»Iz vsega srca sem si želel, da bi bil dober, toda bil sem mlad, poln strasti, in bil sem sam, popolnoma sam, ko sem skušal najti kaj dobrega.«

Lev Tolstoj, Izpoved

I

Buljim  v monitor, ves dan, zdi se mi, da vse dni. Oči se mi solzijo, ne zaradi ekrana, temveč zaradi neskončne osamljenosti, ki v meni že dolgo koplje globoko jamo, neotipljivo in grozljivo in ki je nobena količina Fejsbuka ne more zagrniti.

Pravzaprav jo poglablja, vem to, samo ne priznam ...

Gledam vse te fotografije svojih domnevnih znank, znank, ki jih ne poznam, nobene ne poznam, čednih in neumnih, prasic, ki se slikajo z dojenčki, ob tem napravijo blazno bebast nasmeh in zraven pripišejo: »Oooo, kako je luškan <3!!«

Zasledoval sem te ženske, buljil sem v njihove profile in včasih, ko mi je bilo vsega dovolj, sem ga vzel ven in si ga besno zdrkal.

Vse dni je bilo tako, odkar sem pomnil, zlivali so se v enega, v eno samo minuto in če bi bila ta minuta moja zadnja, ne bi poznal nič drugega – kar me je napolnjevalo s še večjo grozo.

Ždel sem tam, na svojem umazanem, zelenem stolu, ves polomljen in prezrt, nihče, tujek v tem osemstokrat prekletem mestu, obsojen na večnost za utripajočim ekranom.

Dojenčki so se mi lahkotno smejali, imeli so plastične dude.

II

Hodim ob Ljubljanici in v glavi mi buta Lady Gaga: »Pa-pa-pa-Poker face-pa-pa-Pokerface! Pa-pa-pa …« Gledam v tla in potem na stran in ko zagledam razbrazdani obraz zapitega klošarja, se hitro obrnem proč, ker se ne sklada z melodijo, sploh pa ne z besedilom »Pa-pa-pa-Poker face-pa-pa-Pokerface!« Nočem, da mi nesrečnik pokvari edini trenutek v dnevu, ko se počutim živega.

Na semaforju mi zavibrira telefon, nekaj časa ga iščem po hlačnih žepih, potem pa ugotovim, da ga imam v srajčnem. Vem, kaj se bo izpisalo na mobitelu –  in res se izpiše Mama. Pospravim ga nazaj, tokrat v hlačni žep. Slušalke si vtaknem nazaj v ušesa, na ajpodu stisnem tipko repeat.

Za hip me hoče nekaj zgrabiti za grlo, nekakšna senca krivde, ampak hitro se zberem in skoncentriram: »Spomni se, kar se moraš spomniti, usmeri fokus … kaj že … kaj že … aha!« Spomnim se – del intervjuja z Žižkom, ki sem ga včeraj prebral na internetu:

Novinar: Kaj dolgujete staršem?

Žižek: »Upam, da nič. Nisem žaloval niti sekunde po njihovi smrti.«

»Haha,« mi zaigra, »haha. Ja, to je to, super je!« Odločno stopam naprej, opogumljen, prerojen, ulice so sveže tlakovane, ampak njihova sijoča belina me ne razdraži tako kot ponavadi. »Nič ne razmišljaj in vse bo v redu, nič ne razmišljaj in vse bo v redu. Prepusti se …«

Prepustim se toku gomazenja v središču mesta in za trenutek sem prost vseh predsodkov in bolestnih pretenzij in nikogar ne sovražim.

Pogledam na uro in ta kaže pet do štirih, to pomeni še pet minut do srečanja s Skalo, mojim dragim Skalo, edinim človekom, s katerim se zares pogovarjam, edinim prijateljem, ljubi moj Skala. Iskreno se veselim, kar je čudno, skoraj nezaslišano.

V ušesih mi razbija: »Can't read my, can't read my, no you can't read my Pokerface, pa-pa-pa …«

III

»Bogi revež. Enako bomo končali, vsi skupaj. Saj veš to, ne?«

»Vem, pizda. Vem. Grozni smo. Najhuje je, ker nismo idioti, vsaj ne največji, celo daleč od tega,« rečem. Kar tudi mislim. Potem hočem dodati še nekaj strašnega, nekakšno svarilo, ampak si premislim. Preveč ceneno bi zvenelo. Skala si tega ne zasluži.

»Od nekdaj je bil največji car in to upravičeno. Ni bil eden tistih našopirjenih pedrov, ki so stresali bedarije in patetiko zato, da bi dobili ženske. Ne, zdelo se je, da res nekaj išče … ne vem, kaj. Nekakšno pristnost mogoče, če kaj takega sploh obstaja, človek je imel iskreno željo,« odgovori Skala. Strese me. Ne maram pogovorov, v katerih se skriva zrno možnosti, da bi lahko peljali v namišljene globočine. Prvič me prešine skušnjava, da bi se izgovoril in spizdil domov, na računalnik. »Mogoče je na fejsbuku kaj novega, prav gotovo je na fejsbuku kaj novega,« me počasi ožema mrzlična želja.

»Trideset! In to takole,« Skala tleskne s prsti, »takole. Kmalu bova pri njem, midva. Samo, da ima on diplomo, službo in stanovanje. Človek z njegovimi možnostmi …  mah ne, pustiva, težko je verjeti, kako se je vse to končalo, res ne morem ...«

Ne vem, kaj bi rekel. Skaline besede se usedajo vame hkrati s spoznanjem, da je vse to o Mihi res, da se dogaja, prav zdaj se dogaja. Miha danes praznuje rojstni dan, star je trideset let, kar pomeni, da se poznamo že grozljivih osemnajst let.

Miha je bil v otroških letih oboževani poglavar, povedal nam je, katere knjige je treba prebrati, kako kaditi travo, kako se dotikati žensk. S pomembnim poudarkom – prav dobro je vedel, o čem govori.

Spomnim se noči izpred desetih let, bil je zadnji avgustovski dan, ob reki smo kadili travo, Miha je sedel na čelu naše družbe in nam citiral Kierkegaarda in Sartra, bili smo kot začarani, ko nam je razlagal, da se je nesmrtno zaljubil, rekel je, da bo napisal res veliko razpravo o eksistencializmu, razvil bo njegovo naslednjo razvojno stopnjo in potem bo odšel po doktorat v tujino, na Cambridge, kjer bo imel profesuro. Njegov načrt se nam sploh ni zdel našopirjen, obratno, verjeli smo, da se bo uresničil, govorili smo: »Še preskromen je ta tič, lahko bi naredil, karkoli bi hotel …«

In zdaj je tukaj v Ljubljani, star trideset let in ima diplomo iz ekonomije, službo na ministrstvu in stanovanje v Zalogu.

Postane mi slabo, moral bi oditi, ne prenesem misli na Miho, misel na Miho je misel nase, ne prenesem je, pritiska kot moreče sanje.

»Ja, in potem vsi slavijo te Čefurje raus, kot nek testament neslišanih, ampak kaj je to, čefurjem je še dobro. Poglej nas, pofukane luzerje, vse možnosti smo imeli, pa smo jih skurili, zakaj noben ne piše o nas? Zakaj ni ničesar o nas, več nas je, veliko več in bolj boli …« se Skala, kakor veliko antropomorfno čustvo iz kosti in kože, preliva iz razočaranja v jezo, vse je izrisano na obrazu. Skala hoče postati pisatelj, čeprav ni še nikoli ničesar napisal.

»O nas misliš kot o Mariborčanih, ki živimo v Ljubljani?« komajda izdavim smešnico, hudo me mrazi.

»Ne, pizda, ne to. O nas. O nas, ki …« zagleda se proč, ampak tam ni, razen zapuščenega gradbišča, ničesar in nikogar. Ne vem, kaj gleda, če sploh kaj. »No ja,« naposled reče.

»Ja,« zavzdihnem, ožet kot spužva, zavedajoč se lastnega stanja popolne oropanosti in bede. Skala izgleda čisto tako kot prej, zavidam mu prirojeno lahkotnost sprejemanja pretresov, tako hitro, kot se je prej razburjal, se zdaj pomiri. »Ta pizda,« me prešine. Za hip ga zasovražim, zaželim si, da bi crknil in me pustil pri miru.

Ne za dolgo.

Stvar je v term, da potrebujem računalnik in Jutjub in smešne videe, potrebujem jih zdaj. Veselil sem se Skale, ampak nobeno srečanje med ljudmi nikoli ne gre tako, kot bi moralo.

»Grem.«

»Že?«

»Ja, moram. Delo.«

»Delo,« se posmehljivo namrdne. Potem pa reče: »Jutri je Štirka.«

»Ja. Pridem,« hitro odgovorim, bolj zato, da bi ga pomiril, seveda ne bom šel.

Ko odidem, se ne ozrem nazaj, ker se bojim, da bi me pogled nanj zopet pahnil v nepomirljiv bes.

IV

Stojim pred Perico Toulouse-Lautreca in čudovita podoba mi je na nežen način tako zelo znana in domača, da bi najraje zavpil, čeprav sliko vidim prvič. Odidem proč in jo gledam od daleč, nato počasi hodim nazaj proti njej in jo občudujem od blizu, potiho molim za čudežno sposobnost, da bi se cel stopil s sliko in ostal na njej za večno ali pa za vsaj tako dolgo, kot bi se dalo. Potem si premislim in raje molim za veščino, iskreno, ponižno prosim: »Bog, daj, da bi tudi sam kdaj naslikal tako mojstrovino, prosim te Bog …«

Dvanajst let mi je in nahajam se v tretjem nadstropju pariškega Musee d'Orsay, sobana se imenuje Impressionnisme, polna je slik, ki spodjedajo mojo otroškost, ne vem sicer kako, toda dozdeva se mi, ne, pravzaprav čutim, da se pod površino vrši vsaj delna erozija nabranega prednajstniškega prahu, ki sem ga s televizije kakor goba absorbiral dobro desetletje. Nič določenega ni, nobenega velikega spoznanja, nobenega spoznanja nasploh, nisem še odrasel, moj bog!, sploh ne.  Še na začetku dneva sem mamo prepričeval, da ne želim v kretenski muzej, da hočem v Disneyland, da naj me pelje tja, kot je obljubila, da jo sovražim, ker me vleče v to staro greznico, ampak nič ne pomaga in zdaj sem tukaj, navdušen, pretresen …

In vse, kar lahko v tistem raztegnjenem trenutku z gotovostjo zaobjamem, je preprosto spoznanje močnega in trajnega intuitivnega sunka, ki se na koncu svoje poti razdeli v dva gotova sklepa:

1.      Postal bom slikar.

2.      Preselil se bom v Pariz.

V

V pisarni je zadušljivo kot vedno, bleda svetloba se odbija od rumenkastih sten. Nezdravo okolje so šefi hoteli poživiti z veliko rdečo preprogo, ta pa je ustvarila ogaben in umeten kontrast, ki še dodatno povečuje grozljivo brezizhodnost prostora. Ljudje v tišini sedijo za svojimi računalniki in tipkajo. Nikogar od njih ne poznam in nič mi ne manjka.

S fotoaparatom okoli vratu sedim na drugem koncu večje mize in čakam urednika redakcije Scena. Čez pet minut prihiti v sobo, malomaren in prevzeten, dolgo časa se dela, da nekaj išče in da me ne vidi.

»O, ti si. Drugič počakaj pred pisarno, prosim,« bevskne.

»Majda je rekla, naj počakam v pisarni.«

»Jaz pa ti rečem, da počakaj zunaj. Sploh pa ne vem, zakaj prihajaš sem, jaz imam ogromno dela, midva pa se lahko vse domeniva preko interneta, ne?« Njegov  piskajoč, samozadosten glas lahko še tako trdnega človeka v minuti ali dveh hitro pripelje na rob vsega znosnega. V kombinaciji s prašičjim obrazom pa na rob morilske blaznosti.

»Oprostite, gospod Faganel, ampak stvar je v tem, da še nisem dobil plače za prejšnji mesec. V računovodstvu so rekli, da se moram o tem pomeniti z vami.« Ne morem verjeti prosečim besedam, ki se usipajo ven iz mojih ust, stopnja ogabe, ki jo v teh trenutkih čutim do sebe, je na vrhuncu, obliva me in trga.

»V računovodstvu, kaj … pizda, tem kretenom tam spodaj sem že tisočkrat rekel, da se nimam časa ukvarjati s prekletimi honorarji. Ti si pa tudi neuvideven, mislim ... Tukaj imamo celo štalo, ti pa ne moreš zdržati enega pofukanega meseca brez fičnikov.«

Ko sem zjutraj prišel na časopis, sem bil miren, imel sem prazno glavo, čeprav sem pričakoval kaj takega. Zdaj pa se ne morem ločiti od gostega sovraštva, ki mi brbota v možganih: »Jebi se, peder pofukan ljubljanski, z veseljem bi te zaklal s temle svinčnikom, ki ga stiskam v rokah, jebi se …«

Mine nekaj trenutkov in malo se ohladim, ampak, če bi dobil ponudbo, da lahko s svinčnikom, ki ga stiskam v rokah, umorim urednika Scene, gospoda Faganela, zraven pa zagotovilo, da me pri tem ne bodo dobili, bi ponudbo brez oklevanja sprejel.

»Dobro, no dobro, jebemti …« začne Faganel živčno podpisovati nek list papirja, »tukaj imaš list, pa jim ga odnesi v računovodstvo. Jutri imaš premiero filma Kot noč in dan v Koloseju, poslikaj čim več znanih fac. En dan časa imaš, da mi ne boš zamujal s temi fotkami …« Pomigne mi, naj se poberem. Ko skozi poslopje hodim ven, opazim, da ima večina novinarjev, ki sedijo za računalnikom, odprte pornografske strani, nekaj novinark pa ima odprte svoje Fejsbuk profile, po katerih se sprehajajo s kurzorjem.

V dvigalu se zavem, da sem se pred nekaj trenutki za dvesto evrov kot pes poniževal pred najbolj dolgočasnim in nizkotnim človekom sveta in groza teh nakopičenih občutij me pripelje do krčevitega joka. Preden prispem v pritličje, si z robom majice hitro obrišem solze, nadenem si svoj običajni izraz in poravnam fotoaparat. Čez pol minute sem zunaj, na cesti.

VI

Doma me pričaka neprijetno presenečenje, na sredi popolnoma razfukane podnajemniške luknje za mizo sedi moja mama, ki me očitno tam že nekaj časa čaka.

»Smrdi. Tako razmetano pa še nisi imel. Fuj.« Prižge si cigareto.

»Zakaj si prišla, mama?« Skušam udušiti nejevoljo v glasu, a mi ne uspeva najbolje.

»Ne javljaš se na telefon. Zakaj?«

»Mama ne vem … nisem videl. Ravno sem prišel iz službe,« poskušam preusmeriti pogovor.

»Kako gre faks?«

Ta trenutek bi si ga rad drkal na porniče iz računalnika, tukaj pa je moja mama, ki mi postavlja bedasta vprašanja, vprašanja brez zadovoljivih odgovorov.

»Grozno, kot ponavadi. Na bruhanje mi gre, če te res zanima.«

»Zakaj pa nisi šel študirati tistega, kar te zanima? No ja, zdaj moraš končati, ne. Štiriindvajset. Nisi več najmlajši.«

Težko bi ji razložil, da nisem šel študirati tistega, kar me zanima – predvsem zaradi tega, ker me je pretežen del mladosti prepričevala, da v slikarstvu ni dostojne eksistence, ne denarja in tudi ne vsega drugega, vsega, kar na tem svetu zares šteje, ni.

Še težje bi ji razložil dejstvo, da sem bil v srednji šoli ves čas odločen, da se vpišem na likovno akademijo, potem pa me je v zadnjem hipu zgrabila panika, predvsem pa gnus pred podobo procesa, ki bi mu bil podvržen. Moje risbe, mene samega, bi ocenjevali drugi ljudje, nekakšni spoštovani staruhi, umetno povzdignjeni na rjaveči piedestal, s katerega bi zrli dol name kot na ničvredno podgano. Nisem imel moči.

In seveda še tole, draga mati, zaradi pomanjkanja te prepotrebne moči se sedaj vsak dan tolažim z minimalno šestimi urami dnevnega ždenja na internetu, z vsesplošnim zaničevanjem svojega življenja in življenja nasploh in z maratonskim drkanjem za ekranom, ki se mu v tem hipu želim prepustiti, ampak se mu ne morem, ker si tukaj ti.

Rekel pa sem: »Ja. Vem.«

»Služba? Denar, je dober?« reče mama po dolgem izdihu cigaretnega dima.

»Ni slab,« se zlažem.

»Veš, kaj bi moral storiti? Moral bi hoditi na verouk, tukaj v Ljubljani imajo frančiškani odlične seminarje za mlade.«

»Dvomim, mama.«

Mama ugasne cigareto v počenem pepelniku na mizi in reče: »Na stranišče moram.«

Ko odide na stranišče, hitro pograbim njeno torbico, izbrskam denarnico in ven hlastno vzamem bankovec za dvajset evrov, pri tem pa škodoželjno zašepetam: »Mama, v Novi zavezi piše – kar je moje, je tvoje, ne, torej je vse v redu, vse je v najlepšem redu.«

Čez pet minut pride mama nazaj. Ko se zopet zagledam v njen, od starosti načet obraz, za trenutek ne vidim več verne tuje ženske, ki moti moj bivanjski ritem in iritira s svojo prisotnostjo, ampak samo svojo mamo, skoraj v njenem čistem bistvu, žensko, ki si je po najboljših močeh prizadevala zame, žensko, ki ni imela lahkega življenja, žensko, katere moški so bili sami usrani strahopetci, vključno z mojim očetom. Postane mi žal, da sem ji sunil dvajsetaka, ampak zopet se prisilim v: »Pa pizda, pusti to, krivda je dolgočasna in bedna in nedomiselna in preživeta. Res je, res je, res je ...« Deluje.

»Še kaj rišeš?« zdi se, da želi mama pogovor začeti znova.

»Ne. Nimam časa. Saj veš, faks pa še služba,« na videz prostodušno skomignem. Napet sem, ker želim, da bi čim prej odšla, vsekakor prej, preden bi v meni zopet zbudila neljube pomisleke.

»Mama, vesel sem, da si prišla, ampak res imam stvari …«

»Saj vem. Daj, pridi no kaj v Maribor. Vsaj na kosilo. Večkrat bi te rada videla, sinko.«

Nemiren jo pospremim do vrat. Ko slišim, da se je staro, škripajoče dvigalo le spustilo do pritličja, si oddahnem.

VII

»Vedel sem. Dobro sem vedel. Zmeraj ista pesem. Se je že kdaj zgodilo, da nisi zajebal? Prekleta propalica. Naj uganem – visiš na Fejsbuku ali pa se igraš s kurcem. Zdaj mi pa reči, da nimam prav.«

»Nimaš prav, ker …«

»Ker delaš za službo, a?« me prekine. »Ti pizda lažniva.«

»Oprosti Skala. Res ne morem. Do jutri moram oddati fotke, zatežili so mi.« Neprepričljivo lažem, kar veva tako jaz kot on. Glavni vzrok, poleg mene samega, so njegovi novi ljubljanski prijatelji, pred katerimi me je strah … strah pred takojšnjim odporom, ki ga bom čutil do njih, strah pred njihovo zavrnitvijo, strah pred pritiskom, ki mu bom cel čas podvržen. Ne zmorem. Nimam moči.

»Že v redu. Saj je vseeno. Lepo se imej.« Čutiti je, da mu je prišlo do živega in ne zamerim mu. Prekleto slab sem v odnosih.

Moj ljubi Skala, moj edini prijatelj. Ampak tudi prijatelji niso dovolj …

Skala odloži, brez da bi se poslovil, in jaz sedem nazaj za računalnik. Trenutno imam odprtih več spletnih strani, ampak glavni sta Fejsbuk in pornografski Redtjub. Odločim se, da mi danes najbolj ustrezajo Azijke, zato v iskalnik strani Redtjub vpišem asian. Moti me, ker stran nima razdeljenih kategorij.

Obrišem se v umazano nogavico, ki leži na tleh …

Po masturbiranju se mi začenja dozdevati, da sem mrtev in da ne obstajam zares. Ni prvič. Poskušam se prebuditi, želim se spraviti k delu, a ne gre, preprosto ne da se mi, preprosto jebe se mi za vse skupaj, sklenem, da bom pustil službo pri časopisu, še prej pa bom tistega kurca od Faganela poslal v pizdo materino. Prebudim se. Prebudi me. Faganel.

V luknji je tiho, vse, kar zmoti tišino, so občasni zvoki s skupnega hodnika, ljudje, ki odpirajo in zapirajo vrata, ljudje, ki hodijo po stopnicah, ljudje, ki se vozijo z dvigalom. Žal mi je, da je izolacija tako dobra, da ne slišim, kaj se dogaja pri sosedih.

Včasih, ko hodim po hodniku, stopim do kakšnih vrat in prislonim uho nanje in če imam srečo, je kdo doma in potem poslušam kako si pripravlja hrano, kako si umiva zobe, kako se pogovarja z ženo, hčerko, ljubico … Mislim, da sem v tistih trenutkih srečen, zares srečen, nihče ne ve, da sem tam, ampak jaz slišim ljudi in slišim življenje in jaz vem, da sem tam, čeprav le kot senca ali pa prav zaradi tega.

Sicer brskam po Vikipediji, berem članek o srednjeveški islamizaciji Somalije, ampak Somalija me sploh ne zanima, zato na polovici prispevka presedlam na članek o kožnem raku in ta uspe mojo pozornost pritegniti za dalj časa. Cel čas slabim, postajam šibek, samo priznati si nočem. Grize me in spodjeda, želim si zamisliti kaj o sebi, karkoli, ampak nič mi ne uspe, z miško klikam po čim več različnih straneh, vse zato, da bi me dražljaji zaposlili in se ne bi ukvarjal s seboj, z oglušujočo tišino in samoto. »Kurac! Pizda!« kričim v sebi, ker že vem, kaj bom naredil.

Z mize pograbim telefon. Nekaj časa strmim vanj, nato pa odtipkam številko.

VIII

Takoj jih zagledam, stojijo kakih dvajset metrov pred vhodom v Klub K4. Kakih osem jih je, štiri punce in štirje fantje, vsi modno oblečeni, dekleta v oblekicah iz osemdesetih, fantje v pisanih kravatah in suknjičih, nekakšen retro stil, ki naj bi bil ironičen in hkrati eleganten, znak izobraženosti in okusa, znak ljubljanske aristokracije. Prav gotovo je kdo od njih pesnik.

Sovražim to gnilobno mesto …

Sam sem oblečen v navadne hlače in navadno srajco, obraz mi še dodatno grša nekajdnevna rjavkasta brada, moja tesnoba narašča premosorazmerno z bližino skupini. Še deset korakov, še par korakov: »Zakaj si si to naredil, nesrečnik, zakaj si si to naredil?« utripa v meni.

Ko se jim približam, opazim, da je tudi Skala oblečen v lokalno uniformo in da ima pisano kravato in suknjič in občutek imam, da me je nekdo z dolgim ostrim kopjem prebodel skozi želodec. Moj ljubi Skala …

Rečem si, da bom zares odločno pristopil in pozdravil, ampak nevidna sila me vleče skupaj, tako da se jim približam kot preplašen kuščar in komaj slišno izdavim: »Živjo.«

Skala se zdrzne, dojamem, da je bilo njegovo prepričevanje po telefonu prej izraz etikete kot pa iskrene želje, ne želi si me tukaj. Z zatikajočimi besedami me hiti predstavljati ostalim: »Tole je ta pob, o katerem sem vam pravil, ne … ja, ja, skupaj sva odrasla, saj veste, v Mariboru, ja … On dela kot fotograf, pa tudi zelo lepo riše.« Njegovo opravičevanje moje prisotnosti veriži mojo razboleno notranjost, toda vseeno se zberem in vsakemu izmed njih stisnem roko. Ob tem se zavem, da dekletom roke stiskam enako (pre)močno kot fantom, toda v tem razpadajočem stanju nisem sposoben nič drugega, kakor gole obrambe lastnih ostankov osebnosti, za katere se mi zdi, da jih hočejo te prežeče hijene do konca izmaličiti.

»Zakaj pa nisi ta pravi slikar?« me vpraša majhen in suhljat fant na moji desni, mislim, da mu je ime Maj.

»Ker nisem imel poguma,« rečem in se ob tem prisiljeno nasmehnem in tudi Maj se prisiljeno nasmehne, potem pa odgovori: »Škoda. Umetnik je najbrž najvišja pozicija, ki jo posameznik lahko doseže, vsaj v tem življenju, ne. Jaz pišem pesmi. Naslednji teden jih bom bral na Metelkovi,« mi razloži, nato pa se obrne stran.

Stojim v krogu, poslušam pogovor, ki se vrti okoli pomanjkanja stila, ki ga izkazuje večina ljudi v tem mestu. Ne uide mi, da me ob tem zadevajo posmehljivi pogledi vseh prisotnih, razen Skale, ki v sramu pobeša glavo proti tlom.

Končno se začnemo pomikati proti vhodu, zadnji capljam za družbo, nihče noče imeti opravka z menoj.

»Vstopnina!« me strese, a k sreči v žepu zatipam bankovec za dvajset evrov, tako da si lahko privoščim vstop v to luknjo s subkulturo prikritega trpljenja.

Na obeh plesiščih razbija elektronska glasba, D'n'B večer je, pod nizek strop se dvigata zgoščeni pot in pa želja vsakega plešočega po neobvezujoči spolnosti. Ljudje so zgneteni na kup, stroboskopska luč jemlje vid in prostorsko predstavo. Sam sem, obkrožen z čistimi neznanci, večinoma moškimi, ki divje trzajo na robotske ritme, na katere se sam ne znam premikati. Nepremično stojim na mestu in buljim v strop, da bi si moje oči vsaj malo spočile od bliskanja, prav patetično in žalostno moram izgledati. Nenadoma na rami začutim roko, Maj je, strmi vame kot v marsovca, nagne se k mojemu ušesu in zakriči: »Jezus, kakšen pa si! Daj, pridi z menoj.«

Sledim mu na žensko stranišče, kjer je pri umivalnikih v zgledno četico razpostavljena skoraj celotna Skalina družbica, minus Skala in še en fant, čigar imena si nisem zapomnil. Dekleta so pod lučjo tako čedna, da si jih ne upam niti ošiniti. Ljubeznivo in v nestrpnem pričakovanju z očesci pobliskavajo proti Maju, ki se lahkotno nasloni na umivalnik in iz žepa potegne majhno vrečko z belim prahom.

»Najprej za našega štajerskega prijateljčka tukaj, mislim, da je najbolj potreben robe,« se zahahlja, ko na umivalnik stresa prah, dekleta se zahahljajo takoj za njim.  »Izvoli!« mi pomoli nekakšen tulec in pomigne proti beli črtici.

Že davno sem si prisegel, da ga poleg trave ne bom eksperimentiral  z drugimi drogami, sicer pa sploh nisem imel pojma, katera droga je to, mogoče speed, mogoče kokain, s spraševanjem pa se nisem hotel sramotiti.

»Bo kaj?« nestrpno zalaja Maj in vem, da grem vsem na živce, in vem, da sta samo dve možnosti, in tudi vem, katero bom izbral …

Dolgo ne čutim ničesar, potem pa se začenja moja pozornost čudno zgoščevati in osredotočati, najprej na zvok, nato na voh in nazadnje na vid, svetloba se ustavi in se v enem velikem žarku kakor slap usipa po meni.

Ne vem točno, kaj delam, ampak zdi se mi, da s preostankom denarja maham proti natakarju in zahtevam pijačo. Ne spomnim se ...

Zavem se spet na moškem stranišču. Sedim med dvema smrdečima pisoarjema, v rokah mrzlično stiskam prazen plastičen kozarec in si mrmram: »Postal bom slikar, preselil se bom v Pariz. Postal bom slikar, preselil se bom v Pariz …«

Ko pogledam gor, vidim, da nad menoj nekdo ščije v pisoar in si žvižga. Mirno si zapne zadrgo, splakne si roke in jih obriše ter odide. Še naprej si mrmram, mantra me noče spustiti. Strmim predse, potem pa mi nekdo reče: »Hej, kaj pa ti tukaj?! Že sto let te nisem videl, nič več ne hodiš na predavanja, kaj? Nič mi ne reči, saj te čisto razumem. Nisem vedel, da hodiš v Štirko, dedec!«

Bežno se ga spomnim. Neki tepec, s katerim sva nekajkrat sedela skupaj na predavanjih.

Žebram naprej, kakor da ga ni tam, on pa se nagne dol, k meni.

»Kaj si rekel, da boš slikar? Pa v Pariz hočeš, tip? Pa veš, da so na faksu ravno letos razpisali mesta za izmenjavo v Pariz? Resno, neka moja sošolka se je že prijavila,« prostodušno razlaga.

»Ampak jaz nisem slikar!« Neznosna bolečina me končno iztrga iz delirija.

»No, v Pariz greš lahko vseeno, kaj,« se zasmeje, vstane in z veselim pozdravom odide.

Plastični kozarec mi spolzi iz rok in pade na zamazana tla.

IX

Vse dni je bilo tako, odkar sem pomnil, zlivali so se v enega, v eno samo minuto in če bi bila ta minuta moja zadnja, ne bi poznal nič drugega – kar me je napolnjevalo s še večjo grozo.

Ždel sem tam, na svojem umazanem, zelenem stolu, ves polomljen in prezrt, nihče, tujek v tem osemstokrat prekletem mestu, obsojen na večnost za utripajočim ekranom.

Dojenčki so se mi lahkotno smejali, imeli so plastične dude.

Naveličal sem se vsega, sedenja in drkanja in vsega, kamrica me je stiskala kakor izpraznjeno pločevinko. Pograbil sem jakno in stopil ven iz hiše.

Znašel sem se na sredini ulice Rue de Bretagne. Četrti mesec v Parizu. Nikogar ne poznam in večino časa čepim doma. Odkar sem prejšnji mesec izgubil ajpoda, grem ven le še po hrano.

Stopam po prazni ulici, popolnoma zapuščen sem in utrujen. Po nekaj korakih se začnem spraševati, kaj hudiča delam zunaj, kaj hudiča sploh delam tukaj …

Sedem nazaj na umazan, zelen stol in pritisnem tipko On.