V mesecu maju je v okviru literarne mreže Halma in pod pokroviteljstvom Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani gostoval belgijski (flamski) pisatelj Jeroen Theunissen. Poleg učenja slovenskih besed, ogledovanja takšnih in drugačnih lepot naše podalpske deželice in intenzivnega pisanja, je moral nekaj časa nameniti tudi temu, da se je predstavil slovenskemu bralskemu občinstvu. To je storil 25. maja 2010 v jazz klubu Gajo. Portret/intervju s pisateljem boste lahko na Airbeletrini prebrali v prihodnjih dneh, do takrat pa vam v vaš užitek ponujamo dvoje:

• odlomek iz romana Een vorm van vermoeidheid (Oblika utrujenosti, 2008), ki ga je spretno prevedla Mateja Seliškar Kenda (gl. spodaj)

• ogled fotografij z dogodka v Projektorju

Jeroen Theunissen je belgijski (flamski) pisatelj. Rodil se je leta 1977 v Gentu, kjer še vedno živi in dela. Njegov opus sestavljajo romani, poezija in eseji. Od leta 2004 je objavil tri romane: De onzichtbare (Nevidni), Het einde (Konec) in Een vorm van vermoeidheid (Oblika utrujenosti). Objavil je tudi dve zbirki poezije, Thuisverlangen (Domotožje) in Het zit zo (Tako je). Med leti 2004 in 2008 je bil član pomembne flamske literarne revije Yang, še vedno pa je sodelavec flamskega Mednarodnega PEN. Njegovo delo, ki je prejelo odlične recenzije, se osredotoča na položaj ljudi v dvajsetih in tridesetih letih v današnji družbi. Združuje eksistencializem in romanticizem  s kritičnim pogledom na globaliziran svet. Njegov četrti roman, satira o fenomenu resničnostne televizije, bo izšel spomladi leta 2010.

ODLOMEK IZ ROMANA: 

Een vorm van vermoeidheid (Oblika utrujenosti, 2008)

prevedla Mateja Seliškar Kenda

ON je običajen moški, a trenutno poln zmede. Tudi on, ja, in se tega zaveda, torej se mora varovati romantike. Se izogibati pretiranemu upanju, metafiziki, nerazumskemu.

Ogradil se je. Ironija je pomembna. Logična, je celo prepričan. Je tiste vrste moški, ki stvari pušča čimbolj pri miru in z nasmeškom opazuje na stotisoče življenjskih slogov odraslih otrok, ki vsak dan smrtno resno, s trmasto tehtnostjo, s presenetljivim prepričanjem počnejo, kar počnejo, kot bi bilo nadvse pomembno.

Ker je zemlja majhna, ali ker je v vsakem primeru majhen zahodni svet, mu ljudje pravijo: »Res si pravi svetovljan.« Nima doma, a včasih zatrdi: »Moj dom je moja družina.« Z lahkoto se s kolesom, javnim prevozom, letalom ali avtom odpelje kamor hoče, tam uživa in si kupi spominek. Evropo doživlja kot nekakšno zgradbo, kot veliko in prijetno hišo, v kateri se ljudje po osvetljenih hodnikih brez težav pomikajo iz ene sobe v drugo.

Nedostopnost ne obstaja več; ve, da je Antarktika dandanes najbolj iskana turistična destinacija, da Mount Everest čaka goste in da ekscentrični poslovnež Robbie King svoje poslanstvo vidi v tem, da v vesolje kar najhitreje in po zmerni ceni pošlje kar največje število turistov. Turizem bo uničil romantiko.

In v svetu, razgrnjenem na zemljevidu, zaradi pomanjkanja orientacije sam vidi predvsem humor. Čeprav se lahko pohvali z več kot izrednim spominom, četudi kolege osuplja s citiranjem avtorjev in mislecev v različnih jezikih, se mu zgodi, da v neznanem mestu zaide že med dvema ulicama, nakar potrebuje celo uro, da najde točko, iz katere se je podal na pot, in ko konec tedna odrine na kakšen hrib, se k ženi in mali Susani, ki ju je pustil v dolini, vrne šele po dolgem tavanju prek stranskih poti. To je nadležna, a konec koncev nedolžna pomanjkljivost.

Trenutno živi in dela v nekem slikovitem evropskem akademskem mestecu kot strokovnjak za špansko in latinskoameriško književnost. Da se je znašel tukaj, je – kot vse drugo – naključje. V doktoratu je pisal o vplivu Arthurja Schopenhauerja na delo Jorgeja Luisa Borgesa. Star je štiriintrideset let in ve, kdo je: mlad akademik v apolitični stroki, nekdo, ki ljubi literaturo in glasbo, z zanimivim klasičnim literarnim izborom in širokim okusom za jazz in tango (pleše tudi sam), moški s stilom in z uspešno opravljeno prvo stopnjo kyu v aikidu, čeprav je s tem športom medtem prenehal, obenem pa je človek, ki ne mara hrupa in včasih kupuje ekološke izdelke, ker si jih z Brigid pač lahko privoščita.

Je človek, ki ne veruje, ampak vseeno deluje brez težav, in lahko je zadovoljen. Inteligenten je. Živi v udobnem zvonu, v stekleni palači, v preglednem mestu z nizko brezposelnostjo, zanemarljivo stopnjo kriminala, z visoko življenjsko ravnjo in mlado populacijo. Dejansko je ta kraj, tako lepo umeščen med griči z gozdovi in vinogradi, konkreten rezultat principa izvedljivosti. V jeziku reklamnih brošur ga opisujejo kot »izjemno, edinstveno mestece, kjer srečamo preteklost v živahnem srednjeveškem središču, obnovljenem s tolikšno ljubeznijo, da začara turiste z vsega sveta«. Vendar to značilno provincialno gnezdece svetovnega slovesa – po besedah brošure – živi tako v prihodnosti kot v preteklosti: civilno pravo ima dolgo tradicijo, meščani se lahko vključijo v programe za promocijo zdravja ali čiščenje stare mestne četrti. Kultura, šport in umetnost prejemajo subvencije. Urejen je sistem parkirišč, imajo reden in čist javni prevoz in v mestu so se zavestno odločili za varovanje okolja.

Ker so upor, protest in nekonformizem že pred časom postali modni fenomeni, si sam prizadeva biti meščan, ki bi mu bili delo, hobiji in finančna preskrbljenost bistveni. Varčuje zase, za svojo družino in svojega otroka. Nianse se mu v vseh ozirih zdijo pomembne. Že davno se je odločil, da ne bo živel preveč zapletenega življenja, temveč takšno brez pretiranih vzponov in padcev. Tako mu je prijetno v knjižnicah, na tujih in domačih kongresih in v avditorijih. Je prijazen sosed, za politiko se zanima, kadar se ta dotakne njegovega lastnega blagostanja: tu in tam se angažira – bolj iz navade kot iz prepričanja – v majhne projekte ali daruje manjšo vsoto denarja, ko na radiu sliši, da je lakota sramota, kdaj se celo udeleži manifestacij, četudi redko.  Seksa dovolj. Dobil je premor med dvema obdobjema neobstoja, to je bistveno, in meni, da se ne gre vesti preveč čudaško: življenje je ogibanje bolečini.

Grki so to imenovali aponia.

A nekega dne začuti bolečino. Na obeh straneh hrbtnih vretenec ga neprijetno, ostro zbode. Počuti se, kot bi se mu razvijala krila, krila, ki bi zrasla naenkrat, tako kot zobje pri otroku. Teden dni zatem se izkaže, da mora na operacijo pod splošno anestezijo. Prijavi se v bolnišnici na robu mesta, nedaleč od kraja, kjer včasih teče in je v gozdičih mladih listavcev slišati hrup avtoceste, neprekinjen in skoraj tako veličasten kot zvok morja, ki se zliva na obalo. Kljub vsemu – čeprav tega ne prizna niti sebi niti drugim – ga je strah.

Temperatura ostaja enaka. Ob njem je soproga. Kadar spi, si ogleduje njegov širok, manično simetričen obraz. Le okoli levega kotička ust se mu v lice zarezuje ostra ironična črta – edina nesimetričnost na njegovem obličju –, ki je z leti postala guba. Z visokega čela mu na blazino v dveh slapovih padajo daljši temni lasje. Visok je meter šestinosemdeset. Ko se bodo njegove svetle oči zdaj zdaj odprle, bo šele zares očitno, pomisli ona, kako sta očesi vsaksebi, kot bi se bali, da bi morda pozabili gledati.

Položijo ga na visokotehnološki material, zdravniki in stroji opravijo svoje, operacija uspe. Skoraj nič se ni zgodilo, nekaj tednov fizioterapije, to je vse.

Ko zapušča bolnišnico, je prvi čutni dražljaj, ki ga presune v trenutku, ko se vrata avtomatsko in brezhibno odprejo, oddaljen vonj po minulem dežju. Pred sabo vidi moker asfalt. Z nekakšno samoumevnostjo, ki ga osupne, Brigid odpre vrata njune toyote. Sede vanjo, pozabi si pripeti pas in ona ga okara. Za trenutek vklopi brisalce.

S svoje sovoznikove pozicije očaran gleda cesto in čarobno ulično razsvetljavo.

Po kratki vožnji se ustavita na robu središča, zaprtega za avtomobile, parkirata na trgu pred kinom, nedaleč od njunega stanovanja. Zima je in v tišini nepremičnih zidov in golih dreves rad gleda skozi okna starih stanovanj, v upanju, da notri sedijo ljudje. Iz njih veje nekakšna prijetnost. Brigid odpre vrata, vstopi prva, on za sabo potisne vrata, da se zaskočijo, in mraz izgine kot zrak v mehu. Vzpneta se po stopnicah. Stanujeta v dveh najvišjih nadstropjih te velike zidane hiše.

Zgoraj Brigid znova odpre vrata. Nenavadno je, da ga tedaj prešine nekaj iz najstniških let, nekaj davnega. Včasih si je – hudo redko, a se je zgodilo – brez očitnega razloga z nožem ali škarjami prizadejal rane v trebuh ali roke, ureznine, katerih edini namen je bil bolečina – bolečina, ki je vendar tako nepotrebna in se ji vsi hočemo ogniti. A bilo je, kot bi bolečino potreboval, da bi sprevidel, da živi, da obstaja.

Prosi jo, naj prižge luč, prepozna njuno vežo: ni se dosti spremenila. V stojalu za dežnike so isti dežniki, na obešalniku visijo isti plašči, ki na enak način prekrivajo ogledalo, lesena obloga na spodnji polovici stene še vedno meša plesen s prijetnostjo.

Med vrati v dnevno sobo ga čaka njuna hči, gospodovalno in milo obenem: Susana je pri svojih osmih letih glasbeni čudežni otrok. Videti je, kot bi bilo z njo treba ravnati previdno; roke ji visijo ob telesu. Poboža jo in objame, opazi, da se od ginjenosti tiho zasmeje. Precej mlad je postal oče. Deklica ga poživi. Hitro stopi prek dnevne sobe v jedilnico.

Tam stojijo miza iz mangovega lesa in skladni stoli, ki jih je dobil od nekega kolega. Nad njimi visi dragocena stilska svetilka v obliki pajka, ki jo je po nizki ceni kupil prek interneta. Spominki iz Peruja so nedotaknjeni. Iz svojega udobnega naslanjača, pesniškega naslanjača, lahko še zmeraj samo stegne roko prek rame in iz svoje zbirke potegne tam kupljene zbrane pesmi Césarja Valleja. Visoke, bele knjižne omare z lestvijo (ki je zdaj zgoraj, v njegovi delovni sobi) so enake. Klavir pozna. Vse je v redu. V kotu leži torba z njegovimi rečmi, kot bi bil prej na obisku v neki tuji (vsekakor prijetni) hiši in ne doma. Brigid je skuhala večerjo. Pospravila stanovanje. In on se sprašuje, ali kot nereden in tuj element morda ne moti v tem vlažnem, umirjenem okolju, v katerem visi cvetlični pridih čistila. Vzame sol, se nasmehne, pohvali zelenjavo in quiche s koščki lososa. »Si vedel, da so surovi šparglji nekoliko strupeni?« vpraša Brigid. »Ne,« reče, »tega nisem vedel.« Nakar ona stavek ponovi in k temu doda: »Iz Španije so, sezona se še ni začela.«

Previdno ga zavija v vato, vpeljuje v tisto, kar pozna skozinskoz, čemur se bliža. Pozorna je na svoj ljubezniv, brezhiben način, ki ga je nekdaj privlačil, ga pomiril, na način, ki je obljubljal dolgo, varno noč.

Togo zre v stilsko svetilko; ko njegov pogled zapusti svetlobno eksplozijo (da bi mimo Brigidinega obraza segel do dvokrilnih vrat), na stropu uzre srebrnkaste črtice.

»Seveda,« odgovori ona na vprašanje, ki ji ga ni zastavil. Za trenutek okleva, a ga ustavi in vskoči, da ni govora, da bi ji pomagal pospraviti; zamahne z roko. Nerodno se zasmeje, a je svoji soprogi hvaležen in ji pošlje poljub kot običajno, ko je njun repertoar izčrpan. S Susano ju še poljubi za lahko noč, nato pa odropota po stopnišču v spalnico, se ne zmeni za uokvirjene slike, odide na stranišče, si skrbno očisti zobe, se pogleda v ovalnem ogledalu in se morda sprašuje – kot veleva tradicija –, ali v svojih očeh opazi dušo. Nič. Jasno, da ne. »Zakaj vztrajaš, vsiljivo ogledalo,« je pisal Borges. V sobi mu roke padejo na puhasto odejo, na svoje dlani položi čelo, prek njih mu padejo lasje. Ne počaka, da bi prej s pogledom zaobjel ves prostor, na primer nočni omarici ali garderobno omaro, temveč gol leže v posteljo, ki je prevelika zanj. Tri četrt ure nerodno plava po kakovostni žimnici, ki vas po besedah zloženke ozdravi vseh težav s križem. Pride izčrpanost. Spi.