Torek, 9. februar 2010



Če je na finalu v Postojni zmagovalno zgodbo letošnjih proznih mnogobojev Študentske založbe slišala le omejena množica poslušalcev, sedaj zgodbo Marinke M. Miklič z naslovom Diploma, ki si je pridobila naklonjenost tako publike kot komisije, predstavljamo širši javnosti.  

Diploma
(zmagovalna zgodba proznih mnogobojev 2010)


»Kreten, dripec, trot! Mislim govedo, en dim od dreka! Pa ne bo on meni govoril, da sem nepismen! En Jušk, ko ga vendar dobro poznam. Ampak, da me takole napade zaradi mojih šol! En loj od loja! Kot da jaz ne bi vedel, da je pred leti ravno on v Kladuši kupil šoferski izpit. Zdaj se hvali s tisto svojo hibridno šolo, saj vsi vemo, kako jo je naredil. Pa pred vsemi mi vrže v obraz, da sem nepismen. Potem sem pa kar zinil, da imam ravno toliko šol kot on, če ne ve. Mu je v trenutku zaprlo  sapo. Pa kaj naj bi naredil?! Tako že ne bo sral po meni, zarukanec podgurski! Še to sem mu vrnil, da meni vsaj žena kakšno vejico popravi, on pa lahko s svojo le zelje riba. Sem videl, kako je prebledel, seveda, ko se pa kar naprej hvali s tisto svojo štrlino, in da lahko dobi vsako žensko, če mu le pade v oči, jebač posrani. Saj vem, vedno je bil jezen, ker sem se jaz poročil z učiteljico. Sama nevoščljivost ga je. Ti že pokažem, bivol zatelebljen!«

Tako je premleval, ko se je ves razgret vračal z občine, na prehodu za pešce bi skoraj povzročil nesrečo. Zgrabila ga je panika, le kje naj tako na hitro dobi diplomo?! Celo noč ni spal, šele proti jutri se je spomnil na Mileta. Včasih mu v delavnici na hitro zamenja tablice, včasih tudi sedeže. In molči.

Zjutraj je šel zelo zgodaj v delavnico. Svoje podjetje je še vedno imenoval tako, čeprav gum že zdavnaj ni več menjaval sam. Včasih je vozil tatro po Jugoslaviji, tudi po Turčiji, včasih naprej v Irak, na parkiriščih je menjaval tahograf in zelo lepo zaslužil. Potem pa je spoznal Natašo, prodal kamion, začel montirati gume, popravljati avtomobile in se širiti v prodajni servis. Zaposlil je domače fante, tudi gasilcem je včasih primaknil kakšen dinar za veselico, zato je na volitvah dobil toliko glasov.

V pisarni je takoj poklical nekaj številk in povedal, da nujno rabi Mileta. Šele nato se je toliko pomiril, da je lahko spil kavo.

Okrog poldneva se je na dvorišču ustavil mercedes, iz njega je izstopil odišavljen Mile in že kar med objemanjem na ves glas govoril:

»Takoj sam prišo, čim su mi rekli, da me trebaš. Uradit ču ja za tebe sve što mogu. Pa ti si naš čovek, rekao sam ja to gazdi, kaže on meni, idi odmah i mu pomozi. I evo, sad sam tu.«

V pisarni sta si prižgala cigareti, natočil mu je viski, sebi skoraj poln kozarec. Šele nato se je okorajžil in povedal, kaj bi rad.

»Problema nema, Janezu moj, napravit čemo ti diplomu in bit češ inženir, imamo mi veze, niko neče znat, da nije prava. Budi bez brige!« ga je takoj pomiril. »Samo koji fakultet bi ti hteo?«

»Sem razmišljal, ekonomije ne maram, najraje bi imel diplomo strojne fakultete iz Maribora,« mu je odkrito povedal svojo željo.

»E, to ti ni pametno. Znaš, oni v Mariboru imajo vse pod rednim brojem, pa vodeni tisk, nemoj slovenski fakultet. Uzmi ti naš beograjski mašinski, ima i odjel za avtomobilizam, znaš, to je za tebe najbolje, jer znaš sve o avtima.«

Natočila sta si še enkrat in še enkrat. Pa potem ideja sploh ni bila več slaba.

»Ja, saj res vse vem o avtomobilih, več kot vsak inženir! Kaj nisem pri dvajsetih iz odpadnih delov sam sestavil avto?! Jasno, inženir avtomobilizma, to bo Jušku zaprlo gobec,« je razmišljal potiho.

Iz bloka delovnih nalogov je strgal list in kar na hrbtno stran napisal svoje podatke in list pomolil Miletu.

»Znaš, to če doči tri binladne,« je Mile nazadnje povedal še ceno. Segla sta si v roke in spet natočila.

»Seveda bom prišel sam ponjo,« je obljubil ob slovesu.

»Ti boga, inženir avtomobilizma, take šole nima nihče od znancev, to bodo zijali!«

Iz omare je vzel vrečko, ki jo je prejel za novo leto. Med steklenicami je poiskal kravato, strgal polivinil, v katerega je bila zavita in stopil z njo k ogledalu. Na svojo karirasto srajco si je pričel zavezovati zeleno blago, potiskano z jelenčki.

»Jeseni, jeseni so volitve! Jeseni bom župan!« je zadovoljno kimala podoba v ogledalu.

V četrtek je bil že ob peti uri na Bregani. Vožnje je bil prav vesel, cesto je dobro poznal, čeprav se v to smer že več let ni vozil. V glavi je napletal misli, kako bo naredil red na občini, in za vsakim kilometrom je bil bolj navdušen nad sabo. Ko se je že spuščal v Belo mesto, je ustavil in si na parkirišču očistil čevlje. Saj ne more  umazan po diplomo!

V parkirni hiši je zaklenil avto, se ozrl na uro, nato  še enkrat  v ogledalo. Všeč si je bil in prišel je pravočasno. Nameraval je še k Oraču na čevapčiče. Ozrl se je po ulici, nato na semafor, gorela je zelena luč. Ko je stopil na prehod, je zazvonil telefon. Pohitel je, skoraj tekel na drugo stran, toda ko je mobitel nazadnje le privlekel na dan,  je crknil. Prazna baterija.
____________________________________________________________

Marinka M. Miklič, rojena leta 1948,  po poklicu računovodja, ob delu končala šolo podjetništva na Gea College.  Govori tri tuje jezike, sedaj je upokojena in živi v Novem mestu. Pisati je začela v zrelih letih, njene prva objava sega v leto 2002, nato pa so se objave vrstile v literarnih in drugih revijah  (Mentor, Rast, V zavetju besede, Delo in dom, Humornik, Okno, Otočje, v zbornikih Snovanja, v zborniku Lipe ter v spletnih revijah Spletno pero in Locutio). Piše kratke zgodbe, črtice, novele, humoreske, anekdote in satire. Leta 2006 je sodelovala na spletni literarni delavnici pri Andreju Blatniku, leta 2007 se je uvrstila med nagrajene seniorske avtorje, leto kasneje je prejela nagrado Lipe, leta 2009 pa nagrado revije Rast. V svojih kratkih zgodbah, predvsem humoreskah slikovito in hudomušno, a tudi grenkobno opisuje pasti sodobne tranzicije, s katerimi  uspe nasmejati občinstvo. Trenutno pripravlja svoj knjižni prvenec - zbirko kratkih zgodb.