Župančičeva frulica, srečanje najboljših mladih slovenskih in zamejskih pesnikov ter deklamatorjev, je letos obeležilo svojo 20-letnico. To prireditev, ki skrbi za kakovosten razvoj mlade pesniške besede, bomo ob tej priložnosti izpostavili tako, da pod žaromete postavimo tiste, katerim je namenjena: mlade pesnike, pesnice, deklamatorke in deklamatorje.

Na razpis za Župančičevo frulico 2010, ki ga je organizator ZIK Črnomelj razposlal vsem slovenskim in zamejskim osnovnim in srednjim šolam, se je prijavilo rekordnih 153 mladih pesnikov in deklamatorjev (od tega 84 pesnikov: 59 osnovnošolskih in 25 srednješolskih ter 69 deklamatorjev) iz skupno 93 slovenskih in zamejskih šol.

Tema pesniškega ustvarjanja mladih pesnikov se je navezovala na borbo proti krivicam, izključevanje soljudi, upor in boj za boljši jutri. Tema je izhajala iz Kosovelovih verzov iz cikla Rdeči atom:

                    »Človek bo dvignil obraz od tal, 

                    v bodočnost bo stopil z uporno nogó.«

Tema se je navezovala na širši kontekst Evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti.

Pesmi je ocenjevala strokovna komisija za izbor najboljšega osnovnošolskega in srednješolskega pesnika jubilejne 20. Župančičeve frulice v sestavi:

Janko Lozar, dr. filozofije in univ. dipl. prevajalec,

Igor Divjak, mag. ameriških študij, literarni kritik in prevajalec,

Tone Škrjanec, univ. dipl. sociolog, pesnik in prevajalec.

Mladi deklamatorji so za svoj nastop izbirali med tremi pesmimi Borisa A. Novaka (Življenje stvari; Sladki sonet ali Leteča preproga) iz pesniške zbirke Kako rastejo stvari (Prešernova založba, 2004). Predizbori mladih deklamatorjev so od 18. do 21. maja 2010 potekali na petih slovenskih osnovnih šolah (OŠ Poljane Ljubljana, OŠ Danila Lokarja Ajdovščina, OŠ Fram, OŠ Pirniče in OŠ Center Novo mesto). Nastope deklamatorjev je ocenjevala strokovna komisija za izbor najboljšega deklamatorja Župančičeve frulice 2010 v sestavi:

Gašper Jarni, dramski in filmski igralec ter lutkar,

Helena Vukšinič, univ. dipl. komparativistka in prof. slovenskega jezika,

Breda Kočevar, mladinska knjižničarka in pravljičarka.

Dobitnici Župančičeve frulice 2010 sta postali:

1. Gaja Rupnik Caruso iz OŠ Idrija
2. Sara Hanuna iz Škofijske klasične gimnazije Šentvid.

Dobitnica Pastirskega roga – simbola govorništva je postala:

1. Sofya Agnessa Yakuntsova iz OŠ Danile Kumar Ljubljana.

DOBITNICA ŽUPANČIČEVE FRULICE  2010

Gaja Rupnik Caruso, Osnovna šola Idrija

Nikoli ne smeš razumeti

ves čas premišljujem
premišljujem
torej ne razumem
razumevanje = revščina

nikoli ne smeš razumeti
mojih prstov
ki igrajo po strunah
tvoje strasti

nikoli ne smeš razumeti
sladkih solz
ki se ob tem zbirajo
v morju najinih vek

nikoli ne smeš razumeti
belega čolna
s katerim po njem plujeva polna
bolečega sladkega hrepenenja

nikoli
ne smeš razumeti

vsak
ki razume
ne ve ničesar
je pomirjen
torej ne premišljuje
zato ne ve
kaj in zakaj razume
ter kaj pomeni razumeti

Vse svoje življenje

sem počela napačne stvari.

Ko so mi rekli, naj ležim,

sem vstala.

Ko so mi rekli, naj se smejim,

sem zajokala.

Ko so mi rekli, naj govorim,

sem molčala.

Vedno sem hodila v napačno stran.

Toda zakaj mrki pogledi,

grenak vam nasmeh?

Če bi imeli samo še hišo,

bi jo spremenili v gostišče.

Nič sramotnega

Tako kot jaz.

Le da sem imela samo še telo.

Vsak večer

se je tvoj obris utopil

v oblakih mraka,

da z jutrom ostal je le

tisti mamljivi

svet, ki je dišal.

Z rosnimi prsti

pretipal sem prostor,

kjer si spala,

da začutil bi vsaj medel vonj

najine sladke grešnosti.

Z obupanimi koraki

hodil sem tvoje stopinje,

da bi si lahko predstavljal,

kako si čutila,

ko ti je vlažen jutranji žarek

oplazil lice.

Vsak večer

božam tvoj obraz,

te mirno ljubim

in z globokim vdihom uživam

svet, ki je dišal.

Dokler tvoji prsti

za večno

ne zaspijo med mojimi.

Recenzija člana strokovne komisije dr. Janka Lozarja:

»Nikoli ne smeš razumeti«, naslov ene od avtoričinih izbranih pesmi, lahko služi kot moto k pesničini ustvarjalni poti. Kar najbolj prepriča, kar najbolj zaigra na struno bralčeve duše v teh pesmih je ravno tisto, česar ne razume. Pesnica se je Župančičeve frulice že udeležila, zato lahko opazimo, da se je njen slog spremenil v smeri razvezanega verza, kar pesmim daje živo, živahnejšo in neposrednejšo pesniško konturo. V podobah, ki se gladko drseče vrstijo v pesmih, je mogoče razbrati ostrino in izpiljenost, ki priča o zrelejši pesniški formi. Mehka liričnost ljubezenske spevnosti ne preplavi ostre treznosti misli, saj se oboje v pesmih vzajemno oplemeniti in zveže v prepričljivo pesnjenje.

Lara Gril, Osnovna šola dr. Jožeta Pučnika Črešnjevec

ČEŠNJE SO II

Pritečem v dvorano

počim se na stol

folk okol’ mene

me čudno gleda

Kaj je z njo?

si mislijo

Kaj je z njo?

si rečejo

Eh, kriza gospodarska

Nima za bus,

niti za burek

se obrnejo in predajo

bedni muziki, ki se

vleče iz klavirja

Violine škripajo

Trobente prdijo

Flavte neuglašene

Oder je prazen.

Vsi čakajo.

Koga že?

Aha. Ups.

Počim se na stol.

Tišina.

Tišina.

Aha. Točno.

Klavir zaigra,

svetovna muzika

si mislim

Pregorim. Picaa!

Vljudni aplavz. Že spet.

Bed. Bed.

reče učiteljica.

A si vadila?

Ja itak, rečem.

Češnje so, češnje.

se zarežim.

Recenzija člana strokovne komisije dr. Janka Lozarja:

Lara Gril je člane komisije prepričala s pesmijo Češnje so II, in sicer z neposrednostjo lahkotnega preigravanja verzov, besed, medmetov, ki ne samo spominjajo na poezijo Tomaža Šalamuna (to avtorica tudi izrecno pove), ampak se tudi odločno umeščajo v odraslo poezijo, ki se v Sloveniji piše zadnjih dvajset let. Posebna odlika je torej živa, suvereno drveča govorica, ki ji ni mar za verzno strogost ali vsebinsko spodobnost. Pesnica si vsekakor v tem smislu zasluži priznanje.

10 ZAPOVEDI

Ugonobili

so te.

Ti storili krivico.

V najbolj skrite sobane

zaprli resnico.

Razrahljali so ti tla pod nogami,

v samotni celici čakaš zaman,

kaj bo prinesel dan …

Poteptali so svetinje, v katere si verjel.

Jih pretvorili v prah in pepel.

Zamolčali so ti vse.

Pustili te v temi nevednosti.

Prepustili zobu časa, da te ogloda

do neprepoznavnosti.

zastirajo sonce humanizma.

Živiš v osami revščine.

Strahu.

Bolečine.

Ki ne mine …

Malodušnost zadnja spoznanja žre.

Pilati si umijejo roke, mar ne?

Tako to gre.

V samoponižanju …

si očitaš, da si premalo storil.

Izgubil si se …

Iztrošil si se …

v poskusih izumiti

Perpetuum mobile,

ki neusmiljenih src

ne bodo spremenile. Ne.

Bogovi molče.

Čudež spi.

A ko zapreš oči …

Tisoče vprašanj v glavi:

Čakati? Nekaj storiti?

Vdati se? Poskusiti?

Čakanje redko obrodi sadove.

Usode ni.

Sam svoj bog si.

Pojdi kot Mojzes

po zaklad pozabljeni.

10 zapovedi.

V ognju izklesane

svete tekste.

Čas je, da jih nekdo spet prinese.

Mogoče si ravno ti,

tisti, ki luč nosi …

Pesnica se je na Župančičevi frulici v preteklosti že uvrstila v najožji izbor, s čimer dokazuje, da je njen pesniški navdih vztrajno rastoč. Pesem 10 zapovedi Aleksandre Panič je žirijo najbolj prepričala s svojo ostro, kratkosapno dikcijo, ki se neusmiljeno zaostruje vse do konca pesmi, ki se zaključi umetelno, vešče. To je, kot vemo, v poeziji ena najtežjih stvari. Pesem se bere tako, kot žejen človek izpije kozarec vode. V celoti in vse, in prav nobena beseda, verz, vejica, pika niso odveč. Pesmi avtorice izkazujejo moč vpogleda, ki si vsekakor zasluži bralčevo pozornost.

Nina Zdouc, ZG / ZRG za Slovence v Celovcu

Bojevnik

ko samo slišim da se nekdo bori

da je upornik

že je upornik

v moji glavi

že je močen

v moji glavi

že je pogumen

v moji glavi

v mojih očeh je heroj

samo da slišim

da se bori

samo da vidim

da se upira

samo da zavoham

da se naporno trudi

samo da vem

da mu ni vseeno

samo da začutim

da je

da je bil

in da vedno bo

to kar je

Recenzija člana strokovne komisije dr. Janka Lozarja:

Avtorica je v pesmi Bojevnik žirijo prepričala z odločnostjo, kratkorečnostjo in neupogljivostjo verzov, besed, črke in duha. Mirno se njena pesem lahko kaša s prenekatero pesmijo, ki jo preberemo na straneh literarnih revij za odrasle. Boj, ki odmeva, zveni in se krčevito preliva iz verza v verz, je tudi uspešno izbojevan boj pesnice s pesniško materijo, ki se v pesmi ubere v prepričljiv monolit.

Žan Zelič, Osnovna šola Matije Čopa Kranj

Črna se senca

Črna se senca,

zgrnila je name

in mi odprla,

boleče je rane.

Zastrla je luč,

svetlobo življenja

in me pahnila,

v vrtinec trpljenja.

V daljavi že vidim,

kako sonce vzhaja

in roka prijatelja,

me že dohaja.

Vstal bom ponosno,

ne bom se predal,

saj vem, da mi ne bo žal,

če bom na tem svetu ostal.

Recenzija člana strokovne komisije dr. Janka Lozarja:

Pesem Žana Zeliča Črna se senca… je rimana, in zato zahtevna pesem. Kljub težavnosti, ki se s prisiljenimi rimami kaj lahko sliši preveč okorna in se forma vsiljuje pesmi na škodo vsebine, pa avtor uspešno ujame oboje v celovito pesem, ki prepriča s svojo izjemno kompleksno preprostostjo, preprostostjo redke vrline ponosa.

NAJBOLJŠI SREDNJEŠOLSKI PESNIKI

• Sara Hanuna – dobitnica Župančičeve frulice za najboljšega srednješolskega pesnika leta 2010

• Aljaž Božičko

• Petra Močnik

• Dominik Vodopivec

• Lara Zupančič

DOBITNICA ŽUPANČIČEVE FRULICE  2010

Sara Hanuna, Škofijska klasična gimnazija, Šentvid nad Ljubljano

Nad nami

Zvezde žarijo same od sebe

in ne potrebujejo naših oči,

da bi zrle vanje.

Še vedno pa je noč

sama po sebi vstopnica

za svetlobni spektakel med črnino.

Povej jim, da se še vedno občasno

spomnim nanje.

Praviš, da sonca sploh ni.

Da so le obdobja,

ko se oblačno nebo smeji našim mislim.

Da je volja

in je domišljija,

ki reže čas

na sekunde, da lahko srce v miru tolče svoj ritem.

Da ni zvoka

in senc in naših korakov.

Da je vse tako,

kot želimo videti.

Včasih jasno nebo brez oblakov.

Poseben človek sem,

ker znam dihati na svoj način.

Hodim po nenavadnih poteh,

ki jih vi ne poznate.

Vsak dan je zame nova zgodba,

ker iščem načine,

da moje srce bije drugače.

Stojim na prepovedani strani

in se smejim vašemu sivemu svetu.

Ne zavidam vam

vaše popolnosti in enakosti,

ker sem raje pisan in poseben,

kot pa pika v vesolju,

ki ne ve zase.

Poseben človek sem,

ker znam ljubiti in se predati.

Nisem čuden,

le ne bojim se

znova in znova iskati.

Pesmi Sare Hanune odlikuje preprost in jasen izraz, ki se izogiba metafor, njeni verzi se kljub občasnim prestopom sklepajo v kratke stavke. Skrito gibalo kompozicije in navdiha se približuje meri človeškega diha in bitja srca in prav zato ostaja neulovljivo, kljub antropocentrični utesnjenosti odprto za svet, ki ga presega. Tudi v pesmi na zastavljeno temo upora in borbe proti krivicam je avtorica znala najti izvirno rešitev v človeku, ki ne podlega ceneni, lažnivo junaški ideologiji, ampak upanje najdeva v drobnih stvareh, enkratnosti in posebnosti vsakega izmed nas in neponovljivosti slehernega trenutka.

Aljaž Božičko, ŠC Rogaška Slatina - Gimnazija

Drevo

Ptica spletala je gnezdo prvo leto,

ptica ga spletala je na gaber,

ptica spletala je gnezdo prvo leto,

ga spletla je na vejo čvrsto.

Je tako zvalila jajca tri,

je tako zvalila jajca v gnezdo tri,

je tako zvalila jajca tri,

jih zvalila je in grela jih.

V kratkem pa kukavica pride,

v kratkem ko šla ptica hrano je iskat,

v kratkem pa kukavica pride,

njen mladič je jajca vsa pobil.

Poskusu prvemu se ne vda,

poskusu novemu naslednje leto spet poskusi,

poskusu novemu se ne vda,

je novo gnezdo na smreko spletla.

da vihar le ne bi smreke izruval,

da vihar bi ne prihitel,

bi ne gnezdo bilo na tleh.

Bi pa le bila čudesa,

bi, če ne bi prišla lisica,

bi pa le bila čudesa,

če še zadnje celo jajce ne bi razbila.

Zarod nov že ptica je načrtovala,

zarod nov, že novo gnezdo je snovala,

zarod nov že ptica je načrtovala,

je leto dan gnezdo na hrastu bilo nared.

Ohranila so se vsa tri jajca,

ohranila, saj izlegli so se goliči,

ohranila so se vsa tri jajca,

hitela tako hrane je nabirat.

Premislila nista dovolj mladiča,

premislila, saj eden je čez rob omahnil,

premislila nista dovolj mladiča,

In tako končal je kmalu drugi golič,

in tako končal je, saj je bolezen staknil,

in tako končal je kmalu drugi golič,

kajti bolezen čudno je na pomlad staknil.

Tretji mladič je rasel naprej,

tretji mladič se vsak dan je krepil,

tretji mladič je rasel naprej,

kaj kmalu dom je zapustil.

Mladič tako na okno poleti,

mladič zdaj gleda v nov svet,

mladič tako na okno odleti,

punčka stegne roko, se nasmehne, za večno zapre oči.

Tako ostane tam še nekaj časa,

tako vidi zdaj matere jok,

tako ostane tam še nekaj časa,

sliši očeta tam zbeganega stok.

nadaljuje pot in vidi smrt

nadaljuje pot čez živi gozd,

vidi tam v daljavi bukvo, ki liste ima rumene.

Zarod nov si tam naredi,

zarod nov ko listje je že padlo mrtvo,

zarod nov si tam naredi,

saj listje tam požene novo,

saj drevo še takšno zimo preživi,

saj življenje se kar tako ne utrudi.

Recenzija člana strokovne komisije mag. Igorja Divjaka:

Poezija Aljaža Božička med izdelki njegovih vrstnikov izstopa po tem, da se navezuje na izročilo slovenske ljudske pripovedne, pretežno temačne in baladne pesmi. V njej ne najdemo ničesar neposredno osebnoizpovednega ali kakega jasnega angažiranega sporočila, zato pa nas toliko močneje nagovarja dovršenost in neposrednost njenih pogosto krutih podob, ki mit človekove usode spajajo z mitom preporoda naravnega ciklusa.

Petra Močnik, TŠC Nova Gorica

Rekli so mi:

Damo ti 10 dni

Za bolj vesele rime.

Skoraj bi padla v obup.

Nov dosežek: nisem.

Samo poglej,

Kako svetlo sonce sije,

Kako se dežne kaplje  ljubijo s tlemi,

Kako snežinka pleše svoj usodni ples,

Kako megla objema gore,

Vse to ljubezen je.

Pa ljubimo,

Ljubimo sebe.

Ko sonce svoj sij,

Ljubimo druge

Kot dež na tla,

Ljubimo življenje

Kot snežinka, ki pleše svoj prvi in zadnji ples.

Koga pa bi objeli?

Objemimo vse kot megla, ki ne izbira gora.

Petra Močnik se v svojih pesmih z izjemno svežino, lahkotnostjo in ironijo poigrava z izvorno skrivnostjo naše vrojenosti v svet, v katerem smo obenem vodeni igralci in dejavni ustvarjalci dogajanja. Kljub temu, da se zaveda svoje krhkosti, majhnosti in minljivosti, njen lirski subjekt iz verza v verz najdeva toplino in radoživost za nov ustvarjalni zagon.

Lakota

Bikova jajca na srebrnem pladnju

na sredini plesne dvorane,

ki jo je gospoda imela za zasebne zabave.

Bikova jajca na srebrnem pladnju

so čakala tam že tri dni,

pa ni nihče prišel ponje.

Bikova jajca na srebrnem pladnju

pripravljena na "al sangue" način

so dišala po mladem volu.

Bikova jajca na srebrnem pladnju

niso bila na dnevnem meniju

Hočem biti

Bravo umetnik!

Dokazal si

da trpiš.

Izpovedal si se

na grobu svoje muze

in v zahvalo za ljubezen

Dominik Vodpivec se je razpisane teme človekovega upora proti krivicam lotil posredno, v satiričnem žanru, kjer si v robatem in sočnem slogu dovoli problematizirati vlogo našega mitološkega zaledja – pri tem mislim predvsem na mit o Evropi in biku, na katerega se tako radi sklicujemo, ki ga naveže na naše prehrambene navade in razvade. Vloga, ki jo ima pri tem umetnik, ni pred ironijo in vsakdanjo banalnostjo nič manj zaščitena od drugih.

Lara Zupančič, Gimnazija Novo mesto

Poješ v kopalnici.

Spremljam tvojo potovalno proceduro

in ne delam ničesar.

Blazina v glavo za dobro jutro.

Šivi v prsnem košu se počasi zasipavajo

s kvotami besed in

migetajočimi organizmi poceni ljubezenske lirike.

Dišiš po vseh možnih gelih in parfumih

ki so zašli na polico pred ogledalom.

Tako preprosto.

Ti načrtuješ, jaz nemo poslušam.

Ura je 12.41

V tišini diskutiram s tvojim želodcem in te

momentalno sesuvam v prafaktorje.

Viva la victoria para siempre.

Lara Zupančič v svojih konstruktivističnih utrinkih, ki težijo v kratke pripovedne izseke, pogosto ohranja dramatično napetost med prvoosebnim in drugoosebnim, zdi se da moškim in ženskim glasom, vendar natančnejša interpretacija ostaja le nakazana in prepuščena bralcu. Temu avtorica ne dopušča, da bi se predal lahkotnemu poetičnemu snu, ampak ga z energičnimi sunki, ki jih dosega s pretanjeno in nepričakovano rabo različnih fraz iz vsakdanjega jezika, drži v neprestani napetosti in pričakovanju.

Župančičeva frulica, ki jo organizira Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj, poteka v sodelovanju z Goranovim proljećem.

NAJBOLJŠA OSNOVNOŠOLSKA PESNICA 47. GORANOVEGA PROLJEĆA:

Ana Horvatin, Osnovna škola Trnsko (Hrvaška)

Ššš

šššuti, šuti, kaže on

koji mnome ne vlada.

ali, šutim, ali ja šutim, kažem

razmišljajući o sekundi

u kojoj padam

jer je gužva zamarajuća

kao nikad do sada, ali

bar znam da pod miriše na ružmarin,

ili mi to samo topli vjetar donosi

mirisne poslastice kao mandarine.

šššuštim, šuštim, kaže on

prolazeći rivom

punom ljudi.

zar ne čujete, upitah

misleći o uzburkanim valovima

koji su zahvatili nepce svojim

slanim mirisom.

ššš, slušajte, ššš

čekaj, ne čujem, čekaj,

kasnim pa

se moraš požuriti jer

nemam vremena

se igrati s tobom.

ne, nemam.

ššš,ššš.