Široka je paleta literarnih tem, ki jih odkrivajo dela slovenskih izseljenskih piscev. Najprej so tu vse osnovne teme, ki jih najdemo v katerikoli književnosti: življenje, narava, družba, zgodovina, božje in človeško, večno in minljivo, temeljne dileme človeškega duha. Zraven pa je še odkrivanje in približevanje novega, neznanega, po čemer izseljenska dela, tako v pripovedništvu kot v pesništvu, vidno izstopajo iz glavnine slovenske književnosti. Tudi v ozadju te pestre tematike je seveda isti ustvarjalni vzgib, kot ga lahko razpoznamo v kateremkoli leposlovnem delu: piščev intimni odnos do življenja in do sveta, ki se kaže v vseh svojih oblikah, kot svoboda ali ujetost, pripadnost ali osamljenost, ljubezen ali mrtvilo, razumevanje ali zaslepljenost, zagovor ali obsodba, vera ali dvom, moč ali vdaja, odpuščanje ali krivda. A tisti ustvarjalni vzgib in hkrati téma, ki povezuje leposlovje prve generacije izseljencev – te še z najmanj pridržki sprejemamo med »naše« pisce – vse od zahodne ameriške obale do Japonske in od Skandinavije do južne Avstralije, pa to leposlovje, pravzaprav protislovno, precej ostro razmejuje od domače književnosti, je nikoli do kraja preseženo domotožje. Hrepenenje po rodni zemlji. Hrepenenje po izgubljenem.

Izseljenčev boj za sprejetost v novem okolju, njegovo spreminjanje, odpori in prilagajanje imajo kot dramatična ustvarjalna motivacija in hkrati kot literarna téma skoraj enakovredne vzporednice v matični književnosti, čeprav na drugačnih ravneh. Nostalgija izseljenca, ki ne more stopiti na domača tla, kadarkoli bi to želel, in njegov občutek trajne izkoreninjenosti pa nimata enakovrednih vzporednic v domotožju in začetni osamljenosti študenta s slovenskega podeželja, ki pride študirat v bližnjo prestolnico in morda tam tudi ostane. Literarna dela izseljencev ponujajo prepričljiv dokaz, da njihova potreba po polnokrvnejšem stiku z izvornim tudi po desetletjih ne zbledi. Seveda vse bolj odstopa prostor novim izkušnjam, vzgibom in občutkom, vendar do kraja nikoli ne usahne. Celo pri tistih ne, ki ob obisku domačega kraja morda z bolečino in olajšanjem hkrati začutijo, da tam ne morejo najti ničesar več, kar bi jih tudi navzven vezalo na izvorni prostor in tamkajšnje ljudi.

Za književnega zgodovinarja in kritika je izseljenčeva nostalgija, hrepenenje po izgubljenem, največkrat le téma. In kaj je domotožje za človeka, ki se je za vselej ločil od »zemlje, v kateri je shodil«? Téma komajda. Občutek vseh občutkov? Vera? Prepričanje? Stanje duha? Odnos do sebe in sveta, do prostora, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti? Morda tudi način življenja? Pogosto vse to.

Literarni analitiki ugotavljajo, da so izseljenski avtorji prve generacije v svojih delih večinoma že davno prerasli in preboleli domotožje. Pa ga niso in ga ne bodo. Presegli so le njegove začetne stopnje, iz katerih se je razvila nova, trajnejša stopnja duhovnega stanja z istim predznakom. Vedno znova nas o tem prepričajo njihovi zadnji verzi, izpovedni pasusi v prozi, pisma, celo esejistična razmišljanja z najrazličnejšo tematiko. K sreči so se ti pisci že po nekaj letih novega življenja zmogli odpreti tudi mnogim od sproti porajajočih se ustvarjalnih spodbud, ki usmerjajo sodobno književnost. Boleče prekinjena kontinuiteta in hrepenenje po neposrednejši povezavi z izvornim pa vendar ostajata na pomembnem mestu med vidnimi ali prikritimi gibali vseh tistih umetnikov, pri katerih ima beseda »dom« za vedno dva tako različna, med seboj nič manj kot izključujoča se pomena. In prav v tem je najočitnejša meja med književnim delom prve izseljenske generacije in vseh naslednjih.

Seveda lahko književnost slovenskih izseljencev razvrščamo v različne sklope bodisi glede na specifiko njihovih posameznih »skupnih« tematik ali značaj njihove ustvarjalne motiviranosti, pa glede na njihove značilne literarne oblike in izrazna sredstva, navezanost ali izoliranost od sočasno nastajajoče »domače« književnosti ter njuno medsebojno primerljivost, stopnjo literarnoestetske dognanosti itd. Če se na tem mestu na kratko ustavim le pri prvih dveh od naštetih kriterijev, lahko za nazornejšo predstavo izpostavim, denimo, močno zastopano proletarsko in socialnokritično usmerjenost te književnosti v skoraj vseh literarnih vrstah in zvrsteh pri piscih, ki pripadajo imigraciji v vseh deželah priseljevanja Slovencev pred drugo svetovno vojno, od razvitejših zahodnoevropskih dežel do obeh Amerik. Pomemben del predvojnih izseljenskih piscev je namreč črpal svojo ustvarjalno spodbudo iz problematičnih delovnih razmer in življenjskih pogojev t. i. ekonomske emigracije, ki v tem času prevladuje v slovenskem izseljenstvu. Vzporedno z omenjeno se pri tej generaciji izseljenskih avtorjev razkriva še cela vrsta drugih motivacij, kar se odraža v širokem tematskem in estetskem razponu njihovega leposlovnega snovanja. V istem času lahko v delih primorskih beguncev pred italijanskim fašizmom in njegovimi raznarodovalnimi, hkrati pa tudi ekonomskimi pritiski odkrivamo izrazito narodnostno in politično motiviranost, ki sta prav tako porodili nekaj trajnejših literarnih sadov (sem sodita precejšen del proze in poezije Davida Doktoriča in uvodni del knjige Izseljenec: Vtisi mojega potovanja v Argentino Gvidona Juga).

Podobno izstopa kot »skupna« motivacija prevladujočega dela povojnih izseljenskih piscev njihova dolgotrajna, pri nekaterih celo še vedno trajajoča duhovna ujetost v bratomorni vojni 1941–45. Tudi pisci iz te skupine živijo v različnih delih sveta, najmočnejšo skupino pa tvorijo v Argentini, kamor se je priselilo največ Slovencev iz italijanskih in avstrijskih begunskih taborišč. Prav njihova tesna kulturna in ustvarjalska povezanost pa je omogočila tudi tistim, ki so se naselili drugje, da so se lahko pri svojem literarnem ustvarjanju oprli na njihovo založništvo in promocijo. Predvsem prva povojna dela teh avtorjev so tako po motiviki in literarnih oblikah kot po umetniški vrednosti primerljiva s književnostjo NOB.

Drugi skupini povojnih izseljenskih piscev, ki se v določenem delu prekriva s pravkar omenjenimi »ujetniki bratomorne vojne«, je skupen njihov osrednji literarni vzgib, ki je definiran v njihovi veroizpovedi. Religiozna ustvarjalna motivacija je močno zastopana tudi pri predvojnih izseljenskih avtorjih, zlasti pri prekmurskih protestantih, seveda pa tudi med slovenskimi katoličani v vseh delih sveta. Pri piscih katoliškega militarizma, ki so pisali med vojno doma in po njej v begunstvu in izseljenstvu, pogosto predstavljajo pojmi narod, katoliška vera in svoboda (zmaga nad komunizmom) samo različne plati istega ideala. Podobno pri velikem deležu sočasnih partizanskih piscev predstavljajo pojmi narod, vera v socialno pravičnost (enakost) in svoboda (konec tuje okupacije) ravno tako samo različne plati istega ideala. Eni in drugi torej verjamejo v enakost vseh ljudi, kot jo utemeljuje tudi krščanstvo. Razhajajo se le njihove predstave o tem, kakšno podobo naj bi imel ta ideal tu in zdaj, v konkretni resničnosti.

O pomenu literarnega izražanja in njegovi vlogi v življenju prve povojne generacije slovenskih političnih emigrantov je Jože Pogačnik že v Zgodovini slovenskega slovstva 8 (Maribor 1972, str. 71) zapisal: »‘Kulturna akcija’, kakor so poimenovali razseljenci svojo poglavitno založniško ustanovo, se je naslonila na ustvarjalnost, ki naj bi jih potrjevala in ohranjala. Miselnost slovenskega kulturnega izročila se je znova razkrila kot uporabno sredstvo; književnost je postala izpoved subjekta, nosilec dejanja in tvorec zgodovine.« Že v nekaj letih pa se je njihovo literarno snovanje, tako z vidika književnih vrst in zvrsti kot tematske širine, idejnih nasprotij in velikega razpona v literarnoestetski dognanosti, razvilo v presenetljivo kompleksen in celovit literarni sistem.

Tudi v literarnem delu naslednjih predvojnih in povojnih generacij izseljenskih piscev izstopajo nekatere skupne značilnosti. Narodnostno čustvo dobiva nove oblike, o domotožju tiste vrste, ki zaznamuje pretežni del leposlovja prve generacije, pa tu seveda ne moremo govoriti. Prej obratno: njihov edini dom je tam, kjer so se rodili in kjer živijo; domotožje – hrepenenje po vrnitvi v ta dom – pa se zdaj vse pogosteje pojavlja prav v času obiska rojstne dežele njihovih staršev. Zavest ali občutek etnične pripadnosti izseljencev se v različnih generacijah giblje skozi različne stopnje, kar se dovolj dramatično izraža tudi v njihovem literarnem delu. Etnična identiteta druge generacije ima svoje razpoznavne poteze, prav tako etnična identiteta tretje in četrte generacije. Naše poznavanje slednje pa je zaenkrat še zelo skopo. Tisto, kar te pisce na določeni ravni povezuje, je nova razvojna stopnja potrebe po potrditvi izvorne etnične pripadnosti, ki jo označujemo kot »iskanje korenin«.

V jeziku dežel priseljevanja so pisali in pišejo že nekateri avtorji iz vrst (predvojne in povojne) prve generacije ter velika večina piscev druge in naslednjih generacij. Le redki posamezniki, rojeni v izseljenstvu, pišejo tudi v slovenščini. Kako utemeljujemo smiselnost vključevanja njihovih del v tujih jezikih – razen v književnost večinskega naroda njihove »priseljenske« domovine – tudi v neko drugo koherentno književno telo, ki ga tu imenujemo književnost slovenskih izseljencev? Vsaka izseljenska književnost je z vidika njene vloge v okviru kulturne zgodovine posameznega naroda (npr. Slovencev, Ircev in drugih izseljenskih narodov na eni strani in Američanov, Avstralcev, Kanadčanov itd. na drugi) dvonacionalna. Prav zaradi nepresegljive potrebe po potrjevanju izvorne etnične pripadnosti se namreč tudi v delih piscev poznejših generacij slovenskih izseljencev – zlasti tistih, ki jim svoje že dovolj samoumevne pripadnosti »skupnemu« narodu priseljenske dežele ni več treba potrjevati – vedno znova pojavlja, poleg širokega izbora drugih tem in motivov, kot neprekinjena rdeča nit tematika ali motivika, ki se navezuje na slovenski prostor, slovensko zgodovino, kulturo, narodno vprašanje, prihodnost itd.; bolj introvertirani pisci pa v svojih delih pogosto raziskujejo značilnosti in posledice svoje še vedno ne povsem enoznačne etnične identitete. Roman He, the Father (On, oče) slovenskega izseljenskega pisca druge generacije Franka Mlakarja je, denimo, le eno od literarnoestetsko prepričljivih književnih del, ki so »do zadnje pore« slovenska, le napisana so v tujem jeziku. Kdorkoli bo takšna dela prebral, se ne bo več vpraševal o smiselnosti njihovega vključevanja v zakladnico slovenske kulture.

Fotografija: Mojca Pišek
_______________

Literarna zgodovinarka Janja Žitnik Serafin je leta 1992 doktorirala iz literarnih znanosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot znanstvena svetnica je zaposlena na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Poleg petih samostojnih monografij o književnosti in kulturi slovenskih izseljencev in priseljencev v Sloveniji je objavila okoli 200 člankov in prispevkov s tega področja ter med drugim uredila literarnozgodovinski pregled Slovenska izseljenska književnost (3 knjige, Ljubljana, 1999). (Fotografija: Natalija Čokl)

---

 
eKriLit - prostori literature