Kdo se boji Margaret Atwood? 12 romanov, 17 pesniških zbirk, 10 zbirk kratkih zgodb, 6 knjig za otroke, vrsta esejističnih in kritiških zapisov - toliko o kvotah. Atwoodovo kljub zavisti in lobiranju Američanov odlikuje izvorna »kanadskost« njenega pisanja. Tokrat se predstavlja z dvema zgodbama iz zbirke kratke proze z naslovom The Tent (Šotor, 2006).

Naš maček pride v nebesa

Naš maček je bil vzet v nebesa. Nikoli ni maral višine, zato je poskušal zakopati svoje kremplje v nevidno kačo, ogromno dlan ali orla, kar koli že ga je pač dvigovalo, a brez uspeha.

Ko je prišel v nebesa, je bilo tam prostrano polje. Po njem se je sem in tja podila množica roza reči, za katere je sprva mislil, da so miši. Nato je zagledal Boga, sedečega na drevesu. Angeli so prhutali sem ter tja s svojimi belimi krili; šumeli so kot golobi. Vsake toliko časa je Bog iztegnil svojo kožuhasto taco in hlastno pograbil enega izmed njih in ga pohrustal. Tla pod drevesom so bila nastlana z ogrizenimi angelskimi krili.

Naš maček je vljudno pristopil k drevesu.
»Mijav,« je rekel naš maček.
»Mijav,« je odgovoril Bog. Pravzaprav je bilo bolj kot mijavkanju tole podobno rjovenju.
»Vedno se mi je zdelo, da ste maček,« je rekel naš maček, »nisem pa bil čisto prepričan.«
»V nebesih se vse stvari razkrijejo,« je rekel Bog. »To je oblika, ki sem jo izbral, da se ti razkrijem.«
»Vesel sem, da niste pes,« je dejal naš maček. »Mislite, da bi lahko dobil nazaj svoja moda?«
»Seveda lahko,« je rekel Bog. »Tamle za onim grmom so.«

Naš maček je dobro vedel, da njegova moda nekje morajo biti. Nekega dne se je prebudil iz precej morastih sanj in ugotovil, da so izginila. Vsepovsod jih je iskal - pod sedežno garnituro, pod posteljami, po omarah - in ves čas so bila tukaj, v nebesih! Šel je do grma, in, kajpak, bila so tam. V trenutku so se pritrdila nazaj na svoje mesto.

Naš maček je bil vidno zadovoljen. »Hvala vam,« je rekel Bogu.
Bog si je umival in krtačil svoje dolge elegantne brke. »De rien,« je rekel.

»Mislite, da bi mi lahko pomagali ujeti kakšnega od teh angelov?« je vprašal naš maček.
»Nikoli nisi maral višine,« je rekel Bog, medtem ko se je pretegoval vzdolž veje in se nastavljal soncu. Pozabila sem povedati, da je bilo v nebesih sonce.
»Drži,« je rekel naš maček, »res je nisem.« Nekaj neprijetnih epizod je bilo, ki bi jih naš maček raje kar pozabil. »No, kaj pa kakšno od teh miši?«
»To niso miši,« je rekel Bog. »A izvoli jih naloviti kolikor jih hočeš. A ne pokončaj jih takoj. Trpinči jih, preden jih ubiješ.«
»Mislite, naj se igram z njimi?« je vprašal naš maček. »Včasih sem zaradi tega padel v nemilost in težave.«
»To je vprašanje semantike,« je odgovoril Bog. »Tu zaradi tega ne bo nobenih težav.«

Naš maček se je odločil, da presliši to pripombo, saj ni vedel, kaj je to semantika. Nikakor se ni nameraval osmešiti. »Če niso miši, kaj pa potem so?« je vprašal. Že je eno iz zasede napadel in jo s taco pritisnil k tlom. Brcala je in komaj slišno cvilila.
»To so duše človeških bitij, ki so bila na Zemlji hudobna in pokvarjena,« je rekel Bog in priprl svoje rumeno-zelene oči. »Sedaj pa, če nimaš nič proti, bi malo zadremal.«

»Kaj pa potem počnejo v nebesih?« je še vprašal naš maček.
»Naša nebesa so njihov pekel,« je pojasnil Bog. »Rad imam ravnotežje v stvarstvu.«







































Šotor


V šotoru si. Obdajata te prostranstvo in mraz, brezkončno prostranstvo, žgoč mraz. Divjina zavija in tuli. V njej so skale in led in pesek in globoke močvirnate jame, v katerih lahko izgineš brez sledu. Po njej so posejane podrtije, mnogo podrtij, v njih in okoli njih ležijo pokvarjena glasbila, stare kopalne kadi, kosti izumrlih kopenskih sesalcev, čevlji, v katerih ni stopal, avto deli. Tu so bodljikavi grmi, grčasta drevesa, močni vetrovi. V šotoru imaš majhno svečo. Lahko se boš ogrel.

Mnogo jih tuli tam zunaj, v divjini. Mnogo ljudi tuli. Eni tulijo od bridkosti, ker so njihovi najdražji pomrli ali bili pobiti, drugi tulijo od zmagoslavja, ker so pobili in pomorili najdražje svojih sovražnikov. Eni tulijo, da bi priklicali pomoč, drugi tulijo v maščevanju, tretji tulijo po krvi. Hrup je oglušujoč.

Ne le oglušujoč, naravnost strašljiv je. Tuleči glasovi se približajo šotoru, v katerem se v tišini priviješ k tlom in upaš, da te nihče ne bo opazil. Bojiš se zase, a še bolj se bojiš za svoje drage. Zaščititi jih hočeš. Zbrati jih hočeš v svojem šotoru, da bi bili na varnem.

Težava je v tem, da je tvoj šotor narejen iz papirja. Papir ne bo ničesar zadržal zunaj. Veš, da moraš pisati po stenah, po papirnih stenah, po notranjščini svojega šotora. Pisati moraš na glavo obrnjeno in v obratno smer, vsak razpoložljiv košček papirja moraš zapolniti s pisanjem. Nekaj napisanega mora govoriti o tuljenju, ki prihaja iz divjine noč in dan, o glasovih, ki zavijajo med peščenimi sipinami in kosi ledu, med podrtijami in kostmi in tako dalje; govoriti mora resnico o tuljenju, čeprav je to težko, saj ne moreš videti skozi papirnate stene in tako ne moreš biti povsem prepričan o resnici, ven pa nočeš, ven v divjino, da bi s svojimi očmi videl, kako je tam zares. Nekaj napisanega mora govoriti o tvojih dragih, o potrebi, ki jo čutiš, da bi jih zaščitil, in tudi to je težko, ker nekateri med njimi ne slišijo tuleža tako, kot ga slišiš ti, nekaterim se zdi divjina imenitna, sliši se kot zabava, kot razburljiv in vroč večer na plaži, kot koncert velikega orkestra, zato so ogorčeni, ko se morajo krčevito stiskati med stene tvojega šotora skupaj s tabo in tvojo malo svečo in tvojo zaskrbljenostjo in tvojo obsedenostjo s kaligrafijo, obsedenostjo, ki se jim zdi nesmiselna, in kar naprej se skušajo skobacati ven, zlesti pod stenami šotora na prosto.

To te ne ustavi pri pisanju. Še naprej pišeš, kot bi bilo od tega odvisno tvoje življenje, tvoje in njihova življenja. V stenografski pisavi izpisuješ na papir njihove lastnosti, njihove poteze,  njihove navade, njihove zgodbe in doživetja; imena seveda spremeniš, ker nočeš puščati nobenih sledov, nočeš, da bi pisanje o tvojih dragih pritegnilo nedobrodošlo pozornost; postopoma celo odkrivaš, da ti dragi niso le osebe, ampak tudi mesta in pokrajine, vasi in jezera, oblačila, ki si jih včasih nosil, in lokali v soseski in davno izgubljeni psi. Nočeš, da bi tuleči prišli, a se vseeno približajo, kot bi jih privlekel vonj: stene papirnatega šotora so tako tanke, da lahko skoznje vidijo utripati tvojo svečo, da lahko vidijo tvoj obris, in - kakopak - prižene jih radovednost, ker si morda plen, morda si nekaj, kar se da ubiti in uboj nato kriče proslaviti in potem pojesti. Preveč si viden, postal si pozornost vzbujajoč, izdal si se. Vedno bliže prihajajo, zbirajo se v trop, namesto da bi tulili, se prihulijo in vohljajo naokoli.

Le zakaj neki se ti dozdeva, da bi to tvoje pisanje, ta grafomanija v tvoji neznatni votlini, to čečkanje sem ter tja, gor in dol po stenah nečesa, kar se začenja zdeti kot zapor, lahko zavarovalo in obranilo kogarkoli? Vključno s tabo. Le iluzija je, tvoja vera, da so te čečkarije nekakšen oklep, nekakšen amulet ali urok, zakaj nihče ne ve bolje, kot veš ti, kako krhek je v resnici tvoj šotor. Usnjati podplati že udarjajo ob tla, sliši se praskanje, sliši se grebenje in vznemirjeno dihanje. Veter potegne skozi šotor, tvoja sveča se prevrne in plameni švignejo pokonci, ohlapno šotorsko krilo se vname, in skozi vedno širšo črno obrobljeno luknjo lahko vidiš oči tulečih, rdeče so in bliskajo se v luči tvojega gorečega papirnega zavetja, a vendar ne prenehaš pisati in vztrajno pišeš dalje, saj - kaj drugega bi lahko storil?  


Prevedla Valerija Peternel


Zgodbe so bile prvič objavljene leta 2008 v okviru rubrike Sanjska knjižnica v jutranjem programu Radia Študent.
____________________________________________________________

Margaret Atwood je kanadska pisateljska zvezdnica, ki je napisala 12 romanov, 17 pesniških zbirk, 10 zbirk kratkih zgodb, 6 knjig za otroke, ob tem pa še vrsto esejističnih in kritiških zapisov. To so številke, zaradi katerih si jo radi »lastijo« tudi Američani - kljub njeni izraziti nacionalistični in protiameriški drži, izpričani v zgodnjih delih. Avtoričini tematski stalnici sta »kanadskost« in feminizem, prva, zrasla iz postkolonialne mentalitete, je na novo izpostavljena globalnim vplivom in zavita v grozo ujetosti med enim najmočnejših narodov na jugu in ogromnim neposeljenim arktičnim področjem na severu. Feminizem se pri Atwoodovi prelamlja skozi prizmo literarno-estetske svobode; svoje izkušnje ubeseduje ženska, vendar na način, ki razpira čudovito (in) bolečo kompleksnost odnosov med moškim in žensko. Knjižica The Tent (Šotor), iz katere sta tudi pričujoči kratki zgodbi, je izšla leta 2006 pri londonski založbi Bloomsbury. Založniki so delo na knjižnem ovitku označili kot zbirko drobnih ostroumnih leposlovnih esejev. Kratke domišljijske zgodbe odpirajo široko paleto tem, v katerih odseva naš čas, seciran z natančnostjo kirurškega noža. Zbirka je kup fragmentov, slogovnih vaj, navidez neobdelanih komadov iz pisateljičine delavnice; njihov skupni imenovalec je zaskrbljenost nad osebno identiteto, ki jo zasipa raznovrstna šara - srce, v katerem je hrupno in zadušljivo.


Valerija Peternel, rojena 1984, je diplomantka Filozofske fakultete v Ljubljani, smer Angleški jezik in književnost, Ruski jezik in književnost. V svoj življenjepis smelo zapiše, da rada peče piškote, nabira zelišča, zasleduje letne čase, prevaja, poje in piše. Dela tudi kot napovedovalka na Radiu Študent.