Zakon o nevarnosti
(odlomek)


Maria: Edino, kar me vzburi, so sekunde, ko se mi stemni pred očmi.

Karibska noč. Diši po toplem in gnilem. Morje biča valove morskih alg in odpadkov proti promenadi na plaži.

Na horizontu vidim: ameriška ladja z močnimi lučmi, ki švigajo po nevidni državni meji. Pravljično rožnato, oranžno neonsko nebo. Ves čas je osvetljeno, to so ZDA, to je Miami.

Moška roka se premika po mojem telesu. Temna omotica se zajeda gor in dol ter skozi moje roke. Kot krogi na vodi, kot nalezljiva bolezen, kot hej, pridi in mi pomagaj, kot tralala hopsasa. Prsti po notranjosti trebuha in gor čez prsi, vrat, obraz. Ko črnina doseže center moje glave, moje telo drhti in se napolni z veliko brezšumnostjo.

Moški: Všeč mi je, ko vidim, da uživaš. Let's do it again.

Jaz: Zakaj pa ne? Mi Kubanci radi fukamo in smo pofukani, to je že del narodne duše.

 
*   *   *

Maria: Kaj počneš danes zvečer? Boš doma? Norveška, to je blizu Švedske, ne? Blizu na način, da se počutiš skoraj doma?

Si lahko predstavljaš, da si mlad fant iz Norveške, ki me spremlja domov? Se ti ne zdi, da bi bilo bolj udobno, če bi sedel za to mizo nekdo tvojih let? Drug fant ali dekle.

Oseba bi brala knjigo. Mogoče bi lahko on ali ona govorila z norveškim fantom? Mogoče bi se oseba lahko smejala? Mogoče bi se on ali ona lahko pretvarjala, da on ali ona ni videla, ko sva z norveškim fantom odšla v spalnico, mogoče bi oseba lahko kaj rekla o ljubezni?

Poglej! Kaj misliš, da lahko dobim za tole? Kaj misliš, koliko je vredno? Misliš, da bi nekdo kupil tale prstan, kljub temu, da sta na njem vgravirana moje ime in datum zaroke?

Mogoče bi oseba, ki bi sedela tu, lahko pogledala stvari, ki jih imam, in bi rekla, da so lepa darila? Mogoče bi on ali ona lahko pomežiknila, ko bi norveški fant odšel? Mogoče bi ga lahko ta oseba celo objela in rekla na svidenje v svojem jeziku?

Mogoče bi lahko ta oseba sedela na tem stolu? Mogoče je on ali ona ti?


*   *   *


Idiot sem. Kaj pa pravzaprav res lahko rečeš nekomu?

Da bo boljše.

Bo že minilo.

Sanjaj še naprej.

Vse bo še v redu.

Po padcu zidu je na desettisoče Kubancev zbolelo za boleznijo, za katero pravijo, da je skrivnostna živčna bolezen. Izguba vida, halucinacije in krči. Nihče še nikoli ni videl česa podobnega.

Znanstveniki so mislili, da je na Kubi prišlo do izpusta strupenih snovi, dokler ni švedski zdravnik Hans Rosling odkril pravega razloga: dolgotrajno pomanjkanje vitaminov in beljakovin. Pri navadnih katastrofah, povezanih z lakoto, ljudje po nekem času umrejo zaradi podhranjenosti, na Kubi pa ljudi držijo pri življenju majhne garantirane porcije.

Rešitev, lek, zdravilo, protistrup.

Mogoče me bo nekoč sram. Mogoče bi bilo treba povedati, kot je.

Kako pa je?

Precej hladno po besedah švedskega raziskovalnega inštituta za gozdove. Borovih storžev je veliko čisto na jugu, ampak njihovo število se zmanjšuje proti severu od 60. vzporednika.

Svet za tržno etiko se je izjasnil glede osnovnih pravil za reklame, ko je potrošnik iz Trelleborga prijavil Volvo zaradi neobjektivnosti.

Mali Mario: Reklama. Kaj je to?

Jaz: Kot vsi plakati na Kubi, na katerih piše »Socializem ali smrt«, samo da na njih ne piše »Socializem ali smrt«.

Mali Mario: Kaj pa potem piše?

Jaz: Na primer »Colgate zaščita proti zobnemu kamnu Plus Whitening - A whole new dimension of freshness«.

Oseba za stike z javnostjo pri Benettonu: Drugi oglaševalci sponzorirajo športna tekmovanja, koncerte ali podobno, medtem ko se je Benetton odločil, da bo sponzoriral debate o različnih, pomembnih vprašanjih.

Mali Mario: Sponzoriral debate. Kaj pa je to?

Jag: Lahko rečeš recimo, da komunistična partija sponzorira debate na Kubi.

Mali Mario: Guido, eden od mojih prijateljev, si je injiciral hiv.

Jaz: Misliš resno?

Mali Mario: On in še par drugih, ki so imeli dovolj nadlegovanja policije.

Guido me gleda s svojimi modrosivimi očmi. Ima temne, pobrite lase.

Guido: Življenje ni vredno enega dreka.

Jaz: Kako to misliš?

Guido: Nisem se brigal za posledice. Zdaj sem začel hodit v šolo in sanjam, da bom nekoč učitelj. Sanjam, da bom imel otroke, da se bom naučil igrati na bobne, naučiti se hočem angleško.

Guido se nežno nasmeje.

Guido: Veliko mojih prijateljev razmišlja samo o bolezni. Jaz pa poskušam biti pozitiven in razmišljam o prihodnosti.

Jaz: Ampak kaj se je zgodilo?

Guido: Dobival sem kazni zaradi uhanov v ušesu in prisilno delo zaradi dolgih las. Policija me je gnjavila, ker sem imel na majicah hardrockovske potiske. Hoteli so, da prijavim svoje prijatelje. To je bilo pred štirimi leti. 15 sem jih imel.

Jaz: Ampak kako si lahko okužil samega sebe?

Gudio: Plačal sem vse kazni, kar sem jih lahko, moja mama in oče sta dodatno delala, da bi mi lahko pomagala, ampak čez čas denarja ni bilo več. Okuženo kri sem dobil od fanta iz Santa Clare. Živel je v bolnišnici, na posebnem oddelku za tiste s hivom ali aidsom.

Jaz: Ampak zakaj si okužil samega sebe? Ne razumem.

Gudio: Zdela se mi je dobra rešitev. V bolnici imaš hrano in pustijo te pri miru. Mi, ki smo okuženi s hivom, imamo rumene izkaznice in če nas policija dobi na rock koncertu ali na ulici, nas hitro spet spusti na prostost.

Guido me gleda.

Guido: Zdaj pa upam, da bodo kmalu našli zdravilo.

Jaz: Zdravilo.

Guido: A vi na zahodu nič ne raziskujete? Kaj misliš, koliko časa še rabijo?
 

*   *   *


Pri Bukarešti so odvrgli gigantski kip Lenina na neko polje. Čuvaj, ki čuva neki grad v bližini, gre pogosto po daljši poti, samo da bi se mu poscal v obraz.

Leto 2003 je in jaz sem v Romuniji na neki cocktail zabavi s kanapeji in zelenimi olivami. Ljudje z zahodnih ambasad se družijo z zahodnimi poslovneži in med sabo. Ženska v črni oblekici me pozdravi. Pravi, da me prej še ni videla in vpraša, na kateri ambasadi delam.

Jaz: Na nobeni. Ampak tu sem, ker sem na obisku pri prijateljih s švedske ambasade.

Smehlja se.

Ona: Kako lepo.

Jaz: Kako to mislite?

Ona: Lepo, da ste prišli sem. V Romunijo.

S paličico meša po svojem martiniju.

Jaz: Kaj pa vi? Za katero državo delate?

Ona: Jaz? Jaz delam za Philipa Morrisa.

Jaz: Philip ... Morris?

Ona: Ja, veliko nas je iz različnih podjetij tukaj. Tisti tam je recimo iz Nestléja.

Pokima proti moškemu v črtasti srajci.

Ona: Trg v Romuniji je zelo zanimiv. Obstaja velika želja po zahodnih izdelkih in hitro se moramo uveljaviti, da zadostimo vsemu povpraševanju.

Grizljam olivo.

Jaz: Se vam ne zdi to malo cinično?

Ona: Cinično? Mislim, da jim tako pomagamo.

Jaz: Pomagate pri čem?

Ona: Pri demokratičnem procesu. Romunom je bilo precej težko. Samo zato, ker je zid padel, se vrednote ne spremenijo kar čez noč.

Strmim vanjo.

Jaz: Poznate kakšnega Romuna?

Ona: No.

Jaz: Ampak ... Ne razumem ... Kako Philip Morris pomaga pri samem procesu demokratizacije?

Ženska ne odgovori. Gleda me, kot da me je ravnokar pobruhal maček in se hladno smehlja.

Ženska: se opravičujem.

Ženska se obrne stran. Pomeša se med ostale goste, v drugo smer.


*   *   *


Zdaj sem tu. Lahko se pomiriš in lahko se spet usedeš. Ti in jaz z roko v roki in palme. Z mojim majhnim, zmečkanim dolarskim bankovcem podkupiva čakajoče v vrsti za sladoled in se prerineva v ospredje.

Nihče ni obljubil, da bo svet dober. Ne zavod za zaposlovanje ne ministrski predsednik. Niti v vrtcu v centru mesta niti duhovnik v cerkvi. Niti borci za pravice ali kakšni komunisti na podolgovatem otoku v Karibskem morju.

Hočemo samo tisto, kar je naše.

To, kar je naše = celo kraljestvo in vse princese.

Nič ne razumem in niti ne vem, če hočem razumeti. Mogoče bi morala kaj reči, mogoče bi morala reči komu drugemu, naj naredi vsaj nekaj.

Nekaj.

Nekaj.

Nekaj.

Desetletni otroci, ki postavajo pred turističnimi bari v boljših delih Havane in molzejo nemške dedce za pijačo za dolar.

Okus = podoben.

Barva = rjava.

Tropicola , odgovor Kube na Coca-Colo.

No sugar added but with a slight taste of desna in leva. With a taste of mogoče, ampak vendarle ne. With a taste of ok, no, če malo pomislim.


Iz švedščine prevedla Sara Grbović

___________________________________________________________________

Josefine Adolfsson (1973) je diplomirala na Fakulteti za film, radio, televizijo in gledališče v Stockholmu. Delala je kot  producentka na radiu; leta 2001 je dobila nagrado Prix Europa za dokumentarni film »Titta inte på mig så där« (Don't look at me like that). Prva knjiga Kårnulf was here (2004) je surova zgodba o otroštvu, napisana v dokumentarni maniri. Njen drugi roman Farlighetslagen (The Riskiness-Law) je izšel leta 2009 in je dialogizirana zgodba o dveh popotovanjih na Kubo in o tem, kako je tam turizem zamenjal podporo Sovjetske zveze, obenem pa tudi o osebnem napredku glavnega junaka.




Sara Grbović (1980), rojena v Ljubljani. Prevajalka, učiteljica angleščine in lutkarica. Študirala angleški jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prejela štipendije za študij jezika in se udeleževala strokovnih izpopolnjevanj na Švedskem in Danskem (Klarälvdalens folkhögskola, Askov Højskole, Folkuniversitet v Göteborgu). Za Študentsko založbo prevaja predvsem iz švedščine (Lars Gustafsson, Hans Gunarsson, Per Olov Enquist; Ulla-Carin Lindquist itd.).