Nekega jutra so nam Nemci pustili opravičilo, v katerem so nas obvestili, da nas bodo tisto noč ob desetih obstreljevali in da bo baraža trajala dvajset minut. Res se je tako zgodilo, ampak vsi smo se že prej pomaknili nazaj za slab kilometer, šli spat in nič slabega se ni zgodilo. Ob Mozeli smo ostali dvanajst sijajnih dni, potem pa smo morali žal odriniti naprej. Vsi pa smo se nečesa naučili: če bi se navadni vojaki vsake vojske lahko zbrali na rečnem bregu in se o rečeh mirno pogovorili, bi nobena vojna nikakor ne mogla trajati niti en teden.

William March se je rodil leta 1893 in odraščal v Alabami. Njegova velika, revna družina se je neprestano selila. Pri štirinajstih je moral mladi March zapustiti šolo in se zaposliti v mlinu. Dve leti pozneje se je vrnil v rojstni kraj in si našel delo v lokalni odvetniški pisarni. Ko je zbral dovolj denarja, se je vpisal v večerno šolo in potem naprej na univerzo. Potem ko je moral zaradi pomanjkanja finančnih sredstev pustiti šolo, se je preselil v New York, kjer se je zaposlil kot pisar v odvetniški pisarni.

Leta 1917 se je kot prostovoljec pridružil ameriški mornarici in po nekaj mesecih vojaških priprav odrinil čez lužo, na evropska bojišča. March se je med drugim boril pri Verdunu in v gozdu Belleau, kjer je bil ranjen v glavo in se zastrupil z bojnim plinom. Domov se je vrnil ovešen z vojaškimi odlikovanji.

Čeprav smo vedeli, da uniformam praviloma ne strežejo, smo računali, da bomo točaja v tem zakotnem baru lahko pregovorili. Tako smo vsi trije vstopili in se postrojili.

»Kaj boste, gospodje?« je točaj prijazno vprašal.

»Daj mi rženo žganje,« sem rekel.

»Daj mi rženo žganje in pivo, da ga poplaknem,« je rekel Bill Anderson.

»Jaz bom viski,« je rekel Barney Fathers.

Točaj je vzdignil steklenico, pa jo odložil. »Se vam mudi, fantje?« je vprašal.

»Ne,« smo rekli v zboru, »sploh ne, imamo ogromno časa!«

»Potem pa dobro,« je rekel točaj; »samo počakajte, da se vojna konča, in z veseljem vam bom natočil pijače.«

Williama Marcha so za časa življenja primerjali z dvema vrstnikoma: Williamom Faulknerjem in Ernestom Hemingwayem. Vzporednice s slednjim so izšle iz Marcheve vojne literature; njen najbolj eksemplaričen primer je ravno roman Četa K. Marchev prvenec je sestavljen iz sto trinajstih kratkih kratkih zgodb v prvi osebi, ki so naslovljene z imeni ameriških vojakov in oficirjev, pripovedovalcev.

William March je zadnja leta svojega življenja preživel v francoski četrti New Orleansa, kjer je napisal svoja zadnja romana, 'Oktobrski otok' in 'Slabo seme'. Slednji je nemudoma postal bestseller, po njem pa so pozneje posneli tudi istoimenski film, ki je leta 1956 prejel Oskarja. March je umrl 15. maja 1954, le nekaj tednov po izdaji zadnje knjige, in tako ni bil priča njenemu velikanskemu uspehu.

Ko smo Bernie Glass, Jakie Brauer in jaz skočili v jarek, nismo videli nikogar drugega razen majhnega, debelega in na smrt preplašenega nemškega fanta. V zaklonišču je zaspal in ko smo skočili noter z nasajenimi bajoneti, je stekel ven in skušal preplezati rob jarka. Jakie ga je ujel za dolge, ohlapne hlače, ga povlekel nazaj, Bernie pa je nekajkrat sunil proti njemu z bajonetom, da bi ga prestrašil, kar mu je še kako uspelo! Ampak ko mu je Jakie začel prigovarjat v nemščini, se je nekoliko pomiril.

Rotil nas je, naj ga izpustimo, ampak povedali smo mu, da je to nemogoče, ker moramo ubogati ukaze kapitana Matlocka in ga odpeljati v ujetništvo. Potem je rekel, da raje na mestu umre, kot da gre v ujetništvo, ker Američani vsem svojim ujetnikom odsekajo roke in noge. Ste že kdaj slišali kaj tako bedastega? Ko nam je Jakie prevedel fantove besede, se je Bernie za trenutek razjezil: »Vprašaj ga, kje je to pobral,« je rekel Bernie. »Vprašaj ga, kdo mu je pripovedoval te laži.«

Potem ko je Jakie spet govoril z njim, se je obrnil k nama in ponovil njegov odgovor v angleščini: »Pravi, da so mu to povedali med urjenjem. Pravi, da vsi to vedo. Celo v časopisih da je.«

»Mala, usrana gnida,« je rekel Bernie, »ki govori takšne reči, ko vsi dobro vedo, da so Nemci tisti, ki počnejo takšne reči, ne mi. Kristus, to pa je predrznost!«

Potem se je začel smejat: »Vesta kaj: pozabavajmo se z njim. Povej mu, da moramo po predpisih ujetniku z vojaškim nožem v trebuh vrezati njegove začetnice!«

»V redu,« je rekel Jakie, in se začel smejati.

Ko se je zresnil, je nemškemu fantu prevedel Berniejeve besede in mislil sem, da se bo onesvestil. Prebledel je in se stokajoč z licem naslonil na steno strelskega jarka. Potem si je odpel gumbe na srajci in videli smo, da nosi lep pas z napisom Gott Mit Uns. Jakie ga je hotel imeti za spomin. Bernieju je rekel, da če ga nihče od naju noče, ga bo on vzel, ampak Bernie je rekel: »Ne smeš: to je kraja!«

Jakie je rekel: »Prav, ga bom pa kupil od njega.«

In tako je nemškemu fantu rekel, da hoče njegov pas in da mu bo zanj dal deset frankov.

Nemški fant mu ni odgovoril. Tako je vil roke in jokal ter razmišljal o tem, kako mu bomo razrezali trebuh, da Jakieja najbrž sploh ni slišal.

»Pa ga vzemi!« je rekel Bernie; »vzemi ga, če ga hočeš!«

Ko pa se je Jakie nagnil naprej, da bi odpel pas, je mali nemški fant zakričal in mu z nožem, ki ga je skril pod bluzo, od ušesa do ušesa prerezal vrat.

Leta 1919 se je poskusil ustaliti v tirnice vsakdanjega življenja, vendar z bojišč ni prinesel le medalj: mučili sta ga bojazen in depresija in zdi se, da je iz potrebe po notranjem miru začel pisati. Leta 1933 je dokončal svoj romaneskni prvenec z naslovom Četa K, ki temelji na njegovih vojnih izkušnjah.

Roman je bil sprva objavljen po delih v newyorški reviji Forum in tako je William March leta 1931 za zgodbo 'Petnajst', ki jo sestavljajo skice petnajstih pripovedovalcev Čete K, drugič od skupnih štirikrat prejel znamenito nagrado O. Henry. Zgodbo 'Devet zapornikov', izvirno serijo pripovedi tistih vojakov iz romana, ki so vpleteni v poboj nemških ujetnikov, je Hemingway sprva želel vključiti v svojo antologijo vojnih zgodb Vojskujoči se možje, vendar jo je moral zaradi izbruha 2. svetovne vojne žal izključiti iz izbora. Menil je namreč, da »vojaška vprašanja«, ki jih zgodba postavlja, ne bi bila primerna za tisti čas in kraj. V uvodu h knjigi je poudaril, da si je od vseh zgodb najbolj želel objaviti ravno Marchevo 'Devet zapornikov' in 'Človekovo usodo' Andrea Malrauxa, vendar je bil zaradi okoliščin na koncu prisiljen obe izpustiti.

Po bojih pri St. Mihielu smo bili nastanjeni pri starem francoskem paru v kraju Blenod-les-Toul. Njun fant René, edinec, je padel na začetku vojne in nenehno sta odkrivala skupne točke med nami in njim. Jaz sem imel rjave oči in tudi Renéjeve oči so bile rjave; René je imel dolge, tanke prste in tudi prsti Sama Quillina so bili dolgi in tanki. V vsakem sta našla kakšno podobnost z Renéjem: Jerry Blandford je imel ravne in bele zobe; Roger Jones goste, kodraste lase, Frank Halligan pa je med smehom rad zaprl oči in vrgel svojo glavo nazaj. Njuni življenji sta se vrteli okoli njunega mrtvega sinu. Nenehoma sta govorila o njem; o ničemer drugem nista razmišljala.

Ko je padel, jima je francoska vlada poslala majhno, bakreno spominsko ploščico, na kateri je bila v ploskovitem reliefu upodobljena ženska z lovorjevim vencem, pod njenim obrazom pa je pisalo: »Ubit na Polju časti.« To ni bilo nenavadno odlikovanje. Vlade so jih pošiljale najbližjim sorodnikom vseh padlih vojakov, ampak stari par mu je pripisoval velik pomen. V enem kotu sobe sta za medaljo in njeno škatlico namestila majhno poličko, pod njo pa je stara ženica postavila oltar z dvema svečama, ki sta goreli dan in noč. Pogosto je s svojimi ukrivljenimi, starimi rokami posedala pred njim in si počivala kolena. Potem je šla nazaj ribat lonce ali stopila ven, v hlev motrit kravo.

V Blenodu smo ostali pet dni, dokler nismo neke noči dobili ukaza za premik. Do takrat smo se s starim parom že zelo sprijateljili. Spremila sta nas do zbornega mesta in nam hotela pomagati nesti naše puške in nahrbtnike. Potem sta v močnem septembrskem vetru stala na blatni cesti, se križala in prosila Boga za našo srečno vrnitev.

Ko smo bili nekaj tednov pozneje kilometre oddaljeni od Blenoda, sem spet videl tisto spominsko ploščico. Ko se je Bernie Glass bril, se je skotalila iz njegove torbe z opremo. Hitro jo je pobral, ampak vedel je, da sem jo videl.

»Kako si mogel, Bernie?« sem vprašal; »kako si lahko naredil kaj takega?«

»Sicer to ni tvoja stvar,« je rekel Bernie, »ampak pomislil sem, da bi bila dober spominek za domov.«

Nikoli več se nisem vrnil v Blenod in spet videl tistega starega para, ampak želim si, da bi nekako vedela, da se sramujem vsega človeškega rodu.

Ko so zadeli kapitana Matlocka, sem ležal v pšenici in bil prvi pri njem. Strojnični naboj ga je zadel naravnost med oči, mu preoral glavo in izšel na dnu lobanje. Mart Passy, fant iz tretjega odreda, se je odzval na moje klice in skupaj sva kapitana vzdignila ter ga odnesla v jarek, kjer so ga prevzeli nosači in ga odnesli v zaledje. Po končanih bojih smo pri Flyjevi kmetiji dobili kup zamenjav in nekaterim fantom sem povedal, kako so zadeli Ribjeustega Terryja. »Padel je, ne da bi pisnil,« sem rekel. »Samo padel je in se zvil od bolečin. Seveda sem mislil, da je mrtev, ampak ko so ga nosači odnesli, je še vedno dihal. Bil je samo en naboj, ampak prodrl mu je skozi celo glavo. Ko sem ga obrnil na trebuh, sem videl, da mu je na tla izteklo za žličko možganov.«

»Počakaj malo ... ustavi se, mornar!« je rekel narednik Dunning. »Koliko možganov praviš, da je steklo iz glave Ribjeustega Terryja?«

»Za kakšno polno žličko,« sem rekel.

Vsi so zmajali z glavami in skomignili z rameni.

»Si prepričan, da sta pobrala kapitana Matlocka in ne koga drugega?« je narednik spet vprašal.

»No, vendar,« sem rekel. »Seveda.«

Vsi so prasnili v smeh ... »Pomisli malo!« je rekel Vester Keith. »Pomisli malo! – Če je izteklo toliko možganov, to nikakor ni mogel biti naš Terry!«