Gospod Slater je v živahnem tempu korakal po ulici v smeri proti postaji. Tega jutra je bilo tako v njegovem koraku kot na njegovem sveže obritem, čvstem obrazu nekaj poskočnega. Bilo je veličastno spomladansko jutro.

Gospod Slater si je požvižgaval, vesel poti skozi sedem ulic do železniške postaje; ta razdalja ga je morila celo zimo, toda vreme, kakršno je bilo tistega dne, je bilo vredno poti. Bil je pravi užitek biti živ; ugodje, ki mu ni para.

Takrat pa ga je ustavil moški v svetlomodrem anoraku. “Oprostite mi, gospod,” je rekel, “ali bi me lahko napotili do Oltarja Baz – Matain?”

Gospod Slater je, še vedno pod vtisom pomladnih čarov, skušal pomisliti. “Baz – Matain? Ne bi vedel, ste rekli Baz Matain?”

“Tako je,” je potrdil neznanec ter se nekam opravičujoče nasmehnil. Bil je nenavadno visok ter mršavega temnega obraza. Gospod Slater je sklepal, da je tujec.

“Res mi je žal,” je dejal gospod Slater po krajšem premisleku, “ne bi rekel, da sem že slišal zanj.”

“Hvala vseeno,” se je prijazno zahvalil temni mož ter se odpravil proti mestnemu središču, gospod Slater pa je nadaljeval pot proti postaji.

Po tem, ko mu je sprevodnik preluknjal vozovnico, je gospod Slater začel razmišljati o pripetljaju. Baz Matain, si je ponavljal, medtem ko je vlak drvel mimo v meglo zavitih zanemarjenih polj New Yerseya. Baz Matain. Gospod Slater je sklenil, da ne more biti drugače, kot da se je tujec zmotil. Severni Ambroz, New Jersey, je malo mestece; dovolj majhno, da bi moral njegov prebivalec poznati vse ulice, vse hiše in trgovine. Sploh pa gospod Slater, ki živi tu že dvajset let.

Ko je pretekla polovica delovnega časa, se je gospod Slater zalotil, kako s svinčnikom udarja po mizi in razmišlja o moškem v svetlomodrem anoraku. Tip, ki je deloval tujec, je bil pravo čudo za tihi, rafinirani, ustaljeni Severni Ambroz. Možje iz Severnega Ambroza nosijo poslovne obleke in tanke rjave kovčke; nekateri so debeli in nekateri suhi, a vsi izgledajo kot bratje.

Gospod Slater je prenehal razmišljati o vsem skupaj. Končal je z delom za ta dan, se s podzemno železnico odpeljal do Hobokena, z vlakom do Severnega Ambroza in končno krenil peš proti domu.

Na poti pa je spet naletel na tujca.

“Našel sem,” se je pohvalil tujec. “Ni bilo lahko, a sem ga našel.”

“Kje pa?” je vprašal gospod Slater in se ustavil.

“Čisto zraven Templja temnih skrivnosti Izide,” je odgovoril neznanec. “Kako neumno od mene. Po njem bi moral najprej povprašati. Vedel sem, da je nekje tukaj, a mi ni prišlo na pamet – ”

“Tempelj česa?” se je pozanimal gospod Slater.

“Tempelj temnih skrivnosti Izide,” mu je odgovoril temni mož. “Ne bi jih ravno imenoval konkurenca. Preroki in vedeževalci, krogi plodnosti in podobno. Ne spadajo v našo stroko.”

“A tako,” je rekel gospod Slater in v zgodnjem pomladnem večeru pozorno opazoval tujca. “Sprašujem zato, ker živim v tem mestu že vrsto let in ne verjamem, da bi kdaj slišal – ”

“Glej, glej,” je vzkliknil temni mož, medtem ko je pogledal na svojo uro. “Nisem si mislil, da je že tako pozno! Če se ne podvizam, bom zamudil obred!” Prijazno je pomahal z roko in odbrzel.

Gospod Slater je počasi stopal proti domu in razmišljal. Oltar Baz Matain, Temne skrivnosti Izide. Zveni, kot da bi šlo za kakšen kult. Mar bi v njegovem mestu lahko bili takšni kraji? Zveni neverjetno. Saj kdo pa bi takim tičem oddajal prostore.

Po večerji je gospod Slater brskal po telefonskem imeniku, a za Baz Matain in Tempelj temnih skrivnosti Izide ni našel nobenega vpisa. Tudi na informacijah mu niso znali pomagati.

“Čudno,” je razmišljal. Nato je o svojih dveh srečanjih s tujcem povedal svoji ženi.

“Veš kaj,” je rekla, medtem ko je vlekla nase domačo haljo, “nihče ne bo ustanavljal kultov v našem mestu. Urad naprednih poslovnežev tega ne bi dovolil. Da sploh ne omenjam Ženskega  kluba ali Sveta staršev.”

Gospod Slater se je strinjal. Tujec se je moral znajti v napačnem mestu. Možno pa je, da se kulti nahajajo v Južnem Ambrozu, sosednjem mestu, kjer je poleg številnih lokalov tudi med ljudstvom nezaželjeni kino center.

Naslednji dan je bil petek. Gospod Slater je na poti v službo oprezal za tujcem, a razen homogenih someščanov ni opazil nikogar. Enako na poti nazaj. Tip je očitno obiskal oltar in odšel. Ali pa je opravil svoje dolžnosti ob uri, ki ni sovpadala s spremenljivo uro gospoda Slaterja.

V ponedeljek zjutraj se je gospod Slater odpravil od doma par minut kasneje in hitel ujeti vlak. Pred seboj je zagledal modri anorak.

“Pozdravljeni,” je zaklical gospod Slater.

“O, pozdravljeni,” je odvrnil temni mož in svoj suhi obraz razpotegnil v smehljaj. “Spraševal sem se že, kdaj bova spet trčila drug ob drugega.”

“Tudi jaz,” je odgovoril gospod Slater in upočasnil svoj tempo. Tujec, ki je stopal ob njem, je očitno užival v veličastnem vremenu. Gospod Slater je vedel, da bo zamudil vlak.

“In kako kaj zadeve pri Oltarju?” se je pozanimal gospod Slater.

“Tako, tako,” je rekel mož in sklenil roki za hrbtom. “Če povem po pravici, imamo manjše težave.”

“Res?” je vprašal gospod Slater.

“Res,” je odgovoril temni mož ter spačil obraz. “Stari Atherhotep, župan, nam grozi z odvzemom licence v Severnem Ambrozu. Pravi, da ne izpolnjujemo svojih obveznosti. A naj vas vprašam, kako bi jih tudi lahko? Kaj naj z Dionizijem Afriškim, ki je nastanjen prek ceste in privablja vse mogoče in združenimi Papa Legba-Damballa dvoje vrat naprej, ki privabljajo tudi tiste nemogoče – no, kaj lahko naredim?”

“Ne zveni preveč dobro,” se je strinjal gospod Slater.

“To pa še ni vse,” je dodal tujec. “Naš veliki svečenik je zagrozil z izstopom, če ne bomo ničesar naredili. On je vešč sedme stopnje in sam Brahma ve, kje bi dobili drugega.”

“Mhm,” je zamrmral gospod Slater.

“Zato pa sem jaz tukaj, seveda,” je rekel tujec. “Če nameravajo uporabiti ostre poslovne metode, bom jaz korak pred njimi. Sem namreč novi poslovodja, veste.”

“A?” je presenečen rekel gospod Slater. “Ali se reorganizirate?”

“Tako nekako,” mu je povedal tujec. “Vidite, gre za to, da –” Ravno takrat pa je prihitel majhen okrogel možakar in temnega moža prijel za rokav modrega anoraka.

“Elor,” je zasopihal. “Uštel sem se pri datumu. Ta ponedeljek je. Danes, ne naslednji teden!”

“Prekleto,” je temni mož rekel osorno. “Morali mi boste oprostiti,” je rekel gospodu Slaterju. “Tole je nadvse pomembno.”

Odhitel je z majhnim možakarjem.

Gospod Slater je to jutro zamudil na delo debelo uro, a mu ni bilo mar. Vse je bilo precej očitno, si je mislil, medtem ko je sedel za mizo. Skupina okultistov se razrašča v Severnem Ambrozu, lobira za priznanje. In župan, namesto da bi se jih trudil znebiti, ne stori ničesar. Mogoče celo prejema podkupnino!

Gospod Slater je s svinčnikom udarjal po svoji stekleni mizi. Kako je to mogoče? Nič ne more ostati skrito v tako majhnem mestecu, kot je Severni Ambroz. Gospod Slater je poznal dobršen odstotek prebivalcev po njihovih lastnih imenih. Kako lahko nekaj takega ostane neopaženo?

Jezno se je obrnil k telefonu.

Na informacijah mu niso znali poiskati številk Dionizija Afriškega, Papa Legbe ali Damballe. Župan Severnega Ambroza, kot je bil obveščen, ni bil Atherhotep, pač pa mož imenovan Miller. Gospod Slater mu je telefoniral.

Pogovor je bil daleč od zadovoljivega. Župan je vztrajal pri tem, da pozna vse posle v mestu, vse cerkve, vse lože. In če bi bili kakšni kulti – ki pa jih ni – bi vedel zanje.

“Potegnili so vas za nos, moj dobri mož,” je dejal župan Miller malce preveč pompozno, da bi gospodu Slaterju ugajalo. “Nobenih ljudi s temi imeni ni v tem mestu, niti organizacij. Nikoli jim ne bi pustili blizu.”

Gospod Slater je o tem pozorno premišljal na poti domov. Ko je stopil s perona, je zagledal Elorja, kako hiti po Hrastovi Ulici s kratkimi hitrimi koraki. Ko ga je gospod Slater poklical, se je ustavil.

“Žal ne morem ostati,” je izdavil navdušeno. “Obred se kmalu prične in moram biti tam. Napako je napravil tisti butec Ligian.”

Ligian, je razmišljal gospod Slater, mora biti tisti čokati mož, ki je zjutraj ustavil Elorja.

“Tako brezbrižen je,” je nadaljeval Elor. “Si predstavljate sposobnega astrologa, ki se pri napovedi konjunkcije Saturna in Škorpijona zmoti za cel teden dni? Ni važno. Obred bo danes, tudi če nam manjkajo ljudje.”

“Grem lahko zraven?” je vprašal gospod Slater brez oklevanja. “Mislim, če vam manjkajo ljudje – ”

“No,” se je muzal Elor. “To bi bilo nezaslišano.”

“Res bi rad šel,” je dodal gospod Slater, ki je uvidel priložnost priti skrivnosti do dna.

“Resno mislim, da bi ne bilo pošteno do vas,” je nadaljeval Elor in namrščil svoj temni obraz . “Brez priprav in brez –”

“Z menoj bo vse v redu,” je vztrajal gospod Slater. Če bo tole delovalo, bo imel nekaj, kar bo lahko vrgel županu pod nos. “Res si želim iti. Precej ste me navdušili.”

“Tako bodi,” se je odločil Elor. “Najbolje, da pohitiva.”

Šla sta dol po Hrastovi ulici proti mestnemu jedru. Potem pa se je, tik preden sta prišla do prvih trgovin, Elor obrnil. Popeljal je gospoda Slaterja dve ulici naprej in ulico nazaj, nakar se je vrnil nazaj še za ulico. Potem se je obrnil nazaj proti železniški postaji.

Pričelo se je mračiti.

“Kaj ni kakšne krajše poti?” je vprašal gospod Slater.

“Kje pa,” ga je zavrnil Elor. “Ta je najkrajša. Če bi vedeli, po kakšnih ovinkih sem hodil prvič –.”

Nadaljevala sta pot, prehajala ulice, krožila, prečkala ceste, ki sta jih že prečkala, hodila naprej in nazaj po mestu, ki ga je gospod Slater tako dobro poznal.

A bolj ko se je temnilo in bolj ko sta se približevala znanim ulicam iz neznanih smeri, bolj je gospod Slater postajal zmeden. Vedel je, kje se nahaja, seveda, a nenehno kroženje ga je vrglo iz ravnotežja.

Kako zelo čudno, je pomislil, da se lahko nekdo izgubi v svojem mestu, čeprav živi tam že več kot dvajset let.

Gospod Slater je poskušal določiti ulico, na kateri sta se nahajala, ne da bi pogledal na drog z oznako, a sta naredila nepričakovan obrat. Ravno se je prepričal, da kolovratita nazaj po Orehovi cesti, ko je spoznal, da se ne more spomniti, katere ulice se križajo naslednje. Ko sta prečkala naslednji vogal, je pogledal na znak.

Pisalo je: Leva Odprtina.

Gospod Slater se ni mogel spomniti nobene ulice v Severnem Ambrozu imenovane Leva Odprtina. V to je bil prepričan.

Na njej ni bilo uličnih svetilk in gospod Slater je ugotovil, da ne prepozna nobene izmed trgovin. To je bilo čudno, kajti mislil je, da pozna vse poslovne enote v Severnem Ambrozu zelo dobro. Precej ga je prestrašilo, ko sta šla mimo nizke stavbe, na kateri je bil zasenčeno osvetljen napis.

Pisalo je: Tempelj temnih skrivnosti Izide.

“Danes so pa precej tihi tam notri, ni res?” je rekel Elor, sledeč pogledu gospoda Slaterja, uprtemu naravnost v stavbo. “Bolje bo, da pohitiva.” Hodil je hitro, kar je gospodu Slaterju onemogočilo postavljati vprašanja.

Ko sta hodila po temni ulici, so stavbe postajale vse bolj nenavadne. Bile so vseh mogočih oblik in velikosti, nekatere nove in iskreče, druge stare in razpadajoče. Gospod Slater si ni mogel predstavljati nobenega dela Severnega Ambroza, ki je izgledal kot ta. Je to mesto v mestu? Bi lahko bil nočni Severni Ambroz, o katerem dnevni prebivalci ničesar ne vedo? Severni Ambroz, dostopen le skozi blodnjak obratov po znanih ulicah?

“Tu notri so falični obredi,” je rekel Elor, namignil na visoko, ozko stavbo. Zraven nje je stal zavit trup odslužene ladje.

“To je sedež Damballe,” je dejal Elor in pokazal na belo stavbo, ki je stala na koncu ulice. Bila je precej dolga, postavljena nizko k tlom. Gospod Slater je ni imel časa podrobneje preučiti, saj ga je pod roko držal Elor, ki je hitel proti vratom.

“Res moram postati bolj uren,” je Elor zamrmral bolj samemu sebi.

Znašla sta se v prostoru, kjer je vladala tema. Gospod Slater je najprej začutil neko gibanje okoli sebe, nato pa je opazil droben snop bele svetlobe. Elor ga je vodil do nje in mu prijateljsko prigovarjal: “Resnično, rešili ste me iz velike zagate.”

“Ali ga imaš?” je vprašal suh glas izza svetlobe. Gospod Slater je pričel razpoznavati oblike. Ko so se njegove oči privadile teme, je lahko pred snopom svetlobe uzrl majhnega, grčavega starca.

Starec je v rokah držal nenavadno velik nož.

“Seveda,” mu je odgovoril Elor. “Celo sam si je želel priti.”

Gospod Slater je spoznal, da je nad kamnitim oltarjem zasijala bela svetloba. V trenutku se je refleksno odzval, se obrnil, da bi zbežal, a ga je trdo – čeprav ne pretrdo ali boleče – ukleščala Elorjeva roka.

“Sedaj nas pa res ne morete zapustiti,” je Elor prijazno prigovarjal. “Mi smo pripravljeni.”

In potem so se na gospodu Slaterju znašle druge roke, veliko njih, in ga začele enakomerno usmerjati proti oltarju.

Robert Sheckley (1928 – 2005) je bil ameriški avtor, ki je napisal več kot štiristo kratkih zgodb in več kot dva ducata romanov. Kingsley Amis je njegovo prozo označil za »komični pekel.« Nominiran je bil za nagradi Hugo in Nebula. V slovenščini ga lahko beremo v Almanahu znanstvene fantastike (1988) v prevodu Žige Leskovška in zdaj tudi na Airbeletrini v prevodu Mihe Praprotnika. Pričujoča zgodba je prvič izšla v zbirki Untouched by Human Hands leta 1954 pri založbi Ballantine Books.