ni vedel, ali sanja ali je buden, ko je počasi odstranila obliž s svoje rane. Za hip je pogledal ven, skozi odprto okno. V okenskem okviru se je dvigal hrib, nad katerim se je očrtaval čisto rahel, nežen sij.

Potem je pritisnila roko ob njegovo roko, da sta se drobna curka krvi ovila drug okoli drugega, kot kači v paritvenem  plesu.