Mlade argentinsko-slovenske pesnice Erike Lidije Poglajen se bralci morda spomnijo po pesniškem prvencu Devet pomladi, ki je izšel leta 2003 v Ljubljani. Slovenski javnosti se je "v živo" predstavila tudi v okviru lanskoletnega 24. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica, za katerega je pripravila pričujoči izbor.

HIPOGRIFI IZ ČRNILA

Hipogrifi iz  črnila
se spočenjajo
v nedolžni belini
kateregakoli lista.
In jaz - z materinsko ljubeznijo -
vlivam v njihove duše
svojo modro kri.

Morda je žalna dišava
mrtvih stvari ...
Morda pa je sonce,
ki me to jutro prebuja.


PREROJENJE ZA POZABO

Raj vstaja
iz globine papirnega lista.

V črkah se stari svet prebuja,
a sonce, notranje in novo,
se poraja in mi pero spodbuja.

Odprla sem v prahu speči zvezek
in mu pozabo otresla s hrbta.
Listi so se mu razprli
kakor hiša, ki odpre vsa svoja okna,
da jo sveži zrak prezrači.

Belina listov je izdihnila
vonj jutranji po vijolicah.
In napisala sem nekaj verzov pozabi,
v spomin nikogar, nerazumljivemu življenju,
ko se je lepota sveta
dotaknila moje duše.





















SEVER

Moje matere tople roké
so šopek večernih zvezd.
Če se me le dotaknejo,
pustijo v moji podobi
globok vonj po jasminu.
In v lahkem zraku zaslišim
milo petje jeseni,
ki se ji, ne vem kje, poraja.

Kaj bi bilo z menoj brez njenega objema v temi,
ki mi prinaša nebo polno sonc?

Če me v perutih teži
utrudljiv večer,
me odene v njeni duši - zasevek upanja.

V njenih rokah se mi nadaljuje življenje.
Živim mirna in srečna ...
srečna, ker sem duši njeni predana,
ko jo zrem mirno v njeni lepoti
in me njena luč drži v objemu.


STOPNICE

Njegove besede v marcu
utripljejo od luči
v moji notranjosti.

Kot bi lovil nasmehe,
se pojavi,
noseč na ramenih svet.
Njegova govorica je zakonik zemlje,
nedolžne zagledanosti,
mandeljskih pogledov.
Če se približa in te pogleda, kot jaz vem,
- in ti utihneš -
lahko zaslišiš vneto melodijo,
ki brsti iz njegovih zenic.

In ena ...
dve,
potem tri besede
se sprožijo od njegovih ust
proti mojim prsim.

Nobena utrdba me ne obrani pred njegovim čarom.

Pride sonce
in ure se mu raztresejo po laseh,
mehke padajo
valovite,
neizogibne
na njegov nasmeh ...
Čas gre naprej in išče zvezde
in sonce gre za okno. Spet se znoči.

Tu notri v prisotnosti njegovi,
se dan nadaljuje.
Še jesen se v njegovem naročju zaustavi!

Nobena utrdba me ne obrani pred njegovim čarom!

Njegov bel otroški nasmeh
gradi neviden most.

Razrušene ležijo
vsakdanje besede
in škropijo luč.

In tedaj odhaja ...

Prične se nočiti.

Svetloba upada kot potok
ki se spušča po stopnicah.





















NEIZOGIBNO

Onstran sonca, spomenik veselja,
za prividom, ki berača spremlja,
onstran resnice, onstran kazni,
ontran cveta, lune, krvavitve ...

Onstran grenke barve,
za užitkom,
onstran bolečine, ki utrip odnese,
za smehom, tožbo, jokom,
za roko, ki nežno boža.

Onstran ljudi, ki globoko trpijo,
onstran norcev, žensk in časa,
onstran slave, pustolovščine in trpljenja
onstran čudežev, pesmi in poezij ...

Za vojno, dežjem, bratstvom,
za ljubimcem, ran in sovraštvom,
za prevaro,
za smrtjo in
za življenjem.

Kot mirni angel, razdajajoč uboštva,
onstran vsega je
samota.





















POOBLASTILO

Na jesenskih cestah življenja
sva videla mavrico, klobuke in kolesa,
na soncu in v dežju sva se držala za roke in pela,
se zgubila in spet našla z radostjo,
se znala smejati našim malenkostim
in jokati v trenutku odhoda.

Danes se belijo moji lasje
in vse moje poti najdem prašne.
Morja imaš pred obrazom
kakšen srebrni pepelnati las
in v ritmu drhtečem se ti treseta roki ...
Rumena žalost se dviga v moji deželi
in po pohištvu polzi tvoja možna smrt,
ali moja.

Tudi tako, po tem življenju in tej smrti,
bova ostala skupaj v abecedi luči.
Jasni in božanski. V Njegovi prisotnosti.
Če jaz prva oddidem, veruj še močneje.

Bilo je okoli mene mnogo src
a jaz sem tebe iskala v vsakem od njih.



Iz španščine prevedla Branko Rebozov in avtorica

Fotografije: Mojca Pišek
____________________________________________________________

Erika Lidija Poglajen se je rodila leta 1980 v Argentini in se že od nekdaj navdušuje nad umetnostjo in pesnikovanjem. Dokončala je univerzitetni študij v Buenos Airesu in postala t. i. licenciada in profesorica filozofije. Ob rednem učenju goji ljubezen do (tujih) jezikov, ki jih poučuje na različnih inštitutih. Njena prva pesniška zbirka Devet pomladi (2003) je izšla v Ljubljani.