1. LUKNJA: V beograjskem stanovanju Vaska Pope

Nekega dolgega poletnega popoldneva pred slabimi desetimi leti, ko sem še živel v Beogradu, me je poklical dober prijatelj in dokaj vzburjeno povedal, da moram nujno priti v neko stanovanje v samem centru mesta: »Bulevar revolucije 26 … ja, takoj poleg češke ambasade … pozvoniš na priimek Popa …«. Glede na to, da je bilo moje stanovanje na Karaburmi le petnajst minut peš oddaljeno od tega naslova, sem se ne razmišljajoč preveč in nič ne sluteč hitro odpravil tja. Sproti pa nisem preveč premišljeval o tem za Srbijo dokaj redkem priimku (priimek je namreč romunski), ki je bil vkljub temu precej dobro znan, saj ga je nosil eden od največjih jugoslovanskih oz. srbskih pesnikov, čeprav sem se, že pred domofonom, prav na ta način spomnil, kam moram pozvoniti. Že na dolgem ozkem hodniku dvosobnega staromeščanskega stanovanja v drugem nadstropju sem opazil na kupe knjig, ki pa, zanimivo, niso stale na policah, ampak so bile nametane v nekakšne železne košarice, podobne nakupovalnim vozičkom, ki so bile zaradi prihranka prostora očitno v ta namen položene blizu visokega stropa, vzdolž celega hodnika. Prijatelj je ulovil moj pogled in z nasmehom odprl garderobno omaro: notri so bile knjige. Odprl je omaro za čevlje: knjige. Tega popoldneva sva s prijateljem odprla kar nekaj shranjevalnega pohištva v tem stanovanju in velikokrat sva naletela na enako vsebino. Vendar je bil razlog, da so se kupi knjig nahajali v za njih nenavadnih prostorih, kot so kopalnica, jedilnica ali balkon, dokaj preprost: obe sobi stanovanja sta prav tako že bili zapolnjeni z njimi. Knjige so bile različnih zvrsti in napisane v različnih jezikih, največ pa je bilo poezije in knjig v francoščini. Police s knjigami od tal do stropa so zakrivale stene delovne sobe, posebej pa je izstopala lepa antikvarna vitrina, seveda polna knjig, katerih izbor se je nekoliko razlikoval od ostanka stanovanja knjižnice: šlo je namreč za samostojne zbirke, izbrane in zbrane pesmi, sicer v več kot dvajsetih jezikih, ki pa so na svojih platnicah vse nosile ime enega in istega človeka: Vasko Popa, Vasko Popa, Vasko Popa. Na mizi sredi sobe je stal pisalni stroj, očitno pisalni stroj Vaska Pope, saj je bilo v predalih mize najti večino tipkopisov njegovih dobro poznanih pesniških zbirk, pripravljenih za tisk. Poleg knjig – od katerih so nekatere nosile posvetila pesniških veličin, kakršni sta recimo Octavio Paz ali Alain Bosquet, druge pa so bile zelo stare, kot je recimo knjiga o alkimiji iz 17. stoletja – je bilo v stanovanju videti kar nekaj zanimivih predmetov in dokumentov. Na stenah so tako visele drage slike znanih srbskih umetnikov, zbranih okoli skupine Medijale, potem ikone, grbi, ena Borghesova medalja, nek list iz Evangelija, tiskan v času dinastije Crnojević, arhiv pisem, skupna fotografija Vaska Pope in Jean-Paul Sartra v neki beograjski ali pariški kavarni itn., itn.

Seveda se vprašate, in vprašal sem se tudi jaz, odkod moj šestindvajsetletni prijatelj, ki, mimogrede, sploh ni maral poezije, v stanovanju že deset let pokojnega pesnika Vaska Pope, in kako to, da je stanovanje tekom tega časa ostalo približno enako, kot je bilo? Zapletena zgodba, ki sloni na zaporedju naključij, gre nekako takole. Po Popini smrti je v stanovanju živela njegova vdova, Haša Singer Popa, s katero sta bila v zvezi od gimnazijskih dni pa vse do pesnikove smrti in kateri so posvečene njegove najlepše ljubezenske pesmi. Življenjska ljubezen, vredna občudovanja, očitno ni umrla skupaj s pesnikom, saj je Haša Popa tekom desetih let, kolikor je živela po moževi smrti, obdržala stanovanje takšno, kot je bilo v času njunega skupnega življenja (vitrino z izdajami Popinih knjig pa je očitno pridno dopolnjevala in iz nje naredila neke vrste svetišče). Iz stanovanja je nekaj časa celo skušala narediti uradni muzej, vendar ji to ni uspelo, saj je bilo to last beograjske medicinske fakultete in ji je bilo po Hašini smrti tudi vrnjeno. To niti ni bilo tako težko, saj družinski par Popa ni imel ne otrok ne bližjih sorodnikov. Verjetno se še naprej sprašujete, odkod potem v tem stanovanju moj prijatelj? Vse ob svojem času, zgodba se nadaljuje takole. Moj prijatelj je imel starejšega bratranca, ki je bil svetovno priznan strokovnjak za pisanje določenih računalniških programov. Dobil je štipendijo neke ameriške fundacije in se preselil v ZDA. Tam je med drugim napisal tudi program za programsko opremo, ki je omogočila, da vrhunski specialisti za določeno bolezen – mislim, da gre za neko vrsto raka, nisem pa prepričan – lahko pregledajo pacienta na drugem koncu sveta, in sicer ga lahko pregledajo vsi skupaj in se posvetujejo glede bolezni. Skratka, ta programska oprema je omogočila neke vrste virtualni konzorcij oz. skupinsko vizito vodilnih strokovnjakov za to bolezen z različnih koncev sveta. Za ilustracijo, kako pomemben je bil ta program, lahko povem, da je bil s strani Clintonove vlade nemudoma zaščiten pred vdori hekerjev, čeprav to v bistvu nima veliko veze z našo zgodbo. Vendar ima to, da je beograjska medicinska fakulteta prav zaradi tega ponudila bratrancu mojega prijatelja stanovanje v centru Beograda, pod pogojem, da se ta tja vrne. In se je vrnil. Dobil je torej ključe od nekdanjega stanovanja Vaska Pope, ko pa je stopil noter, je imel kaj videti: na steni v spalnici je bila luknja, dovolj velika, da gre skoznjo človek, po stanovanju pa je bilo videti kar nekaj plastičnih vrečk in drugih odpadnih predmetov, ki očitno niso spadali tja. Zgodilo se je namreč to, da prvi sosed družinskega para Popa ni bil prav pri čisti zavesti in je po smrti gospe Popa izvrtal luknjo v stanovanje umrlih sosedov. Na srečo ga knjige, dokumenti in drugi vredni predmeti niso preveč zanimali, tako da mu je stanovanje služilo le kot nekakšno odlagališče za smeti in neuporabne predmete. Bratranec mojega prijatelja je seveda takoj poklical policijo in druge pristojne organe, sosedove stvari so odnesli ven, luknjo zazidali, Srbska akademija znanosti in umetnosti pa je dobila sodno odločbo, da lahko stvari iz stanovanja prenese v svoje prostore. Vendar v času najinega obiska stanovanja to še ni bilo narejeno, stvari so se šele morale popisati, bratranec mojega prijatelja je šel z družino na morje, njega pa prosil, naj pazi na stanovanje, dokler trajajo popisi, v primeru, da noremu sosedu spet zmanjka prostora za odlaganje starih reči. Moj prijatelj seveda ni hotel tam ves čas sedeti sam in me je poklical, tako da sva v stanovanju Vaska Pope preživela skupaj kar nekaj lepih poletnih dni.

Tega prvega dneva popisovalne komisije iz SANU še ni bilo, jaz pa sem bil v peklenskih skušnjavah, ali naj vzamem nekaj v spomin na velikega pesnika. V teh časih sem bil namreč, za razliko od mojega prijatelja, res fanatičen ljubitelj poezije – tudi sam sem jo pisal – Vasko Popa pa je bil eden mojih najljubših pesnikov. Na koncu sem se nekako uspel obvladati, vzel sem le nekaj vizitk (no, saj jih je bilo veliko!), na katerih so bili narisani pesnikovi simboli za vseh osem zbirk in še eno originalno fotografijo pesnika iz starejših dni (no, saj so bile štiri enake, lahko bi recimo vzel tisto unikatno s Sartrom, če bi bil malomaren do drugih in zgodovine!). Na tej zelo lepi fotografiji, ki še zdaj stoji na moji pisalni mizi (in ki je, zanimivo, še nisem opazil ne na spletu ne v številnih izdajah njegove poezije), je videti portret Vaska Pope: oči, hkrati radovedne in utrujene, z ogromnimi podočnjaki, ki nemo pričajo o neštetih neprespanih nočeh, gledajo naravnost v fotografski objektiv. Na glavi ima francosko baretko. Okoli letijo goste in velike snežinke, na baretki pa se je že nabral debel sloj mlade snežne skorje. Kaže, da človek na fotografiji že nekaj časa ni naredil naglega giba. Izgleda tako, kot da stoji tam, sam, na snegu, in gleda v ta objektiv, v nas, kot z drugega sveta, že dolgo, dolgo časa.

2. LUKNJA: V slovenskem  »stanovanju« Vaska Pope

Čeprav je Vasko Popa večkrat prevajan v slovenščino, lahko mirne duše rečemo, da pri nas še nimamo izdaje, ki bi dostojno predstavila tega pesnika. Zadnja izdaja Mladinske knjige iz leta 2001, v izboru in prevodu Petra Svetine, je problematična iz več razlogov. Čeprav zaobjema vse Popine zbirke in večino ciklov, ki so izšle do pesnikove smrti, izbor ni najbolj posrečen, kaj šele zaokrožen v kakšno bolj smiselno celoto, da sploh ne omenjamo kakovosti prevoda, ki je prava mala katastrofa. Tako recimo Svetina skorajda neprevedljivo skovanko iz srbske ljudske književnosti »nepočin-polje« – kakor se glasi naziv druge Popine zbirke – napačno prevaja kot »zlopolje«, verjetno misleč, da gre za izvedenko iz srbske besede »nepočinstvo« (hudodelstvo), čeprav gre v bistvu za zloženko iz besedi »nemati« in »počinak«. »Nepočin« torej pomeni »nema počinka« oz. »ni počitka« v slovenščini, adekvaten slovenski prevod naslova zbirke pa bi se lahko glasil Neodpočitno polje ali pa enostavno, če ne gre drugače, Polje brez miru. Če to napako še lahko razumemo, pa nikakor ne moremo razumeti, zakaj se naziv šeste Popine zbirke Živo meso povsem nepotrebno in nesmiselno spreminja v Odprta rana (kar bi bil adekvaten prevod srbske sintagme »otvorena rana«), namesto da bi se enostavno pustilo tako, kot je v originalu, saj je živo meso živo meso tako v srbščini kot v slovenščini. Svetina je nasploh precej nagnjen k spreminjanju, odvzemanju, dodajanju in ostalemu »olepševanju« originalnega teksta. Tako recimo v četrti pesmi iz cikla »Vrni mi moje krpice« – ki ga Svetina prekrsti v »Vrni mi moje igrače« (SIC!) – v originalu 11-krat naletimo na srbsko besedo »napolje«, cela pesem pa ima le 63 besed, tako da je to nenehno ponavljanje očitno skrajnje intencionalno, tako zaradi ritma kot zaradi pomena. To srbsko besedo lahko prevajamo s slovenskima sintagmama »ven« ali »zgini« in odločitev za eno izmed teh je seveda legitimna izbira prevajalca, vendar jo Svetina prevaja enkrat z »ven«, drugič pa z »zgini«, kar nekatere verze in posledično tudi celotno pesem v veliki meri naredi nesmiselno: tako se recimo verz »napolje rekao sam napolje« (ki ga torej lahko prevedemo kot »ven sem rekel ven« ali pa »zgini sem rekel zgini«) prevaja kot »ven sem rekel zgini«! Za ilustracijo tega, kaj se je zgodilo Popini poeziji v Svetinovem prevodu, navajamo tukaj za primerjavo original ter Svetinov in moj prevod pričujoče pesmi:

(ORIGINAL)

Napolje iz moga zazidanog beskraja
Iz zvezdanog kola oko moga srca
Iz moga zalogaja sunca

Napolje iz smešnog mora moje krvi
Iz moje plime iz moje oseke
Napolje iz mog ćutanja na suvom

Napolje rekao sam napolje

Napolje iz moje žive provalije
Iz golog očinskog stabla u meni

Napolje dokle ću vikati napolje

Napolje iz moje glave što se rasprskava
Napolje samo napolje
 

(MOJ PREVOD)

Ven iz moje zazidane brezkončnosti
Iz zvezdnega kola okrog mojega srca
Iz mojega zalogaja sonca

Ven iz smešnega morja moje krvi
Iz moje plime iz moje oseke
Ven iz mojega molka na suhem

Ven sem rekel ven

Ven iz mojega živega prepada

Iz golega očetovskega stebla v meni

Ven do kdaj naj še vpijem ven

Ven iz moje glave ki se razbrizgava

Ven samo ven
 

(SVETINOV PREVOD)

Zgini iz moje obzidane brezmejnosti

Iz zvezdnega kola okrog mojega srca

Iz mojega grižljaja sonca

Zgini iz smešnega morja moje krvi

Iz moje plime in oseke

Ven iz mojega molka na kopnem

Ven sem rekel zgini

Zgini iz mojega živega prepada

Iz golega očetovskega stebla v meni

Ven kolikokrat naj še zavpijem ven

Ven iz moje glave ki brizga na vse strani

Ven ven zgini