Marina živi sama z Acotom. Aco sploh ne ve, kdo je njegov fotr, Marina mu ni nikoli povedala, ampak je govorila, da nima fotra, da ima samo njo. In zdaj Aco skrbi zanjo in ne ona za njega. Aco je glavni v svoji bajti, ker je Marina predobra za ta svet. Ljudje jo izkoriščajo, ker ona ne šteka enih stvari tako kot je treba in potem dela tudi kar ji ni treba, in karkoli ji ljudje rečejo, ona naredi, ker misli, da mora. Edino potem je Aco odjebal te kretene in zdaj ji noben več ne reče nič. Prej pa je stalno ona pucala hodnik v bloku pa take stvari. Ker ji ni težko. Folk je res pokvarjen. Do bola.

Radovan me je videl. Ma nek ide u ... Itak mi gre tale cajkič kurčič že na jetra. Ko so se odprla vrata policijske in sem prišel ven, se je Radovan obrnil in me sploh ni pogledal, ampak je šel do avta. Jaz sem šel za njim in ko sem šel mimo Marine, se mi je nasmehnila, kot da sem lihkar maturiral. Ona je res predobra za ta svet. Radovan pa se je usedel v avto in prižgal motor. Jaz sem se usedel zraven. On pa je odprl okno.

»Marina! Da te počakamo?«

Marina se je samo nasmehnila in odkimala.

»Ma nemoj zajebavat Marina, nećeš valjda pješke na Fužine.«

»Ne treba. Hvala, Radovan.«

»Nije dosta što si morala doć pješke, nego, da se i vraćaš.«

Saj res. Marina nima avta. Ko so jo panduri sredi noči zbudili in jo poklicali, da pride v Moste na postajo, je najbrž šla peš. Kreteni ji pa najbrž še niso povedali, kaj je z Acotom. Najbrž se je na smrt prestrašila.

»Pejte vi domov. Bom ja sama Acota počakala.«

Samo da je Aco živ in zdrav. Ona se za njega boji, da mu je kaj bilo. Da ga niso preveč tepli.

»Dobro. Kako hoćeš. Samo se nemoj previše sekirat. Ništa to nije. Desi se. Mladi su. Kad će, ako neće sad, jeli tako. Šta ćeš.«

Marina se je spet samo nasmehnila. Radovan je zaprl okno in sva speljala. Radovan me ni pogledal. Samo je bil vse bolj živčen. Marina ga je še nekako silila, da se dela mirnega, zdaj pa je zgledal, ko da bo samo še eksplodiral. Jaz sem spuščal glavo med roke, ker se mi je zdelo, da bo vsak čas priletelo. Da bo samo še bum. Še huje kot policaji. Radovan pa je lupkal po volanu in cmokal in vrtel glavo gor dol in si grizel ustnico. Bil je kot zver, ki bo napadla svojo žrtev. Nato pa zapelje desno pri Portalu in se ustavi na parkingu. Mislil sem, da me bo ubil. Žile so mu izstopile na obrazu. Nor je bil.

»Jel ti znaš kako sam ja došo u Sloveniju? Jeli znaš, bleso jedna blesava! Ne znaš, a? Ništa ti ne znaš. Te nedelje smo imali utakmicu i trebo je doć trener Želje, da je gleda. Već se govorilo, da ću ja ić igrat za Želju. U prvu ligu. Znaš ti šta je prva liga. U subotu, pazi, u subotu, meni stari kaže: 'Sutra ideš u Sloveniju'. Ja mu reko: 'Stari, imam utakmicu, kakva Slovenija!', a on: 'Zaboravi, dobio si poso u Sloveniji.' I ja ujutro fino na voz i u Ljubljanu. Kakva utakmica, kakav Željo, kakva kariera.«

Ustavil se je, da malo odpihne. Trgalo ga je, čisto se mu je odklopilo. Pomislil sem, da ga bo šlog strefio.

»A vi se svi zajebajete. Razmažena derišta. Sve vam se pustilo i sad ... Jebo vas Milan Kučan, da vas jebo!«

Še naprej se je tresel. Zdaj sem že držal roke nad glavo, ker je bilo že jasno, da mi bo odtrgal tintaro. Ampak on je pa samo pihal.

»Daj mi cigaru!«

Kakšen šok! Kako ve, da pušim, mamicu mu njegovu. Nič mi ni bilo jasno. Razjebo sam se totalno. Odprl sem usta in buljiv v Radovana in sem mislil, da me bo pobralo. Letim v Ljubljanico. Gotovo je. Radovanu se je zaštekal v malih možganih in zdaj sem gotov.

»Šta je? Šta blejiš? Daj mi cigaru, sam ti reko!«

Počasi sem povlekel iz žepa škatlico in mu jo dal. On jo je pa ko manijak pograbil in si prižgal čik. V lajfu nisem videl nekoga bolj nervoznega.

»Zar nisi presto pušit?«

»Ma marš ...«

Zajeb. Zdaj je pa začel me šamarat. Zakril sem se z rokami in ni bilo hudo, ampak je pa trajalo. Živčno je mahal ko budala. Potem je pa naenkrat odprl vrata od avta in šel ven. Jaz sem pa ostal v avtu in sedel z rokami nad glavo. Nisem si upal niti pogledati ven iz avta. Jebala me je pa tišina. Čista tišina. Samo čakal sem, da me odnekuda zvekne. Potem pa počasi dvignem glavo in pogledam in Radovana nikjer. Odnijela ga magla. Nisem vedel, kaj bi. Tako se mu je scufalo, da se je mogoče vrgel v Ljubljanico. Kaj veš, kaj ljudem dogaja, ko jih tako napsihira. To se ti nekaj premakne v glavi. Tresti sem se začel od strahu. Samo pa si nisem upal iz avta. Prvič v življenju sem doživel, da me oblije znoj. Res sem mislil, da se je vrgel v Ljubljanico. Ker me nikoli v življenju ni udaril. Ajde, me je zašamaril parkrat, ampak takole pa nikoli. Strava i užas. Nisem več mogel sedeti v avtu. Nikjer ga ni bilo. Jebo ga bog njegov ludi. Pomislil sem, da bi moral poklicati policijo. Noro. Tudi meni se je že mešalo od vsega. Radovane, ne mi tega delat, prosim te. Ko boga te molim. Radovane!

Šetal je tam ob Ljubljanici gore dole, s hrbtom obrnjen proti meni. Spizdil sem nazaj v avto. Zgledalo je, da se je malo umiril. Ampak čakal sem ga pa v avtu še najmanj petnajst minut. Samo sem ga pa imel iz avta na oku, ker se je malo približal. Potem je prišel, odprl vrata in speljal. Ko sva parkirala na Fužinah, sem ga šele pogledal. Oči je imel čisto rdeče. Jokal je. Tam pri Ljubljanici je jokal. Ne me jebat. Naj gre vse v kurac.

Jezo še prenašam, batine prenašam, ampak to me je ubilo. Radovan z rdečimi očmi od solz, to me je zjebalo. Zdelo se mi je, da ne čutim rok in nog. Komaj sem dihal. Imel sem filing, da me nekdo nabija z bejzbolko. In to od znotraj. To pa je stokrat huje.

--

Roman Gorana Vojnovića, filmskega in televizijskega režiserja ter filmskega publicista, Čefurji Raus, izide jeseni 2007 v zbirki Beletrina.