nedelja.

zgodaj popoldan.

v medvodah, propadajočem naselju, na katerega je pozabil socialistični stvarnik.

zbudi me domofon ...

neki kreten pritiska na zgornji zvonec in trka po oknu. počasi vstanem, prižgem cigareto in odprem vrata.

»dan! žal mi je, da sem vsiljiva, a sem že včeraj poskušala, pa ni nihče odprl ...«

pred mano stoji postavna ženskica v oprijetih pajkicah in športni majici z dolgimi rokavi. pogled na prsih beleži najmanj c stopnjo po košarični lestvici. ker sem mačkast, se ne brigam za njeno karizmatičnost, in čeprav je znanka, sem nesramen:

»kaj je, sova? če kaj prodajaš, te ubijem!«

ustraši se, nekaj časa molči, nato pa se ravno v trenutku, ko se ji grozeče približam na pol razdalje, nasmehne in reče:

»nne, prišla sem te vprašat, zakaj me ob torkih hodiš gledat na trening.«

»na kakšen trening?«

»tenis treniram.«

»ah, ja.«

»zanima me, zakaj nemo spremljaš mojo vadbo? zakaj te ne zanima kaj več?«

»kaj pa bi moral več? všeč mi je, ker stokaš za vsak udarec. glasne ženske se mi zdijo seksualno prebujene.«

zardi.

»ti si ta obetajoč pisatelj, o katerem berem na internetu?«

»ne skrbi, ne zalezujem te, da bi te opisal v zgodbi. ob železniški progi ravno vsak torek čakam kolega.«

»se me spomniš, veš, kdo sem?«

»hodila sva v isto kurčevo šolo.«

»mojca sem.«

»skuham kavo?«

»lahko.«

zazeham, frcnem pepel po predpražniku, se popraskam po jajcih in opazim, da sem le v spodnjicah. čez elastiko visi trebuh, na prsih nosim lenobno negovano ljubezensko preprogo. smrdim po cenenem milu, parfumov ne uporabljam.

edina povezava z metroseksualnim trendom je bildanje, pa še to izvajam na klasičen način. zahajam h kolegu, lastniku zanemarjenega podstrešja, nastlanega z azbestnim prahom, ki se vsipa izpod dotrajane izolacije strešne kritine, in razpršenimi kovinskimi opilki nepozorno zloženih uteži. poleg teh je na podstrešju vpetih nekaj rabljenih vreč za boks, rokavic, ščitnikov, pasov in množica zarjavelih naprav za dvigovanje uteži. med benčanjem smrdimo po zadnjih obrokih, med deadlifti po prdenju, ki ga povzročajo vlaknine, in med potiskom po postanem znoju, bogatim s predelanimi tristo odstotnimi dnevnimi dozami vitaminskih tablet, ki se izločajo skozi kožo.

tenisačica sedi v dnevni sobi.

med oblačenjem kopalnega plašča se fukatožnost v primerjavi z bolečinami v riti in stegenskih mišicah skrije pred glavobolom, ki ga povzroča zadnje nočno kajenje in popivanje ob igranju pokra. poleg vsega se pripravljam na soočenje z ženskim pogumom, ki me je obiskal na domu.

pristavim vodo in poslušam življenjsko zgodbo. končala je ekonomsko fakulteto, vpisala magisterij. pomislim, kako se mi ekonomisti in drugi drekomešalci zdijo plehki in neumni. zajebali in posvinjali so cel svet. zato njenih nadaljnjih besed ne shranjujem. prav tako je v njenem glasu preveč spolnosti. spomnim se njenih torkovih forehandov in backhandov, njenih korakov, njenih glasnih vzklikov, ki jih ne preglasi niti tovorni vlak na bližnjih rjavečih tirih. vstane mi in prve kapljice tekočine namočijo spodnjice. pojavi se želja, da bi najprej preskušal razpon njenih glasilk, nato pa decibele zadušil z zlivanjem po njenem grlu, toda brez konkretne rešitve mi postane še bolj slabo, glava pa ne neha boleti.

»vedno si mi bil všeč, veš? nisi se trudil, da bi na ljudi naredil vtis. me boš povabil na zmenek?«

»mogoče.«

»moja telefonska je ...«

hrbtno stran računa za plin je spremenila v srečko na loteriji z glasnim seksom kot glavno nagrado.

v petek zvečer jo pokličem.

»kaj počneš?«

»o, ti si. sem se že spraševala, če me boš sploh poklical. na mesengerju sem, klepetam s kolegico. ven bi šla, pa se bojim, da me bo bivši zalezoval.«

»se dobiva čez eno uro v mačkah?«

»lahko ...«

čakam zunaj, kjer lahko kadim. mešam pivo z energijskim napitkom.

čefurji pri sosednji mizi so vse glasnejši. za napetost pripovedovanja skrbi dežurni zgodbar:

»sem bil prejšnji vikend s pičko v kampu, pa njenega mlajšega brata sva imela s seboj, ga mama neprestano obeša nanjo. snažilka je, dopoldan je mali v šoli, popoldan pa ona dela in nima časa, da bi ga nadzirala. pa saj veste, kakšne so stare čefurke, bojijo se, da bi se njihov otrok na ulici spotaknil in začel jesti mamile. no, pa dam malemu zvečer denar, pa mu rečem, da naj gre na pivo, pa da bo spoznal kakšno punco, pa če se ne vrne čez eno uro, da se bom napil njegove krvi, pa grem porivat, pa porivam, pa porivam, pa čefurki prihaja, pa pride mali, pa popizdim, pa ga vprašam, kaj je narobe, pa on, da ga v kafiču ne pustijo, da bi v kopalkah sedel na stolu, pa rečem, da naj sleče kopalke, pa jih oblečem, kar njegove kopalke oblečem, čez trdega kurca jih oblečem, pa grem v kafič, sedem, pa pride natakar, naročim pivo, pa reče takoj vam ga prinesem, gospod ...«

smejal sem se z njimi in potrdil svoje prepričanje, da so južnjaki celo bolj družabni od slovencev. asimilirati se ne morejo zaradi črednega nagona, v katerem je treba obsojati vse, kar je drugačno. vseeno pa so za stigmatizacijo krivi tudi sami zaradi nadležnega navijanja glasbe in postavljanja pred telesno šibkejšimi. ker sem močan kot oni, bi se bilo prijetno z njimi kdaj napiti in izmenjati nekaj čelnih udarcev. konec koncev velelne stavke, kakršen je na primer »povleci mi ga«, ali pa »tvoja luknja v riti je preširoka, da bi lahko užival«, vzamejo neposredno in na njih odgovarjajo s pestmi, ter ne s pijačo, kot na slovenskem podeželju.

mine pol ure.

ženske ni.

plačam cigarete in pivo ter se odpravim domov.

temno je in kmalu se spotaknem ob pločnik.

»duće?«

»ja?« se obrnem.

»si kaj videl mojo žensko?«

»kdo je tvoja ženska?«

kmalu začutim brco v trebuh. odnese me za korak, lovim sapo, kmalu dobim še udarec s pestjo v desno ličnico, nato pa še močan udarec v levo lice, da sem vse do očesa začutil, kako se mi je zamajala šestica. udarim nazaj, zgrešim, nato pa spet začutim udarec v hrbet. je že za menoj, uren je, nižji za kakšno glavo, a obvlada borilne veščine. udarim še enkrat. brez uspeha. kljub temu na moj zgrešen udarec ne odgovori z novim napadom, saj je nekoliko zadihan. pekoči občutki na obrazu me hipoma streznijo. spomnim se pretepaškega nasveta prijatelja, dvignem pesti na obraz, desno ramo kot katapult napnem nazaj in sprožim z vso močjo. v istem času roko stegne še on, vendar začutim le bolečino svoje pesti na njegovem nosu. njegova roka pade, sesede se kot pokošen ter obleži.

tresem se, nimam veliko izkušenj s pretepanjem. vrnem se k mizi z bizantinci, da bi podal izjavo. morda ga fantje, ki so v povprečju za desetletje mlajši, poznajo.

»fantje, jaz sem duče. poznate me, miroljuben človek sem, nič nimam proti vam, ki ste čefurji. še v jugi sem skupaj z vašimi starejšimi brati hodil v šolo. zelo ste mi všeč, ampak ne tako, da bi ga komu potegnil.« dva se smejeta, štirje spretno skrivajo svoj smeh. »veste, kdo sem, živim tukaj z vami v getu, v katerega nas je zaklenila država, in kjer bi morali biti varni, a nismo. mogoče ste videli, sto metrov naprej me je napadel en ljubosumen krajan. morda je kdo njegov prijatelj. glejte, nočem težav, prestar sem. on me je napadel, pa sem se branil, in ker ni nehal udarjati po meni, sem ga po nesreči zbil na tla. zdaj tam leži nezavesten. pojdite z mano, mogoče ga kdo pozna. nočem, da bi bilo kaj narobe z njim.«

vod južnjakov se odpravi za menoj. kmalu opazimo na pločniku ležečega karate kida. imam srečo, večjo od poguma. mali, ki me je napadel, ni v povezavi z njimi. prepoznajo ga kot člana fužinske tolpe, ki fuka naše pičke, vlamlja v medvoška stanovanja in avtomobile, naša tolpa pa ne ostaja dolžna.

največji med čefurji ga strese z nogo. predrami se, začne pljuvati in kašljati. sede na rob pločnika, vstane, zatem skuša pobegniti. verjetno ima zlomljen nos, krvavi in gleda v zrak. sledim mu s pogledom, nebo pod razoroženim napadalcem je jasno, ponudim robec, a ga odkloni. opravičim se mu. trmasto zre v nebo, ne zmeni se za možnost novih udarcev s strani mojih spremljevalcev.

mimo pelje policijski avto.

zmanjša hitrost, potem pa neprizadeto nadaljuje vožnjo. verjetno bi našega gosta ubili, preden bi strahopetci posredovali. medvoški policisti se zaradi cenjenega miru, ki ga kalijo racije z orožjem mahajočih lokalnih mladcev s kartotekami.

»fantje, pustite ga, dovolj je dobil.« predlagam.

»sam je v medvodah, nekaj ima proti tebi. verjetno bolje fukaš kot on,« pravi zgodbar.

med krohotanjem in zbadanjem drug drugega odidejo.

posvetim se svojemu gostu.

»o kateri pički govoriš?«

»o mojci.«

»a tenisačici?«

»ja.«

ker je nisem pripravljen prepustiti, ne da bi jo preizkusil, postanem nestrpen.

»vsi tipi, ki jo slišijo trenirati, se sprašujejo, če se tako glasno tudi poriva. in to je tebe čisto potrlo, ker ne moreš povleči svojega kurca iz nje, ker si nesamozavesten. posesiven brzostrelec si!«

med sprehodom do skoraj veteranskega vozila statusnega razreda nadaljujem s posploševanjem in ksenofobijo.

»vidiš, slovenci smo se razvili in navadili na spolno revolucijo. z ženskami ravnamo enakopravno. v zameno pričakujemo, da so samostojne, preskrbljene in seksualno prebujene. vi pa ste še vedno na ravni dunajske šole. pičkam odpirate vrata, jim plačujete pijačo, niste jim dolgočasni, ampak to niste zato, ker ste neumni. nesposobnim nikoli ni dolgčas, ker je vsak problemček velik. in tudi čustveni ali strastni niste, kar pravijo. meni ste smešni in čustveno labilni. ženske fukate tako, da vam hitro pride, ko pa se v razmerju pojavijo težave, jih pretepate, namesto da bi svoj prav uveljavili s pogovorom in ga prilagodili kompromisu. in potem še pričakujete, da vam bodo zveste!«

hladno sede v svoj avtomobil, sunkovito spelje, da pnevmatiki zaškripljeta, zavije proti meni, odskočim, oplazi me z ogledalom, nasede na robniku. element presenečenja mine in strahopetni bizantinec odpelje. v meni vre. udarci in njegov poskus, da bi mi polomil kolena, me spremenijo v maščevalnega. ko najboljši možen način za maščevanje postane znan, postanem še potreben. pokličem mojco.

»kje si, pičkica?«

»duče!«

»misliš, da se ves svet vrti okoli tebe?«

»kaj?«

»čakal sem te.«

»nisem upala prit. moj bivši je prišel in povedati sem morala, da grem s tabo ven.«

»jebem ti mater, zakaj imaš pa telefon?!«

»nisem te mogla poklicat, ker je bil tu.«

»v redu. malo sem se napil. omotičen sem. kje si?«

»doma.«

»rad bi te videl. kje si?«

daje mi napotke in avantura ugotavljanja glasnosti tenisačice se nadaljuje.

čaka pred hišo in tiho ji sledim. ves čas blebeta. da živi s starši, da ima v kleti urejeno sobo, kopalnico, in da pa tako ali tako kuhinje ne potrebuje, ker ji kuha mama, ona pa ne zna, pa saj danes to za žensko ni več tako pomembno, pa da se tako in tako prehranjuje zunaj. rečem si, krasno, še ena nesamostojna pička več. verjetno zaradi njenih cankarjanskih staršev še lastne osebnosti ni razvila in starševsko ljubezen išče v karieri. zaradi neumnosti, ki jih trobi, v sebi že postavljam pravila. če mi ga ne bo potegnila, je ne bom pofukal. tudi če me na kolenih prosi.

potem pripovedujem o dogajanju v centru, vendar povem, da sem se le branil, ker sem pacifist, in da nisem napadal, ter da so njenega bivšega odgnali mimoidoči prijatelji. takšnim dekletom so všeč visoki in močni moški, ki niso agresivni, ampak usmiljeni tudi v borbi.

pregleduje me. očitno se ji zasmilim. sledovi popokanih žilic, podkožnih krvavitev in nastajajočih podplutb naredijo svoje. opazi tudi daljno preteklost; brazgotine in sledove šivov. moja koža je nekakšen zemljevid in vsaka oznaka na njej zahteva novo zgodbo, ki ji jo pripovedujem. približa se mi in me boža.

»tisto imam od prometne nesreče, tisto od tumorja, tiste brazgotine, vidiš, je povzročil moj stari, ker me je kaznoval z ugašanjem cigarete po obrazu.«

udarci mojega življenja jo spremenijo. ujamem jo, vendar se ustavi na razpotju apolonične in dionizične intrige. konec koncev  je le tridesetletnica, ki ne more najti poti k enakopravnosti. morda sem en njenih zadnjih vlakov. odločneje pogledam in opazim, da na zofi sedi majhna, nebogljena punčka, ki je dobila pravega moškega v negovanje. ta moški jo bo morda vzel za princesko, skrbel zanjo, morda pa jo bo le pofukal in črtico obdržal kot bojni plen nekončane seksualne revolucije.

led se prebije, ko me začne lizati in poljubljati po modricah. paše mi.

zazrem se v njen dekolte in postanem potreben.

z roko gre v moje mednožje in začne masirati kurca.

stopi mi.

iz njega se hitro pocedi. produktivnost moje prostate preseneča. če bi bil drugega spola, bi iz mene verjetno lili potoki tekočine, tako pa sem nabit kosmatinec, vedno v pripravljenosti na reprodukcijo.

spodbujam jo k njeni dejavnosti.

»delaš me neverjetno potrebnega. prasica si, da veš. ti je všeč, ko ga drkaš? vzemi ga, ohranil sem ga. iz pretepaškega ringa sem celega prinesel le zate. zdaj pa se mi oddolži, ker sem moral čakati in trpeti udarce tvojega bivšega. tako mi ga daj, da, kako zvesto ubogaš. zdaj si pa lahko pridna? poglej se ...«

»smrdiš, pacek nemarni!« komentira ponujen higienski maksimum in poseže po osvežilnih robčkih. z enim mi zmasira tiča, z drugim jajca. začne sesljati in cmokati. kljub temu, da zaudarjam po dolgem dnevu, se me loti pogumno in brez predsodkov. stegnem roko, da bi v zahvalo dosegel njeno pičko, vendar je to zaradi položaja nemogoče, hkrati pa mi ne uspe stegniti roke. primem za tangice ter jih napenjam in spuščam. napenjam. in spuščam. napenjam. spuščam. napenjam. spuščam. napenjam. spuščam. napenjam. spuščam. napenjam. spuščam. napenjam. spuščam. napenjam. spuščam. napenjam. spuščam. napenjam. spuščam. napenjam. spuščam. napenjam. spuščam. napenjam. spuščam.

potem spleza na naslonjalo zofe in sede na obraz, da pijem iz vodnjaka, ne da bi se odžejal. njena pička ni kultivirana in nekaj dlak se zatakne med zobmi.

pozabiva na kavčuk in poženeva vrtiljak življenja. odnese naju v drug svet. ko se spet zaveva, umaknem pogled z njenih prsi, da je ne bi prehitro popljuval. tiho je, porivam jo v golo pičko. fukava se. najprej ona mene. potem jaz njo. ves čas pa je tiho.

»ven ga moraš dati,« se sliši, jaz pa butam vanjo, jo davim in klofutam, da je vsa rdeča. všeč ji je. očitno potrebuje močnega moškega. ne oziram se ali ji bo ali ji ne bo prišlo.
še vedno je tiho, čeprav se mi začne umikati in tresti. od glasne lokalne zvezde tenisa bi pričakoval ravno obratno. ne pustim, da bi ušla s kurca in jo kar fukam. spet se trese, njena pička prdi. prefukana je. prefukana tako, da si bo zapomnila mojega kurca. potem se spet trese in obliva s tekočino. roti me, naj jo fukam in fukam. utrujen od minulega tedna jo po četrtem položaju pošpricam po joških.

sežem po cigareto, da bi jo prižgal, pa mi prepove. vzamem njen kopalni plašč in ga oblečem.

»kam greš?«

»ven, kadit.«

»počakaj, ne moreš biti tak. starša te bosta videla.«

»boli me kurac zanju.«

in sem šel.

»duče, boš potem kadil. dajva še enkrat!«

»ne da se mi.«

na stopnicah zrem proti zgornjim vratom in opazim, da so odprta. vseeno mi je. prižgem cigareto in izstopim skozi vhodna vrata.

v nedeljo popoldan me pokliče in povabim jo k sebi.

fukava na glasbo marvina gaya. sicer sovražim tovrstno glasbo, vendar se ženske ob njej počutijo, kot da jih namesto dučeta z majhnim kurcem fuka zamorec z dvajsetcentimetrskim in otečenimi žnablji. drugače se ljubijo.

ocenil sem, da nazadnje ni bila sproščena, ter pričakujem, da bo vsaj tokrat, ko nisva v hiši njenih staršev, glasnejša.

in že začnem, razturam kot rocco siffredi, vendar iz sebe ne spravlja glasov. sopiha, včasih tiho vzdihne, toda to je vse.

navadno sem se zaljubljal v glasne ženske in tiste, ki imajo kaj povedati, ko so fukane. najraje imam pripombe v nemškem jeziku, saj sem odraščal med drkanjem na nemško sinhronizirane porniče.

ta ženska je tih, povprečen fuk, si mislim, in ves razočaran po tretjem položaju zamolčim orgazem ter pridem vanjo.

»prasec!« zakriči in plane v kopalnico, se obleče in odide.

v torek pri teniškem igrišču spet čakam prijatelja.

opazujem najstnika, ki skozi žičnato ograjo smehljaje opazujeta njen trening in pristopim.

»fanta, pustita punco, da igra. le pri tenisu je tako glasna.«

»tenis ni penis,« izjavi prvi važič, meni pa postane žal, da za moker sprehod po njeni dejavni luknji nisem uporabil dežnega plašča.

Gregor Rozman, avtor crux.ansate, zmagovalec Festivala mlade literature Urška. 

Kmalu tudi intervju!