Heraklit Efeški je gotovo eden najskrivnostnejših in hkrati najvplivnejših mislecev predsokratske Grčije. Že v antiki so mu pripeli epitet Temačni oziroma Mračni, toda ne zaradi temačne presenetljivosti ali črnogledosti naukov, pač pa zaradi težke umljivosti aforističnega pisanja, zastrtega v orakeljsko temò. Starogrški biograf Diogen Laertski je o njem napisal, da je bil čuden (zaznamovan s čudenjem) že kot otrok. Bil je prvi veliki samoučitelj, saj se je vse naučil od samega sebe. Iz javnega življenja se je umaknil v samoto gora, kjer se je lahko v miru posvečal filozofiji in odgovoril delfskemu klicu: Jaz sem preiskoval sam sebe! Veliki Sokrat naj bi o Efežanovi knjigi dejal: »Kar sem dojel, je odlično, in nedvomno je odlično tudi tisto, česar nisem dojel, vendar za to potrebuješ delskega potapljača.« (D.L.)

Pričujoče besedilo želi osvetliti in predstaviti Heraklitovo misel ter nekatere pomembnejše izreke, zapisane v zgodovino filozofije.

Boj kot svetovni princip, kot oče in kralj; razmislek o fragmentih B80 in B53

Sovretov prevod fragmenta B80: »Vedeti je treba, da je vojna splošen pojav, da je pravo prepir in da se vse dogaja po prepiru in potrebi.«

(Predsokratiki, A. Sovre, 1946)

Zoretov prevod taistega fragmenta: »Treba je vedeti, da je boj obči in da je pravica spor in da vse postaja po sporu in potrebi.«

(Herakleitos, F. Zore, 1993)

Ivan Urbančič (navezujem se in nadalje navajam iz knjige Zaratustrovo izročilo I, 1993, 319-323) opozarja, da boj ni razumljen kot občasen medsebojni spopad: »Boj namreč izvablja in razvija mnogotere zmožnosti in moči bitja, jih zbere in zedini v enoto tega končnega bitja ter s tem bitje šele ustvari, proizvede v njegovi gosposkosti in mogočnosti, taki biti.« Boj je mišljen kot temeljni princip bivanja vsakega bitja in ne kot občasno dogajanje, ki bi zajemalo le določene posameznike. Boj je bistven za njihov nastanek, ustvaritev. Bit-ja bivajo na način boja. Zato Urbančičev prevaja: »Vedeti je treba: boj kot vsakemu lasten zbere vsako kot bivajoče, in boj je zakon/usoda, in po boju in nuji se poraja vsako.«

Sovretov prevod fragmenta B53 se glasi: »Boj je vsemu oče, je vsemu kralj; ene izkaže za bogove, druge za ljudi, iz enih naredi sužnje iz drugih svobodne.«

Z ozirom na Urbančičevo drugače premišljeno pojmovanje boja lahko sklenemo, da Heraklitov izrek o boju kot očetu in kralju ni izrečen kot paradigmatična evolucionistična ali biologistična ugotovitev, ki bi značilnosti, vzorce ali naravne zakone (boj za obstanek, preživetje najmočnejšega, preživetje najsposobnejšega), prenašala na področje sociologije, družbe in medčloveške odnosnosti. Nasprotno od tega Sovre podpre ravno to sociološko razsežnost misli: »Vse, kar imenujemo danes boj za obstanek, sile in nasprotne sile v napredku človeške dejalnosti, nujnost razlik v ustroju družbe in države, vse to je v kali videl že Heraklit in to spoznanje je strnil v znameniti izrek: [B53]. Človek osupne ob stavku, ne zaradi fizikalnega ali kozmološkega pomena, bolj zaradi sociološke resnice, ki jo vsebuje drugi del. […] Boj je torej vzrok za nastanek države, boj razčlenjuje družbo po vrednosti v stopnje in sloje. […]«

Po Urbančičevem mnenju je boj tisti, ki vlada in izkaže bojujočega v boju in ne bojujoči sam. Boj izkaže oz. pokaže in naredi bogove ali ljudi, sužnje ali svobodne. Ta boj ni samo boj bojujočega s čim ali s kom drugim, z zunanjim nasprotnikom, pač pa predvsem boj s samim seboj, notranji boj, boj z notranjimi nasprotovanji. »Težko se je boriti proti srcu, kajti kar si zaželi, si kupi za ceno duše.« (B85); »Prevzetnost je treba gasiti bolj kot požar.« (B43); Domišljavost je božjast, svéta bolezen, in je potencialno smrtonosna. (B46)

To dogajanje – boj – ni zgolj sporadično ali periodično, temveč poteka vedno in zajema vse živo in vsakogar. »Boj kot iz-bor ni nekaj, v kar se živo le občasno zaplete, ampak zajema vse življenje živega in vso njegovo »naravo«. Življenje sámo ali bivanje je boj,« zapiše Urbančič v delu Zaratustrovo izročilo I in to dodatno podkrepi z odstavkom: »Boj je v nekem pogledu vsako izkazovanje moči. Toda če gledaš boj v njegovi človeški prvinskosti, izpolnjuje odnos med človekom in vsem, na kar človek naleti in čemur je v svojem prebivanju v svetu izpostavljen, kar navaljuje nanj, proti čemur se mora ne le braniti, ampak se v protinapadu boriti zase in za svoje bivanje.«

Harmonija nasprotij

Pisec obsežne Zgodovine antične filozofije G. Reale razlaga, da je nastajanje »stalni spor med nasprotji, ki se izmenjujejo,[…] večni boj enega proti drugemu,[…] nenehna vojna«. Zato se boj razkriva kot temelj resničnosti stvari. Boj je hkrati mir, nasprotje boja in miru, oziroma tudi prepira in sprave je harmonija, in porajanje ter preminjanje stvari je pravzaprav harmonija ali sinteza nasprotij. Kajti, kar se razlikuje, soglaša s samim seboj; to soglašanje različnega Heraklit imenuje vračajoča se harmonija; »Da vsi tega ne vedo, niti ne soglašajo, se takole pritožuje: Ne gre jim skupaj, kako tisto, kar se razlikuje soglaša s samim sabo: vračajoča se harmonija kot pri loku in pri liri.« Ko pri loku ali pri liri napnemo struno in spustimo, se ta vselej vrne iz napetega v prvotno nenapeto stanje.

Nasprotja, ki so v soglasju, v ubranosti, se po njegovem prepričanju medsebojno osmišljujejo, kakor tudi šele »bolezen napravi zdravje prijetno in dobro, lakota sitost, utrujenost počitek,« (B11) in šele poznanje krivice omogoča in osmišlja pravičnost:

»Vse dogajanje se vrši po nasprotjih in vse je v toku kakor reka.« (Kasneje povzet v sintagmo »vse teče« - panta rei.) Vse je v gibanju, saj se vse vselej spreminja. Heraklitov učenec Kratil je učiteljev nauk prignal do skrajnosti in trdil, da zaradi vsakokratnega spreminjanja vsega bivajočega človek nikakor ne more spoznati resnice in da je svet nespoznaten. Aristotel je v IV. knjigi Metafizike zapisal, da se je iz Heraklitove filozofije razvil »nazor, kakršnega je imel Kratilos, ki je sodil, da naposled ni treba nič govoriti, temveč je samo premikal kazalec, Heraklitu pa je očital, da je rekel, da ni mogoče stopiti dvakrat v isto reko: on sam je sodil, da ni mogoče stopiti niti enkrat samkrat.«

Ob Heraklitovem fragmentu, ki se glasi: »V iste reke vstopamo in ne vstopamo, smo in nismo.«, B. Šinigoj v propedevtičnem delu Spodbuda k filozofiji opozarja, da se ne spreminja zgolj neprestani tok bivajočega, ki nas obdaja, temveč z njim, zaradi naše lastne ujetosti vanj, mi sami. Bivanje ima dinamično naravo, vse je večen proces nastajanja in minevanja. Heraklit je v svetu uzrl večno spremenljivost vsega bivajočega, za kar mu čestita celo veliki iracionalist F. Nietzsche.

Logos in svet

Logos je krmar in upravljalec svetovja, ni pa njegov demiurg: »Tega svetovja [»svetovnega reda«], istega vsem skupaj, ni ustvaril niti kateri izmed bogov niti kateri izmed ljudi, ampak je vedno bilo in je in bo …« Šinigoj razume Heraklitov Logos »kot prvi in poslednji Smisel vsega, ki je venomer paradoksno sobivajoč z nemirno in neprestano izginjajočo ognjeno reko bivajočega«.

Urbančič ugotavlja, da je vsa filozofija razumela začetek in bistvo vsega uma tako, da logos (govor ali beseda) pristopi h »kaosu ter izbirajoč zbere in povzame skupaj, uobliči nekaj, imenujoč to z besedo. Tako vnaša neki red in obliko in »smisel« v kaos, urejajoč in oblikujoč ta kaos, vnašajoč svetlobo v njegovo temino«. Šele logos iz kaosa napravi kozmos na način, da ga oblikuje in ureja in osvetljuje. Svet brez Logosa je kaos, je svet brez smisla/Smisla, svet v katerem mora človek (s pomočjo Logosa) smisel šele ustvariti.

Relativnost

Ob fragmentu »Morje je najbolj čista in najbolj nesnažna voda: ribam pitna in zdrava, ljudem neužitna in škodljiva.« je Sovre zapisal: »To ni samo zapis slučajnega opazovanja, temveč prvikrat v zgodovini filozofije nakazan nauk o relativnosti lastnosti. Mislec je to relativnost izvedel do zadnje konsekvence v stavku: Dobro in húdo je eno«. Če poleg dveh dotičnih fragmentov o relativnosti umevamo fragment B102: »Bogu je vse lepo in dobro in pravično, ljudje pa jemljejo nekatere stvari za nepravične, druge za pravične.«, lahko razumemo Heraklita kot anticipatorja moralnega relativizma in tudi perspektivizma. Pravičnost in krivičnost oziroma kar vsa morala je lastna le človeku in je ali njegova lastna izmislica ali nekaj človeku vrojenega - ni pa nekaj od Boga postavljenega, zaukazanega, danega. Ne le moralna vrednotenja[i], tudi ostala vrednotenja (npr. estetska) so lastna zgolj človeku; za Boga je lepo vse bivajoče, a človeku so nekatere stvari grde: »Najlepša od opic je grda v primerjavi s človeškim rodom«.

Poleg že omenjenih fragmentov obstoja še več ohranjenih, ki nakazujejo perspektivizem vrednotenja: »Drugačen pa je užitek konja in psa in človeka -  kakor pravi Heraklitos, da bi osli raje izbrali steljo kot zlato, kajti oslom je hrana ljubša od zlata.« Zlato kot ena najvrednejših materialnih dobrin nima nobene intrinzične vrednosti, kar pomeni, da je sama po sebi brezvredna; večjo vrednost kakor zlato ima namreč za osla človeku ničvredna stelja. Vrednost kot taka je stvar perspektive, stvar gledanja in gledišča; stvar določitve - vrednost vsakdo vsakokrat določi. »Svinje bolj uživajo v nesnagi kot v čisti vodi.« »… svinje [se] kopajo v nesnagi, perutnina pa v prahu in pepelu.«

Njegovo sovpadanje in predvsem so-osmišljanje nasprotij (šele krivica osmisli in omogoči pravico, pravica ne obstoja brez svojega protipola; šele zlo osmisli dobro) je prisotno pri kasnejšem mislecu imoralizma in perspektivizma Friedrichu Nietzscheju, na katerega je Heraklit znatno vplival. Poleg omenjenega je obema skupen tako odpor do množice: »Kaj je torej njihov duh ali pamet? Verjamejo narodnim pevcem in za učitelja jemljejo krdelo, ker ne vedo, da so ’mnogi slabi, malo pa je dobrih’.«; zaradi njene ne-umnosti in črednega nagona pri Nietzscheju, kot poudarjanje posameznega odličnika. »Eden je zame kot deset tisočev, če je najboljši«.