| Anne Michaels: Ubežni koščki | | Natisni | |
| Prispeval Administrator |
| Torek, 02 Februar 2010 01:00 |
|
Torek, 2. februar 2010 Ubežni koščki (odlomek iz romana) Zgodovina je sprijena, dogodki se kar zgodijo. Toda spomin je moralen; kar si zapomnimo zavestno, je tisto, česar se spominja naša zavest. Zgodovina je Totenbuch, Knjiga mrtvih, v katero so skrbno zapisovali taboriščni pisarji. Spomin so Memorbucher, imena tistih, ki se jih objokuje, bere naglas v sinagogi.
Zgodovina in spomin si dogodke delita, kar pomeni, da si delita njihov čas in prostor. Vsak trenutek sta dva trenutka. V mislih sem z lublinskimi učenjaki, ki so gledali, kako so njihove svete in ljubljene knjige skozi okna drugega nadstropja talmudske akademije metali na ulico in jih tam sežigali. Knjig je bilo toliko, da ogenj ni pojenjal dvajset ur. Medtem ko so akademiki jokali na pločniku, je vojaška godba igrala koračnice in vojaki so na ves glas prepevali, da bi udušili krike starcev; njihovo ihtenje je zvenelo kakor petje vojakov. Mislim na geto v Lodzu, kjer so vojaki metali dojenčke skozi bolnišnična okna vojakom spodaj, ki so jih "lovili" na bajonete. Športni dogodek pa je postajal umazan in vojaki so se začeli glasno pritoževati zaradi krvi, ki jim je natopila dolge rokave in zamazala uniforme, ob tem pa so Judje na ulici kričali od groze, dokler jim kriki niso izsušili grl. Mati je čutila hčerkino težo v naročju, čeprav je na pločniku videla njeno trupelce. Tisti, ki so vdihnili globoko in se zadušili. Tisti, ki so se branili tako, da so umrli. ![]() ![]() Vneto iščem grozo, ki jo je, tako kot zgodovino, nemogoče ustaviti. Preberem vse, kar morem prebrati in moja vnema do podrobnosti je, milo rečeno, neprijetna. Da bi ji njuni podobi ne vzeli, je neka ženska v Birkenauu pod jezikom skrivala iz fotografije iztrgana obraza svoje hčerke in moža. Ko bi le vse zmogli spraviti pod jezik! Noč za nočjo, brez konca, ubiram pot, ki jo je prehodila Bella od vhodnih vrat hiše staršev. Samo zato, da bi njeni smrti dodelil kraj. To postaja moja dolžnost. Sem zbiratelj dejstev, trudim se do minute natančno obnoviti dogodke, kajti Bella je lahko umrla kjerkoli vzdolž te poti. Na ulici, na vlaku, v barakah. Ko sva se z Alex poročila, sem upal, da bo s tem, ko ji bom dovolil, da se mi približa, ko bom spustil noter za prst svetlobe, ta preplavila čistino. Toda postopoma je drobni žarek zamrl, postal je hladen kot kost, osvetljeval ni ničesar več, niti bele točke, ki se je vžgala v tla na mestu, kjer se jih je dotaknil. Potlej pa je svet zagrnila tišina. Spet sem stal pod vodo in blato mi je vklenilo čevlje. Mar ni vseeno, ali so bili iz Kielceja ali Brna, Grodna, Brodyja ali Lvova, Turina ali Berlina? Mar ni vseeno, ali je srebrni pribor, laneni prt ali okrušeni emajlirani lonec - tistega z rdečo črto, ki ga je hči podedovala od matere - pozneje uporabljal sosed ali nekdo, ki ga sploh niso poznali? Ali je nekdo odšel v smrt prvi ali zadnji? Ali so jih ločili, ko so jih strpali na vlak, ali potem, ko so stopili z njega? Ali so jih odvedli iz Aten, Amesterdama ali Radoma, iz Pariza ali Bordeauxa, iz Rima ali Trsta, iz Parczewa, Bialistoka ali Tesalonikov? Ali so jih zvlekli od miz v obednici, iz bolnišničnih postelj ali iz gozda? Ali so jim potegnili poročne prstane s prstov ali izpulili plombe iz ust? Obsedalo me ni nič od naštetega. Toda ... Ali so bili tiho ali so govorili? So bile njihove oči odprte ali zaprte? Tisti nedvoumni trenutek smrti je bil deležen vse moje tesnobe. Ves sem se posvetil zgodovinskemu delčku sekunde, podobi srhljive trojice - hudodelec, žrtev, priča. Toda v katerem trenutku les postane kamen, šota lignit, apnenec marmor? Postopni hip. ![]() ![]() Vsak trenutek sta dva trenutka. Na umivalniku se vrti Alexina krtača za lase; Bellina krtača. Alexine zaponke za nogavice; Belline lasnice, ki so se pojavile na najbolj čudnih mestih: zaznamovale so stran v knjigi ali držale odprt notni zvezek na klavirju. Belline rokavice ob vhodnih vratih. Bellino pisanje s prstom po mojem hrbtu; Alexin dotik ponoči. Alexin šepet, ko mi tesno ob rami vošči lahko noč; Bellino opominjanje, da je bil celo Beethoven do desete zvečer že v postelji. Imel nisem ničesar, kar je bilo last staršev, tudi o njunem življenju sem komajda kaj vedel. Od Belline lastnine pa sem imel intermezze, Mesečino in druge klavirske skladbe, ki so me iznenada znova našle. Nenadejano mi je na ušesa prišla Bellina glasba z gramofona v trgovini, skozi odprto okno na poletni dan, iz radia v avtomobilu ... Drugi legato naj bo za las, samo za las počasnejši od prvega ... Ko me Alex sredi noči zbudi iz nočne more, si potem, ko sem stal v snegu, z rokami manem kri v stopala. Ona mi drgne stopala s svojimi in me na ozkih lesenih pogradih, lesenih predalih, na katerih so od glave do peta zložene dihajoče kosti, ovija z voljnimi, vitkimi rokami ob strani navzdol do beder. Zebe me, saj je nekdo potegnil odejo z mene. Nikoli se ne bom ogrel. Tedaj začutim kakor kamen na svojih plečih Alexino čvrsto, ravno telo. Nogo povleče čez moj bok in spleza name ter me suvajoč prevali na svojo stran. V temi je moja koža napeta, čutim njeno dihanje na obrazu in drobne prste na ušesih. Kot otrok je, ki se oklepa kovanca. Zdaj je negibna in lahka kakor senca, njena glava na mojih prsih, noge na mojih nogah, njeni ozki boki in dotik na hladnem lesenem pogradu v sanjah - stud - in usta mi zapečati strah. "Zaspi spet," pravi, "zaspi spet." Nikoli ne verjemite biografijam. Preveč dogodkov v človekovem življenju je nevidnih, neznani so drugim kakor sanje. Sanjača ne odreši prav nič; ne smrt v sanjah, ne prebujenje. ![]() ![]() Tupperovi so bili edini Athosovi prijatelji z univerze, s katerimi sem ohranil stike. Večkrat na leto sem sedel na tramvaj vzhodne proge in se peljal do končne postaje, kjer me je pričakal Donald Tupper. Odpeljala sva se do njegove hiše na Scarborough Bluffs. Včasih se mi je pridružila Alex. Oboževala je njihovega ovčarskega psa in z Margaret Tupper sta ga vodili na dolge sprehode vzdolž pečin, ki so se vzpenjale ob jezeru Ontario. Z Donaldom sva sproščeno ubirala pot za njimi; kot običajno je Donalda vznemirjala pokrajina in ves čas je govoril o geografskem oddelku, tu in tam pa se je brez opozorila spustil na kolena, da bi si pobližje ogledal kak kamen. Bilo je neke jeseni, ko sem šele po desetih metrih ugotovil, da se je vrgel na tla. Obrnil sem se in ga zagledal, kako leži v travi na hrbtu in zre v mesec. "Glej, kako globoko je videti nocoj Morje od tod, z roba Velikih jezer. Skoraj lahko vidiš silikate, ki puhtijo iz mlade zemlje, da sedejo na dno kraterjev." Leto za letom je Tupperjevo dvorišče za hišo spodjedalo vreme. Vsako leto za nekaj centimetrov, dokler ni nekega poletja nevihta odnesla prazno pasjo hišico čez rob pečine. Margaret je sklenila, da je znanost o zemlji zaneslo predaleč, njen soprog pa ji je le nerad pritegnil, da se bo treba preseliti bolj v notranjost. Alex je o tem poročala svojemu očetu, ko naju je obiskal. "Zakaj sta sploh zgradila hišo na pečinah, ko pa jih narava spodjeda že tisočletja?" je vprašal Doktor. "Prav zaradi tega, ker jih spodjeda že tisočletja, predragi očka," mu je odgovorila moja bistra Alex. Vsak trenutek sta dva trenutka. Prevedla Teja Bivic Fotografije: Mojca Pišek ____________________________________________________________ Anne Michaels (1958), sodobna kanadska pisateljica in pesnica, je s svojim proznim prvencem Fugitive Pieces (Ubežni koščki, 1996) očarala kritike in bralce ter takoj prejela nekaj prestižnih nagrad (Trillium, Beatrice in Martin Fischer in angleško nagrado Orange). Roman so 2007 prelili v film, v katerem je eno od osrednjih vlog odigral Rade Šerbedžija. Njen drugi roman The Winter Wault je izšel letos. Izjemno bogat, barvit in liričen jezik pa odlikuje tudi njeno poezijo. Doslej je izdala dve pesniški zbirki: The Weight of Oranges (1986) in Miner's Pond (1991). Med mnogovrstnimi in številnimi (ne le literarnimi) deli o holokavstu so Ubežni koščki nekaj izjemnega in edinstvenega. So spomini, ki vežejo preteklost in sedanjost, najtemačnejše more in najsvetlejše sanje. Izražajo upanje in odločnost, da bo deček, ki so mu vzeli vse, ob neizmerni ljubezni zrasel v moža, ki bo zmogel dajati in sprejemati ljubezen. Avtorica sama je o svojem ustvarjanju zapisala: »Kadar v svoje delo, kakor v katerikoli odnos, vložiš ogromno ljubezni, lahko le upaš, kajti ne moreš vedeti, ali bo vse, kar nudiš, tudi sprejeto. To je trud ljubezni, narava ljubezni pa terja, da jo daješ spontano.«Teja Bivic (1956) je študirala umetnostno zgodovino in pedagogiko v Ljubljani. Sprva je ob redni zaposlitvi ljubiteljsko prevajala celovečerne animirane in igrane filme, od leta 2000 pa ima status samostojne prevajalke. Iz angleškega jezikovnega območja prevaja otroško in mladinsko literaturo in leposlovna dela, mdr. James Ellroy: Črna dalija (2000); Kurt Vonnegut: Mož brez domovine (2007); Richard Matheson: Jaz sem legenda (2008). eKriLit - prostori literature |
Naključni prispevki: |
Popolna zmaga ignoranceGregor Inkret | Torek, 8 Maj 2012 ![]() »Če berete časopise, morate prebrati to knjigo!« vzklika pripis na hrbtni platnici slovenske izdaje knjige Zgodbe s ploščate zemlje. Toda če (še) berete časopise, vas bo ob branju tega pronicljivega i... Beri dalje ... |
AirBranje! Mircea Cartarescu: Zakaj ljubimo ženskeAirBeletrina | Četrtek, 3 Maj 2012 ![]() Mircea Cartarescu je romunski pisatelj, pesnik in esejist. Njegova knjiga Zakaj ljubimo ženske je presegla Da Vincijevo šifro Dana Browna tako po kakovosti kot po številu prodanih izvodov (v času izid... Beri dalje ... |
AirBranje! Ioanna Karystiani: Mala AnglijaAirBeletrina | Ponedeljek, 30 April 2012 ![]() Ioanna Karystiani, rojena leta 1952 na Kreti, je pisateljica in scenaristka. Danes živi v Atenah in na otoku Andros, na katerem se odvija tudi pripoved romana Mala Anglija, v katerem se prepletajo uso... Beri dalje ... |
Monika Kompaníková: Peta ladjaMaja Žvokelj | Sreda, 11 April 2012 Slovaška pisateljica mlajše generacije Monika Kompaníková (1979) je do sedaj izdala tri knjige: zbirko kratke proze Mesto za samoto, novelo Bela mesta in roman Peta ladja, ki je krivec za to, da je ... Beri dalje ... |
Pasti upora slovenske kultureGašper Jakovac | Ponedeljek, 2 April 2012 Gost AirBeletrininega pogovornega večera o družbeno angažirani literaturi v okviru letošnjega festivala Fabula je s prispodobo o vojskah, ki raje korakajo za pesmijo (npr. partizani v slovenskem NOB) ... Beri dalje ... |
Ryōichi Wagō: Prodniki poezijePrevod: Barbara Mlakar | Nedelja, 11 Marec 2012 ![]() 11. marca 2011 je Japonsko prizadela ekološka katastrofa: po močnem potresu in tsunamiju je nesreča v jedrski elektrarni v Fukušimi povzročila uničujoče radioaktivno sevanje, največje po černobilski... Beri dalje ... |
Hanif Kureishi: Polnoč ves danBreda Biščak in Tina Mahkota | Petek, 9 Marec 2012 ![]() Ko sem na vlaku čakal Florence O'Hara, sem se tako razvnel, da sem tuhtal, ali bi jo lahko dal dol kar v stranišču. Česa takega nisem še nikoli poskusil, ona pa mi je le redkokdaj kaj odklonila. Al... Beri dalje ... |
Mihail Šiškin: Učna ura kaligrafijeJelka Ciglenečki | Sreda, 7 Marec 2012 ![]() Znana je policijska fotografija Roberta Walserja, narejena na mestu njegove smrti: zima, belo pobočje, sledi v globokem snegu, človek, ki je padel vznak, z iztegnjenimi rokami. Starčevski klobuk je od... Beri dalje ... |
Leena Krohn: Slepo oknoJulija Potrč | Ponedeljek, 27 Februar 2012 ![]() ZAKAJ LEBDIM NA VODI Komora za lebdenje je plastičen oziroma jeklen tank, po navadi le za spoznanje večji od navadne kopalne kadi. Moja komora izjemoma spada v velikostni razred manjše sobe.... Beri dalje ... |
Andrej Hočevar: Leto brez idejAndrej Hočevar | Torek, 14 Februar 2012 ![]() Uspehi in naključja I Kot vsakič spakirava veliko stvari preveč, čeprav sledeč nekemu računu dneve v mislih obrneva v obleke, najine potovalke oglate solatne sklede, pisane ... Beri dalje ... |
Uroš Zupan: Ohranjenost v trajni svetlobiUroš Zupan | Torek, 7 Februar 2012 ![]() TOMAŽ PENGOV – ODPOTOVANJA I Obstajale so plošče, ki jih je bilo preprosto treba imeti, in ta želja po posedovanju se je začela dokaj hitro spreminjati v obsedenost. Toda kako priti do njih v ... Beri dalje ... |
Emil Filipčič: Mojstrovka (odlomek)Emil Filipčič | Ponedeljek, 30 Januar 2012 ![]() Šel sem na Mojstrovko, po Hansovi smeri, zanimalo me je, ali bom vzpon zmogel sam, brez Primoževega vodstva. Do Jesenic sem šel z vlakom, tam sem si na postaji poiskal taksi in razložil taksistu, da g... Beri dalje ... |
Milan Kleč: Trojke (odlomek)Milan Kleč | Četrtek, 19 Januar 2012 ![]() Kako je taksist pritiskal na plin in kako sem si oddahnil, ko mi je Martini zaupal, da iščemo alkohol. Ta človek je res znal misliti na vse, saj jaz se česa podobnega ne bi domislil. In potem bi padla... Beri dalje ... |
Dnevnik Poline ŽerebcoveAna Petrovčič | Četrtek, 5 Januar 2012 ![]() Polina Žerebcova se je rodila v Groznem leta 1985. Njen dnevnik, ki je oktobra izšel v Moskvi, bralcu ponuja redek vpogled v življenje v obleganem Groznem v času druge čečenske vojne. Delo, napolnje... Beri dalje ... |
Dušan Šarotar: OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA / OSTANI Z MENOF, DÜJŠA MOJADušan Šarotar | Torek, 20 December 2011 ![]() Dušan Šarotar OSTANI Z MANO, DUŠA MOJA Odlomek iz romana Okrog tistega božiča, ko je prispelo pismo, se je spomnila, je zapadlo nenavadno veliko snega, ki je zametel tudi oknice njihove tople hiše.... Beri dalje ... |
Martina Potisk: Boj z Minotavrom (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Ponedeljek, 9. 11. 1996 Ko sem se že navsezgodaj zjutraj tistega pustega jutra peljal z dirjajočo newyorško podzemno kačo na otvoritev tisočletja, sem razmišljal le še o mirnem in nekoliko odmaknj... Beri dalje ... |
Matjaž Lesjak: Snežni hrib (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Sedela sva vsak na svojem štoru in gledala lastno sapo. Strma vesina naju je upehala, pa sva malo posedela, čeprav je vse skupaj izgledalo zelo čudno. Snega je bilo čez kolena in drevesa so se vegasto... Beri dalje ... |
Mirana Likar Bajželj: Bilanca (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Kaj je zdaj to? Od kod se je znašlo pred menoj? In jaz pred tem? Kaj naj? Kako naj? A moram zdaj? Zakaj ravno jaz? Kaj hočejo od mene? Nimam pojma. Popredalčkaj! Razvrsti! Preglej! Prevzemi! Obvladaj... Beri dalje ... |
Matjaž Brulc: Liverpool (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 Zvečer, ko se utrujen zvrneš v posteljo in ti oči kar same lezejo skupaj, si misliš, da bo z jutrišnjim dnem vse drugače. Da zdaj pa bo. Pa ni, nič se ne zgodi. Samo sanjaš lahko, če imaš srečo: o ... Beri dalje ... |
Sara Knežević: Oksitocinske razlike (natečaj 2011)Anonimno | Ponedeljek, 5 December 2011 A veš tisto, ko se zbudiš sredi noči iz neke zajebane more in se ti v prvem trenutku budnosti strese telo in te nekaj stiska za noro razbijajoče srce. To se mi včasih zgodi, ko fukam Kajo. Ko jo z... Beri dalje ... |
Aleš Debeljak: zapis o Vojnovićevi JugoslavijiAleš Debeljak | Ponedeljek, 28 November 2011 ![]() Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela Drugi roman je najtežji. Prvi je vedno lahko plod navadne sreče ali nenavadnih okoliščin. V drugem romanu pa se pokaže, iz kakšnega testa je pisatelj.... Beri dalje ... |
E-branje: Goran Vojnović: Jugoslavija, moja deželaUredništvo | Ponedeljek, 21 November 2011 ![]() Ponujamo vam odlomek iz novega romana Gorana Vojnovića z naslovom Jugoslavija, moja dežela. *** ... Beri dalje ... |
Poskusi: vnovič, zopet in znova! (In memoriam: Tone Pavček)Tamara Gorup | Torek, 1 November 2011 ![]() Skorajda ni človeka, ki bi ga neusahljiva volja do življenja in zavedanje, da vsak človek v sebi nosi smisel, tako močno zaznamovala kot pesnika, pisatelja, prevajalca, esejista in urednika Toneta P... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vaja iz življenjaUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Sreda, 17 Avgust 2011 ![]() Po objavi kratke zgodbe objavljamo še esej egipčanske pisateljice Mansoure Ez Eldin. Vabljeni k branju! ... Beri dalje ... |
E-branje: Mansoura Ez Eldin: Vzpon v višaveUredništvo, prevedla: Barbara Skubic | Torek, 16 Avgust 2011 ![]() Mansoura Ez Eldin (1976) je egipčanska pisateljica, avtorica mnogih kratkih zgodb in esejev ter dveh romanov: za svoj romaneskni prvenec je bila nominirana tudi za prestižno Mednarodno nagrado za arab... Beri dalje ... |
Veronika Simoniti: Papirnata hišaVeronika Simoniti | Torek, 14 Junij 2011 Veronika Simoniti je bralcem že znana po svoji kratkoprozni zbirki Zasukane štorije (2005), za katero je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec in nagrado fabula. Posebej pa je zn... Beri dalje ... |
Ivana Komel: Narekovano iz posteljeIvana Komel | Sreda, 25 Maj 2011 V tokratnem e-branju vam ponujamo nekaj pesmi iz prihajajoče pesniške zbirke Ivane Komel Narekovano iz postelje. Pesnica, ki sedaj prebiva v Ljubljani, se je rodila leta 1983 v Slavonskem ... Beri dalje ... |
Beletrinina literarna delavnicaDušan Šarotar in Lucija Stupica | Četrtek, 19 Maj 2011 ![]() Letošnjo že tradicionalno Beletrinino literarno šolo sta vodila Lucija Stupica (poezija) in Dušan Šarotar (proza). Udeleženci so skozi lastno pisanje in dialog z mentorjema spoznavali zakonitosti li... Beri dalje ... |
E-branje: Ian McEwan: SolarUredništvo | Torek, 26 April 2011 ![]() Ta mesec je pri Mladinski knjigi izšel slovenski prevod romana Solar britanskega pisatelja Iana McEwana. Po prejšnjem, krajšem romanu Na obali Chesil je McEwan ustvaril daljše delo, ki je bilo takoj o... Beri dalje ... |
Katja Perat: Najboljši so padliUredništvo | Četrtek, 21 April 2011 ![]() Katja Perat je filozofinja, komparativistka, aktivna članica uredništva revije Idiot, sodelavka Tribune, literarna kritičarka v Pogledih in reviji Literatura. Najpomembnejše seveda puščamo za konec:... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2







Anne Michaels (1958), sodobna kanadska pisateljica in pesnica, je s svojim proznim prvencem Fugitive Pieces (Ubežni koščki, 1996) očarala kritike in bralce ter takoj prejela nekaj prestižnih nagrad (Trillium, Beatrice in Martin Fischer in angleško nagrado Orange). Roman so 2007 prelili v film, v katerem je eno od osrednjih vlog odigral Rade Šerbedžija. Njen drugi roman The Winter Wault je izšel letos. Izjemno bogat, barvit in liričen jezik pa odlikuje tudi njeno poezijo. Doslej je izdala dve pesniški zbirki: The Weight of Oranges (1986) in Miner's Pond (1991). Med mnogovrstnimi in številnimi (ne le literarnimi) deli o holokavstu so Ubežni koščki nekaj izjemnega in edinstvenega. So spomini, ki vežejo preteklost in sedanjost, najtemačnejše more in najsvetlejše sanje. Izražajo upanje in odločnost, da bo deček, ki so mu vzeli vse, ob neizmerni ljubezni zrasel v moža, ki bo zmogel dajati in sprejemati ljubezen. Avtorica sama je o svojem ustvarjanju zapisala: »Kadar v svoje delo, kakor v katerikoli odnos, vložiš ogromno ljubezni, lahko le upaš, kajti ne moreš vedeti, ali bo vse, kar nudiš, tudi sprejeto. To je trud ljubezni, narava ljubezni pa terja, da jo daješ spontano.«
























