Peter Sloterdijk v svoji knjigi o modernizmu iz leta 1986, Kopernikanische Mobilmachung und ptolmäische Abrüstung – sam sem jo bral v srbohrvaškem prevodu iz leta kasneje, Kopernikanska mobilizacija i ptolomejsko razoružanje –, v prvih treh poglavjih obravnava temi modernističnega zastraševanja in krize ekskluzivnosti, v katerih pravi, da »mora /modernizem/ potrpeti, da se mu še enkrat postavijo prav njegova vprašanja«[1], skozi sito katerih pa težko pride netogoten in enak. Obenem pa Sloterdijk pravi, da je moderna doba (tj. doba modernizma) kopernikanska, postmoderna pa ptolomejska[2]. S tem posplošenim vedenjem pa lahko preidemo v četrto poglavje, poimenovano Tonalitet kao nova sinteza, kjer Sloterdijk obravnava knjigo Joachima-Ernsta Berendta z naslovom The World is Sound: Nada Brahma[3]. Nova knjiga Gregorja Podlogarja, že peta v seriji pesniških zbirk in druga v samooklicani trilogiji, z naslovom Vesela nova ušesa, v svojem začetku nosi prav citat: »Svet je zvok. (Peter Sloterdijk)«.

Vznik postmoderne misli se manifestira kot Berendtovo razmišljanje o svetu, posredovanem skozi povsem novo čutilo, uho, skozi katerega se ustvarja nefragmentirana podoba; predočena podoba, ki ni več skrita za zrcalom realnosti. Po Berendtovo se mora zaradi tega »človek Novega časa naučiti poslušati«. Prav poslušanje pa je tisti temelj, ki oblikuje tu predstavljeno zbirko poezije Gregorja Podlogarja Vesela nova ušesa.

Podlogarjeva pesniška pot se prelomi v letu 2003, ko s Čučnikom ob bivanju v New Yorku napišeta Odo na manhattanski aveniji, ki po svoji (avantgardistični?) formalni sestavi, ideologiji časoprostora Tukaj in Zdaj in vpetosti v mestno realnost ter socialno resničnost izstopa iz poprejšnjih avtorskih poetik in se (kot predhodnica) navezuje na kasnejši dve Podlogarjevi pesniški zbirki, Milijon sekund bliže (2006), in pri Čučnikovi založbi LUD Šerpa letos izdanih Veselih novih ušesih.

Ob linearnem branju nove knjige (sestavljena je iz treh delov: I, II in III) – čeprav pesnikovo pisanje nikakor ni linearno, ampak rajši (deluzovsko) rizomatsko: vsaka beseda, vsak stavek in vsaka oblikovna različnost ponujata novo možnost vstopa, nova vrata – je moč opaziti postopno izgubo vpetosti v realni svet, opaziti je tudi zmanjševanje števila besed in vse večjo strnjenost pomena, ki v III. delu, delu, ki je v celoti sestavljeno iz »fragmentov«, počasi izgublja stik tudi s semantično komponento (ni več dominantna), saj so pesmi tu zgolj še enostavčne povedi, v katerih je ohranjeno občutje, katero nima več podlage v realnih razlikah med fenomeni v svetu. Zadnji fragment, »Fragment: konec«[4] pa nosi izjemno težo, saj v enem kratkem sestavku pove, čemu smo bili priča ob hoji skozi Podlogarjeve besede. Gre za obujanje, za ponovni vznik, dajmo reči temu postmodernizem, ko pod to mnogo raziskovano besedo najdemo tisto, kar ni več modernistični aksiom inventivnosti in šoka ter ni več adornovska težnja po disonanci, temveč obuditev in reinterpretacija nekaterih postopkov, ki smo jim priča prav v modernistični poetiki historičnih avantgard in sodobnih poetikah ameriške poezije, ki je Podlogarju prekrižala pot preko njegovih prevajanj te poezije in bivanja v New Yorku. A vse z intenco, da razkrivajoči svet postane razkrit ne preko očesa, temveč ušesa, natančneje veselega novega ušesa, ki deluje v paru.

A ne gre za preprosto poslušanje sveta kot mitske celote, za Poincarejevo teoremo večnega vračanja v izhodišče; zgoraj omenjeni Berendt odkriva svet skozi oči indijskih spiritualnih učiteljev, svet pa kot ploščo, ki zveni[5], vendar svet »ni zvok, temveč /zgolj/ prostor njegove možnosti«[6]; Podlogar se povedanega zaveda že ko skozi izredno pomemben moment vpeljevanja realij – največkrat le-te slonijo prav na obstoju zvočnih ustvarjalcev in zvočnega ustvarjanja, bodisi je to Cage in njegova večno duhove vzburjajoča 4'33", ali Schleiermacher (»Steffana Schleiermacherja morata boleti roki, že 22 minut pritiska po tipkah.«) –, poveže besedo in zvok. Ob postopkih, ki kažejo na zgodovinske avantgarde in njene formalne postopke, je tu precej pomembno (in za razumevanje Podlogarja važno) tudi Cageovo Predavanje o ničemer iz 1950, v katerem pravi, da se ne potrebujemo bati tišin, temveč jih moramo mogoče celo ljubiti, predvsem pa se na Podlogarja veže njegova zahteva po neintencionalnem.

»Jezik, ne razočaraj me,« pravi 11. fragment, prva pesem III. dela. Razočaranje bi nastalo po vzniku napačne postavitve, napačne relacije med želenim poslušanjem in napisanim. Pesnikova želja po slišanju se pojavi kot problem. Med staroindijsko filozofijo sveta zvoka in zahodnim Logosom se prikaže brezno, ki ga Podlogarjeva Vesela nova ušesa (kot brezno/radikalen prelom v zahodni filozofiji pomenijo tudi knjige F. Nietzscheja, ena izmed njih pa nosi naslov Vesela znanost) kanijo prečiti; med zvokom in Logosom je absolutna razlika, v prevajanju poslušanja pa pridejo do izraza prav formalni postopki, s katerimi je ta prevod prikazan in uresničen.

Tu predstavljeni fragmenti me spomnijo na Milana Deklevo in njegovo zbirko Preseženi človek. V njej Dekleva bliskovito zavrača metafiziko (»Borba za metafiziko je končana, pričenja se borba za metafizično.«), podobno pa tudi Podlogar odklanja vsakršno metafizično interpretacijo lastnih besed, njuna filozofska razmišljanja pa v obeh zbirkah v bistvu pomenijo najbistrejše zapise razmišljanj, četudi je sam materialni del pesmi zaradi svoje kratkosti temu nasprotujoč.

Pesem »Art« (»Lepa umetnost je iz zemlje. / Zgubili smo stik z zemljo. / Major Tom, nas slišiš?«) stoji na začetku II. dela; je abruptno napisan ne-še-fragment in povezujoče išče zasidranost, njegova konkretnost se vse bolj veže na zemljo in ne-zemeljskost (Bowiejevega) astronavta Majorja Toma. Besede zemlje sprašujejo Toma, če sliši; če sliši Podlogarjevo vez, raje, če jo čuti, če je konkretna realnost začutila željo po slišanju in pred nami stoječi izdelek.

Od konca knjige počasi prihajamo proti njenemu začetku. I. del se kaže kot morje zaznav, ogromna morska površina slišanega: slišanega na ljubljanskih ulicah, iz glasbenih zvočnikov in iz ust drugih. Površina prebranega in interpretiranega je nasičena z novimi informacijami, s konkretno realnostjo posredno znanega in dvoumnega (»Tao je na drevesu,« iz pesmi Na drevesu. Naj mislimo Taa G. Vrhovca Sambolca ali vzhodno filozofijo?) in pesmi tu zavzemajo že po celo stran verzov. Najdaljše pesmi zbirke – Oklepaj, Aprila, 7. pismo – sprejemajo vase že predvsem zunanji kontekst, zunanjo realnost, ki skozi poslušanje in dojemanje na podlagi aktivne participacije v svetu vdirajo v strukture zaznavanja pesniške govorice, s tem pa jo vedno znova in vedno bolj izmaličijo in predrugačijo.

Podlogarjeva Vesela nova ušesa nas od začetka proti koncu vodijo od napolnjenosti besednega izraza do pretanjenosti niča (ki pa je daleč od nihilističnega dojemanja le-tega) in poskušajo izražati to ob-ničnost, za-ničnost, predvsem pa prehod, to pot, ki jo napravi bralec od prve besede do zadnje in se ob tej zopet vrne na začetek. Kot sklenjen električni krog; za njo, torej za elektriko (besed in njenih oblikovanj), pa Podlogar pravi, da je tu »že dolgo, / je stara in utrujena.« (Še en fragment: elektrika)

Poleg tega pa se sliši tudi cvrčanje te elektrike, Podlogarjevo povezovanje na relaciji poezija – glasba nam ne more ostati nevidno, saj tudi njegovi nastopi temeljijo na povezovanju z glasbeno spremljavo, znotrajtekstualno branje zvočnih konkretnosti pa tudi nakazuje na še temeljitejše zlitje (čeprav je vedno vidno, da pobude prihajajo s strani besed) teh dveh izraznih možnosti umetnosti, ki pa pri Podlogarjevih pesmih še vedno temeljijo na krčevitem oprijemanju, rajši reinterpretiranju tiste tradicije, ki jo vidimo kot subverzivno in/ali napredno.

Na misel mi pride blanšojevska ideja (ki spominja na Levinasovo) o jeziku, v katerem se že z njegovim obstojem izgubi bistvenost tistega, kar želi pesnik povedati; ideja, ki kaže na iluzornost povedanega, na levinasovsko povedano torej. Prav tu pa se nahaja najzanimivejše znotraj Podlogarjeve zbirke in njenih plasti, skozi katere se bralec prebija ali rajši, skozi mrežo katerih (pri čemer pa moramo vedeti, da gre pri teh mrežah za lastno kreacijo) bere pesmi. Znotraj Podlogarjeve želje po zvoku in njegovi uresničitvi se skriva že zgoraj omenjena absolutna razlika. »Nebo je meja. Še ladje najdemo, pa bo.« (32. fragment) Vesela nova ušesa s svojo drugačnostjo od približevanja svetu (kot označuje svojo pesniško zbirko Milijon sekund bliže Podlogar sam) stopijo korak nazaj in motrijo svet s povsem drugačne distance. Distance, ki se podredi novemu mediju poslušanja. A v končnem koraku je proti temu narejen konceptualni korak, ki zaznamuje gledanje na zbirko v celoti; ali kot pravi Poggioli, pri umetnosti ne gre več za cogito, ergo sum, temveč gre za est cogitatum, ergo est.[7] S takim pogledom bi se strinjal z modernističnim diktatom interpretacije in njegovim (nasilnim!) umeščanjem v linearni tok gibanja časa, tj. zgodovine. Je Podlogarjev konceptualni korak proti doživljanju sveta kot svet zvoka resnično iskren, je dovolj blizu resnici, da mu verjamemo? V kolikor se zavedamo povedanega, vsekakor. Pesmi kot samostoječi konstrukti pa imajo lastno poetiko, poetiko dvoumnosti, ki se ali pa se ne veže na pesnikovo utemeljitev, na mojo utemeljitev in tako dalje. Summa sumarum, Podlogarjeva Vesela nova ušesa dajejo bralcu možnost hitrega ali počasnega vstopa v zaodrje označevalcev, ponujajo mu svoje denotacije in konotacije, ne meneč se za utesnjujoče besede ter ga v svoji primarni nalogi drugačnega (!) približevanja (=poslušanja) svetu vodijo predvsem skozi zvočne pokrajine realnega sveta.

 

[1]Peter SLOTERDIJK: Kopernikanska mobilizacija i ptolomejsko razoružanje, str. 37 

[2]Ptolomej dojema sonce kot tisto, ki vzhaja in zahaja, Kopernik pa uvidi (sprejme drugo pozicijo gledanja), da je sonce v centru in ne more biti tisto, ki vzhaja in zahaja; najde torej tisto skrito. 

[3]Nada brahma je sanskrtska beseda, ki označuje manifestacijo Absolutnega skozi zvok. 

[4] »Z drugimi besedami povedati isto. / Spet na začetku.« 

[5]Sloterdijk, str. 78 

[6]Ibid, str. 79 

[7]Je mišljeno, torej je.

---

Gregor Podlogar je protagonist združevanja različnih medijev pri nas: vabljeni k ogledu njegovega nastopa v Projektorju (Video arhiv).