Namesto na vlažne nogavice in z naraslimi vodami porušena obrežna bivališča so ljudje ob izgovorjavi imena mesta začeli misliti na kosmatince, ki so jo medtem iz teh krajev že zdavnaj popihali na toplejši jug. Četudi ne vsi. Pred vhodom v kak hotel, banko ali javno ustanovo še zmeraj stoji medved na rokah, oblečen v rusko narodno nošo ali oblačila malezijskega budističnega svečenika, kot igralec nogometa ali, kar je še huje, bavarec v usnjenih pumparicah. Nič ne de, da je iz plastike. Videti je celo, da tak Bär Berlinčanom celo nadvse ustreza  – če se le ne nabira na izpostavljeni figuri preveč umazanije. Pri živih primerkih se namreč prerado zaplete. Ko obiskovalec vstopi skozi slonova vrata v berlinski živalski vrt, ga vrtnice, ki razpirajo svoje rdeče dehtenje proti zadnjim nadstropjem hotela Intercontinental na obzorju neba in potresavanju vlakov na postaji Zoo pod obličjem zemljè, vodijo do romantične bele skulpture treh igrajočih se medvedkov. A že par korakov do prve kletke spremeni ljubko razmerje do tihožitja plastike in kosmatincev. Rad imam prazne slonove kletke, ob katerih gostje jočejo od jeze, ker niso dobili pred oči, za kar so plačali. Z nevrotičnim postopanjem v živalskem vrtu rojene nosoroginje Ine, ki si zna sama odpreti drsna vrata na stežaj in žalostno hlača v krogu, se pogojno še lahko sprijaznim. Ko gledam šimpanze, mi je jasno, da so inteligentnejša bitja na drugi strani kletke. Od nekdaj sem na popotovanjih doživljal trenutke ravnodušja in take,v katerih sem bil neprimerno manj urejen od orangutana, ki zaspi kot ogromna štrena v slami povaljane dlake, pokrita s kosom vrečevine. Globoko pa me razžalostijo gosto spletene mreže, ki so nekaj metrov nad tlemi pristrigle ptičji let, in žalostna hoja belih polarnih medvedov po poletni sopari. Zato soglašam z ravnanjem medveda, ki se spusti do roba skale, a namesto da bi zadovoljil zvedavo pričakovanje množice in se zagnal v mlačno vodo bazena, ki ločuje strmi zid od njegovega prebivališča, le obrne svojo zadnjico proti kameram in se podela. Njegova ironija gre drugima dvema medvedoma manj od tac. Nevrotično prestopata naprej in nazaj, naprej in nazaj. Še vedno ju obkrožajo nevidne šipke cirkuške kletke, v kateri sta odraščala. Včasih, ko po mesecih vsakdanje hoje mimo kake ulice ali dvorišča zavijem in se razveselim lepote odkritja, ki mi je bilo ves čas pred gobcem, sem jima enak. Kot vsak prišlek nosim s sabo svoje rešetke. Vsi smo ujetniki krajev, kjer smo bili. In vsi iščemo nove kraje, da bi izstopili iz še tako prostorne pajčevine starih. Tudi medved Bruno, ki ga je 26. junija 2006 iz strahu pred javnim linčem ustrelil nek neimenovani lovec na Bavarskem. Prvi medved na nemških tleh po sto sedemdesetih letih je bil slovenskega rodu, očeta Jožefa in mame Jurke, in ta sta bila bržkone potomca bosanskih prednikov. Brunotova zadnja pot je šla od juga proti severu. Je bežal ali se je, kot vsem znana pasja filmska zvezda, vračal? Je bil potomec nekdaj pobeglih medvedov, katere je lovil še prvi brandenburški grof Albrecht der Bär, na poti nazaj, v medvedje ime na B kot Berlin? Slovenske nogavice bodo še naprej premočene od mokrotnega terena in nemški gozdovi bodo še naprej prazni kot berlinski medvedjak za Märkisches Museum, le da ta samo zavoljo spanca, ki so si ga medvedi Schnute, Maxi in Tilo privoščili po kosilu.

O TEMPLJIH

Kjer se Lietzensee še poslednjič zdrsne proti obali in, kot bled spomin na ledenik, ki smo ga sanjali neznano kdaj, končno obmiruje, je odprtina v betonskem kubusu cerkve svetega Kanizija. Sled božjega nohta, polkrožna zareza v betonu, zapuščena v trenutku panike? A lesena vrata so večinoma zaprta, jezuiti spijo svoj strogi sen in za vsakdanjo molitev je treba romati dalje. V pišu avtomobilov, ki vozijo po Bismarckstrasse, zadiši jug. Steinplatz je poslednji privez mediterana. Od tam teče senčna zasanjanost Carmerstrasse vse do nemškega hrepenenja po deželah, kjer cvetijo limonovci tudi zunaj rastlinjakov: Savignyplatz. Po požarnem zidu hiše številka dve pleza senca hiše Benjaminovega otroštva. In malo dalje, na številki deset, je izložbeno okno, kjer je na najmanjšem prostoru določen literarni in še kak drugi okus zahodnega Berlina. Knjige zrejo v mimoidočega z dokončnostjo pogledov religioznih fanatikov. Treba je misliti na zgodbo s kelihom, zatisniti oči v želji, da gre mimo, čakati, čakati. A največkrat ne uspe. Oko pritegne rdeče žarenje v globini prostora za izložbenim oknom knjigarne, odsev svetlobnega znaka apoteke Carmer. Knjigomanom, ki jih je uročila izložba knjigarne, sveti za hrbtom, a hkrati mistično žari v globini prostora pred njimi. Difuzna rdeča luč signalizira potrebo po duhovni simpatetičnosti. Ali nujo prve pomoči, ko se v globini prostora, kot da je mati usmiljena, ki je pravkar stopila ven iz okrvavljenega križa, pojavi prodajalka s knjigo na srebrnem pladnju? Za zvončkljanjem vhodnih vrat je vstopajoči izročen na milost in nemilost padlim literarnim demonom, ki so se pretihotapili nazaj v nebesa. Ponižno kot kak romar se povzpne, le dve stopnici in že je v najvišjih sferah. Zrak je prepojen z vonjem mirte knjigoveškega lepila in prahu, in še preden se zave, ga že oplazi drobno potiskana angelska perut katerega od klasikov. Kdor vstopa, pušča svojo načitanost, svoj literarni snobizem, ja, celo svojo kreditno potenco zunaj. Dva prostora, dve molilnici, od pekla do nébesa nič drugega kot knjige knjige knjige. Strog, z graciozno distanco napolnjen pogled svečenice opominja vsakogar, ki se je utegnil za hip spozabiti, da se nahaja v čisti nevednosti. En pogled in prišleku je spodnešen še tako spretno izsanjan temelj sveta. Ta tempelj je kraj sumljivih prerokb. Sfingin stavek bo napeljeval na drugi stavek in ta spet na tretji in tako brez konca. Kdor brska za poslednjo knjigo, redi v svojih prsih žrtveno jagnje. Ti, ki se v teh prostorih zbirajo k papirnati daritvi, so plod predvidljivih naključij. Nikjer drugje ni bolj verjetno, da boš pri poklonu najvišjemu božanstvu naletel na mimozaste oči litvanskega kandidata za nobelovo nagrado, do tal sklonjen hrbet argentinskega založnika v joku milosti in odpuščanja zavoljo neizplačanih tantiemov ali prevajalko iz daljne domovine, ki je tu inkognito. Še po desetih letih romanja na ta sveti kraj moj glas ošibi od strahospoštovanja, dober dan in nasvidenje in hvala zapuščajo ustnice, polne privzvišene krivde. Včasih je tempelj prazen, četudi nikoli zapuščen. Stroge oči prodajalke so tedaj potopljene v študij svetih črk, raztresenih po fusnotah kot sladkor po srebrnem pladnju. Ali pa ni knjiga, v katero zabada vilice in nož, marveč le malica, razprostrta na fragmentu aluminijaste folije med Sloterdijkom in brati Mann? Kakor koli že, ni ga večjega veselja kot redki trenutki, ko strogi pogled angelov varuhov pusti obiskovalca na samem. Tedaj zatisnem oči in prislonim uho ob hrbte knjig. Kot kak doktor poslušam, kako bije Benjaminovo srce, kako tolče Brechtovo srce, kako utripa srce E. T. A. Hoffmannna, kako hrope srce Alexandra Döblina, kako žvrgoli srce Else Lasker Schüller. Ožarčen in pomirjen odhajam v prebučni samoti. Ko stopim na svetlobo dneva, vzleti Hrabalov golob. Od kod se je vzel? Ne vem, nisem še bil posvečen v knjige, ki odkrivajo skrivne korespondence med Berlinom, bogovi in njim.

PIKAPOLONICE

 
V stanovanje sva se preselila sredi novembrskih vetrov. Zabrijejo iz Sibirije in spotoma poberejo vonj po Poljski, ki se naseli po Berlinskih ulicah in jih naredi ostre in polne votle melanholije. Sprehajalci prično v svojih žepih stiskati pesti, se -oprijemati denarnic, kajti vse je že nared, božič bi se lahko pripetil že jutri, če ne bi do takrat manjkali še dve polni luni in ena prazna vmes. Čeprav gleda za vogalom skozi izložbeno okno prodajalne Cartier melanholično lice osamljenega čuvaja, je na Olivaer Platzu sushi že praznično in permanentno znižan na pol. Manjkajo le prodajalne kebabov, ki so si v najbolj zahodnem od vseh zahodnih delov mesta priborile le najzakotnejše kotičke. Kot poslednji branik nemške kulture na robu parkirišča, ki zaseda trg, še vedno vztraja kiosk, pred katerim po polnoči parkirajo mercedesi in stojijo moški z zrahljanimi kravatnimi vozli goltajoč berlinske pivske klobase. Srce stanovanja ima tri zaklopke, skozi katere se izmenjujeta svetloba in mrak. Tri velika okna gledajo na kostanje, ki obraščajo trg, in objemajo tistega, ki med požirki zelenega čaja prebira predvčerajšnji časopis, z milino in za par centimetrov nad svet privzdignjeno spokojnostjo. Tri okna, tri slepa zrkla zrejo v brezčasje. Skoznje gleda nekdo, rahlo omotičen od pritajenega šuma prometa, s svojimi tremi slepotami. S prvo slepoto za dan, z drugo slepoto za noč, s tretjo slepoto za tisto, kar ne pozna ne dneva ne noči. Dvojni leseni okenski okvirji s svojo popokano belino obrobljajo steklo, ki ga že leta ni opral nihče razen dežja (in tako bo v prihodnje tudi ostalo). Na zunanji strani odstopa barva. Prah in na vznak ležeča mumificirana telesca mrtvih insektov v vmesnem prostoru govorijo, da okenskih stranic že dolgo ni nihče odprl. Potreben je sunek, da se odlepijo od ležišč, na katerih so prespala mesece, odstrejo skrivnost, zakaj se v stanovanju od samega začetka počutiva srečna. Na stotine pikapolonic je našlo zatočišče pred zimo v špranjah propadlih oken. Kot odredi komandosov so od tod vdirale v stanovanje. Veselje ob pogledu na prvo pikapolonico, ki je košatila svoja spodnja rjava krilca na robu kozarca marmelade in prinesla za tri pike sreče, se je kot v kakšni grški drami kaj kmalu prevesilo v krvavi pomor. Kot kak Ajaks sem si zvečer pred pranjem zob moral otrebiti krtačko polno pikapok, zjutraj iztresti srajco, ki je čez noč postala srajca igralca na srečo, ob kosilu ribariti za kamikazi sreče, ki so strmoglavljali v lonec juhe, ta Etnin krater sredi okrogle kuhinjske mize. Prislonil sem uho ob cev in miže poslušal lahno prasketanje, ko so njihova drobna telesca letela v oko tornada. Ni mi bilo vseeno, a sem se ob pospravljanju sesalca tolažil s stavki svojih berlinskih prijateljev, ki so po pivu ali treh radi ponovili spoznanje, da se v tem mestu slej ko prej vsakdo sprevrne v morilca lastne sreče. Bile so prave berlinske pikapolonice, okna so bile zasedle ilegalno, kot oni sami pred leti stanovanja, iz katerih so jih kasneje deložirali. Troje kuhinjskih oken je bilo poslej brez pikapok, a tudi srce, ki je med branjem starega časopisa srkalo že zdavnaj ohlajeni čaj, je s tihim občutkom krivde in rahlo bolj zadržano vpijalo malo svetlobe, malo mraka, malo sreče, malo tistega, kar ne pozna ne sreče ne nesreče.