Bosna na vzglavniku
(kratka zgodba)

Za Rocío

Govori mi. Blizu je, čutim njen vonj po cigaretah. Nekaj me vpraša in me gleda. Ampak sploh ne počaka, da bi ji odgovorila, kar nadaljuje. Skoraj ne poslušam, kaj mi pravi. Vidim njene ogromne oči, ki so zapičene v moje. Dvoje zelenih jezer v vetrovnem dnevu. Dvoje razburkanih jezer. Ko je bila še dojenček in do približno enega leta je kazalo, da bodo tiste oči zmeraj sinje modre, pomislim. Še celo uspavanka, ki sem jo zanjo zložila po napevu Run run je šel na sever, jih je opevala tako: Ah, kako lep je moj Jasminček, ki ima sinje oči. Blondinka z modrimi očmi, so govorili v porodnišnici. Le kdo je mama te punčke? Ob večerih se včasih spomnim tiste uspavanke in si rečem: Le kako si se spomnila, da otročku prepevaš ravno na to popevko Violete Parra! In pomislim, na katero drugo pesem bi si še lahko izmislila uspavanko. Zvečer vedno mislim na neumnosti. Hočem reči: na reči, ki niso za nikamor. Namesto da bi razmislila, koga bi lahko prosila za denar za stanarino ali kako bi rekla Zelmi, da zaenkrat, dokler se stvari ne izboljšajo, ne bom potrebovala njene pomoči, ali o praktičnem in poceni jedilniku za cel teden ali kaj takega, fantaziram o neumnostih. Sinoči sem si na primer predstavljala, da nas je zadel cunami in da je vse uničil. Dobro vem, da ne živimo na vulkanskem področju. Da lahko naše mesto prizadene kvečjemu jugovzhodnik. In to pozimi, ko piha vzhodni veter. Ampak sinoči sem si predstavljala, da nas je zalil cunami. In videla sem samo sebe, kako se pod vodo krčevito oprijemam kandelabra in se trudim, da se ne bi spustila. Z drugo roko sem namreč držala njeno roko. Videla sem jo v kalni vodi, njene skodrane svetle lase, kot od kake sirene. Deroča voda jo je odnašala. Čofotala sem, dokler nisem našla njene roke, in zavpila: Držim te, hčerkica, držim te! Počasi sem si jo približala; morala sem napeti vse moči, ker je voda vsake toliko butnila, ona pa je že velika in visoka, ne kot jaz. Telo se mi je treslo in tresla se je tudi ona, a končno sem jo le lahko tesno objela; kakor opica z mladičem sem splezala po drogu, dokler nisem zagledala neba in pomolila glave iz vode, ona pa je globoko zajela zrak. Tako sva počakali, da je bilo vsega konec. Rešili sva se! Mami, me je klicala, tako kakor takrat, ko je bila še majhna. Mami. Od ganjenosti je jokala. Jaz pa sem ji ponavljala: Ne govori, srček, ne jokaj, potrudi se in dihaj. Sinoči sem bila pa jaz tista, ki sem jokala, ko sem premišljevala take reči; sploh ne vem, zakaj si jih izmišljam, saj me potem obide nekakšna tesnoba. In potem moram spet misliti na neumnosti, da lahko zaspim. Kakšen kandelaber! si pravim, saj jih že leta ni več. Ali pa vendarle? In tako začnem dvomiti in premišljujem, kje na naši ulici so kandelabri. In najraje bi šla ven na ulico, v sami spalni srajci, da bi ugotovila, kje stojijo drogovi - če sploh kje so. Kot če bi bila od tega odvisna najina usoda - hčerkina in moja. Tako je! Temu se ne znam izogniti. Zgodi se vsako noč, ko zaprem oči. Zvoki ugašajo, v temi ostanejo le mački, ki kot tatovi hodijo po strehah. Še prej, takoj po ločitvi, sem se tega ropotanja tam zgoraj zelo bala. Potem pa sem se navadila, da se ne zgodi nič, da je le ropotanje. Ropot, ki me spremlja v zgodnjih jutranjih urah, medtem ko čakam, da se ona vrne, da se odprejo vrata ... drsenje njenih copat po hodniku do stranišča, luč, ki se prižge v njeni sobi, in nato vrata, ki se zapirajo.

            So dnevi, ko čakam samo na to, da pride ura za spanje: da ugasnem luči, spustim rolete in se spravim v posteljo. Včasih se sprašujem, kaj bi bilo, če bi nas nenadoma zadela katastrofa, na primer vojna kot tista v Bosni. V enem tednu si sosedje ali prijatelji postanejo sovražniki. Meja je lahko tu za vogalom, pri Bertinem kiosku. Vse v razvalinah. V rastlinah ni več zelenja, zavese in pohištvo so brez barv; vse je sivo, še nebo. V zraku vonj po smodniku in po umazaniji. Predstavljam si, da se zapreva v klet. Tja zdaj spravljam prazne škatle gospodinjskih aparatov, pločevinke z barvami in stare igrače. Klet nima več kot šestdeset centimetrov - kar bo kasneje gotovo dober razlog za to, da se bom zamotila - na šestdeset centimetrov se ne bi mogli zbasati nikoli, še najmanj pa ona s svojimi dolgimi nogami. Ampak v vojni, kot si jo umišljam, nama služi kot zatočišče, ko pridejo vojaki. Z Jasmino se objameva in ko nad sabo zaslišiva korake, zapreva oči. Ob vsaki stopinji se iz špranj usipa prah na najine suhe lase, ki so polni uši - v vojnah so namreč uši in tifus. Usta imava suha in razpokana od žeje,  kot jih je imela moja babica takrat, ko je morala vleči voziček v Ljubljano; petnajst let, pa taka žeja, da jo je žgalo po telesu in je počepnila in pila vodo iz jarka. Tifus, malarija, v vojaški bolnišnici se ji je bledlo v štirih obmejnih jezikih. Zato ne pustim, da bi Jasmina pila vodo iz jarka, ker vem, da se v vojni voda okuži. Ne ona ne jaz se ne pritožujeva, zelo močno sva objeti v kleti pod jedilnico, nič več se ne bojiva pajčevin, ki naju božajo, ko plapolajo v pišu, ki ga povzročajo koraki vojakov, ki hodijo po najini hiši. Slišali sva, da se z ženskami, ki so same, dogajajo strašne stvari, posebno še, če so lepe. Jasmina je lepotica, od nekdaj je bila. Le kdo je mama te punčke, so spraševale medicinske sestre in zdravnice, ko se je rodila. Ko vojaki odidejo, ko je vse v tišini, morda odpreva pokrov kleti in podeliva cigaretni čik, ki so ga pustili, pohojenega z blatnimi škornji. V tišini slišim, kako ji kruli po trebuhu. In pomislim, da moram poiskati kaj za v usta. Vsaj nekaj, pomislim. Najti moram kaj za svojo hčerko. Spomnim se, da mi je Berta pred tednom povedala, da je morala ubiti psa in ga zakopati na vrtu. En teden ni veliko, si dajem pogum, medtem ko slišim sireno, ki oznanja policijsko uro, in ropot helikopterja, še bolj stran, nekako na višini šole za angleščino, pa slišim vpitje ljudi, ki so jih odkrili. Ona me v polmraku gleda s tistimi svojimi zelenimi očmi, komaj osvetljenimi s tlečim čikom. Prinesla bom kaj za pod zob, ji rečem. In ji naročam, kako in kaj, če se ne vrnem. Ampak vem, da se moram vrniti, ker je ona moj mladiček, ki ga puščam v gnezdu. Kdo je še videl, da bi ptič zapustil svojega mladiča? Nato se vidim, kako tečem po cesti, tako kot takrat, ko sem bila majhna in smo se igrali skrivalnice, na zapik. Ni ga bilo, ki bi me v tem premagal: »Vsi soigralci pofočkani!« Tečem in se izogibam kupom ruševin, razbitinam streh in stekla, zidov, porušenih zaradi bombardiranja. Tečem naprej in na vogalu zavijem, vidim luknjo, ki je nastala v steni Bertine hiše; poiščem gomilo prekopane zemlje, pokleknem v blato in začnem kopati. Vsa se tresem, roke, život, ko zadenem ob nekaj mehkega in kosmatega, se mi zdi, da mi bo počilo srce; rabila bi nož, si rečem, in potem, takole, sem spet v kleti. Mami, prišla si! mi reče ona in ni ji mar vonj po mrhovini. Kaj pa si pričakovala, golobičica, ji rečem, ko žvečiva in se smejeva. Majhni koščki, narezani z nožkom. Težko jih je požirati brez pijače, ampak kako pomirijo bolečino! Potem zaspi na mojih rokah, ki jo zibljejo, v neudobnem položaju, ker je malo prostora, a skupaj z mano, blizu ust čutim vonj njenih las in njeno počasno in zadovoljno dihanje. Hvala bogu, lahko sem jo  nahranila še en dan. Kakor takrat, ko je bila še dojenček in se je lepo redila - samo z dojenjem. In spet čutim, kako mi po izsušenih licih polzijo solze in močijo njeno gladko najstniško čelo. Pod blazino poiščem robec in se glasno useknem. Spravim ga v rokav spalne srajce in pogledam na uro. Tri četrt na pet in še vedno se ni vrnila domov. Da bi se znebila tesnobe, ki me je obšla zaradi vojnega prizora, se skušam zamotiti s kako drugo malenkostjo. Kako sem neumna, si pravim, saj je ona že štiri leta vegetarijanka. Zakaj nisem šla iskat kake rastline, ki bi preživela na vrtu? Kako sem ji vendar mogla prinesti pasje meso? Prav tam, pri Berti, je gotovo kaka aloja ali avokadovec. Kako, da se nisem spomnila? In premišljujem, ali v vojnah pustijo rasti sadno drevje ali ga pokončajo tako kot sovražnike. Take reči premišljujem ponoči, bedaste, zamotane, a vedno s srečnim koncem.

            Znova pogledam njene zelene oči. Razburkane.

            »Reci kaj!« zavpije. V ustih zarisan gnus. »Povej že enkrat, prekleto! Kaj samo stojiš!«

            Roke imam vroče. Ima me, da bi ji primazala zaušnico. A se zadržim. Nekajkrat sem to že storila, pa me je  udarila močneje nazaj. Nočem iti še enkrat čez to. Ne vem, kako naj jo utišam.

            »Pojdi se srat, zaradi mene ...,« moj glas je hripav, šibek. Ona zmagoslavno pritrdi. Moram jo ustaviti. Zavpijem ji: »Ampak vedi! Če greš skozi ta vrata, nimaš več vstopa nazaj!«

            Kaže, da je grožnja zalegla. Gleda me, kot da ne more verjeti. Čisto iz sebe. Rada bi razprostrla roke in jo tesno objela. A ona ugane mojo namero in se nasmehne. Sovražno. Skloni se. Vidim, kako zgrabi torbo in mi obrne hrbet. Dolgi svetli lasje ji padajo čez ramena. Ne da bi se ustavila, odpre vrata in odide. Ko jih zaloputne, še nekaj časa odmeva. Naslonim se na fotelj. Počasi in tiho se spuščam, dokler se kolena ne dotaknejo tal. Ničesar več ni med nama, si rečem. A morda si jo bom nocoj lahko predstavljala ob sebi.


Prevedel Vinko Rode v sodelovanju z Mojco Jesenovec
____________________________________________________________

Alejandra Laurencich je prozaistka in scenaristka. Rodila se je leta 1963 v Buenos Airesu, v družini slovenskih izseljencev. Sedem let je študirala lepe umetnosti in vstopila v književnost kot avtorica in sourednica študentskega časopisa Bajo bandera, ki je kritiziral vladajočo vojaško diktaturo. Po diplomi je študirala še filmsko umetnost, vendar je s študijem prekinila, da bi se posvetila pisanju svoje prve knjige. Za svoj prvenec kratkih zgodb, Coronadas de gloria (Okronane s slavo, 2002), je prejela nagrado Državnega sklada za umetnost. Kot pisateljica je bila deležna številnih odlikovanj, njen roman Fin de milenio (Konec tisočletja, 1994) se je znašel med finalisti nagrade emecé. Njene zgodbe so objavljene v antologijah Una terraza propia: nuevas narradoras argentinas (Lastna terasa: nove argentinske pripovednice, 2006), Cuentos en el aire (Zgodbe v zraku, 2005) in Primera antología del cuento breve (Prva antologija kratke zgodbe, 2006). Leta 2007 je objavila svojo drugo zbirko kratkih zgodb, Historias de mujeres oscuras (Zgodbe mračnih žena). Piše za posebne priloge književnih revij in dnevnikov, kot je priljubljeni argentinski jutranjik Página 12. Dejavna je tudi kot članica učiteljskega zbora Književni dom, kjer vodi Katedro za pripovedovanje in pisanje ter številne literarne delavnice.