| VISOKO POLETJE NA PROVINCIALNIH BAZENIH | | Natisni | |
| Prispeval Uroš Zupan |
| Ponedeljek, 16 Avgust 2010 09:00 |
|
Od nekod je priletela žoga. Zdelo se je, kot da se je nenadoma materializirala iz zraka, ali pa da jo je izpljunilo sonce. Ampak, če bi jo izpljunilo sonce, potem bi priletela z druge strani, kajti sonce se je že pripravljalo, da se skrije za temno in hladno govorico gozdov, ne pa s strani, kjer je stal visok zid. In potem se je na visokem zidu pojavil obraz fanta in ustnice so se premaknile in rekle, če mu jo lahko vržemo nazaj. Bili smo na sprehodu. V tistem trenutku ravno pod tistim zidom. Mama ni reagirala. Oče pa se je sklonil, jo pobral in vrgel preko zidu. In takrat se je vključil zvok, kajti zdelo se je, da se je prej vse dogajalo kot v nekakšnem čisto tihem filmu in je bilo edino, kar je prihajalo do mojih ušes, škripanje korakov po toplem asfaltu, ki ga spremljajo vzdihi ugodja: mačje predenje poletne svetlobe, ki je dosegla najvišjo stopnjo svoje vladavine. V tem zvoku pa so imeli osrednje mesto kriki navdušenja in pljuski, in potem cvetenje smeha pod temi istimi vodnimi pljuski, gomazenje razigranosti, odsev življenja, ki ga nisem poznal in nikoli videl, saj je bilo skrito za visokim zidom. In ta prostor je bil še bolj skrivnosten in živ kot prostor na bližnjem travniku, kjer so bili vsako poletje parkirani čarobni rekviziti: vrtiljak, električni avtomobilčki, mehanski fliperji, ročni nogometi, avtomati za cigarete, nepogrešljivi džuboks. Če si šel tja, si rekel, da greš v cirkus, a pravzaprav si šel v lunapark. Če si šel na prostor za zidom, pa si rekel, da greš v kopalnico, a si v resnici šel na bazen. In življenje se je poleti, kot bi se pretakalo iz kozarca v kozarec, selilo iz enega na drug prostor. Čez dan je bil epicenter poletnega potresa bazen, pozno popoldne in zvečer pa lunapark. Prvič sem bil na trboveljskem bazenu konec šestdesetih, ali pa je bilo mogoče v zgodnjih sedemdesetih. Prvič sem bil tam z mamo, kot sem bil z mamo prvič na krajih, ki bodo zame postali izjemno pomembni: recimo v kinu ali pa v knjižnici (oče me je vodil na druge kraje, ki bodo zame prav tako postali pomembni: snack-bar hotela Rudar, kjer je oče pil pivo, jaz pa jedel pomfri, in pa prostori Rokometnega kluba Rudar, kjer sem prvič udarjal po tipkah velikega, črnega pisalnega stroja). Brisače sva razgrnila po travi. V najini bližini je bil polmetrski bazen (voda v bazenu je bila globoka pol metra) in čisto majhen bazen, kjer je bila voda globoka kakšnih 15 ali pa 20 centimetrov. Nedaleč stran je bil tudi olimpijski bazen. Čeprav sem bil majhen, sem manjši bazen prerasel. V polmetrskem pa sem preživel ves dan. Z nekim dečkom sva se kot tjulnja metala po vodi. Se odrivala od dna in padala v vodo in na ta način neštetokrat »preplavala« bazen od enega konca do drugega. V zrak se je ponovno namestila ista svetloba kot pri čudežu z žogo in je z vseh mogočih položajev nadzorovala svoje obsežno in nepremično kraljestvo. Tudi zvok je bil isti kot na tistem sprehodu, le s to razliko, da sem jaz zdaj vanj dodajal svoj delež, ga pomagal graditi in vzdrževati, saj sem tudi sam lebdel v cvetenju krikov in smeha pod vodnimi pljuski. Mama ni šla v vodo. Vse je opazovala z razdalje. Bil sem evforičen. Nevede sem odkril svoj element. Ko sva šla domov, sem bil utrujen in lačen kot volk. Naslednji dan sem zbolel. Ne vem, če sem imel vročino, a zagotovo sem dobil izpuščaje. Mama je rekla, da je to zaradi vode. Malo naj bi se je napil, malo pa je bila umazana. Po tistem nikoli več ni šla na bazen.  Poletja v mojem otroštvu, kar avtomatično pomeni, da je šlo za poletja v socializmu, so si bila bolj ali manj podobna. Šolska vrata so se zaprla konec junija in potem sta sledila slaba dva meseca in pol počitnic. Ta čas pa se je v neki subjektivni, a hkrati tudi splošni predstavi o času, ki je bil otroška predstava, raztegnil kot žvečilka. Trajal je in trajal. Bil je kot nekakšna stoječa, topla voda, ki se ne skali, le proti koncu avgusta začenja rahlo temneti.Poletja smo preživljali na dvorišču, na morju in na bazenu. Morja je bilo za kakšnih deset ali pa štirinajst dni. Največkrat je šlo za sindikalni turizem. Podjetja iz Trbovelj so imela sindikalne domove v nekaterih jadranskih mestih. Najbolj znani so bili v Crikvenici in na otoku Rab, v bližini mesta Rab. Ljudje, ki so se poznali iz domačega kraja in službe, so se družili tudi na počitnicah. Nič ni moglo bolj utrjevati delavske povezanosti in solidarnosti, ali pa povezanosti baze in nadstavbe, kot to, da sta se direktor in delavec, nadrejeni in podrejeni, sončila na isti plaži, ob isti uri jedla isto hrano in se ga zvečer direktorsko napila za istim šankom. Preostali del počitnic pa smo preživljali na dvorišču in na bazenu. Mislim, da nam je bilo na bazenu celo bolj všeč kot na morju. Saj je v tistih časih vsaka ločitev od prijateljev dobivala razsežnosti katastrofe. Želja iti na morje je bila velika, a še večja od nje je bila želja vrniti se nazaj domov. Kaj smo s sabo nesli na bazen? Brisačo in kopalke in denar za sladoled. Žejni nismo bili. Pili smo vodo iz pipe. Krem za sončenje nismo uporabljali, saj so nam zagotavljali, da je sončenje zdravo in da bomo z njim dobili ogromne količine vitamina D. Brisače so bile navadne, vendar večje in po možnosti pisane. Kopalke pa so bile že popolnoma druga zgodba. Pri izbiri kopalk smo prvič v življenju postali žrtve mode. Malo pred časom, ko sem začel hoditi na bazen, so se pri nas pojavili prvi barvni televizorji in na teh prvih barvnih televizorjih smo lahko gledali prenose z Olimpijskih iger v Münchnu in videli, kako je Mark Spitz s finimi brki porno zvezdnika in v kopalkah z vzorcem ameriške zastave, ki je sicer sama po sebi estetski objekt, osvojil sedem zlatih medalj.  In imeti na lokalnem bazenu nove Speedo kopalke z vzorcem ameriške zastave, če pa že ne ameriške, pa vsaj angleške, je bilo isto, kot da si osvojil sedem zlatih kolajn. Moje kopalke so sicer bile hitro sušeči se Speedo, a daleč od vzorca katere od zastav obljubljenih dežel. Bile so pisane. Ne ravno psihadelično pisane, bolj punčkasto pisane.Nekaj let smo se potem kot nori in do popolne utrujenosti lovili po kotih, včasih po enem, od špuktrigla (pljuvalnika) do številke pet, ali pa po obeh. Nekaj let smo se potapljali v globino štirih metrov in se tam držali za luknje filtrov in od spodaj gledali proti neskončno oddaljeni gladini. Nekaj let smo skakali v mehurčke in peno, ko se je ob točno določenem času, včasih tudi dvakrat ali pa trikrat dnevno filtrirala voda, da bi se ti mehurčki zadevali ob našo kožo in nas masirali in držali na površju in nevede postajali nekakšen socialistični surogat za vrsto »bazenčka«, za katerega nismo vedeli, da sploh obstaja: za jacuzzi. Nekaj let smo igrali mehanske fliperje, nogomet na majhnem travniku in nekakšen tenis z nogometno žogo, mrežo je nadomeščal dolg lesen drog za reševanje iz vode. Mazali se še vedno nismo in neprestano so nas pikali brenclji, ki so se v rojih zgrinjali nad bazen in potem pobiti lebdeli in se zibali na vodi, ki je pljuskala v vdolbini ob robu bazena. Nekaj let se je poletje pretegovalo kot mačka, ko se zbudi. In voda v bazenu, katere toplota je bila odvisna samo in zgolj od darežljivosti sonca, se je včasih ovijala okrog naših teles kot zimsko steklo in nam za trenutek odvzela dah in našo kri od znotraj približala koži in ko smo potem izplavali na površje, se nam je zdelo, da smo izplavali iz usode in smo bili presenečeni nad količino življenja, ki se je še dodatno nakopičila v nas. In ko se je nekoč ta ritual ponovil in smo bili zopet na površju in smo se pognali iz bazena, da bi se ponovno vrnili v težo mesa in kosti, smo opazili, da so puncam, ki so podobne starosti kot mi, zrasle prsi, da, ko hodijo, pred njimi trepeta zrak, da so mlade ženske, ki jih prej nismo opazili, kar naenkrat začele za nas in tudi za druge na bazenu uprizarjati nenepovedane predstave. Danes bi ponovil za Albertom Camusom in rekel, da so stavile na telo in niso vedele, da bodo izgubile. A takrat so bile daleč, nepredstavljivo daleč od kakršnega koli izgubljanja. Potem so se naše potovalne navade spremenile. Nič več nismo letovali s starši, ampak sami in razdalje so postajale čedalje večje: najprej smo zasedli otoke, potem druge države in nazadnje še druge kontinente. A na bazen smo še vedno prihajali. Toda tudi naše bazenske navade so se spremenile. Nič več se nismo lovili po kotih, nič več nismo tako množično in predano sodelovali pri ustvarjanju vodnih pljuskov, bolj smo sedeli in se pogovarjali, potrebovali smo več denarja, kajti prenehali smo piti vodo iz pip, začeli smo nositi s sabo knjige in jih včasih brali, včasih pa nad stranmi oprezali in iskali znamenja in namige predstav, ki so jih še vedno uprizarjale mlade ženske: brisanje in ovijanje las, ovijanje v brisačo, nekakšen izrazni ples z zrakom in poletno svetlobo. Tistim, ki so gledali te brezplačne predstave, je kri potem hitreje tekla po žilah in če so bili sami, recimo po kakšnem ljubezenskem brodolomu, jih je osamljenost še bolj pekla, se jim kot nekakšna temna zvezda zajedla v oči. Začeli smo se bolj namakati in hladiti, kot pa plavati. Včasih se niti nismo slekli v kopalke, ampak smo preprosto obsedeli v bifeju in žulili pivo in se mačkasti od prekrokane noči naslanjali na razposajeno govorico in smeh in krike, ki so se bleščali v zraku. Ne priti poleti na bazen. Ne priti pogosto na bazen, vedno, ko je bilo to mogoče, je bila v našem vesolju velika izdaja.  Bazen je vedno imel svojo »socialno« stratifikacijo. Vsakdo se je zavedal kam spada in kam se bo odpravil, ko se bo vzpel po stopnicah in ko ga bodo vrteča in škripajoča se vratca izvrgla na njegov teritorij. Vsakdo je vedel, kam bo položil svojo brisačo. Kršitve nenapisanih pravil so bile izredno redke.Trava, kjer sva bila »parkirana« z mamo, je bila rezervirana za starše z majhnimi otroki, ki jih je bilo tu laže nadzorovati. In tudi morebitni padci so bili amortizirani. Prav tako je bila trava nad zidanim stopniščem, t. i. tribuno, rezervirana za starše in otroke. Tam je bilo nekaj dreves, ki so pomenila edino senco, če seveda odmislimo bife. Terasa je bila za tiste, ki so hoteli ostati skriti. Recimo: sramežljivi osnovnošolci, nenadoma napadeni od prvih hormonskih motenj. Še največkrat pa prišleki iz Hrastnika in Zagorja, ki so se radi »potuhnili«. Niso namreč hoteli biti preveč na očeh, da ne bi prišlo do konfliktov. Sovražnost med prebivalci zasavskih dolin naj bi bila že na meji pregovornosti. Potem tribuna, ki je bila nasproti terase. Seveda na drugi strani bazena. En del so zasedali osnovnošolci, potem so bili tu srednješolci, starejši občani, kar je v našem starostnem vesolju pomenilo tiste nad trideset, ali pa nad štirideset let. In pa območje, ki so ga zasedli študentje. Ob tušu, v skrajnem kotu, blizu vhoda v strojnico, so bili sezonski delavci z juga, ki so živeli v samskih domovih. In na koncu je bila tu še ploščad, del bazena, kjer je bila včasih skakalnica. Ob tekmovanjih in treningih so imeli tam plavalci svoje rekvizite. Ko pa jih ni bilo, so bili tu zbrani frajerji. Lokalni kralji. Legende. Niso imeli pregleda nad celotnim prostorom, a bili so videni od vsepovsod. Ležali so na »srcu bazena« in imeli tri korake do bifeja. Bili so kakšnih deset let starejši od mene. Prva generacija, ki ji je pomagala odraščati pop kultura. Kaj so počeli? Igrali karte. Se pogovarjali. Imeli ugledane vse punce v radiusu 100 kilometrov. Hladili so vino na dnu bazena. Tekmovali v tem, kdo lahko preplava dolžino pod vodo. Nekatere lokalne lepotice so ležale med njimi. Včasih so koga, ki je že oblečen in urejen zapuščal bazen, za zabavo vrgli v vodo. Šel sem skoraj skozi vse faze. Premikal sem se po nevidni hierarhični lestvici, ki jo je določal prostor, na katerem si razprostrl brisačo. Najprej sem bil na travniku, najprej z mamo, potem s svojimi prijatelji iz otroštva, le redko na terasi, a tudi na terasi, še največkrat v osnovi šoli, potem pa na tribuni, kot osnovnošolec, srednješolec in študent in takrat so lepotice, ki so odraščale skupaj z nami, postale naše takratne punce in bodoče punce, ali pa nikoli izpolnjene ljubezni, skrite simpatije, in frajerji so zdaj opazovali nas, kajti njihove besede so se že obtežile z grenkobo tistih, ki so stari več kot trideset let in le stežka sodelujejo v teh igrah. Toda ko bi moral priti v določena leta, da bi mi uspel veliki met, priti najviše na lestvici bazenske hierarhije, ko naj bi si pridobil, mogoče pristaral, pravico, da lahko ležim na »srcu bazena«, so ploščad porušili in kasneje bazen prenovili. A tudi socializem in z njim povezane navade so se potopile, potonile in izginile v času. Frajerji so izginili. Nadomestili so jih drugi. Ni bilo več slavljenja teles na bazenih. Življenje ni več teklo samo v skladu z lepoto. Ni bilo več takšne gneče in krikov in različnih preoblek veselja, čedalje večkrat je bazen postal najčistejše utelešenje poletne melanholije. Vse skupaj je šlo v pozabo. A vseeno se je še tu in tam pojavil kakšen odkrušek dionizičnega rituala. Recimo ženska, ki se je neko popoldne, okrog petih, ko se je svetloba že popolnoma zmehčala in so dolge sence padale preko terase in vodne površine in se je toplota umikala v beton in je grelo bolj s tal kot iz zraka, odločila, da bo pokazala prsi in jih grela na preostalem soncu. Tistih, ki so bili tam, se je polotila nekakšna pijanost, po zraku je prasketala elektrika. Neznanci so postali znanci. Večer se je raztegnil. Na jeziku in v mislih je bila zgolj ta podoba, ki je izpodrinila in zasenčila vse drugo in življenje je za hip ponovno teklo v skladu z lepoto. Nedelja je. Poletje. Sam sem na bazenu. Vodna gladina v njem je ravna kot šipa in vse okrog mene deluje kot bi se posedlo v mirnost, v statiko, vse okrog mene deluje kot priprava na vrnitev nečesa iz preteklosti. Imam občutek, da je bazen moj. Zasebna lastnina. Ne toliko v nekem realnem času in prostoru, ampak v metafizičnem svetu obljub. Čeprav je po prenovitvi voda izgubila specifičen vonj in okus, ki ga je imela desetletja, še vseeno deluje name kot magdalenica na Marcela Prousta. Ko  skočim in se potopim in gledam zračne mehurčke, ki so se mi zataknili za predolge nohte in se zdaj tresejo, in ko opazujem svojo senco na dnu bazena, ki spominja na prazgodovinsko ptico ali pa na Gormleyevega angela in zlata pajčevina neprestano drhti na modrem premazu bazena, se mi zdi, da sem obiskal podvodno kinoteko. Srečujem sekvence, obraze in glasove iz davnih poletij in včasih pričakujem, da bom ponovno zagledal neko mlado žensko, ki smo jo kot osnovošolci opazovali s terase, ko je plavala prsno, se spuščala pod gladino in vračala na površje po zrak, se spuščala in vračala. Lasje so se ji kot utekočinjene zlate verige lepili na hrbet. Bilo je zlato na bronastem. Azurno nad zlatim. Nehali smo se butati s komolci in zbijati šale. Odprli smo usta in pozabili dihati. In včasih se mi zdi, da jo resnično vidim, kako plava pred mano, kako se skozi vodo premika njeno mlado telo, nespremenljivo in gladko, vedno za neko razdaljo pred mano, ki se nikoli ne zmanjša. |
Naključni prispevki: |
Uroš Zupan: Ohranjenost v trajni svetlobiUroš Zupan | Torek, 7 Februar 2012  TOMAŽ PENGOV – ODPOTOVANJA I Obstajale so plošče, ki jih je bilo preprosto treba imeti, in ta želja po posedovanju se je začela dokaj hitro spreminjati v obsedenost. Toda kako priti ... Beri dalje ... |
Emil Filipčič: Mojstrovka (odlomek)Emil Filipčič | Ponedeljek, 30 Januar 2012  Šel sem na Mojstrovko, po Hansovi smeri, zanimalo me je, ali bom vzpon zmogel sam, brez Primoževega vodstva. Do Jesenic sem šel z vlakom, tam sem si na postaji poiskal taksi in razložil taksistu, da g... Beri dalje ... |
Milan Kleč: Trojke (odlomek)Milan Kleč | Četrtek, 19 Januar 2012  Kako je taksist pritiskal na plin in kako sem si oddahnil, ko mi je Martini zaupal, da iščemo alkohol. Ta človek je res znal misliti na vse, saj jaz se česa podobnega ne bi domislil. In potem bi padla... Beri dalje ... |
Dnevnik Poline ŽerebcoveAna Petrovčič | Četrtek, 5 Januar 2012  Polina Žerebcova se je rodila v Groznem leta 1985. Njen dnevnik, ki je oktobra izšel v Moskvi, bralcu ponuja redek vpogled v življenje v obleganem Groznem v času druge čečenske vojne. Delo, napolnje... Beri dalje ... |
Dušan Šarotar: OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA / OSTANI Z MENOF, DÜJŠA MOJADušan Šarotar | Torek, 20 December 2011  Dušan Šarotar OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA Odlomek iz romana Okrog tistega božiča, ko je prispelo pismo, se je spomnila, je zapadlo nenavadno veliko snega, ki je zametel tudi oknice njihove tople hiše.... Beri dalje ... |
Martina Potisk: Boj z Minotavrom (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Ponedeljek, 9. 11. 1996 Ko sem se že navsezgodaj zjutraj tistega pustega jutra peljal z dirjajočo newyorško podzemno kačo na otvoritev tisočletja, sem razmišljal le še o mirnem in nekoliko odmaknj... Beri dalje ... |
Matjaž Lesjak: Snežni hrib (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Sedela sva vsak na svojem štoru in gledala lastno sapo. Strma vesina naju je upehala, pa sva malo posedela, čeprav je vse skupaj izgledalo zelo čudno. Snega je bilo čez kolena in drevesa so se vegasto... Beri dalje ... |
Mirana Likar Bajželj: Bilanca (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Kaj je zdaj to? Od kod se je znašlo pred menoj? In jaz pred tem? Kaj naj? Kako naj? A moram zdaj? Zakaj ravno jaz? Kaj hočejo od mene? Nimam pojma. Popredalčkaj! Razvrsti! Preglej! Prevzemi! Obvladaj... Beri dalje ... |
Matjaž Brulc: Liverpool (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Zvečer, ko se utrujen zvrneš v posteljo in ti oči kar same lezejo skupaj, si misliš, da bo z jutrišnjim dnem vse drugače. Da zdaj pa bo. Pa ni, nič se ne zgodi. Samo sanjaš lahko, če imaš srečo: o ... Beri dalje ... |
Sara Knežević: Oksitocinske razlike (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 A veš tisto, ko se zbudiš sredi noči iz neke zajebane more in se ti v prvem trenutku budnosti strese telo in te nekaj stiska za noro razbijajoče srce. To se mi včasih zgodi, ko fukam Kajo. Ko jo z... Beri dalje ... |
Aleš Debeljak: zapis o Vojnovićevi JugoslavijiAleš Debeljak | Ponedeljek, 28 November 2011  Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela Drugi roman je najtežji. Prvi je vedno lahko plod navadne sreče ali nenavadnih okoliščin. V drugem romanu pa se pokaže, iz kakšnega testa je pisatelj.... Beri dalje ... |
E-branje: Goran Vojnović: Jugoslavija, moja deželaUredništvo | Ponedeljek, 21 November 2011  Ponujamo vam odlomek iz novega romana Gorana Vojnovića z naslovom Jugoslavija, moja dežela. *** ... Beri dalje ... |
Poskusi: vnovič, zopet in znova! (In memoriam: Tone Pavček)Tamara Gorup | Torek, 1 November 2011  Skorajda ni človeka, ki bi ga neusahljiva volja do življenja in zavedanje, da vsak človek v sebi nosi smisel, tako močno zaznamovala kot pesnika, pisatelja, prevajalca, esejista in urednika Toneta P... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vaja iz življenjaUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Sreda, 17 Avgust 2011  Po objavi kratke zgodbe objavljamo še esej egipčanske pisateljice Mansoure Ez Eldin. Vabljeni k branju! ... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vzpon v višaveUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Torek, 16 Avgust 2011  Mansoura Ez Eldin (1976) je egipčanska pisateljica, avtorica mnogih kratkih zgodb in esejev ter dveh romanov: za svoj romaneskni prvenec je bila nominirana tudi za prestižno Mednarodno nagrado za arab... Beri dalje ... |
Veronika Simoniti: Papirnata hišaVeronika Simoniti | Torek, 14 Junij 2011  Veronika Simoniti je bralcem že znana po svoji kratkoprozni zbirki Zasukane štorije (2005), za katero je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec in nagrado fabula. Posebej pa je zn... Beri dalje ... |
Ivana Komel: Narekovano iz posteljeIvana Komel | Sreda, 25 Maj 2011  V tokratnem e-branju vam ponujamo nekaj pesmi iz prihajajoče pesniške zbirke Ivane Komel Narekovano iz postelje. Pesnica, ki sedaj prebiva v Ljubljani, se je rodila leta 1983 v Slavonskem ... Beri dalje ... |
Beletrinina literarna delavnicaDušan Šarotar in Lucija Stupica | Četrtek, 19 Maj 2011  Letošnjo že tradicionalno Beletrinino literarno šolo sta vodila Lucija Stupica (poezija) in Dušan Šarotar (proza). Udeleženci so skozi lastno pisanje in dialog z mentorjema spoznavali zakonitosti li... Beri dalje ... |
E-branje: Ian McEwan: SolarUredništvo | Torek, 26 April 2011  Ta mesec je pri Mladinski knjigi izšel slovenski prevod romana Solar britanskega pisatelja Iana McEwana. Po prejšnjem, krajšem romanu Na obali Chesil je McEwan ustvaril daljše delo, ki je bilo takoj o... Beri dalje ... |
Katja Perat: Najboljši so padliUredništvo | Četrtek, 21 April 2011  Katja Perat je filozofinja, komparativistka, aktivna članica uredništva revije Idiot, sodelavka Tribune, literarna kritičarka v Pogledih in reviji Literatura. Najpomembnejše seveda puščamo za konec:... Beri dalje ... |
E-branje: Zmagovalni pesmi Pesniškega turnirjaUredništvo | Ponedeljek, 18 April 2011  Kazinska dvorana SNG Maribor je bila v soboto polna: v njej je, kot napovedano, potekal Pesniški turnir. Na razpis za turnir se je prijavilo kar 157 kandidatov, izmed katerih je strokovna žirija izbra... Beri dalje ... |
Pavel Vilikovský: Gospodar spominovMaja Žvokelj | Ponedeljek, 14 Marec 2011  Na Slovaškem je med kulturno srenjo splošno znano, da je vsaka nova knjiga Pavla Vilikovskega literarni dogodek. Njegova dela so vedno znova vir bralskega užitka tudi za najzahtevnejšo publiko, navs... Beri dalje ... |
E-branje: Nove pesmi Katje PlutUredništvo | Ponedeljek, 31 Januar 2011  Katje Plut bralcem poezije ni treba posebej predstavljati. Pesmi je začela pisati in objavljati v zbirkah že v šolskih letih; njena zadnja zbirka Štafeta hvaležnosti je izšla leta 2005. S svojo komuni... Beri dalje ... |
Uroš Zupan: OBLIKA RAJAUroš Zupan | Četrtek, 16 December 2010  Na knjižne police prihaja nova pesniška zbirka Uroša Zupana z naslovom Oblika raja. Zupan, ki je duhovit in dobrohoten možak, ve, kako se streže tej stvari, ki ji rečemo pesništvo. Da je ljubitelj L... Beri dalje ... |
Dušan Šarotar: NostalgijaDušan Šarotar | Sreda, 1 December 2010  Odlomek HAUSTOR Nebo nad kolodvorom je temnelo, sence topolov ob cesti so se daljšale in počasi kopnele v večer, ki je žarel s tisto nezamenljivo otožnostjo, ki jo prepoznajo samo tisti... Beri dalje ... |
Mirana Likar Bajželj: Nadin prtUredništvo | Torek, 30 November 2010  Še enkrat vam v branje ponujamo zmagovalno kratko zgodbo Mirane Likar Bajželj Nadin prt. V naslednjih mesecih se obeta z zmagovalko tudi intervju, že danes pa jo lahko ujamete na večeru LUDa Literat... Beri dalje ... |
Od metastaz do ljudožercev; literarni svet Alena BovićaGregor Inkret | Ponedeljek, 15 November 2010  Fama, ki se je na Hrvaškem poleti leta 2006 spletla okoli romana Metastaze, »hrvaškega Trainspottinga«, pod katerega se je podpisal skrivnostni Alen Bović, je navrgla nekaj zanimivih trivial... Beri dalje ... |
O knjigi tako ali morda tudi malo drugačeZala Maček | Ponedeljek, 8 November 2010  Pogosto se mi zgodi, da iz knjižnice prinesem knjigo, v kateri me razen črk in misli, ki jih je med platnice položila pisateljeva roka, pričaka še prispevek mojih predhodnikov – bralcev. Sivkasti odti... Beri dalje ... |
Evald Flisar: Na zlati obali (odlomek)Evald Flisar | Sreda, 3 November 2010  V ranem jutru je nad glavnim mestom Kameruna sijala tesnobna svetloba. Med vožnjo proti železniški postaji je Markov taksi zdrsnil mimo prizora, ki je tesnobo še stopnjeval: v polkrogu mrkih ljudi je ... Beri dalje ... |
SKOK V NEZNANO (natečaj-glasovanje pod št.5)Uredništvo | Ponedeljek, 11 Oktober 2010 Med ene redkih Manfredovih slabosti so njegovi imenitni znanci in v občasnih napadih samoironije tudi on sam prištevali njegove vselej zrcalno pološčene čevlje, katerih lesket se je uspešno upiral tud... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2
