Zgodovina je sprijena, dogodki se kar zgodijo. Toda spomin je moralen; kar si zapomnimo zavestno, je tisto, česar se spominja naša zavest. Zgodovina je Totenbuch, Knjiga mrtvih, v katero so skrbno zapisovali taboriščni pisarji. Spomin so Memorbucher, imena tistih, ki se jih objokuje, bere naglas v sinagogi.
Zgodovina in spomin si dogodke delita, kar pomeni, da si delita njihov čas in prostor. Vsak trenutek sta dva trenutka. V mislih sem z lublinskimi učenjaki, ki so gledali, kako so njihove svete in ljubljene knjige skozi okna drugega nadstropja talmudske akademije metali na ulico in jih tam sežigali. Knjig je bilo toliko, da ogenj ni pojenjal dvajset ur. Medtem ko so akademiki jokali na pločniku, je vojaška godba igrala koračnice in vojaki so na ves glas prepevali, da bi udušili krike starcev; njihovo ihtenje je zvenelo kakor petje vojakov. Mislim na geto v Lodzu, kjer so vojaki metali dojenčke skozi bolnišnična okna vojakom spodaj, ki so jih "lovili" na bajonete. Športni dogodek pa je postajal umazan in vojaki so se začeli glasno pritoževati zaradi krvi, ki jim je natopila dolge rokave in zamazala uniforme, ob tem pa so Judje na ulici kričali od groze, dokler jim kriki niso izsušili grl. Mati je čutila hčerkino težo v naročju, čeprav je na pločniku videla njeno trupelce. Tisti, ki so vdihnili globoko in se zadušili. Tisti, ki so se branili tako, da so umrli.





















Vneto iščem grozo, ki jo je, tako kot zgodovino, nemogoče ustaviti. Preberem vse, kar morem prebrati in moja vnema do podrobnosti je, milo rečeno, neprijetna.
Da bi ji njuni podobi ne vzeli, je neka ženska v Birkenauu pod jezikom skrivala iz fotografije iztrgana obraza svoje hčerke in moža. Ko bi le vse zmogli spraviti pod jezik!
Noč za nočjo, brez konca, ubiram pot, ki jo je prehodila Bella od vhodnih vrat hiše staršev. Samo zato, da bi njeni smrti dodelil kraj. To postaja moja dolžnost. Sem zbiratelj dejstev, trudim se do minute natančno obnoviti dogodke, kajti Bella je lahko umrla kjerkoli vzdolž te poti. Na ulici, na vlaku, v barakah.
Ko sva se z Alex poročila, sem upal, da bo s tem, ko ji bom dovolil, da se mi približa, ko bom spustil noter za prst svetlobe, ta preplavila čistino. Toda postopoma je drobni žarek zamrl, postal je hladen kot kost, osvetljeval ni ničesar več, niti bele točke, ki se je vžgala v tla na mestu, kjer se jih je dotaknil.
Potlej pa je svet zagrnila tišina. Spet sem stal pod vodo in blato mi je vklenilo čevlje.

Mar ni vseeno, ali so bili iz Kielceja ali Brna, Grodna, Brodyja ali Lvova, Turina ali Berlina? Mar ni vseeno, ali je srebrni pribor, laneni prt ali okrušeni emajlirani lonec - tistega z rdečo črto, ki ga je hči podedovala od matere - pozneje uporabljal sosed ali nekdo, ki ga sploh niso poznali? Ali je nekdo odšel v smrt prvi ali zadnji? Ali so jih ločili, ko so jih strpali na vlak, ali potem, ko so stopili z njega? Ali so jih odvedli iz Aten, Amesterdama ali Radoma, iz Pariza ali Bordeauxa, iz Rima ali Trsta, iz Parczewa, Bialistoka ali Tesalonikov? Ali so jih zvlekli od miz v obednici, iz bolnišničnih postelj ali iz gozda? Ali so jim potegnili poročne prstane s prstov ali izpulili plombe iz ust? Obsedalo me ni nič od naštetega. Toda ... Ali so bili tiho ali so govorili? So bile njihove oči odprte ali zaprte?
Tisti nedvoumni trenutek smrti je bil deležen vse moje tesnobe. Ves sem se posvetil zgodovinskemu delčku sekunde, podobi srhljive trojice - hudodelec, žrtev, priča.
Toda v katerem trenutku les postane kamen, šota lignit, apnenec marmor? Postopni hip.





















Vsak trenutek sta dva trenutka.
Na umivalniku se vrti Alexina krtača za lase; Bellina krtača. Alexine zaponke za nogavice; Belline lasnice, ki so se pojavile na najbolj čudnih mestih: zaznamovale so stran v knjigi ali držale odprt notni zvezek na klavirju. Belline rokavice ob vhodnih vratih. Bellino pisanje s prstom po mojem hrbtu; Alexin dotik ponoči. Alexin šepet, ko mi tesno ob rami vošči lahko noč; Bellino opominjanje, da je bil celo Beethoven do desete zvečer že v postelji.
Imel nisem ničesar, kar je bilo last staršev, tudi o njunem življenju sem komajda kaj vedel. Od Belline lastnine pa sem imel intermezze, Mesečino in druge klavirske skladbe, ki so me iznenada znova našle. Nenadejano mi je na ušesa prišla Bellina glasba z gramofona v trgovini, skozi odprto okno na poletni dan, iz radia v avtomobilu ...
Drugi legato naj bo za las, samo za las počasnejši od prvega ...
Ko me Alex sredi noči zbudi iz nočne more, si potem, ko sem stal v snegu, z rokami manem kri v stopala. Ona mi drgne stopala s svojimi in me na ozkih lesenih pogradih, lesenih predalih, na katerih so od glave do peta zložene dihajoče kosti, ovija z voljnimi, vitkimi rokami ob strani navzdol do beder. Zebe me, saj je nekdo potegnil odejo z mene. Nikoli se ne bom ogrel. Tedaj začutim kakor kamen na svojih plečih Alexino čvrsto, ravno telo. Nogo povleče čez moj bok in spleza name ter me suvajoč prevali na svojo stran. V temi je moja koža napeta, čutim njeno dihanje na obrazu in drobne prste na ušesih. Kot otrok je, ki se oklepa kovanca. Zdaj je negibna in lahka kakor senca, njena glava na mojih prsih, noge na mojih nogah, njeni ozki boki in dotik na hladnem lesenem pogradu v sanjah - stud - in usta mi zapečati strah. "Zaspi spet," pravi, "zaspi spet."
Nikoli ne verjemite biografijam. Preveč dogodkov v človekovem življenju je nevidnih, neznani so drugim kakor sanje. Sanjača ne odreši prav nič; ne smrt v sanjah, ne prebujenje.





















Tupperovi so bili edini Athosovi prijatelji z univerze, s katerimi sem ohranil stike. Večkrat na leto sem sedel na tramvaj vzhodne proge in se peljal do končne postaje, kjer me je pričakal Donald Tupper. Odpeljala sva se do njegove hiše na Scarborough Bluffs. Včasih se mi je pridružila Alex. Oboževala je njihovega ovčarskega psa in z Margaret Tupper sta ga vodili na dolge sprehode vzdolž pečin, ki so se vzpenjale ob jezeru Ontario. Z Donaldom sva sproščeno ubirala pot za njimi; kot običajno je Donalda vznemirjala pokrajina in ves čas je govoril o geografskem oddelku, tu in tam pa se je brez opozorila spustil na kolena, da bi si pobližje ogledal kak kamen. Bilo je neke jeseni, ko sem šele po desetih metrih ugotovil, da se je vrgel na tla. Obrnil sem se in ga zagledal, kako leži v travi na hrbtu in zre v mesec. "Glej, kako globoko je videti nocoj Morje od tod, z roba Velikih jezer. Skoraj lahko vidiš silikate, ki puhtijo iz mlade zemlje, da sedejo na dno kraterjev."

Leto za letom je Tupperjevo dvorišče za hišo spodjedalo vreme. Vsako leto za nekaj centimetrov, dokler ni nekega poletja nevihta odnesla prazno pasjo hišico čez rob pečine. Margaret je sklenila, da je znanost o zemlji zaneslo predaleč, njen soprog pa ji je le nerad pritegnil, da se bo treba preseliti bolj v notranjost. Alex je o tem poročala svojemu očetu, ko naju je obiskal. "Zakaj sta sploh zgradila hišo na pečinah, ko pa jih narava spodjeda že tisočletja?" je vprašal Doktor. "Prav zaradi tega, ker jih spodjeda že tisočletja, predragi očka," mu je odgovorila moja bistra Alex.

Vsak trenutek sta dva trenutka.

Anne Michaels (1958), sodobna kanadska pisateljica in pesnica, je s svojim proznim prvencem Fugitive Pieces (Ubežni koščki, 1996) očarala kritike in bralce ter takoj prejela nekaj prestižnih nagrad (Trillium, Beatrice in Martin Fischer in angleško nagrado Orange). Roman so 2007 prelili v film, v katerem je eno od osrednjih vlog odigral Rade Šerbedžija. Njen drugi roman The Winter Wault je izšel letos. Izjemno bogat, barvit in liričen jezik pa odlikuje tudi njeno poezijo. Doslej je izdala dve pesniški zbirki: The Weight of Oranges (1986) in Miner's Pond (1991). Med mnogovrstnimi in številnimi (ne le literarnimi) deli o holokavstu so Ubežni koščki nekaj izjemnega in edinstvenega. So spomini, ki vežejo preteklost in sedanjost, najtemačnejše more in najsvetlejše sanje. Izražajo upanje in odločnost, da bo deček, ki so mu vzeli vse, ob neizmerni ljubezni zrasel v moža, ki bo zmogel dajati in sprejemati ljubezen. Avtorica sama je o svojem ustvarjanju zapisala: »Kadar v svoje delo, kakor v katerikoli odnos, vložiš ogromno ljubezni, lahko le upaš, kajti ne moreš vedeti, ali bo vse, kar nudiš, tudi sprejeto. To je trud ljubezni, narava ljubezni pa terja, da jo daješ spontano.«

Teja Bivic (1956) je študirala umetnostno zgodovino in pedagogiko v Ljubljani. Sprva je ob redni zaposlitvi ljubiteljsko prevajala celovečerne animirane in igrane filme, od leta 2000 pa ima status samostojne prevajalke. Iz angleškega jezikovnega območja prevaja otroško in mladinsko literaturo in leposlovna dela, mdr. James Ellroy: Črna dalija (2000); Kurt Vonnegut: Mož brez domovine (2007); Richard Matheson: Jaz sem legenda (2008).