Sledijo prevodi, tako v francoščino, nemščino kot tudi angleščino, medtem ko v slovenščino ni bilo še nič prevedenega. V nemškem prostoru zbudijo njegove knjige končno odziv, ko jih založi založba Suhrkamp (šele od leta 2003 naprej) – takrat začnejo govoriti o njem kot o »odkritju – in zdaj že mladostno svežem klasiku«, o »romunskem Kafki«, ki je - malo po kafkovsko morda - svoje ime zapisoval samo z inicialko M.

Mladi M. Blecher zboli pri 19. letih, na študiju v Parizu, za kostno tuberkulozo, ki prekine normalni tok njegovega življenja in ga obsodi, da naslednjih deset let - do njegove smrti 1938 - preživi po sanatorijih v Evropi in nazadnje v Romuniji umre. Ves ta čas se kljub vsemu intenzivno posveča pisanju; za časa življenja izideta dva romana (Iz neposredne nerealnosti, Zabrazgotinjena srca), pred tem že tudi zbirka pesmi, iz zapuščine pa še knjiga skic in spominov Osvetljena votlina.

Blecherjev svet je prežet z življenjem, nesamoumevnim, razkrajajočim se življenjem, ki je brez pravih ločnic med sanjami in resničnostjo, hkrati pa je to ves čas z znanstveno natančnostjo opazovan in opisovan svet - kot bi pisatelju ne preostalo drugega kot neumorno z besedami zasledovati stvari in kraje in ljudi in sebe. Še bolj kot z življenjem je njegov svet prežet s smrtjo, ki mu je bila ves čas za petami, ki je razjedala trdnost življenja in Blecherjevega telesa. V romanu Iz neposredne nerealnosti je na delu neverjeten odnos prav do vsake stvari, ki pride pripovedovalcu na pot. Knjiga sicer govori o spominih na otroštvo (napisana je bila že v času Blecherjeve bolezni), pa vendar v tem svetu ni ničesar sproščenega in samoumevnega, identiteta pripovedovalca je nenehoma v razpadanju, vse, kar je, je prežeto z občutkom oddaljenosti in osamljenosti, melanholičnost prežema opise kriz njegovega otroštva: »Tam sem čutil še globlje in še bolj boleče, da nimam na tem svetu ničesar za početi, ničesar drugega, kot pohajkovati skozi parke, preko prašnih, od sonca ožganih, zapuščenih in zaraslih travnikov. To je bilo potepanje, ki mi je naposled raztrgalo srce.« (Blecher 2003, 10-11)  

Najobičajnejše in najbolj poznano ga najbolj bega, tudi z njegovo lastno eksistenco ni nič drugače, tudi to, da on je in da živi, se mu zdi zgolj kot naključje brez smisla. Materija, ki ga obdaja, je trdna in negibna – v obliki skulptur in hiš in kamenja in dreves, pripovedovalčev jaz pa se vedno siloviteje izgublja in razkraja, dokler tudi njegovo telo v naslednjem romanu ne postane prav tako trdno, negibljivo – zavito v oklep iz mavca, ki poskuša vsaj za nekaj časa zadržati razpadajočega protagonista in njegov izgubljajoči se jaz. V njegovih opisih ni čutiti sentimentalnosti, kvečjemu melanholijo in večno distanco, do vsega, tudi do sebe; presenetljivo ne umanjka niti opisov nabitih z erotičnostjo, odnos s stvarmi je tako intimen, da je boleč in lep obenem. Herta Müller piše v spremni besedi h knjigi: »Kar naredi Blecherjev pogled tako radikalen, je erotika, ki tiči in čaka v vsakem običajnem predmetu. Protagonist živi s predmeti, kot se lahko živi samo z ljudmi. V njegovih opazovanjih se vsako okolje napolni z erotiko, ki je sicer mogoča zgolj med kožo in kožo.« (Müller v Blecher 2003, 145)

Njegova prva knjiga že v vsem napoveduje naslednjo – Zabrazgotinjena srca, roman o življenju v sanatoriju. V tem romanu postane sam vsakdan tako neverjeten in mučen in povsem nevsakdanji, da ni potrebna niti domišljija niti otroška melanholija, ampak je življenje v sami faktičnosti najbolj grozeče. Kot da se do potankosti uresničijo besede Iz neposredne nerealnosti: »Nejasno sem čutil, da ne more na tem svetu nič priti h koncu; nič se ne more dovršiti. Celo neizprosnost stvari se nekoč izčrpa.« (Blecher 2003, 17)

Kritiki primerjajo Blecherjev roman Zabrazgotinjena srca z Mannovo Čarobno goro, čeprav je pri Blecherju vse tudi povsem drugačno in samosvoje. Mi bi se lahko spomnili tudi na hiralnico Cankarjeve Hiše Marije pomočnice, četudi je Blecherjeva knjiga avtobiografska, pisana kljub bolezni in bolečini, dobesedno prelivajoč samega sebe v besede in občutja. Zabrazgotinjena srca je roman o študentu Emanuelu, ki zboli za kostno tuberkulozo in zato nadaljuje naslednjo epoho svojega življenja v obmorskem sanatoriju v Franciji. V trenutku se obrne življenje na glavo. »V zadnji uri se je, enkrat dramatično in enkrat spokojno, pripetilo tako veliko strašnih stvari, zgodilo toliko zlomov, da je bilo Emanuelu, utrujenemu od senzacij dneva, v trenutku omamljajoče nezavednosti do smeha.« (Blecher 2006, 16)

V sanatoriju je vse normalno nenormalno, vselej ležeča se telesa so povita v mavec, iz zdravstvenih razlogov čim bolj negibna, vendar so ljudje v teh lutkah iz gipsa vendarle ljudje, ki poskušajo živeti čim bolj normalno. Uredijo se za večerjo, zabavajo in zaljubljajo se, niti seksualnost ni izključena, a Blecherjevi opisi življenja v sanatoriju vnašajo v vsak trenutek kal nemira in skrajne bizarnosti. Tukaj se tudi ljubezen spremeni v ljubezen med lutkami, v vsako poro življenja je vpisana slutnja neuspeha. Ta svet je zakleti svet, kjer še ozdraveli nikoli v resnici ne ozdravijo, »subtilen strup« se naseli v vsakega in ga nikoli več ne zapusti. »Kdor je tukaj živel, ne najde nikjer na svetu več svojega mesta.« (Blecher 2006, 74) Zato celo ozdravljeni kar nekako še vedno ostajajo v sanatoriju, kot bi ga ne upali zapustiti, kot bi jim celo na nenavaden način prirasel k srcu, kot bi postali zaznamovani z njim. »Če je bilo nekomu enkrat odtegnjeno življenje in je imel tako čas kot potreben mir, da si je o tem lahko zastavil eno samo bistveno vprašanje, samo eno, potem ostane za zmeraj zastrupljen … Gotovo, svet obstaja naprej, ampak nekdo je z gobo zbrisal stvarem pomen.« (Blecher 2006, 125)

Tukaj ljudje eksistirajo, četudi niso povsem živi, tukaj sklenejo ljudje prijateljstva, četudi dobijo ta bizarne poteze. Mladenič Quitonce umira in tik pred smrtjo Emanuelu podari majhen papirnat paketek, v spomin. Saj najprej je še pomislil, da bi dal fotografijo, ampak na koncu podari nekaj čisto drugega, nekaj, kar se podarja na takšnih krajih. »To je košček kosti iz mojega hrbtnega vretenca … mu je razjasnil Quitonce. Prosil sem zdravnika, da mi ga shrani … lahko ga vzameš v roko … ne boj se… je dezinficiran… še in še umit z alkoholom … Misli name, ko ga boš opazoval.« (Blecher 2006, 119)

Tudi v knjigi iz zapuščine, Osvetljena votlina, je vse nenavadno, materija je še bolj nevarna in hladna, jaz se povsem razblinja in samo pretvorba v besede in stavke poskuša celoto še nekaj časa ohraniti vsaj malo lepljivo in kompaktno. Vsak trenutek življenja, vsaka bolečina, vsak gib, vse, kar se je nekoč zdelo pomembno, vse to je samo še v oceanu izgubljen atom. »Vse, kar sem slišal, vse, kar se je tu poleg dogajalo, se je potopilo v globoko ohromelost, v intenzivno zadrego; poznal sem pomen vsake posamezne besede in sem zelo dobro razumel, kaj se dogaja tu poleg, ampak kljub temu je ostalo vse nepovezano in nekonsistentno, vsaka posamezna beseda je stala nepovezana zraven drugih, vsako dejstvo je bilo izolirano od ostalih, kakor kup kamnov v vreči. Manjkala mi je vitalna spojenost stvari, tista nit, ki bi mi lahko ustvarila vtis, da je vse z vsem povezano, da jaz doživljam to, kar se dogaja okrog mene.« (Blecher 2008, 17)

Blecher piše in govori o propadanju, smrt je za vsakim vogalom in v vsaki sobi, pisanje se z neverjetno neprizanesljivostjo sooča s smrtjo in z neizmernim trpljenjem, hkrati pa besede lovijo trohneči se svet, ga poskusijo ukrotiti, opisati vse in vsakogar, vse občutke in vse misli, skoraj kot bi s tem poskusile zoperstaviti se večnemu minevanju in pozabi. »Vse, kar obdaja življenje človeka, je prav tako kot njegovo telo namenjeno črvom in smetem, tudi človek konča skupaj s celotnim spremstvom žlahtnih predmetov iz njegovega življenja v gnilobi. Vse je bilo namenjeno propadu in gnilobi, tega sem se naučil na odlagališču smeti, in ta nauk se mi je zažrl v kosti, tako da ne polagam vrednosti niti v predmete niti v moje lastno telo. Vse bo zgnilo, da bo lahko tema končno za vselej vse to posrkala.« (Blecher 2008, 150)

Ljudje še vedno živijo in čutijo in mislijo, obstajata ljubezen in bolečina, pa vendar čuti pisatelj na ozadju vseh stvari razpršitev, razkol, smrt vseh reči, temo niča. Blecher izreka vse brez sentimentalnosti, a vendar ne grobo, ampak z nežnostjo in sočutjem.

»Vse, kar naredimo, vse kar doživimo, pustimo izpuhteti v zrak, in zrak se na tem mestu brez sledu zapre. Prozornost sveta posrka naša življenja. A vendar deluje v tej praznini, v nekem skritem kraju v nekem telesu nekaj, kar boli in trpi - ne da bi se ga dotaknilo kaj materialnega - v mislih in občutkih, ki se iz niča dvignejo na površje, ki so nič in kljub temu mučijo to notranje telo, ki zgleda vselej pripravljeno, da izgine in se razprši v zrak. Da lahko pod takšnimi pogoji obstaja na svetu kaj takšnega kot ljubosumje, nekaj, kar ne moremo niti videti niti pokazati, spada zame k malodane nepredstavljivim stvarem. In to, kar imenujemo ljubezen in kar imenujemo bolečina, vse to pride iz niča, ampak vse to se v notranjem živem mesu krvaveče raztrga v koščke. In tudi to nepredstavljivo se razprši v zrak.« (Blecher 2008, 162)