| SINKOPE (natečaj-glasovanje pod št.2) | | Natisni | |
| Prispeval Uredništvo |
| Ponedeljek, 11 Oktober 2010 01:01 |
|
Bill Evans, My Foolish Heart s plošče Jazz 'Round Midnight, pa ti njegovi prsti, ki pohajkujejo po tipkah, pa tisti njegov izraz na obrazu, mislim, ne Bill Evansov, ampak Borisov, lirizem, ki se skozi blazinice njegovih sredincev preliva v ritem zraka. Pa moja mama zraven mene, zmeraj blizu mene, kadar bi lahko bila tudi kje drugje, zlovešči angel varuh, pa vsa ta zmešnjava. Lalalalala lalala lalala, mojster si, Bill, res, Boris mi je povedal zate, on mi je razkril ta svet, tričetrtinski takt, v katerem diham, hodim in živim, odkar ga poznam, Borisa, ja, Boris mi je pokazal, kako sinkopirati lajf in živeti samo to, kar je vredno, drugo se kratko malo preskoči. Ko se je prvič dotaknil mojih prstov, mi je ebenovina tipk zaslepila pogled, za hip sem izgubila stik z vsem, kar je bilo okrog mene, ko se me je dotaknil drugič, sem ga že pričakovala in sem bila nekako pripravljena, tretjič sem nehala igrati in obsedela za klavirjem. To je torej to, sem si rekla, preludij k poljubu. Potem me je prijel za roko in odpeljal v svoj svet in začel se je ta nori džezzz, mojbog, ta nori svet, vrtoglavica ritmov in poljubov in tople kože. Errol Garner, Easy to love. Začeli so se najini nočni sprehodi, Keith Jarrett je hodil za nama in z nama tri metre nad zemljo, tam nekje nad mavrico, Over the Rainbow, Chic Corea se je hahljal izza oblaka, ki ga je osvetljevala luna, spraševal je, hej, kako globok je vajin ocean, Dave Brubeck si je iz diskretnosti snel očala in si jih brisal v srajco, da ne bi razločno videl, kaj se dogaja, dogajalo pa se je celotno nočno vesolje, mesec in kontrabas, vse ozvezdje je plesalo z nama skozi brezdanje noči. Bele dneve sva preskakovala, kristalnih dni ni bilo, zanos jih je prekrival, utrujena od evforije sva jih veliko prespala. Tako je, če se zaljubiš pri osemnajstih. Ljubljana je bila lepa. Ljubljana blues.
*
Tako je, če se osemnajstletnica zaljubi v petdesetletnika. Nič ne pomaga, ne prepričevanje, ne dopovedovanje, ne rotenje, nič. Argumenti, nič. Prvič sem posumila, da je zaljubljena, ko se je začela preveč živo zanimati za moje džezovske plošče. Pa kdo je to, tega pianista pa še ne poznam, a ti je ta lepe oči kupil? Potem sem se spomnila, da mi je omenila novega učitelja klavirja v glasbeni šoli, in pomislila, da ima mogoče on tak vpliv nanjo. Da je verjetno mlajši človek ali človek mojih let, ki ne navdušuje mladih samo za klasiko in dodekafonične moderniste. Vprašala sem jo, kako je novemu učitelju ime. Boris, je rekla, samo ime mi je povedala, in pri tako pogostem imenu nisem reagirala. Ko ji je umrl oče in meni mož, ravno takrat, ko je umrla stara država in se je v kolcu rodila nova, sva se več pogovarjali, zdaj pa spet malo manj, verjetno zaradi njenih norih let. Saj jo bo minilo; če pomislim nase v njeni starosti, sem bila še bolj neznosna. Prepirati pa sva se začeli, ko se zvečer ni več vračala domov, ko je prihajala zjutraj in utrujena legala v posteljo, milje svetlobnih let daleč od mene, ona, ki je bila nekoč moja siamska dvojčica. Zdaj pa je tako, kot bi brez haska s pritiskom na dajinca pošiljal telesignale skozi najini telesi. Slepo območje brez dometa. Nisva bili več ženski spol dvojine, »bili« iz najinega Classy Pair à la Count Basie je postal »sta« iz moško-ženskega para. In jaz Petruccianijev Solo Live.
*
Epistrophy, Thelonious Monk, tisoč devetsto šestinšestdeset, ko je bilo Borisu devet let, to so bili časi, ej, ne mi reč, ko bi se raztreščil na tisoč koščkov, da bi se potem spet lahko sestavil. Boris je lep, še zdaj, Boris je temnolas, na čelu se mu lasje že redčijo, on je vsaj nekaj doživel, čeprav v otroštvu, nekaj žametnega in uporniškega cajtgajsta se te pa vseeno mora prijeti, današnji časi so dosti bolj kovinski. Zdaj, ko ga gledam tukaj iz tretje vrste v parterju in kolikor se sploh da sledim njegovim prstom, pomislim, da se nič od tega ne vrne več, ko gledam tisti, razumete?, mislim tisti izraz na njegovem obrazu, ki je enak njegovi zamaknjenosti med ljubljenjem, priprte oči, blažen nasmešek, tisti izraz, ki sem ga tako oboževala in na katerega sem bila tako strašno ljubosumna, ker me je kot da izključeval iz njegovega užitka.
*
Oscar Peterson, You Look Good To Me, zdiš se mi lepa, včasih je dovolj ta stavek, pa mladostnice že vzkoprnijo. Gotovo ji je rekel kaj takega, s tisto svojo ironijo nad svetom, višjo od vznesenosti, vzhičenosti in užitka. Tako kot meni pred tridesetimi leti. Hotela sem, da me vzame na svojo stran, da bi tudi jaz lahko hehetajoč se in zviška in neranljivo gledala na bedno prizadevanje smrtnikov. Nad to ironijo pa je vseeno bilo še nekaj, džez, to je nekaj, kar ironijo že nosi v sebi. Zavidala sem mu to svobodo izbire, to svobodo biti nad stvarmi. Ironija, to si ti, All The Things You Are, Erroll Garner, ironija, ta beseda je zavzela mesto, ki ga je morala zavzeti, tisto prazno mesto v mojem besedišču, ki jo je čakalo, tako kot tudi druge besede čakajo na svoj prostor, na svojo umestitev v našem besedišču, ki se ga učimo kot otroci in potem dopolnjujemo še nekaj ostalih vrzeli v vokabularnem mozaiku naših ikonografij. Nasproti besede ironija se je usedla beseda ganjenost in za razliko od prve ni veselo bingljala z nogami; srečen tisti, ki lahko izbira med njima. Ironija je živa zvečer, to je njen letni čas, zjutraj se zbudiš v treznost in se zaveš, da moraš vendarle igrati mamo, táko zoprno, sicer se bo tvoji hčeri sesul svet. In potem jo vprašaš, si pomislila na zaščito, to sem jo vprašala, ko je hlastno iskala ne vem več čigave greatest hits in zdelo se mi je, da ne bom prenesla bremena, ki naj bi si ga sicer oprtala oba starša. Kje si, Ljubo, kje si, strla se bom. Moram biti močna, pa se mi sploh ne da, rada bi bila samo ljubeča mama, ki ji nikoli ne bi bilo treba ošteti pubertetniške hčere. Rada bi, da bi stvari tekle mirno in brez zapletov. Rada bi, da bi bila moja hči pametna kot pri desetih, pa vem, da ne morem podreti zidu, ki ga zgradi osemnajstletnica. Zaloputnila mi je vrata pred nosom in nekaj trenutkov zatem se je iz njene sobe s prasketajoče plošče zaslišalo brenkanje na kontrabas, Charlie Mingus, Self-Portrait in Three Colors, v rdeči kot ljubezen, črni kot žalost, zeleni kot spoznanje jeze in zavisti.
* Svet je spremenil barve, oblike in vonj, vse je dišalo po njem, vse je govorilo z njegovim glasom. Vi sploh ne veste, kako je to. Čisto me je obnorel, za to nimam besed. Mama me je zaskrbljeno gledala, oči pa je že dosti prej tako ali tako odšel v druge glasbe. Boris me je nenadoma, brez pojasnila, zapustil, nekaj je zamomljal in po njegovem sva s tem opravila. Nisem silila vanj, ker bi ga spravljala v zadrego, rekla sem si, trapa, kaj si mislila, da bo tak tip zdržal s tabo. Blame It On My Youth. Vse se mi je sesulo, glasbe sploh nisem smela slišat in mama je razumela in me ni silila v igranje, tudi glasbeno šolo sem lahko prešpricala za nekaj tednov. Zapadla sem v malodušje, nekakšno depresijo in se približno sestavila šele čez pol leta. Mama ni drezala vame. Oči moj, kako te pogrešam, rada bi te prosila za nasvet. Kar zmanjkal si, izpahnilo te je iz taktove dobe, luknja v mojem ritmu si. Zdaj sedi tu, zraven mene, moja mama, ki mi jo je nekdo pač dodelil, natančno, točno, brezgrajno, nezmotljivo ravno to tapravo mamo. Ima vsak mamo, ki si ji zasluži?
*
Prinesla je karte in vprašala, mami, greva na koncert, ja, v redu, sem brezbrižno odgovorila in zdaj sem tu, v koncertni dvorani zraven hčere, in poslušam prav njega. Verjetno sem tu, da bi dokazala, da me vse skupaj ne prizadene več, da sem prebolela, da sem šla preko tega, odmislila, odrinila. Samo tisti njegov izraz na obrazu, samo ob tistem me rahlo spreleti po hrbtu, to je namreč izraz, ki se mu je prikradel, kadar sva se ljubila, izraz, ko ni bil več navzoč, ko ni bil več z mano med blazinami, ampak nekje v svojih galaksijah, ko me je kratko malo sinkopiral. Ti kar play piano play, Boris, z nama si opravil. Ko sem izvedela, da si ti skrivnostni ljubimec moje hčere, je v meni zavrelo. Šla sem naravnost v glasbeno šolo, vdrla v tvojo učilnico in te nadrla. Perverznež, sem kričala, da so prišli tudi iz drugih sob, z osemnajstletnico! V resnici pa me je gnalo nekaj drugega, nekakšna sladka zavist z zadoščenjem. Sladka zavist, ker je moja hči podoživela mojo strast, zadoščenje, ker sem dosegla, da si bil prisiljen prekiniti sredi najbolj vroče faze nekega razmerja, ki je božalo tvoj moški ego, ego moškega, ki se poslavlja od najboljših let. Bolno zadoščenje, da ima moja hči dober, enak okus kot njena mama. Zadoščenje, ker sem se ti maščevala, enkrat za vselej za tvoje varanje. Te bo končno izučilo, nà! Ko sem bila s tabo, sem bila malo starejša od Marine in pokopalo bi me, če kmalu zatem ne bi srečala Ljuba, ki je bil tako razumevajoč.
*
Da se razumemo, tukaj sem samo zato, ker triročnih komadov še nikoli nisem slišala. Boris da bo tudi igral triročne skladbe, sem vprašala punco, ki je nekoč, hkrati z mano hodila vadit k njemu. Srečala sem jo na cesti, ustavila me je in brez uvoda vsa srečna povedala, da že ima karte. Da se je menda poškodoval, je rekla, nesreča na domu, ena tistih tako imenovanih gospodinjskih nezgod. Da je cel program sestavljen iz triročnih klavirskih skladb, to moraš slišat, dva pianista, en klavir. Če hočeš, imam dve vstopnici odveč, ker sem računala na prijatelja, ki pa imata že druge načrte. Ja, hvala, sem zmedeno rekla in kot v sanjah vzela karti. Ko sem prišla k sebi, sem si rekla, šla bom, iz trme, da si pokažem, me to ne tangira več. Jaz sem z lajfom opravila. Mene zanima samo še glasba.
*
Ljubo me je rešil, mi vrnil dostojanstvo. Bili smo, recimo temu, srečna družina, sicer med nama ni bilo močne strasti, je pa funkcioniralo. Tolerantno. On je bil pač oče moje hčere in jaz mama njegove. Ko je bilo Marini petnajst let, so se začele Ljubove srčne aritmije in omedlevice, najprej enkrat na stopnicah, potem v službi, na cesti. Da so to vazovagalne sinkope, so rekli na kliniki, dobro sem si zapomnila. In potem so me nekoč poklicali in rekli, da so te nujno peljali noter, da si v slabem stanju. Najhuje je bilo povedati Marini, da nima več očeta. Najprej je kazalo, da kar dobro prenaša, potem je prišlo za njo. Ne vem, od kod sem jemala moč, ampak skupaj sva brodili čez to bolečino, ki je bila bolj Marinina kot moja.
*
Hej, mama, na kaj zdajle misliš, ko tako zbrano poslušaš Borisov koncert? Vse moje bolečine te sploh ne prizadenejo, se nič ne vprašaš, kako to, da ne prespim več zunaj? Ne vidiš, da sem žalostna, zakaj malo ne podrezaš vame? Zakaj si videt tako zadovoljna? Poznaš Chemins de l'Amour Jackyja Terrassona? Verjetno ne, ustavila si se pri ta starih mojstrih, novi džez poznam zdaj že dosti bolje kot ti. Da ne poznaš tega komada? Pa bi ga morala, v bistvu ga je napisal Francis Poulenc, Jacky ga je samo podžezlal, ampak tako kot on to špila, mama, tako se počutim zdaj jaz …
*
Ko se zaveš, da te pravzaprav nihče ne ljubi in da te ni nihče ljubil, samo utvarjal si je in ti si si utvarjal, da se on ne utvarja, da te ljubi, in ko se zaveš, da te je prvih nekaj let ljubil le tvoj lastni otrok, produkt tvojega telesa. Takrat se ti ustnice stisnejo v tanko črto in takrat se zaveš, da si čisto sam. To je taka banalna, ampak zato nič manj zoprna resnica in nujno moraš poiskati nekoga, da bi se mu zasmilil, tisti hip, naslednji trenutek bo morda že prepozno, sprijaznil se boš, da tako pač je, potlačil to ne-pri-ljubljenost in mirno živel naprej. Tako je to, Marina moja, tukaj sediš zraven mene in poslušaš Borisa, kako igra klasiko, in upam, da si si izlizala rane. Tu sva, da dokaževa, da nama nič ne more. Tu sva, da si dokaževa, da nama v življenju nič več in nihče več ne more umanjkati. Tu sem jaz, sama samcata, z zadoščenjem kraljice, ki vleče niti iz ozadja, da se v navidez krutem prizoru vse razreši tako, da je za protagoniste najbolje. Siva eminenca sem, ki prišepetava usodi, kako naj se obrne, mama sem, ki na koncu grenko zmaga.
*
Charles-Valentin Alkan: Benedictus za klavir triročno v d-molu, op. 54, Johnatan Wilhelm Hassler: Sonata za klavir triročno, Sir Malcolm Alrnold: Koncert za dva klavirja, triročno, je pisalo na koncertnem listu. Ampak takrat nisem pomislila, da bo res skušal vzletet kot ptič z enim krilom. Druga roka mu mrtvo leži na stegnu. Tista roka …
*
V tistih zoprnih dneh sem šla k staršem in jim skušala po ovinkih povedati, kaj se mi mota po glavi in skrbeh in stvar so razumeli čisto drugače, rekli so, saj se bo uredilo, in niso rekli, radi te imamo, rekli so, to je faza, in niso rekli, vedno smo te imeli radi, rekli so, to bosta morali prebaviti, preživeti, premisliti in prestati, da bosta ugotovili, kako naprej, niso rekli, rada te imava, vedno si bila ti najin najljubši otrok. In šele takrat se v samopomilovanju zavem, da tudi sama nisem zadnja leta nikoli rekla hčeri tistih treh besed. In takrat se zavem, da sem čisto sama, da je sama ona, da je sam Ljubo v svoji preluknjani smrti. Sicer pa, če dobro pomislim, saj so mrtvi tudi vsi dobri džezovski pianisti. In potem ne vem, kaj me je zgrabilo. Nekakšen razumski black out, presek z resničnostjo, hipna nezavest, ko se misli polastijo besi. Odvihrala sem v glasbeno šolo, vdrla v njegovo učilnico in ga nadrla. Perverznež, sem kričala, da so prišli tudi iz drugih sob, z osemnajstletnico! Ustrašil se je zoprne publicitete, prijel me je za laket, me potegnil v sobo in zaprl vrata. Skušal mi je nekaj razložiti, prepričana sem bila, da me hoče premamiti, da me bo, če mu prisluhnem, na koncu še poljubil. Začela sem vreščati, pravzaprav nisem vreščala jaz, vreščala je neka furija ali valkira iz neznane romantične opere germanskega izvora. Jecljal je, pomirjujoče mahal z rokami proti meni, obrnila sem se in že hotela oditi, metronom se je ponudil kar sam, njegova teža se je v moji dlani povečala na kvintal, bila je teža vse moje grenkobe in gneva. Letel je v loku, čeprav sem ga zalučala naravnost, Boris je še vedno mahal po zraku, verjetno ga je hotel ujeti, potem se je zaslišal udarec in sikajoč skeleč stok. Poškodba kite, zaradi česar ima upognjen členek na prstu, sem izvedela od znanke v foyerju pred koncertom. Menda se je nanj prevrnila omara z notami, je dodala. Fortissimo, je rekla pomenljivo. Razumeš zdaj moje zadoščenje, Boris? Usodni met je poskrbel za tvojo muzkontarsko kastracijo. Odslej boš čaral samo še z eno roko, druga je umanjkala nekje na prelomu med tvojo poudarjeno dobo in drugo nenaglašeno polovico tvojega življenja. Drugo nenaglašeno polovico našega životarjenja. eKriLit - prostori literature |
Naključni prispevki: |
Popolna zmaga ignoranceGregor Inkret | Torek, 8 Maj 2012 ![]() »Če berete časopise, morate prebrati to knjigo!« vzklika pripis na hrbtni platnici slovenske izdaje knjige Zgodbe s ploščate zemlje. Toda če (še) berete časopise, vas bo ob branju tega pronicljivega i... Beri dalje ... |
AirBranje! Mircea Cartarescu: Zakaj ljubimo ženskeAirBeletrina | Četrtek, 3 Maj 2012 ![]() Mircea Cartarescu je romunski pisatelj, pesnik in esejist. Njegova knjiga Zakaj ljubimo ženske je presegla Da Vincijevo šifro Dana Browna tako po kakovosti kot po številu prodanih izvodov (v času izid... Beri dalje ... |
AirBranje! Ioanna Karystiani: Mala AnglijaAirBeletrina | Ponedeljek, 30 April 2012 ![]() Ioanna Karystiani, rojena leta 1952 na Kreti, je pisateljica in scenaristka. Danes živi v Atenah in na otoku Andros, na katerem se odvija tudi pripoved romana Mala Anglija, v katerem se prepletajo uso... Beri dalje ... |
Monika Kompaníková: Peta ladjaMaja Žvokelj | Sreda, 11 April 2012 Slovaška pisateljica mlajše generacije Monika Kompaníková (1979) je do sedaj izdala tri knjige: zbirko kratke proze Mesto za samoto, novelo Bela mesta in roman Peta ladja, ki je krivec za to, da je ... Beri dalje ... |
Pasti upora slovenske kultureGašper Jakovac | Ponedeljek, 2 April 2012 Gost AirBeletrininega pogovornega večera o družbeno angažirani literaturi v okviru letošnjega festivala Fabula je s prispodobo o vojskah, ki raje korakajo za pesmijo (npr. partizani v slovenskem NOB) ... Beri dalje ... |
Ryōichi Wagō: Prodniki poezijePrevod: Barbara Mlakar | Nedelja, 11 Marec 2012 ![]() 11. marca 2011 je Japonsko prizadela ekološka katastrofa: po močnem potresu in tsunamiju je nesreča v jedrski elektrarni v Fukušimi povzročila uničujoče radioaktivno sevanje, največje po černobilski... Beri dalje ... |
Hanif Kureishi: Polnoč ves danBreda Biščak in Tina Mahkota | Petek, 9 Marec 2012 ![]() Ko sem na vlaku čakal Florence O'Hara, sem se tako razvnel, da sem tuhtal, ali bi jo lahko dal dol kar v stranišču. Česa takega nisem še nikoli poskusil, ona pa mi je le redkokdaj kaj odklonila. Al... Beri dalje ... |
Mihail Šiškin: Učna ura kaligrafijeJelka Ciglenečki | Sreda, 7 Marec 2012 ![]() Znana je policijska fotografija Roberta Walserja, narejena na mestu njegove smrti: zima, belo pobočje, sledi v globokem snegu, človek, ki je padel vznak, z iztegnjenimi rokami. Starčevski klobuk je od... Beri dalje ... |
Leena Krohn: Slepo oknoJulija Potrč | Ponedeljek, 27 Februar 2012 ![]() ZAKAJ LEBDIM NA VODI Komora za lebdenje je plastičen oziroma jeklen tank, po navadi le za spoznanje večji od navadne kopalne kadi. Moja komora izjemoma spada v velikostni razred manjše sobe.... Beri dalje ... |
Andrej Hočevar: Leto brez idejAndrej Hočevar | Torek, 14 Februar 2012 ![]() Uspehi in naključja I Kot vsakič spakirava veliko stvari preveč, čeprav sledeč nekemu računu dneve v mislih obrneva v obleke, najine potovalke oglate solatne sklede, pisane ... Beri dalje ... |
Uroš Zupan: Ohranjenost v trajni svetlobiUroš Zupan | Torek, 7 Februar 2012 ![]() TOMAŽ PENGOV – ODPOTOVANJA I Obstajale so plošče, ki jih je bilo preprosto treba imeti, in ta želja po posedovanju se je začela dokaj hitro spreminjati v obsedenost. Toda kako priti do njih v ... Beri dalje ... |
Emil Filipčič: Mojstrovka (odlomek)Emil Filipčič | Ponedeljek, 30 Januar 2012 ![]() Šel sem na Mojstrovko, po Hansovi smeri, zanimalo me je, ali bom vzpon zmogel sam, brez Primoževega vodstva. Do Jesenic sem šel z vlakom, tam sem si na postaji poiskal taksi in razložil taksistu, da g... Beri dalje ... |
Milan Kleč: Trojke (odlomek)Milan Kleč | Četrtek, 19 Januar 2012 ![]() Kako je taksist pritiskal na plin in kako sem si oddahnil, ko mi je Martini zaupal, da iščemo alkohol. Ta človek je res znal misliti na vse, saj jaz se česa podobnega ne bi domislil. In potem bi padla... Beri dalje ... |
Dnevnik Poline ŽerebcoveAna Petrovčič | Četrtek, 5 Januar 2012 ![]() Polina Žerebcova se je rodila v Groznem leta 1985. Njen dnevnik, ki je oktobra izšel v Moskvi, bralcu ponuja redek vpogled v življenje v obleganem Groznem v času druge čečenske vojne. Delo, napolnje... Beri dalje ... |
Dušan Šarotar: OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA / OSTANI Z MENOF, DÜJŠA MOJADušan Šarotar | Torek, 20 December 2011 ![]() Dušan Šarotar OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA Odlomek iz romana Okrog tistega božiča, ko je prispelo pismo, se je spomnila, je zapadlo nenavadno veliko snega, ki je zametel tudi oknice njihove tople hiše.... Beri dalje ... |
Martina Potisk: Boj z Minotavrom (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Ponedeljek, 9. 11. 1996 Ko sem se že navsezgodaj zjutraj tistega pustega jutra peljal z dirjajočo newyorško podzemno kačo na otvoritev tisočletja, sem razmišljal le še o mirnem in nekoliko odmaknj... Beri dalje ... |
Matjaž Lesjak: Snežni hrib (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Sedela sva vsak na svojem štoru in gledala lastno sapo. Strma vesina naju je upehala, pa sva malo posedela, čeprav je vse skupaj izgledalo zelo čudno. Snega je bilo čez kolena in drevesa so se vegasto... Beri dalje ... |
Mirana Likar Bajželj: Bilanca (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Kaj je zdaj to? Od kod se je znašlo pred menoj? In jaz pred tem? Kaj naj? Kako naj? A moram zdaj? Zakaj ravno jaz? Kaj hočejo od mene? Nimam pojma. Popredalčkaj! Razvrsti! Preglej! Prevzemi! Obvladaj... Beri dalje ... |
Matjaž Brulc: Liverpool (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Zvečer, ko se utrujen zvrneš v posteljo in ti oči kar same lezejo skupaj, si misliš, da bo z jutrišnjim dnem vse drugače. Da zdaj pa bo. Pa ni, nič se ne zgodi. Samo sanjaš lahko, če imaš srečo: o ... Beri dalje ... |
Sara Knežević: Oksitocinske razlike (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 A veš tisto, ko se zbudiš sredi noči iz neke zajebane more in se ti v prvem trenutku budnosti strese telo in te nekaj stiska za noro razbijajoče srce. To se mi včasih zgodi, ko fukam Kajo. Ko jo z... Beri dalje ... |
Aleš Debeljak: zapis o Vojnovićevi JugoslavijiAleš Debeljak | Ponedeljek, 28 November 2011 ![]() Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela Drugi roman je najtežji. Prvi je vedno lahko plod navadne sreče ali nenavadnih okoliščin. V drugem romanu pa se pokaže, iz kakšnega testa je pisatelj.... Beri dalje ... |
E-branje: Goran Vojnović: Jugoslavija, moja deželaUredništvo | Ponedeljek, 21 November 2011 ![]() Ponujamo vam odlomek iz novega romana Gorana Vojnovića z naslovom Jugoslavija, moja dežela. *** ... Beri dalje ... |
Poskusi: vnovič, zopet in znova! (In memoriam: Tone Pavček)Tamara Gorup | Torek, 1 November 2011 ![]() Skorajda ni človeka, ki bi ga neusahljiva volja do življenja in zavedanje, da vsak človek v sebi nosi smisel, tako močno zaznamovala kot pesnika, pisatelja, prevajalca, esejista in urednika Toneta P... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vaja iz življenjaUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Sreda, 17 Avgust 2011 ![]() Po objavi kratke zgodbe objavljamo še esej egipčanske pisateljice Mansoure Ez Eldin. Vabljeni k branju! ... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vzpon v višaveUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Torek, 16 Avgust 2011 ![]() Mansoura Ez Eldin (1976) je egipčanska pisateljica, avtorica mnogih kratkih zgodb in esejev ter dveh romanov: za svoj romaneskni prvenec je bila nominirana tudi za prestižno Mednarodno nagrado za arab... Beri dalje ... |
Veronika Simoniti: Papirnata hišaVeronika Simoniti | Torek, 14 Junij 2011 Veronika Simoniti je bralcem že znana po svoji kratkoprozni zbirki Zasukane štorije (2005), za katero je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec in nagrado fabula. Posebej pa je zn... Beri dalje ... |
Ivana Komel: Narekovano iz posteljeIvana Komel | Sreda, 25 Maj 2011 V tokratnem e-branju vam ponujamo nekaj pesmi iz prihajajoče pesniške zbirke Ivane Komel Narekovano iz postelje. Pesnica, ki sedaj prebiva v Ljubljani, se je rodila leta 1983 v Slavonskem ... Beri dalje ... |
Beletrinina literarna delavnicaDušan Šarotar in Lucija Stupica | Četrtek, 19 Maj 2011 ![]() Letošnjo že tradicionalno Beletrinino literarno šolo sta vodila Lucija Stupica (poezija) in Dušan Šarotar (proza). Udeleženci so skozi lastno pisanje in dialog z mentorjema spoznavali zakonitosti li... Beri dalje ... |
E-branje: Ian McEwan: SolarUredništvo | Torek, 26 April 2011 ![]() Ta mesec je pri Mladinski knjigi izšel slovenski prevod romana Solar britanskega pisatelja Iana McEwana. Po prejšnjem, krajšem romanu Na obali Chesil je McEwan ustvaril daljše delo, ki je bilo takoj o... Beri dalje ... |
Katja Perat: Najboljši so padliUredništvo | Četrtek, 21 April 2011 ![]() Katja Perat je filozofinja, komparativistka, aktivna članica uredništva revije Idiot, sodelavka Tribune, literarna kritičarka v Pogledih in reviji Literatura. Najpomembnejše seveda puščamo za konec:... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2


























