| V labirintih Pelevinove proze | | Natisni | |
| Prispeval Bojan Andjelković |
| Torek, 14 September 2010 07:50 |
|
Spoštovalci dela Viktorja Pelevina se v glavnem strinjajo, da gre za enega izmed najzanimivejših in najoriginalnejših proznih pisateljev današnjega časa. Ne strinjajo pa se glede tega, v čem naj bi bili ti zanimivost in originalnost. Atributov, s katerimi se krsti Pelevinova proza, je cela vrsta: od postmodernizma in parodije socrealistične literature, prek novega realizma, do postsocialističnega  nadrealizma. Z enakim užitkom ga berejo ljubitelji znanstvene fantastike in trilerjev, filozofije in ezoterične mistike, trendovske pop kulture in »resne« literature. Eni Pelevinove korenine iščejo v tradiciji ruskega psihološkega romana a la Dostojevski, drugi v groteskni fantastiki na sledi Gogolja in Bulgakova, tretji pa v ruski avantgardi z začetka dvajsetega stoletja. In vsi imajo prav: Pelevinova proza je res vse to, in še več.Pelevin v Sloveniji seveda ni neznanka, čeprav tukaj še ni dosegel takšne popularnosti kot drugod po svetu (za primerjavo, v Srbiji so recimo njegovi romani eni izmed najbolj prodajanih in se posledično že nekaj časa tekoče prevajajo, se pravi takoj po ruski izdaji). Cankarjeva založba je že objavila tri njegove romane, in sicer Omon Ra (2000), Čapajev in Praznota (2003) in Življenje žuželk (2006). Istega leta je Mladinska knjiga objavila Čelado groze, pred kratkim pa se je v založbi LUD Šerpa pojavila pripoved Puščavnik in Šesteroprst, skupaj z esejem Idealizem kot višja stopnja dualizma, ki je v bistvu za potrebe izdaje nekoliko prirejeno poglavje romana Generation P. In čeprav nas v Šerpi hočejo prepričati, da gre pri njihovi novi izdaji, kljub zanemarljivemu obsegu, za eno temeljnih Pelevinovih del, saj naj bi v zgoščeni obliki vsebovalo vse, kar je za njega kot pisatelja najpomembnejše, se s tem lahko strinjamo le pogojno – iz preprostega razloga: ker v bistvu vse Pelevinove knjige v večji ali manjši meri vsebujejo vse, kar je za njega kot pisatelja najpomembnejše. Ostaja pa dejstvo, da njegovi najpomembnejši, najkompleksnejši in najzanimivejši romani, s katerimi se je tudi proslavil po vsem svetu – kot so že omenjeni Generation P, Sveta knjiga volkodlaka, Empire 'V' ali Dialektika prehodnega obdobja iz nikjer v nikamor – še čakajo, da bodo prevedeni v slovenščino. Pa vendar je satirična pripoved Puščavnik in Šesteroprst iz leta 1990 (v krajši spremni besedi Šerpine izdaje napačno stoji leto 1998) res temeljno Pelevinovo delo v nekem drugem smislu, in sicer v tem, da je Pelevin pred njim objavil le pravljico Koldun Ignat in ljudje. Kaj nam torej pripoveduje ena izmed prvih v zdaj že kar precej dolgi vrsti Pelevinovih pripovedi? Mladi Šesteroprst, katerega so pravkar pregnali iz neke družbe, sreča Puščavnika, ki kmalu zatem postane njegov duhovni učitelj in vodja. Začneta skupaj živeti in potovati ter preučevati različne družbe, hodeč iz enega kraja v drugega – in dokler tako živita, potujeta in raziskujeta, učitelj učenca ves čas skozi serijo stripovskih kvazi-platonskih dialogov, ki tvorijo večino pripovednega tkiva, skuša naučiti o osnovnih življenjskih resnicah tega sveta. Torej, navidez ne prav najbolj zanimiva, originalna in neobičajna zgodba. Le da sta Puščavnik in Šesteroprst v bistvu piščanca na kurji farmi, ki skozi duhovni razvoj hočeta ubežati piščančji usodi, torej zakolu in »sodnemu žaru«! Usoda je kot vedno v rokah bogov, piščančji bogovi na kurji farmi pa so seveda ljudje. To, da že na začetku izvemo, da gre za piščance in ljudi in ne za ljudi in bogove, pa nič ne moti dvoumnosti in hkrati »resničnosti« pripovedi, prav nasprotno; tako recimo Puščavnik nagovarja druge piščance: »Greh je čezmerna teža. Grešno je vaše meso, kajti prav zaradi njega vas bogovi ubijajo. Pomislite – kaj približuje odloč … sodni žar? Prav to, da se obračate s tolščo. Suhi bodo odrešeni, debeli pa ne. Resnično vam povem: niti en koščen in modrikast ne bo vržen v plamen, debeli in rožnati pa bodo vsi končali tam. Toda tistim, ki se bodo odslej pa do sodnega žara postili, bo podarjeno drugo življenje. Pri Bogu! Zdaj pa vstanite in ne grešite več.« Ta princip dvoumnosti, ki je pri njem vedno humoren, bo Pelevin, kot bomo videli, razvijal in variiral v neskončnost. V njegovih kasnejših romanih in pripovedih namreč kar mrgoli od različnih živali ali fantastičnih bitij, ki se seveda vedno obnašajo kot ljudje oz. so najpogosteje simultano in ljudje in živali oz. fantastična bitja: insekti, lisice, psi, volkovi, volkodlaki, vampirji, virtualne projekcije, duhovi itn. In dokler sta Puščavnik in Šesteroprst po dolgih duhovnih in fizičnih vajah na koncu nekako uspela ubežati smrti, ki ju je čakala na tekočem traku, in čez razbito okno kurje farme poletela proti soncu (ki je mogoče le nova smrt, če pomislimo na mit o Ikarju in Dedalu, pri Pelevinu se nikoli ne ve), je Pelevin za junaka svojega prvega romana Omon Ra iz leta 1992, Omona Krivozomazova – ki mimogrede ni ne piščanec, ne volk, ne žuželka, ampak človek – pripravil drugačno variacijo: moral bo poleteti do temne strani meseca, da bi tam umrl. Torej imamo spet problematiko svobode in smrti, le da tokrat dolgo pričakovana svoboda pelje direktno v smrt (vendar, kot smo že namignili, mogoče je takšna usoda čakala tudi piščanca). A kako? Ko je Omon, ki je že od otroštva sanjaril o tem, da bo poletel v vesolje – kako bi pobegnil daleč od tiste svoje zemlje, ki je zanj predstavljala »le serijo majhnih sob, ki smrdijo po smeteh« – končno tudi postal kozmonavt, je presenečen izvedel, da je sovjetska vesoljska tehnologija sicer na dovoljšnji stopnji, da pripelje do lune vesoljsko plovilo, ne pa tudi, da ga z nje vrne. Skratka, izkaže se, da veličasten sovjetski vesoljski program ni nič drugega kot ogromna medijska Potemkinova vas, otroške sanje o nebeški svobodi pa se v črni samoti vesolja pokažejo kot obsodba na dosmrtno ječo: »Vse življenje sem si prizadeval, da bi poletel nad množice delavcev in kmetov, vojakov in ustvarjalnih izobražencev, zdaj, ko sem obvisel v lesketavi črnini na nevidnih nitih usode in trajektorij, pa sem sprevidel, da je postati nebesno telo nekaj podobnega, kot da bi me obsodili na dosmrtno ječo v kaznilniškem vagonu, ki se brez postankov vozi po krožni železnici.« Roman Življenje žuželk (1993) se sestoji iz petnajst manj ali več povezanih, manj ali več nepovezanih »kafkianskih« zgodb, vse pa jih druži to, da so njihovi protagonisti, seveda, žuželke. Oziroma bolj natančno, ljudje, ki se preobražajo v žuželke. Ali še bolj natančno: žuželke in ljudje obstajajo skupaj, druge v drugih, in obratno, simultano in izmenično. Dovolj je, da se pojavi kaka tipalka ali rilec, in tisto, kar je prej bil človek, je zdaj nekakšno groteskno, vmesno bitje. Če lahko nekoliko v šali parafraziramo koncept postajanja-živali francoskega filozofa Gillesa Deleuza, tukaj ne gre za to, da nek človek postane žuželka, ampak za njegovo oz. naše postajanje-žuželka, ki je vedno nedokončano, saj po Deleuzu postajanje ni doseganje neke oblike, ampak odkrivanje cone sosedstva oz. nerazločljivosti, v kateri več ni mogoče razlikovati človeka od, recimo, žuželke, in obratno. Drugače in preprosto povedano, delavci-mravlje radi pridno delajo, medtem ko jim komarji-kapitalisti radi sesajo kri. Suma sumarum, še temeljitejše in daleč kompleksnejše kot v pripovedi o piščancih, nikakor ne moremo razločiti črte, ki ločuje človeški in živalski svet, enako kot z formalno logiko ne bomo nikoli prišli do konca vrvi Pelevinove nelinearne naracije ali pa »budistično« navdahnjenim alegorijam, saj je pri njem vsaka alegorija v bistvu le alegorija alegorije, ki je alegorija alegorije itn., vse skupaj pa deluje še kako resnično in vsakdanje; iz preprostega razloga, ker ne svet ne ljudska zavest o svetu nikakor nista preproste reči, ampak sta bolj podobna kakemu neskončnemu labirintu, mar ne. S takšno kaotično nelinearno naracijo, v kateri vsaka zgodba v nekem smislu zrcali drugo zgodbo, pa nadaljuje Pelevin z nekoliko drugačnimi sredstvi tudi v svojem naslednjem romanu Čapajev in Pustota (1996), v katerem pripovedovalec hkrati pripoveduje o dveh realnostih: v eni je v družbi resnične zgodovinske osebe, legendarnega boljševiškega komandanta Čapajeva v času državljanske vojne, v drugi pa je v sedanjosti v mentalni bolnišnici, v kateri svoje zgodbe pripoveduje psihiatru. O romanu, v katerem se zgodbe iz časa revolucije ter Stalinovega in Jelcinovega obdobja, vključno s čečensko vstajo, halucinogeno prepletajo z mitom o Schwarzenegerju, prihodom ameriških biznismenov ter zadeto in pijano rusko mafijo, dovolj zgledno govori obrazložitev predsednika žirije za ruskega Bookerja o razlogih za njegovo izključitev iz konkurence: »Dela kot ta se obnašajo kot kulturni virus – uničujejo kulturni spomin.« Najbolj znana in najbolj prodajana Pelevinova knjiga, ki ga je zares proslavila po vsem svetu, pa je vsekakor kultni roman Generation P (1999). Generacija P stoji za prvo televizijsko generacijo, ki je med Marxom in Pepsi kolo na koncu izbrala Pepsi; P prav tako stoji kot kratica za rusko obsceno besedo »pizdetz«, sam Pelevin pa je v nekem intervjuju rekel, da Generacija Pizdetz pomeni »generacija, ki se je soočila s katastrofo«. Zgodba o katastrofi pa gre nekako takole. V novonastalih okoliščinah postsovjetske Rusije se je glavni protagonist, mladi pesnik Babylen Tatarsky, primoran preživljati od reklamnega biznisa, pri čemer kmalu ugotovi, da ni neke posebne razlike med virtualnim in aktualnim svetom, in da je celotna realnost v bistvu dokaj podobna tripu na norih gobah, ki jih užije na začetku romana: vsi člani največje moskovske reklamne agencije, ki jo seveda drži ruska mafija, so v bistvu člani tajne sekte Kaldejcev, ki spoštujejo kult boginje Ištar, celotna garnitura ruskih politikov pa ni nič drugega kot produkt visokih tehnologij, saj v bistvu sploh ne gre za realne ljudi, ampak za virtualne projekcije, ki se sistematično in načrtno lansirajo in vzdržujejo v javnosti oz. se prek medijev projektirajo direktno v ljudske možgane. Slovenski prevajalec Čapajeva in  pustote ter Puščavnika in Šesteroprsta, Borut Kraševec, je na tiskovni konferenci ob izdaji slednje knjige izjavil, da gre za roman, ki opisuje konkretno rusko realnost tega časa, in da je težko razumljiv ljudem, ki tega niso osebno doživeli. S tem se seveda ne morem strinjati, saj jaz osebno nisem imel nikakršnih problemov z razumevanjem »takratne« »ruske« stvarnosti, očitno pa je takega mnenja tudi na stotine tisoč bralcev tega romana po vsem svetu.V čudovitih romanih Sveta knjiga volkodlaka (2004) in Empire 'V' (2006) pa Pelevin nadaljuje s še čudovitejšimi variacijami teorije zarote ter še naprej raziskuje razmerje med aktualnim in virtualnim, med »realnostjo« in »iluzijo«. Tako je v prvem pripovedovalka prostitutka, ki izgleda kot 14-letna deklica, čeprav je v bistvu 2.000 let stara kitajska lisica A Huli, ki se vplete v ljubezensko razmerje z generalom ruske Federalne službe za varnost, za katerega se kasneje izpostavi, da je v bistvu volkodlak – ki je, mimogrede, vpleten v skrivnostna dela državnega črpanja nafte – in ki potem, ne spomnim se točno kako in zaradi česa, postane pes, s katerim je lisica A Huli še naprej v ljubezenskem razmerju itn., itn. Protagonisti romana Empire 'V' pa so seveda vampirji, le da gre za nekakšne čudaške vampirje, ki ne sesajo krvi, ampak denar. Poleg tega, da je naslov anagram od angleške besede za vampirja, je tukaj tudi zaradi tega, da razlikuje Vampirsko vladavino tako od nacističnega Tretjega Reicha, kot od »Četrtega Rima globalizma«. Prvo, kar se mladi vampir Roman, glavni protagonist romana, mora naučiti, so osnovna znanja iz dveh glavnih vampirskih izobraževalnih predmetov, in sicer diskurza in glamurja, saj le s pomočjo njiju ti lahko obvladujejo ljudsko raso, ki vampirjem služi seveda le za to, da bi jim proizvajala hrano, nekakšno čudaško pitje bablos, od katerega si neverjetno zadet in katerega esenca je odvisna le od dobre cirkulacije kapitala … V Čeladi groze (2005) pa navidez ni nikakršnega raziskovanja razmerja med aktualnim in virtualnim, iz preprostega razloga, ker tistega aktualnega v bistvu sploh ni. V romanu-drami, ki variira mit o Ariadni, Tezeju in Minotauru, spremljamo dopisovanje v internetni klepetalnici med sedmimi protagonisti, ki komunicirajo samo prek zaslonov, saj je vsak izmed njih zaprt v enako sobo, in niti eden izmed njih ne more razložiti, kje se nahaja in kako se je tam znašel. Začetne besede, s katerimi se vse začne in za katere niti eden izmed udeležencev internetnega klepeta ne ve, kdo jih je napisal in kdaj, pa se glasijo: »Zgradil bom labirint, v katerem se bom lahko izgubil s tistim, ki me bo hotel najti. Kdo je to rekel in o čem?« Odgovor bi se lahko glasil: Viktor Pelevin; o vsakem svojem posameznem delu in o vseh svojih delih skupaj. Vprašanje je le, dragi bralec, ali si želiš stopiti v labirint, katerega smo tukaj skušali opisati le delno in od zunaj. eKriLit - prostori literature |
Naključni prispevki: |
Popolna zmaga ignoranceGregor Inkret | Torek, 8 Maj 2012  »Če berete časopise, morate prebrati to knjigo!« vzklika pripis na hrbtni platnici slovenske izdaje knjige Zgodbe s ploščate zemlje. Toda če (še) berete časopise, vas bo ob branju tega pronicljivega i... Beri dalje ... |
AirBranje! Mircea Cartarescu: Zakaj ljubimo ženskeAirBeletrina | Četrtek, 3 Maj 2012  Mircea Cartarescu je romunski pisatelj, pesnik in esejist. Njegova knjiga Zakaj ljubimo ženske je presegla Da Vincijevo šifro Dana Browna tako po kakovosti kot po številu prodanih izvodov (v času izid... Beri dalje ... |
AirBranje! Ioanna Karystiani: Mala AnglijaAirBeletrina | Ponedeljek, 30 April 2012  Ioanna Karystiani, rojena leta 1952 na Kreti, je pisateljica in scenaristka. Danes živi v Atenah in na otoku Andros, na katerem se odvija tudi pripoved romana Mala Anglija, v katerem se prepletajo uso... Beri dalje ... |
Monika Kompaníková: Peta ladjaMaja Žvokelj | Sreda, 11 April 2012  Slovaška pisateljica mlajše generacije Monika Kompaníková (1979) je do sedaj izdala tri knjige: zbirko kratke proze Mesto za samoto, novelo Bela mesta in roman Peta ladja, ki je krivec za to, da je ... Beri dalje ... |
Pasti upora slovenske kultureGašper Jakovac | Ponedeljek, 2 April 2012  Gost AirBeletrininega pogovornega večera o družbeno angažirani literaturi v okviru letošnjega festivala Fabula je s prispodobo o vojskah, ki raje korakajo za pesmijo (npr. partizani v slovenskem NOB) ... Beri dalje ... |
Ryōichi Wagō: Prodniki poezijePrevod: Barbara Mlakar | Nedelja, 11 Marec 2012  11. marca 2011 je Japonsko prizadela ekološka katastrofa: po močnem potresu in tsunamiju je nesreča v jedrski elektrarni v Fukušimi povzročila uničujoče radioaktivno sevanje, največje po černobilski... Beri dalje ... |
Hanif Kureishi: Polnoč ves danBreda Biščak in Tina Mahkota | Petek, 9 Marec 2012  Ko sem na vlaku čakal Florence O'Hara, sem se tako razvnel, da sem tuhtal, ali bi jo lahko dal dol kar v stranišču. Česa takega nisem še nikoli poskusil, ona pa mi je le redkokdaj kaj odklonila. Al... Beri dalje ... |
Mihail Šiškin: Učna ura kaligrafijeJelka Ciglenečki | Sreda, 7 Marec 2012  Znana je policijska fotografija Roberta Walserja, narejena na mestu njegove smrti: zima, belo pobočje, sledi v globokem snegu, človek, ki je padel vznak, z iztegnjenimi rokami. Starčevski klobuk je od... Beri dalje ... |
Leena Krohn: Slepo oknoJulija Potrč | Ponedeljek, 27 Februar 2012  ZAKAJ LEBDIM NA VODI Komora za lebdenje je plastičen oziroma jeklen tank, po navadi le za spoznanje večji od navadne kopalne kadi. Moja komora izjemoma spada v velikostni razred manjše sobe.... Beri dalje ... |
Andrej Hočevar: Leto brez idejAndrej Hočevar | Torek, 14 Februar 2012  Uspehi in naključja I Kot vsakič spakirava veliko stvari preveč, čeprav sledeč nekemu računu dneve v mislih obrneva v obleke, najine potovalke oglate solatne sklede, pisane ... Beri dalje ... |
Uroš Zupan: Ohranjenost v trajni svetlobiUroš Zupan | Torek, 7 Februar 2012  TOMAŽ PENGOV – ODPOTOVANJA I Obstajale so plošče, ki jih je bilo preprosto treba imeti, in ta želja po posedovanju se je začela dokaj hitro spreminjati v obsedenost. Toda kako priti do njih v ... Beri dalje ... |
Emil Filipčič: Mojstrovka (odlomek)Emil Filipčič | Ponedeljek, 30 Januar 2012  Šel sem na Mojstrovko, po Hansovi smeri, zanimalo me je, ali bom vzpon zmogel sam, brez Primoževega vodstva. Do Jesenic sem šel z vlakom, tam sem si na postaji poiskal taksi in razložil taksistu, da g... Beri dalje ... |
Milan Kleč: Trojke (odlomek)Milan Kleč | Četrtek, 19 Januar 2012  Kako je taksist pritiskal na plin in kako sem si oddahnil, ko mi je Martini zaupal, da iščemo alkohol. Ta človek je res znal misliti na vse, saj jaz se česa podobnega ne bi domislil. In potem bi padla... Beri dalje ... |
Dnevnik Poline ŽerebcoveAna Petrovčič | Četrtek, 5 Januar 2012  Polina Žerebcova se je rodila v Groznem leta 1985. Njen dnevnik, ki je oktobra izšel v Moskvi, bralcu ponuja redek vpogled v življenje v obleganem Groznem v času druge čečenske vojne. Delo, napolnje... Beri dalje ... |
Dušan Šarotar: OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA / OSTANI Z MENOF, DÜJŠA MOJADušan Šarotar | Torek, 20 December 2011  Dušan Šarotar OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA Odlomek iz romana Okrog tistega božiča, ko je prispelo pismo, se je spomnila, je zapadlo nenavadno veliko snega, ki je zametel tudi oknice njihove tople hiše.... Beri dalje ... |
Martina Potisk: Boj z Minotavrom (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Ponedeljek, 9. 11. 1996 Ko sem se že navsezgodaj zjutraj tistega pustega jutra peljal z dirjajočo newyorško podzemno kačo na otvoritev tisočletja, sem razmišljal le še o mirnem in nekoliko odmaknj... Beri dalje ... |
Matjaž Lesjak: Snežni hrib (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Sedela sva vsak na svojem štoru in gledala lastno sapo. Strma vesina naju je upehala, pa sva malo posedela, čeprav je vse skupaj izgledalo zelo čudno. Snega je bilo čez kolena in drevesa so se vegasto... Beri dalje ... |
Mirana Likar Bajželj: Bilanca (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Kaj je zdaj to? Od kod se je znašlo pred menoj? In jaz pred tem? Kaj naj? Kako naj? A moram zdaj? Zakaj ravno jaz? Kaj hočejo od mene? Nimam pojma. Popredalčkaj! Razvrsti! Preglej! Prevzemi! Obvladaj... Beri dalje ... |
Matjaž Brulc: Liverpool (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Zvečer, ko se utrujen zvrneš v posteljo in ti oči kar same lezejo skupaj, si misliš, da bo z jutrišnjim dnem vse drugače. Da zdaj pa bo. Pa ni, nič se ne zgodi. Samo sanjaš lahko, če imaš srečo: o ... Beri dalje ... |
Sara Knežević: Oksitocinske razlike (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 A veš tisto, ko se zbudiš sredi noči iz neke zajebane more in se ti v prvem trenutku budnosti strese telo in te nekaj stiska za noro razbijajoče srce. To se mi včasih zgodi, ko fukam Kajo. Ko jo z... Beri dalje ... |
Aleš Debeljak: zapis o Vojnovićevi JugoslavijiAleš Debeljak | Ponedeljek, 28 November 2011  Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela Drugi roman je najtežji. Prvi je vedno lahko plod navadne sreče ali nenavadnih okoliščin. V drugem romanu pa se pokaže, iz kakšnega testa je pisatelj.... Beri dalje ... |
E-branje: Goran Vojnović: Jugoslavija, moja deželaUredništvo | Ponedeljek, 21 November 2011  Ponujamo vam odlomek iz novega romana Gorana Vojnovića z naslovom Jugoslavija, moja dežela. *** ... Beri dalje ... |
Poskusi: vnovič, zopet in znova! (In memoriam: Tone Pavček)Tamara Gorup | Torek, 1 November 2011  Skorajda ni človeka, ki bi ga neusahljiva volja do življenja in zavedanje, da vsak človek v sebi nosi smisel, tako močno zaznamovala kot pesnika, pisatelja, prevajalca, esejista in urednika Toneta P... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vaja iz življenjaUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Sreda, 17 Avgust 2011  Po objavi kratke zgodbe objavljamo še esej egipčanske pisateljice Mansoure Ez Eldin. Vabljeni k branju! ... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vzpon v višaveUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Torek, 16 Avgust 2011  Mansoura Ez Eldin (1976) je egipčanska pisateljica, avtorica mnogih kratkih zgodb in esejev ter dveh romanov: za svoj romaneskni prvenec je bila nominirana tudi za prestižno Mednarodno nagrado za arab... Beri dalje ... |
Veronika Simoniti: Papirnata hišaVeronika Simoniti | Torek, 14 Junij 2011  Veronika Simoniti je bralcem že znana po svoji kratkoprozni zbirki Zasukane štorije (2005), za katero je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec in nagrado fabula. Posebej pa je zn... Beri dalje ... |
Ivana Komel: Narekovano iz posteljeIvana Komel | Sreda, 25 Maj 2011  V tokratnem e-branju vam ponujamo nekaj pesmi iz prihajajoče pesniške zbirke Ivane Komel Narekovano iz postelje. Pesnica, ki sedaj prebiva v Ljubljani, se je rodila leta 1983 v Slavonskem ... Beri dalje ... |
Beletrinina literarna delavnicaDušan Šarotar in Lucija Stupica | Četrtek, 19 Maj 2011  Letošnjo že tradicionalno Beletrinino literarno šolo sta vodila Lucija Stupica (poezija) in Dušan Šarotar (proza). Udeleženci so skozi lastno pisanje in dialog z mentorjema spoznavali zakonitosti li... Beri dalje ... |
E-branje: Ian McEwan: SolarUredništvo | Torek, 26 April 2011  Ta mesec je pri Mladinski knjigi izšel slovenski prevod romana Solar britanskega pisatelja Iana McEwana. Po prejšnjem, krajšem romanu Na obali Chesil je McEwan ustvaril daljše delo, ki je bilo takoj o... Beri dalje ... |
Katja Perat: Najboljši so padliUredništvo | Četrtek, 21 April 2011  Katja Perat je filozofinja, komparativistka, aktivna članica uredništva revije Idiot, sodelavka Tribune, literarna kritičarka v Pogledih in reviji Literatura. Najpomembnejše seveda puščamo za konec:... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2
