Psica Tamara
(kratka zgodba)
 
Psico Tamaro je iz tajge pripeljal naš kovač Moisej Moisejevič Kuznecov. Sodeč po priimku se je njegov poklic prenašal iz roda v rod.* Moisej Moisejevič je bil doma iz Minska. Bil je sirota, kot se je dalo sklepati po njegovem imenu in patronimiku - Judje poimenujejo sina po očetu samo takrat, če oče umre pred sinovim rojstvom, v tem primeru pa obvezno. Že kot fantiček se je učil svoje obrti - pri stricu, ki je bil prav tako kovač kot njegov oče.

Žena Kuznecova je bila natakarica v neki minški restavraciji, bila je veliko mlajša od štiridesetletnega moža in leta sedemintrideset je po nasvetu dobre prijateljice točajke napisala o možu ovadbo. To sredstvo je bilo v tistih letih zanesljivejše od vsakega uroka ali zaklinjanja, celo od kakšne žveplove kisline - mož, Moisej Moisejevič, je izginil kot kafra. Bil je tovarniški kovač, ne kakšen navaden žebljar, ampak mojster, celo malo pesnika je bil, eden tistih kovačev, ki znajo skovati vrtnico. Orodje, s katerim je delal, je naredil sam. To orodje - klešče, dleta, kladiva, macole - je bilo izdelano z nedvomno pretanjenostjo, razkrivalo je obrtnikovo ljubezen do svojega dela in razumevanje duše poklica. Tu sploh ni šlo za simetrijo ali asimetrijo, temveč za nekaj globljega, bolj notranjega. Vsaka podkev, vsak žebelj, ki ju je skoval Moisej Moisejevič, sta bila elegantna, in na vsakem predmetu, ki je prišel izpod njegovih rok, je bil ta pečat mojstra. Vsako stvar je nehal delati z obžalovanjem: vedno se mu je zdelo, da bi moral udariti še enkrat, jo narediti še boljšo, še pripravnejšo.

Vodstvo ga je zelo cenilo, čeprav na geološkem odseku ni bilo dosti kovaškega dela. Moisej Moisejevič se je z nadrejenimi včasih pošalil, vendar so mu zaradi njegovega vestnega dela te šale oproščali. Tako jim je nekoč zagotovil, da se svedri bolje kalijo v maslu kot v vodi, in načelnik je za kovačnico naročil maslo, seveda le neznatno količino. Nekaj tega masla je Kuznecov vrgel v vodo, in konice jeklenih svedrov so dobile mehak lesk, ki ga pri navadnem kaljenju nikoli ni bilo. Preostalo maslo pa sta Moisej in njegov pomočnik pojedla. Načelnika so kmalu obvestili o kovačevih kombinacijah, vendar ni bilo nobenih represalij. Pozneje si je Kuznecov, ki je vztrajno zatrjeval, kako kakovostno je masleno kaljenje, izprosil pri načelniku obrezke blokov masla, ki jih je v skladišču načela plesen. Te obrezke je kovač pretopil in dobil topljeno, rahlo grenko maslo. Bil je dober, tih človek in vsem je želel dobro.

Naš načelnik je poznal vse finese življenja. Kakor Likurg je poskrbel, da sta bila v njegovi gozdni državici dva sanitejca, dva kovača, dva desetarja, dva kuharja in dve računovodji. En sanitejec je zdravil, drugi pa je garal skupaj z vsemi in nadzoroval kolega, da ne bi zagrešil česa protizakonitega. Če je sanitejec zlorabil 'drogo' - kakšen kodeinček in kofeinček -, je bil razkrinkan, kaznovan in poslan na navadno delo, njegov kolega pa je sestavil in podpisal zapisnik o prevzemu in se naselil v medicinskem šotoru. Po načelnikovi zamisli nadomestni strokovni kadri niso le zagotavljali nadomestila, ko je bilo to potrebno, temveč so tudi pripomogli k disciplini, ki bi seveda takoj upadla, že če bi se en sam strokovnjak počutil nezamenljivega.

Vendar so se računovodji, sanitejca in desetarja izmenjevali dokaj nepremišljeno, vsekakor se niso odpovedali šilcu špirita, pa čeprav ga je prinesel provokator.

Le kovač, ki ga je načelnik izbral za protiutež Moiseju Moisejeviču, ni nikoli držal v rokah kladiva - Moisej Moisejevič je bil neoporečen, neranljiv, pa tudi visoko usposobljen.

Prav on je na stezi v tajgi srečal neznano jakutsko psico, podobno volku, ki je imela na belih prsih pas odrgnjene dlake - bila je vprežna psica.

Okoli nas ni bilo ne naselij ne jakutskih nomadskih taborov - pes se je na gozdni stezi pojavil pred Kuznecovom čisto nepričakovano in ga na smrt prestrašil. Pomislil je, da je volk, in stekel nazaj, s škornji topotajoč po stezi - za njim so šli drugi.

A volk je legel na trebuh, začel mahati z repom in se splazil k ljudem. Pobožali so ga, ga potrepljali po mršavih bokih in nahranili.

Psica je ostala pri nas. Kmalu je postalo jasno, zakaj ni tvegala in skušala v tajgi poiskati svojih pravih gospodarjev.

Prihajal je njen čas - že prvi večer je začela kopati jamo pod šotorom, tako hlastno, da se je komaj odzivala na pozdrave. Vsakdo od petdesetih jo je hotel pobožati, malo ljubkovati in tako povedati, predati živali svoje hrepenenje po ljubkovanju.

Sam delovodja Kasajev, tridesetleten geolog, ki je pred kratkim praznoval desetletnico svojega dela na visokem severu, je prišel, brenkajoč na svojo kitaro, od katere se nikoli ni ločil, in si ogledal našo novo stanovalko.

»Naj bo Bojevnik,« je predlagal.

»Psica je, Valentin Ivanovič,« je veselo rekel Slavka Ganuškin, kuhar.

»Psica? Ah, ja. Potem naj bo pa Tamara.« In je odšel.

Psica se je nasmehnila za njim in mu pomahala z repom. Hitro je vzpostavila dobre odnose z vsemi pomembnimi ljudmi. Tamara je razumela, kakšno vlogo imata v našem naselju Kasajev in desetar Vasilenko, in vedela je, kako pomembno je prijateljevati s kuharjem. Zvečer se je namestila ob nočnem stražarju.

Kmalu se je izkazalo, da Tamara vzame hrano samo iz rok in se ne dotakne ničesar niti v kuhinji niti v šotoru, pa če so ljudje tam ali ne.

Ta njena značajnost je še posebno ganila prebivalce naselja, ki so že marsikaj videli in doživeli.

Pred Tamaro so na tleh razložili meso iz pločevinke in kruh z maslom. Psica je vse to ovohala, izbrala in odnesla pa je vedno isto - košček nasoljenega tihomorskega lososa, ki je bil najbolj domač, okusen in zagotovo nenevaren.

Kmalu je skotila mladičke - v temni jami se je pojavilo šest drobcenih psičkov. Zanje smo naredili pasjo hišico in jih prenesli vanjo. Tamara je bila dolgo vznemirjena, poniževala se je, mahala z repom, potem pa je le videla, da je z mladički vse v redu.

V tistem času se je morala naša prospekcijska skupina preseliti še za kake tri kilometre više v hribe - od baze, kjer so bila skladišča, kuhinja in vodstvo, je bilo naše bivališče zdaj oddaljeno kakih sedem kilometrov. Tudi hiško s psički smo prenesli na nov kraj, in Tamara je dvakrat ali trikrat na dan stekla h kuharju in prinesla mladičkom v zobeh kakšno kost, ki ji jo je dal. Tudi sicer bi jih nahranili, vendar Tamara o tem ni bila prepričana.

Naneslo je, da je v naše naselje prišel smučarski odred 'operativcev', ki so v tajgi iskali begunce. Pozimi se skrajno redko zgodi, da kdo pobegne, vendar so imeli podatke, da je iz sosednjega rudnika zbežala skupina kaznjencev, zato so prečesavali tajgo.

Smučarskemu odredu niso dodelili šotora, v kakršnem smo bivali mi, ampak edino brunarico v naselju - banjo, parno kopališče. Naloga smučarjev je bila preveč pomembna, da bi si kdo upal ugovarjati, kakor nam je pojasnil delovodja Kasajev.

Prebivalci so gledali na nepovabljene goste z vajeno brezbrižnostjo in pokornostjo. Le eno bitje je ob tem jasno izrazilo nezadovoljstvo.

Psica Tamara se je molče vrgla na najbližjega stražarja in mu pregrizla polsteni škorenj. Dlaka se ji je naježila in v očeh ji je zasijal neustrašen bes. Komaj smo jo spravili proč od njega in jo zadržali.

Vodja skupine Nazarov, o katerem smo slišali razne govorice, je že zagrabil brzostrelko, da bi psico ustrelil, a ga je Kasajev prijel za roko in ga odvlekel za sabo v banjo.

Po nasvetu tesarja Semjona Parmenova smo Tamari nadeli ovratnico iz vrvi in jo privezali k drevesu - saj operativci ne bodo večno ostali pri nas.

Tako kot noben jakutski pes tudi Tamara ni znala lajati. Renčala je in s svojimi starimi podočniki poskušala pregrizniti vrv - to ni bila več tista mirna jakutska psica, ki je z nami preživela zimo. Njeno sovraštvo je bilo nenavadno, in za tem sovraštvom je vstajala njena preteklost: ni se prvič srečevala z vojaki eskorte, to je bilo vsakomur jasno.

Kakšna gozdna tragedija je za vselej ostala v pasjem spominu? Je bila ta strašna preteklost vzrok, da se je jakutska psica pojavila v tajgi, nedaleč od našega naselja?

Nazarov bi verjetno lahko kaj povedal, če se ne bi spominjal le ljudi, ampak tudi živali.

Čez kakih pet dni so trije smučarji odšli, Nazarov s prijateljem in naš delovodja pa so nameravali oditi naslednje jutro. Vso noč so popivali, ob zori so spili še kozarček, da bi si pregnali mačka, in se odpravili.

Tamara je zarenčala in Nazarov se je vrnil, snel z rame brzostrelko in naravnost vanjo izstrelil cel rafal. Tamara je trznila in obnemela. A ob strelih so iz šotora že tekli ljudje, vsak je pograbil sekiro ali lomilko. Delovodja jim je zaprl pot in Nazarov je izginil v gozdu.

Včasih se želje izpolnijo, morda pa je bilo sovraštvo vseh petdesetih ljudi do tega načelnika tako strastno in veliko, da je postalo realna sila in je Nazarova dohitelo.

Nazarov in njegov pomočnik sta odšla na smučeh. Nista se odpravila po reki, ki je bila zamrznjena do dna - to je bila najboljša zimska pot do velike ceste, ki je tekla kakih dvajset kilometrov od našega naselja -, ampak čez gorski prelaz. Nazarov se je bal, da bi ga zasledovali, poleg tega je bila pot čez gore krajša, on pa je bil izvrsten smučar.

Stemnilo se je že, ko sta se povzpela na prelaz, le na vrhu gora je bil še dan, soteske pa so bile že v temi. Nazarov se je začel spuščati povprek po pobočju, gozd je postajal gostejši. Spoznal je, da bi se moral ustaviti, vendar so ga smuči vlekle navzdol in priletel je na štrleči del macesnovega panja, zbrušen od časa, ki je bil skrit pod snegom. Panj je Nazarovu razparal trebuh in mu na hrbtu pogledal skozi plašč. Drugi operativec je smučal daleč spodaj, pritekel je do ceste in šele naslednji dan dvignil preplah. Nazarova so našli dva dni pozneje, visel je na tistem panju, otrpel v položaju gibanja, teka, podoben liku iz diorame bitke.

Tamaro so odrli in njeno kožo z žeblji razpeli na steni konjušnice, vendar so to naredili slabo - posušena koža je bila čisto majhna, in ni si bilo mogoče predstavljati, da je nekoč pokrivala velikega vprežnega sibirskega huskyja.

Kmalu se je pripeljal gozdar, da za nazaj napiše dovoljenja za sečnjo dreves, ki smo jih podrli pred več kot letom dni. Ko smo jih sekali, ni nihče razmišljal o višini štorov, zdaj pa se je izkazalo, da so višji od norme, in to je bilo treba popraviti. To je bilo lahko delo. Gozdarju smo dali denar in špirit, da nam nakupi nekaj reči v kantini. Ko je odhajal, si je izprosil pasjo kožo, ki je visela na steni konjušnice, češ da jo bo obdelal in iz nje sešil severnjaške krznene palčnike z dlako navzven. Rekel je, da ni pomembno, ker so v koži luknje od nabojev.

Varlam Šalamov (1907-1982), ruski pisatelj in pesnik, je zaslovel s Kolimskimi zgodbami, utrinki iz življenja v sovjetskih delovnih taboriščih ob reki Kolimi v severovzhodni Sibiriji, kjer je umrlo približno tri milijone ljudi. Šalamova so prvič aretirali že med študijem, potem pa še večkrat, zaradi pravih malenkosti (na deset let je bil, denimo, obsojen zaradi izjave, da je Ivan Bunin, ki je leta 1933 dobil Nobelovo nagrado, ruski klasik). Skupno je v taboriščih preživel sedemnajst let.




Lijana Dejak, rojena leta 1960 v Ljubljani, je po poklicu profesorica ruskega in angleškega jezika s književnostjo. Takoj po končanem študiju se je začela ukvarjati s prevajanjem in tolmačenjem kot samostojno dejavnostjo. Zadnja leta prevaja literarna in literarnoteoretična dela, predvsem pa sodobno rusko prozo. Prevedla je romane nekaterih vodilnih sodobnih ruskih pisateljev, kot so Sergej Dovlatov, Viktor Pelevin, Vladimir Sorokin, Aleksej Ivanov, Boris Akunin in Viktor Jerofejev. Izbrala in prevedla je zbirko ruskih ljudskih pravljic zbiralca Aleksandra Afanasjeva ter prevedla teoretično delo o pravljicah Morfologija pravljice Vladimira Proppa. Iz angleščine je prevedla serijo romanov Alexandra McCalla Smitha.