Ponedeljek, 15. februar 2010











Tomaža Grušovnika redni bralci Airbeletrine poznajo predvsem po kolumnah in teoretičnih besedilih, ki jih na portalu objavlja od leta 2008. Tokrat se premierno predstavlja s kratko zgodbo. Kaj imajo torej skupnega sesalnik SuperSpeed 2000, nekdanji zapornik in mali Mate?

Mali Mate ml.
(kratka zgodba)

Ko sem se v nedeljo zjutraj spravljal k brisanju prahu, sem ugotovil, da je naloga pretežka za človeka. Gravitacijska sila je posrkala drobce kruha, odpadlo kožo in volnene mucke pregloboko v špranje, da bi se stvar še dala opraviti ročno. Iz omare sem privlekel svojega SuperSpeeda 2000. Ko sem ga priklapljal, sem se začel spraševati, zakaj so to reč poimenovali toliko vnaprej: SuperSpeedov vzdevek je 2000, in vendar so ga proizvedli leta '93. Pritisnil sem orjaški rdeč gumb in čakal, da me prevzame oglušujoč hrup s spremljajočim viharjem prahu, medtem pa pomislil, da bi te sredi 90ih SuperSpeedov pridevnik dejansko lahko prepričal, da napravo kupuješ neposredno iz prihodnosti. Nič - nič se ni zgodilo: nobenega znanega zvoka, nobenih prašnih delcev, ki bi prelisičili Newtonove zakone. Stopil sem na balkon in prižgal cigareto.

Matej je sedel na železnem stopnišču, nekje nedoločno med 1. in 2. nadstropjem. Bil je že nekaj časa nezaposlen in prejšnji teden se mu je pokvaril še avto, tako da ni mogel odpeljati Debelega Tima po nakupih in s tem primakniti tistih dodatnih € 20/teden v družinsko blagajno. Zdaj je moral prežati na sosede, jih uloviti na ulici in vprašati, če imajo mogoče kaj dela na dvorišču. Ni imel preveč sreče. Spomnil sem se, da bi lahko on bil odgovor na molk mojega SuperSpeeda.

»Hej, Matej!«

»Kaj je?!«

"Sesalec mi noče vžgat. Mislil sem, če bi - če nimaš preveč dela - če bi ga mogoče pogledal?"

"Lahko, ja."

Vstopil je v moje stanovanje in začel pregledovati napravo. Potem je vprašal, če imam izvijač. Imel sem točno to, kar sva potrebovala in začel je odpirat pokrov.

Nisem vedel, kaj bi drugega, kot da ubijem nekaj časa v pogovoru z njim: vprašal sem ga, kdaj se je vselil v našo hišo.

»Stari, pojma nimam, kako leto, dve nazaj. Ko sem prišel iz zapora.«

»Iz zapora, ha?«

»Ja stari, dolga zgodba. Bil sem notri deset let, od 1992 do 2006.« 

[Sigurno, ja! Vseeno mi je bilo jasno, da je moralo biti dolgo časa.]

»Kaj pa te je spravilo noter?«

»Ej, stari... mislim, veš, a... naredil sem dosti sranja. Otrok pač... mislim, veš kaj mislim, ne? Vse, kar sem mislil, je bilo to, kak bom koga razbil, se zadel in pofukal čim več žensk. In potem sem dobil tiste bolezni... veš kaj mislim, ne?«

»Razburljivo...«

»Niti ne stari. Vse to je sranje... mislim, veš kaj mislim? Pravo sranje. Nikoli nisem bil pri miru: zdaj to, potem ono... veš kaj mislim, ne? Nikoli se nisem, recimo, ustavil in, na primer, pogledal oblake, lepo na izi. Take lepe oblake.« - ko mi je to pravil, je s kretnjo svoje ozke in podolgovate glave nakazal, kaj misli - »Jebeš!... Pa res so lepi! Hehe... poglej to! Še nikoli prej se nisem zavzel, heh. Lepi so, ne?«

Prosil me je, če lahko primem vijak. S prstom je drezal v kolesje, mižal na eno oko, pačil usta in skušal nekaj premakniti.

»In kako to, da si se tako spremenil?«

Matej je imel zdaj družino in ker sta bila oba s punco brezposelna, se je moral res boriti, da ju je, skupaj z njunim sinom, lahko nahranil. Ni se zadeval, niti pretepal, niti ni več lovil žensk. Namesto tega je delal, garal, če se mu je le ponudila priložnost.

»Ej, zaradi mojega sina, malega Mateja. Ja! Mali me je čisto spremenil... mislim, veš kaj mislim, ne?«

Mate, ki je ravno začel blebetati in je zmerom, kadar sem se vzpenjal po železnih stopnicah, kričal »Ej! Ej! Ej!« je bil star kako leto in pol. Malo trikotno zašiljeno glavo je cel čas vrtel naokoli za starši, da bi jih ujel nepripravljene in potem stekel na cesto.

»Ej, oprosti za tisto včeraj...« nisem bil čisto prepričan, kaj pravi, predpostavljal pa sem, da misli enega tistih neprijetnih policijskih obiskov, ki so se zgodili prejšnji teden. »Moja punca je še mlada in ne ve kaj dela... veš kaj mislim, ne? Misli, da je gangster. Gre v avto, nabije muziko in natrpa not pet pijancev. Samo veš kaj - to ti povem - če maš otroka, se ne moreš kar tak zajebavat naokoli. To ni OK. Ej, res upam, da jo bo hitro minlo, stari.« 

»Jo bo že... ne se sekirat.«

Matej je zdaj klečal ob sesalcu, gledal v kot na stropu sobe in potem poskusil še nekaj na zadnjem delu ohišja. 

»Ej, stari, ne bo šlo... ne morem popravit. Zgleda, da je šel ---- k vragu. Moral boš kupit novega.«

»No ja, to bom še videl, ampak: vraga!...«

»Kaj hočeš. ---- rad crkne.«

Matej je počasi vstajal in vrgel izvijač na tla.

»Povej, koliko sem ti dolžen?«

»Eh, nič! Nisem ti mogel pomagat.«

»Tu imaš, na...« tiščal sem mu € 10.

»Niti slučajno. Nisem mogel popravit.«

»Dobro potem. In pa hvala vseeno, ne...«

»Ja, drži se!«

»Bom, ti pa tudi!«

Spet sem bil na balkonu, s cigareto, potem pa sem se odločil, da obiščem prijatelja.

Domov sem prišel zvečer in lačen. Pripravljal sem sendvič, ko sem slišal Matejev pogovor s sosedom, ki se je pravkar vselil v pritličje.

»Mali Mate mi pomeni vse... mislim, veste kaj mislim, ne? Je pravi čudež. Spremenil mi je življenje, čisto... veste kaj mislim, ne?«

Novi sosed je odgovoril, da je res srčkan in da se zdi tudi zelo inteligenten. 

»Ja, ne? Res, ja... Veste, doktorji so rekli, da ne morem met otrok, ampak par mesecev potem, ko sem prišel iz zapora: evo ti malega!«

____________________________________________________________

Tomaž Grušovnik je raziskovalec in pedagog s področja filozofije. Poučuje na Oddelku za filozofijo na Fakulteti za humanistične študije v Kopru ter na Fakulteti za turistične študije v Portorožu. Njegovo raziskovanje, ki se trenutno v največji meri posveča okoljski etiki in položaju humanistike v družbi, zaznamuje široka interdisciplinarna perspektiva in zanimanje za vse, kar je bistveno za razumevanje sodobne življenjske situacije.