Četrtek, 31. december 2009













Spomladi 2010 bodo v zbirki Novi pristopi pri LUD Literatura izšli eseji Slava Šerca o sodobni nemški književnosti. Eno od težišč v knjigi bodo predstavljali eseji, ki so povezani s tematiko berlinskega zidu.

Prehod nemške literature v 90. leta - ki sovpada z nemško združitvijo - je bil boleč, težaven in travmatičen. Začenja se z znamenito debato o Christi Wolf in njeni vlogi v vzhodnonemški družbi, ki jo je sprožila njena pripoved Was bleibt (Kaj ostane, 1990). V njej Wolfova pripoveduje o notranjem nemiru ob spoznanju, da jo zasledujejo organi državne varnosti (Stasi). Sporna pa ni bila tematika, temveč čas objave: prvi meseci po nemški združitvi, zaradi česar ji je del literarne kritike in javnosti očital, da se je iz privilegirane pisateljice v (bivši) Vzhodni Nemčiji hotela preleviti v žrtev.

Tako Christa Wolf kot tudi njena pripoved Was bleibt sta pomembno povezani z Brussigovim romanom Junaki kot mi; v obeh delih - seveda s povsem različnima pristopoma - gre za problem vohunjenja, denunciranja in zalezovanja, poleg tega Brussig svoje zadnje poglavje v romanu naslovi Der geteilte Pimmel (Razdeljeni lulček), s čimer meri na roman Der geteilte Himmel (Razdeljeno nebo) - verjetno njen najboljši roman iz leta 1963. Aluzijo na Wolfovo najdemo tudi v 5. poglavju, saj mestoma korespondira s pripovedjo Was bleibt. S tem pa smo pravzaprav že sredi analize Brussigovega romana … Odlomek pripoveduje o času, ko je bil protagonist pri Stasi - organu za državno varnost Nemške demokratične republike.



Čas, ko se je odvijala debata o Wolfovi in njeni pripovedi, je bil čas splošnega tarnanja o tem, kako dolgočasna naj bi bila sodobna nemška književnost. Ob oznaki »dolgočasnost«, ki pa ni estetska kategorija (če je nekaj dolgočasno, potem ni nujno, da nima umetniške vrednosti), se je največkrat slišalo, da naj bi bili nemški avtorji slabi. Privrženci te teze so dokaze za to iskali v tujini; zaman naj bi iskali prevode sodobnih nemških avtorjev. Čeprav to drži le pogojno, je več kot na dlani, da se sredi devetdesetih let pojavijo avtorji in literarna dela, ki pričajo o tem, da nemška literatura ni izgubila stika z bralcem, da ne dolgočasi in da tudi uspeh v tujini ni izostal. Zanimivo je, da so pomembna literarna dela vsa nekako povezana z obema nemškima diktaturama v 20. stoletju: Marcel Beyer v svojem romanu Flughunde (Leteči psi, 1995) z odlično metaforiko prikazuje vso grozljivost in zločinskost tretjega rajha. Gre za prepričljivo knjigo, napisano z izredno poetično močjo, ki je bila deležna - kar pa ni presenetljivo - velikega uspeha v tujini. Posredno se na čas nacizma navezuje tudi roman Bernharda Schlinka Bralec (1995). Gre za ljubezensko zgodbo, na katero pade črna senca nacističnega koncentracijskega taborišča. Z romanom je Schlink spomladi 1999 zasedel prvo mesto na lestvici najbolje prodajanih knjig v Združenih državah Amerike, roman pa je bil preveden v petindvajset jezikov. Tudi Hans-Ulrich Treichel se v svojem uspešnem romanu Der Verlorene (Izgubljeni, 1998) motivno navezuje na katastrofo sredi tega stoletja. V ospredju je Arnold oz. njegovo iskanje. Na begu pred Rusi se namreč zgodi nepojmljivo: mati svojega sina odda iz rok v trdnem prepričanju, da bodo njo in moža ustrelili Rusi. Oba preživita in po vojni se začne iskanje izgubljenega sina. Roman je tragičen in komičen hkrati, odpira pa problematiko storilcev in žrtev ter vojnih posledic nasploh.



O nemški združitvi so literarno pisali še Reinhard Irgl, Angela Kraus, Thomas Rosenlöchner, Uwe Tellkamp - vsi z različnimi pristopi in z različnim uspehom. Nedvomno pa je z umetniškega vidika najpomembnejši Ingo Schulze. Že sredi devetdesetih je vzbudil pozornost s knjigo 33 Augenblicke des Glücks (33 trenutkov sreče, 1995), s katero spoznavamo postkomunistični vsakdan v Sankt Petersburgu. Ob navdušenju literarne kritike je bilo slišati tudi očitek, češ da se Schulze v svojih delih premalo spoprijema z nemško sedanjostjo, kar se je v knjigi Simple Storys (Preproste štorije, 1998) slednjič tudi zgodilo. Dogajanje je postavljeno v Altenburg, v nekdanjo vzhodnonemško provinco, kjer je Schulze po študiju klasične filologije deloval kot dramaturg. Schulze nam v Preprostih štorijah govori o problemih in nezgodah kakega ducata ljudi v prvih letih po združitvi, ki vsi po vrsti doživljajo tragične, pa tudi komične situacije, iz katerih se poskušajo rešiti po svojih najboljših močeh. Povedano poenostavljeno in naravnost: ljudje v Altenburgu spoznavajo, da je življenje po združitvi in na prostosti postalo predvsem šokantno. Zanimivo je, da je Ingo Schulze pisal roman o svoji domovini daleč stran, v betonski džungli New York Cityja. Šest mesecev je namreč s štipendijo preživel v 17. nadstropju neke stolpnice na Upper West Side.

Ingo Schulze je svoj roman napisal kot kakšno »sestavljenko«. Pripoveduje majhne zgodbe, ki so vzete iz večje celote, epizod biografij, »odločilnih« trenutkov … Z nepatetičnim slogom govori o preprostih stvareh, pri čemer je čutiti nekakšen notranji nemir, ki izraža nemoč literarnih oseb. Tako je Altenburg, vzhodnonemška provinca, kamor je postavljeno dogajanje, simbol za ljudi, ki so izgubili tla pod nogami. Prej je bil svet obdan z visokim zidom, ki je postajal zmeraj bolj luknjičav. Vse to je povzročilo, da je bilo vse nenadoma postavljeno na glavo.



S privilegijem uspeha si je Ingo Schulze vzel dovolj časa, celih sedem let, da je napisal novo delo. To je bilo najprej zasnovano kot novela, vendar mu nekako ni šla od rok, potem pa je nastalo 800 strani obsežno delo, ki opisuje nekdanjo NDR, padec zidu in spremembe, ki so nastale v zvezi s tem. Gre za roman v pismih, ki je naslovljen Neue Leben (Nova življenja). Postavljen je v Altenburg, ki ga poznamo že iz njegovih Preprostih štorij. Enrico Türmer, dramaturg in tudi pisatelj, se odpove umetnosti in v postsocialističnem obdobju postane podjetnik. Besede zamenja s številkami, pisanje za denar. V prvi polovici leta 1990 piše Enrico Türmer svojim trem najdražjim: sestri Veri, mladostnemu prijatelju Johannu in svoji ljubezni Nicolletti na Zahod. Tako je nastal kompleksen roman o nemški združitvi, o disidentskem prizorišču v NDR, prav tako tudi roman o koncu umetnosti in začetku ekonomije, o nevarnostih in prednostih samostojnega podjetništva.

Za zbirko kratke proze z naslovom Mobi je leta 2007 prejel nagrado leipziškega knjižnega sejma, v svojem zadnjem romanu pa si je izbral biblijsko tematiko - Adam in Evelyn … Ko se je torej že zdelo, da smo s Schulzejevim romanom Neue Leben dobili dokončni postzdružitveni roman, je leta 2008 presenetil Uwe Tellkamp z monumentalnim romanom Der Turm (Stolp). Kot kaže, tematika, povezana z bivšo NDR, še zdaleč ni izčrpana.

***