Že njena zgodnja odločitev za pisateljevanje je zadela ob kanadskost in se ji v njeni luči dozdevala posebno težavna. V srednji šoli, ki jo je obiskovala, ni bilo, denimo, zaznati ničesar, kar bi ji nakazalo, da je pisanje za mlado osebo, živečo v Kanadi v 20. stoletju, sploh možna poklicna izbira: za šolskimi klopmi je slišala le za književnike, ki niso bili niti Kanadčani niti živi. Deželo je prekrival globok spanec pomanjkanja stika z lastno kulturno identiteto. Mnogi kanadski pisatelji so bili tedaj prisiljeni objavljati zunaj domovine in nihče od mladih iz generacije Atwoodove ni verjel, da je mogoče biti „pravi“ pisatelj in ostati v Kanadi. V zgodnjih šestdesetih so dela domačih avtorjev izhajala v zgolj pičlih nakladah. Mnogi založniki so delovali s podporo britanskih in ameriških založb, rokopisi, ki so jim bili oddani, pa so bili vse prepogosto zavrnjeni s strani partnerskih podjetij z besedami, da so preveč kanadski. Kot komentira Atwoodova, naj bi Kanadčani po eni strani torej ne obstajali, po drugi pa naj bi bili preveč kanadski – to naj bi bila njihova „dilema“.

V času študija na torontski univerzi je pisateljica ugotovila, da kanadski književniki vendarle obstajajo, a da ostaja kolonialna kultura do njihove navzočnosti ravnodušna. Kot ena redkih je imela srečo, da se je lahko poslužila obsežne knjižnice kanadske poezije, ki je bila v lasti ene njenih profesoric, in tako do svojega 21. leta odkrila svojo tradicijo. Hkrati jo je zaznamovalo opravljanje magisterija čez mejo, kjer se je začela prvič zavedati svoje pripadnosti posebnemu kulturnemu okolju in razmišljati o Kanadi kot o nečem z lastno obliko. Pozorna je postala na to, da so se njeni rojaki na ameriških tleh kot siceršnji prebivalci urbanih okolij na novo izumili kot kleni lovci, navajeni živeti z naravo. Ko so Američani prihajali na dan z opazkami o dolgočasnih Kanadčanih, so se ti odzvali z izmišljanjem zgodbic o srečanjih s polarnimi medvedi. Američani niso o severni sosedi vedeli ničesar, toda kanadski študentje zaradi tega niti niso bili pretirano užaljeni – sami so bili namreč na istem. Slutili pa so, da četudi z lastno nacionalno identiteto niso ravno seznanjeni, to vendarle premorejo.





















Potem ko je Atwoodova odkrila na robove odrinjeno domačo literarno tradicijo, se je odločila sporočilo o njenem obstoju razširiti med čim več rojaki. To je storila leta 1972, s svojo najbolj odmevno tematsko raziskavo kanadske književnosti, Survival: A Thematic Guide to Canadian Literature. Pri tem se je vpisala v obdobje tako imenovanega „kanadskega kulturnega nacionalizma.“ Delo, ki izhaja iz trditve, da je v zgodnjih sedemdesetih letih dvajsetega stoletja kanadski literaturi še vedno manjkala utemeljitev v narodni identiteti, je izšlo pri House of Anansi, založbi, k nastanku katere je sama finančno pripomogla in za katero je tudi delala kot urednica. Anansi je odigrala pomembno vlogo v času razcveta kanadske kulture, v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih 20. stoletja. Ne preseneča, da sta jo ustanovila kanadska literata z namenom lansirati domače talente. Kot se spominja Atwoodova, nacionalizem med kanadskimi pisatelji na začetku ni bil ideološki, ampak so ti preprosto želeli biti objavljeni. Spominja se, da se v trenutku nastanka Survival ni zdelo, da bi se Kanadčani zanimali zase, zato je založbo velik tržni uspeh dela presenetil. Da bi pokazali zanimanje zase, so prebivalci v nevidnost potopljenega „velikega belega severa“ očitno najprej potrebovali potrditev, da sploh obstajajo. Kmalu se je zanje odprlo še več založb in gledališč, kulturno gibanje, ki so ga začeli umetniki, pa je ustvarilo širši občutek samozavesti in nacionalizma.

Literatura je v Survival prepoznana kot osrednjega pomena za razvoj nacionalne identitete oziroma tega, kar Atwoodova imenuje občutek za „tukaj“, ko poudarja, kako pomembno je brati književnost lastnega naroda in ne samo književnosti vseh drugih. Knjiga je v svoje sito zajela sodobna literarna dela in jih obravnavala z mislijo na najširši krog bralcev, tako da je pisateljičina spoznanja posredovala na njen značilno komunikativen in duhovit način. Poudariti je potrebno, da ni pred Survival obstajalo niti eno delo o kanadski literaturi, ki bi bilo namenjeno povprečnemu bralcu. Odziv akademikov ni bil ravno topel. V grlih se jim je zataknil avtoričin predrzen humor, jezo pa je v mnogih vzbudila tudi s tem, da je glasno zatrdila, da kanadsko literaturo v kali zatira kolonialna mentaliteta, oziroma da je Kanada tako kulturna kot gospodarska kolonija. Z današnje perspektive lahko rečemo, da je to, kar se je začelo kot polemičen politični komentar na kanadsko kulturno zgodovino, slednjič postalo bistven del te zgodovine.

S Survival je Atwoodova opozorila na samostojen obstoj kanadske literature, izpostavila vzorce njenih prepoznavnih značilnosti ter jo ločila od tistih literatur, s katerimi je pogosto zamenjana ali primerjana (delo je označila kot poskus pokazati, da kanadska literatura ni isto kot ameriška ali britanska). Po njenem mnenju naj bi imela kultura vsake dežele v svojem jedru en sam povezujoč simbol, in za Kanado naj bi bil to simbol preživetja. Za prve priseljence je bilo to golo fizično preživetje, za francosko govoreče Kanadčane je, potem ko so Angleži prevzeli oblast, to pomenilo kulturno preživetje, in spet kasneje se je morala Kanada pričeti boriti za kulturno preživetje ob prevladujočem vplivu ZDA. V nasprotju z ameriškim kulturnim izročilom, kanadske zgodbe tako niso zgodbe o tistih, ki jim je uspelo, ampak o tistih, ki jim je uspelo preživeti, vrniti se iz divjine ali izviti se iz „grozne izkušnje“, denimo snežne nevihte ali potapljajoče se ladje. Po Atwoodovi naj bi moderni pisatelji to grožnjo izginotja doživljali predvsem kot psihološko. Pojem preživetja v kanadski literaturi naj bi ustrezal podobi otoka v angleški in možato nasilnemu ter zmagovitemu prodiranju v divjino v ameriški literaturi.





















Za osrednjega junaka kanadske literature naj bi bila značilna vloga žrtve, ki pa ni nekaj statičnega. Atwoodova razlikuje štiri položaje žrtve, pri čemer je zadnji, četrti, že drža nekdanje žrtve, ki se je uspela osvoboditi, drža, v kateri je mogoča vsakršna ustvarjalnost. Ti položaji predstavljajo lestvico samoozaveščanja žrtve v njenem razmerju z viktimizatorjem, pri čemer so viktimizator lahko ljudje ali narava in tako zunanji kot notranji dejavniki. Umetnica je tako izrazila željo, da bi Kanadčani svoj kompleks žrtve presegli, in priznala, da skuša nanje vplivati tudi z lastno literarno ustvarjalnostjo. Naj omenimo le njen znameniti roman Surfacing (Na površje), ki ga lahko beremo kot študijo viktimizacije in ki je bil izdan istega leta kot Survival. Atwoodova pa ni bila prva, ki je detektirala občutek podrejenosti, ki bremeni Kanadčane. Pisateljičin mentor s torontske univerze, Northrop Frye, je denimo zabeležil, da je Kanada začela svojo pot kot „ovira“. Pri tem se je nanašal na geografsko odkrivanje Kanade, ki je potekalo v upanju, da bodo našli skoznjo prehod. Prvotna namera raziskovalcev je bila namreč prebiti se do trgovske poti na Daljni vzhod. Od tod naj bi se porodil občutek, da je ta dežela velikanska in utrudljiva ovira na poti k nečemu bolj zanimivemu.

Margaret Atwood je danes obvezno branje v kanadskih šolah (tudi) s pesniško zbirko The Journals of Susanna Moodie, kjer se je na primeru osebnosti Susanne Moodie, priseljenske pisateljice iz 19. stoletja, posvetila shizoidni naravi Kanade. Zbirka naj bi razkrivala, zakaj so Kanadčani do svoje dežele razvili tako ambivalentna čustva. Moodiejeva uteleša izrazito kanadski položaj življenja s „silno dvojnostjo“ v sebi: kot lirska subjektka se skuša distancirati od svojih sosedov in celo svojega moža, hkrati pa doživlja potrebo po človeških bitjih kot ščitu pred divjino. Nad konturami kanadske pokrajine je navdušena, v isti sapi pa se boji, da jo bo slednja pokončala. Kot je nekje zapisala Atwoodova, se Kanadčani v svoji deželi počutijo tuje ne glede na to, ali so se v njej rodili. Zdi se, da je razlog temu predvsem njihova obdanost z divjino povsem neobvladljivih razsežnosti. Za svojo deželo čutijo, da je nikoli ne bodo mogli zares spoznati, ker je zanje preprosto preobsežna – v njej so kot Jona v trebuhu ogromne ribe. Tako naj bi kanadsko narodno identiteto določal predvsem strah pred divjino in občutek pripadnosti skupnosti.





















S preučevanjem, kaj o kanadski identiteti pripovedujejo teme, ki se pojavljajo v njeni literaturi, je Atwoodova nadaljevala v delu Strange Things: The Malevolent North in Canadian Literature (1995), izvorno predavanjih, pripravljenih na povabilo oxfordske univerze. Tu se je po razdrobljenosti številnih kritik kanadskih literarnih del povrnila k celovitejšemu branju kanadske imaginacije. Tokrat se sprašuje predvsem o njenem izročilu navdihovanja s temačnim, grozljivim in „gotskim“ severom, mitu, po katerem naj bi obarval celotno deželo. Zapiše denimo, da so „Kanadčani nori na dobro nesrečo, posebno če ta vključuje led, vodo ali sneg. Ste mislili, da je na nacionalni zastavi javorjev list? Poglejte še enkrat. Gre za kraj, kjer je bilo po nekom sredi snega zamahnjeno s sekiro.“ V Strange Things reflektira različne pojave: „sindrom“ pisateljujočih belcev, ki se bolj kot z uničujočim pohlepom zahodne civilizacije poistovetijo s kulturo kanadskih indijanskih plemen, pa to, kako se je zgodba o skrivnostnem neuspehu arktične odprave Johna Franklina iz 19. stoletja preobrazila v del kanadskega nacionalnega mita (129 mož je preprosto izginilo, potem ko so bile njihove ladje ujete v led), pa seveda Vendiga, krvoločno snežno pošast, ki naseljuje algonške pripovedi, nadnaravno bitje, ki so ga staroselci povezovali z zimo, lakoto in stradežem (zgodbo o njem naj bi v surovih življenjskih razmerah gojili zato, da bi se obvarovali pred kanibalizmom). Predstavni svet Kanadčanov naj bi torej tako ali drugače močno določal prostor, v katerem živijo, fascinantna in včasih neprijetna bližina narave ter neprestana soočenost s človekovo majhnostjo.

Atwoodova je ena izmed tistih, ki so kanadsko literaturo v obdobju zadnjih petdesetih let dejavno popeljali v njenim ustvarjalcem bolj naklonjene čase in ji pomagali stopiti iz zimske teme, v katero je bila zavita tudi v očeh Kanadčanov. Če je izkušnjo kanadskosti najprej posredovala kanadskemu občinstvu, se je od začetka sedemdesetih let 20. stoletja kot literarna kritičarka mednarodnega dometa znašla v privilegiranem položaju nekoga, ki interpretira Kanado globalni skupnosti. Kot ugledna pisateljica, ki se ne izogiba blišču medijskih žarometov, je literaturo svoje države vselej poskušala predočiti svetu in tudi dogajanje večine svojih romanov in kratkih zgodb postavila v Kanado.

Obstaja morda kakšen poseben razlog, zakaj se že od začetka svoje poklicne poti toliko posveča prav kulturi lastne dežele? Poskusimo odgovor podati kar z njenimi besedami: ko človek noče priznati, od kod prihaja, sebe amputira, po drugi strani pa takrat, ko odkrije prostor, iz katerega izvira, odkrije tudi samega sebe.



Literatura:

Atwood, Margaret. Strange Things: The Malevolent North in Canadian Literature. Oxford: Clarendon Press, 1995.

Atwood, Margaret. Survival. Toronto: House of Anansi Press, 1972.

Staines, David. „Margaret Atwood in Her Canadian Context.“ V The Cambridge Companion to Margaret Atwood, ur. Coral Ann Howells, 12-27. Cambridge: Cambridge University Press, 2006.


Fotografije: Mojca Pišek, Maša Pfeifer
___________________________________

Barbara Jurša se je rodila leta 1986 v Mariboru. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in angleščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, zdaj pa je podiplomska študentka literarnih ved. V revijah objavlja pesmi, literarne kritike in prevode.

---

eKriLit - prostori literature